Desetka II. del (Čas branja: 26 minut)

 

Azra je sedela pred velikim šotorom, zraven generatorja, ki je molčal, odkar je Djilas napeljal elektriko od spodaj, iz vasi. Oblečena je bila v kratke hlače in belo majico s kratkimi rokavi. Kolena je imela pokrčena in s prsti je oklepala v opanke vdeta stopala ter globoko razmišljala.

Narava ji je bila všeč. Bilo je vroče, a tu je bilo tako drugače, tako daleč od tiste velike vile pod Golovcem, 400 kvadratnih metrov velikega zapora. S sabo je imela ducat škatlic apavrinov in v hladilniku šest piv, a sta pretekle tri dni z Elvisom preživela kot spodobna enostarševska družina. Sonce ju je vsakič zbudilo zarana, Djilas in njegovi vaški kolegi pa so se tudi zelo trudili. Dela na montažni hišici zraven šotora se niso premaknila niti za ped, toda poleg elektrike je bila za šotor na voljo tudi voda za kuho in prhanje. Po mnogih mesecih opijanja in apavrinov, se je Azra pod prho prvič zalotila, da razmišlja, če se ni v bližini ograjenega tuša prihulil kak domačin in jo opazuje. O svojem telesu že dolgo ni več razmišljala kot o lepem. Takrat pa, ko se je tu oprhala, si je vzela čas, podrobno pregledala dojke, trebuh, mednožje, stegna in golenice. Ogledala ni imela, a je bilo videti, da so temnomodre in vijoličaste sledi Djilasovih pesti in prstanov zbledele v umazane rumene in belkaste packe, za katere je vedela, da bodo izginile v nekaj dneh. Tudi spala je dobro. Alkohol in pomirjevala so poprej brisali cele tedne v trepetajočo dremavico, tu pa se je po prvi noči zbudila sveža, spočita in globoko mirna. Prepričana je bila, da ne bo trajalo, toda hvaležna je bila.

Prva in najočitnejša sprememba je bila, da je Djilas že sedemindvajset dni ni udaril. Po njenem štetju – in to je bilo do dne natančno – je, glede na pretekle intervale, zamujal že trinajsti dan. Druga, manj očitna, a strašljivo ključna pa je bila, da se ni več ukvarjal z Elvisom. Nekajkrat ga je videla, ko se je vrnil in se z njo pogovarjal skoraj pol ure, kot da ga res zanima, kako je, kako sta z Elvisom, če jima kaj manjka, potem pa se je vsakič znova odpravil. Eno noč je prespal v šotoru, na svojem ležišču in izginil še pred jutrom. Azra ni vedela, kaj bi si mislila. Na trenutke se ji je zdelo, da bi ji bilo mnogo lažje, če bi njen mož postal vegan in se udeležil Parade ponosa.

Najtežje pa je bilo, da ji je sin postal tujec. Sicer je zahteval njeno pozornost in nego, toda jasno je čutila, da bosta morala narediti še velike korake, če se bosta hotela spet zbližati. Otrok je pretekli dve leti poznal predvsem Djilasovega RAM-a, različne lokale in bogsigavédi kakšno družbo. Trije zajtrki, ki jih je Azra pripravila, so pomenili za Elvisa predvsem dneve čudenja in očitnega nezaupanja. Vedela je, kaj ga muči – bal se je, da nenadejana idila ne bo trajala. Po zajtrku je niti ni vprašal, ali lahko odide, temveč je kar izginil v gozd, češ da se gre igrat. Kot kak divji deček se je prikazal šele okoli kosila, kar je po navadi pomenilo pogreto konzervo in kruh. Azra je Djilasu dala listek za špecerijo, a je hudo dvomila, da se bo njen mož potrudil in nakupil potrebno.

Poleg tega je bila tu še dolga senca alkohola in tablet. Vedela je, da sta njena jasnost in čustvena čvrstost začasni. Ko je bila pri šotoru sama in je zrla v škripajoča debla in veje, se je spraševala, kako bo v resnici zmogla v novem življenju? In kar je bilo verjetneje, kako bo zmogla, ko bo življenje spet vrglo v stare tirnice? V novega Djilasa ni niti malo verjela.

Nek strah, ki se ga še ni upala nasloviti, je bil droben, komaj opazen dogodek, ko je Djilas dan prej pripeljal špecerijo. Elvis je, kar ga je poznala poprej, vedno stekel k očetu, zdaj pa je gledal v tla in končno izginil iz šotora. Azrinim očem to nikakor ni ušlo in zdaj je, z brado, naslonjeno na koleno, razmišljala o vsem tem.

Iz gozda je zaslišala požvižgavanje. Med drevesi se je prikazal star bradač v črnih škornjih, modrem delovnem kombinezonu, z zelenim jopičem na sebi in sekirico za pasom. Azro je za trenutek prešinila podoba postaranega otroka, ki nosi nekaj kužnega, zmedla se je, potem pa je vtis zbledel. Bradač se je ustavil in pozdravil.

»Buhdej, jst sm Tona. Č’gava pa si ti? Od Petra,« je nekako zvenelo.

Azra ga je čudno pogledala, ni zgrešila vonja po postanem znoju in od dela utrjenega telesa pod plastmi delavskih oblačil, pa tudi nečesa, kar je bil bolj občutek kot vonj. Nečesa, kar je zbujalo spomine na globoko gozdno prst in preteklost.

»Pozdravljeni,« je dejala, vstala in mu dala roko. Njena drobna dlan je kar izginila v njegovi žuljavi šapi. Jasno je razpoznala njegov čudenja poln pogled, ki ga je neuspešno poskušal skriti. Nasmehnila se je. Tako dolgo je bila že del Djilasovega inventarja in deležna samo njegovih žaljivk in udarcev, da je pozabila, kako so jo moški nekoč gledali.

Za Tono se je zdelo, da nenadoma ni vedel, kaj bi rekel. Popraskal se je po redkih, štrenastih laseh in s tem sprožil majhen izbruh prhljaja, potem pa se je odkašljal in dejal:

»Letos je pa vroče.«

Azra je pokimala.

»Sem brala, da je to to globalno segrevanje.«

Tona jo je čudno gledal, potem pa dejal: »A vodo pa vse to imate, je vse v redu?«

»Odlično je, hvala. Ste vi pomagali tole napeljati?«

»Jaz, pa fantje iz vasi. Vaš mož je fejst fant in bo pripeljal življenje v Lipajne. To ni slabo.«

Azra se je nasmehnila, potem pa se rahlo zmedla, kot bi jo zalotili sredi nekakšnega nespametnega početja: »Saj res? Bi kaj spili? Nimam veliko, lahko pa vam pripravim ledeni čaj. V šotoru imam tudi hladilnik in led.« Tona se je ozrl čez ramo in Azro je prešinila podoba otroka, ki pogleduje k mami, če lahko od »tete« vzame bombon. Pogledal jo je in pokimal. Posedla ga je v zložljivi stolček pred šotorom, kjer je bil tudi generator. Prinesla je kozarca ledenega čaja, postavila svoj zložljivi stolček poleg njegovega in objela kozarec. Nenadoma se je zelo zavedala kratkih hlač, katerih hlačnice so se začenjale visoko na stegnih, in tesne majice. Moški je kot nekakšen trol, prevelik za zložljivi stolček, sedel pred šotorom in zrl v smreke. Nekaj metrov so se še nadaljevale, potem pa se je začela položna ravnica po kateri je žgalo sonce in na kateri naj bi zidali.

»A vam ni nič vroče?« je vprašala.

Začudeno jo je pogledal.

»Ih,« je dejal, »saj je vroče, ampak hosta je lahko nevarna. Zato imam tele,« je rekel in pokazal močan, okovan gozdarski škorenj. Pa ko podiraš, reči frčijo okoli. Če podiraš z žago in se strga veriga, pa te opali po roki, je bolje imeti kaj čez. Saj je vroče, sam kaj češ.« Zdelo se je, da je hotel še nekaj reči, pa mu je pogled zaplaval med drevesa. Odpil je.

»Tole je pa sladko,« je dejal.

»Ledeni čaj iz plastenke,« je dejala Azra in v zadregi skomignila.

»Raje imam vino,« je dejal, potem pa, kot bi se ustrašil, da jo je užalil, dodal: »No, ne da ni dobro, lepo, da ste mi postregli, ampak no …«

Nasmehnila se je in mu pokimala. Izpraznil je kozarec, vsesal kocki ledu, ju pogrizel in pogoltnil. Z zadovoljnim vzdihom je vstal.

»Tole je pa pasalo. Na Kope moram danes. Lubadar. Dosti bo za ven potegnit.«

Azra je poslušala, a ni vedela, o čem govori. Nenadoma sta zaslišala hoteče korake in iz hoste je pridirjal Elvis.

»Mami, mami, lej, kaj sem nabral,« je vzkliknil fantek in kazal dlani, polni žira. Ko je opazil tujca, se je ustavil in začudeno gledal.

»To je pa …« je dejala Azra, a je možak že pokimal.

»Se že poznamo,« je dejal. »Kaj pa boš s tem, Elvis?« je vprašal.

»Nesel jih bom Tini.«

Tona je nekaj trenutkov molčal in ga gledal. Azra bi prisegla, da je bila v njegovih očeh skrb.

»Kaj, žir?« je končno vprašal.

»Lešnike.«

»To je žir.«

Deček se je razočarano zazrl v svoj plen. Tona je vzel en plod in med prsti odluščil kapico.

»In to precej suh žir,« je rekel.

Elvis je nabrane plodove stresel v travo in se zdel strašno razočaran.

»Sem mislil prinest Tini,« je tiho dejal.

Azra je znova ujela tisti Tonov pogled, zdelo se je, da hoče nekaj reči in da ob Elvisovih besedah v njem klije nekaj grenkega.

»Moram naprej,« je končno dejal Tona.

»Ste v redu?« je vprašala Azra.

Zazrl se je v njene oči in v njegovih je bilo nekaj vodenastega, morda so bile to solze, morda pa vlažen videz, ki pride s preveč popitega alkohola. Njegova nos in lica niso bila pordečela samo od sonca.

Vsesal je ustnici, kot bi premleval nekaj v sebi, potem pa dejal: »Zbogom.« Ozrl se je, kot bi izrekel nekaj grešnega in bi ga kdo lahko slišal, potem pa odšel. Azra je gledala zrla za njim, Elvis pa se je stiskal k njej in ona mu je s prsti drsela skozi lase. Potem jo je vprašal, kdaj bosta kosila in odšla sta v vroči šotor.

Tona ni šel daleč. Umaknil se je pod krošnje in sedel na podrto drevo. Da, bilo je vroče, toda bil je oblečen. Tudi spal je oblečen. Če je bil nag, so se mu dogajale slabe stvari že od malega. Tona pa ni hotel, da bi se to še kdaj ponovilo. Izvlekel je prisrčnico in močno nagnil. Sonce je žgalo in smrekove iglice so prostor pod krošnjami spremenile v zelen, trepetav kraj, kjer se človek pogosto ni mogel zanesti na svoje oči. Ptice in žuželke so molčale.

Prihod moškega ga ni preveč vznemiril. Vsi so vedeli za Jamnika, ki je Djilasu predal svojo lastnino. Jamnik nikoli ni živel v Lipanjah, že njegova mama se je preselila v Kočevje, potem pa v Ljubljano. Z nikomer v vasi ni govoril, le stara Ana je skoraj teden dni vsak dan stala na kolovozu, kjer se je občasno prikazal RAM 1500 z moškim … in z dečkom. Nekatere stvari so Lipanjčani že od nekdaj vedeli. Nihče ni o tem govoril, nihče se ni vznemirjal, vedeli pa so.

Za ljubljanskega bedaka je bilo Toni vseeno. Kot bedak je živel in kot bedak bo umrl. Dotlej pa bo živel še dolgo, neumnosti in nepotrebnega trpljenja polno življenje. To je bilo jasno.

Še enkrat je potegnil iz prisrčnice.

Ženska je bila ženska. Lepa, godna. Šibka in verjetno neuporabna za delo. Tudi zanjo mu je bilo vseeno.

Toda tu je bil še Elvis. Tona je znova potegnil iz prisrčnice. Bilo mu je žal, da je vedel dečkovo ime. Elvis je bil otrok. Nič ni bil kriv. In če bi bil deklica, bi se blagoslovu prav zlahka izognil. No, izognil … Tona je zrl v rumenorjavkasto travo, ki je bila zelena le pod krošnjami. Tesneje se je zavil v oblačila. Vedel je, da ga tisto gleda. Tista, tisto, tisti. Jamnikova je odšla, morda je, že takrat, pred desetletji, sklenila kupčijo. Morda se je tisto naveličalo čakanja. Morda je potrebovalo nove ljudi. Nove otroke. Tona je pil. Gledal je prisrčnico. Nekaj je bilo v Elvisu, kar mu ni dalo miru in razmišljal je, kako bi bilo, če bi ga spravil v svojega starega golfa in ga odpeljal daleč proč. Ob tem je živost umrla v njegovih očeh. Videl je, kako se vozi v velikem krogu, čez meje in skozi mesteca, v krogu, ki ga čez čas pripelje točno nazaj sem, na vaški trgec, zraven tretje najstarejše lipe v državi in suhega vodnjaka. Kako ga sovaščani, ki vedo, pozdravijo in sprejmejo nazaj, kako spet sede v garažo k Franetu in Urošu in kako Elvis … Na to pa raje ni mislil. Še enkrat je nagnil. Prisrčnica je bila pri koncu. Pomislil je, da bi edino ona, če se ji bo dovolj hitro posvetilo, lahko kaj naredila. Če. Spil je do konca in se odpravil v smeri hoste, ki so jo Lipanjčani imenovali Kope.

Djilas si je, ko se je vozil iz Kočevja, rahlo požvižgaval. Šabič, s katerim bi se moral posel zdaj v celoti razcveteti, je poslal sms, da danes ne more na sestanek. Peter se ni vznemirjal. Malemu Šabiču je bil posel v interesu in ni bilo razloga, da bi odstopil od kupčije. V Ljubljani ni bil že več kot dva meseca in pol. Prešinilo ga je, kako se še nikoli v življenju ni počutil bolje, kako se je moral vedno ozirati čez ramo, tu pa je vse teklo po načrtih.

Bilo je neverjetno, da je nekoč cele dneve preždel v prostorih, katerih lastnik je bil. Takrat je potreboval obilico pijače in žensk, zdaj pa je lahko tudi prespal v tovornjaku, ali na hitro v šotoru ob parceli (ob tem ga je prešinilo nekaj, kar se je vrtinčilo nekje globoko, a je zadevo potisnil stran) in bil povsem (spet ga je prešinilo) zadovoljen. Smrečje, skozi katero se je peljal, je postalo domače in domačini so bili neverjetno gostoljubni. Peter Ciglenečki je našel kraj, kjer se je končno dobro počutil.

Z lokalne asfaltirane ceste je zavil na znani kolovoz, dalje skozi gozd mimo spečega hotela pod krošnjami in potem na levo po makadamu, ki je vodil čez spuščajoče se travnike.

Ko se je njegov RAM bližal skeletu montažne hišice, ki ni napredovala še niti za ped, in šotoru poleg nje, ga je za trenutek nekaj ledenega zgrabilo za srce, že naslednji trenutek pa utonilo v vsesplošno občutje zadovoljstva, ki ga je navdajalo pretekle tedne. Pred šotorom so stali Tona, Frane in Uroš. Peter je vedel, nekako je vedel, da se Frane in Uroš nikoli nista premaknila iz vasi, vsekakor pa nikoli ne bi prišla na obisk do šotora, vendar ga ni imelo kaj skrbeti. Nasmehnil se je. To, da je Tona upiral dlani v boke in zaskrbljeno, skoraj žalostno gledal v RAM-a, ko je ta vozil zadnje metre do šotora in ropotije pred njim, je bilo naključje, gotovo. Peter je ustavil, ugasnil motor in nasmejan izstopil.

Nekaj trenutkov je gledal trojico, ki je žalostno zrla vanj. Ozrl se je mimo njih in odšel v šotor.

»Pero …« je za njim tiho zaklical Tona, a ta se zanj ni zmenil. Kaj jih tare, se bo že pozanimal, potem ko pozdravi Elvisa in Azro. Z malim sta bila zadnje dni na distanci, a to ni bilo nič zaskrbljujočega. Običajno je, da se otroci osamosvajajo, je pomislil in čeprav se mu je zamisel za trenutek zazdela nenavadna in morda malo naivna, jo je sprejel, saj je tako bilo.

»Kje je Elvis?« je vprašal, ko se je vrnil iz šotora.

Trije moški so ga gledali z globoko skrbjo v očeh. Tona mu je položil desnico na ramo.

»Pero, raje sedi,« je dejal.

Peter je stal. Optimizem, ki ga je navdajal, se je začel parati in s skrajnim naporom volje ga je poskušal obdržati celega, nedotaknjenega. Ni vedel, kaj mu bo Tona povedal in upal je, da bo to nekaj dobrega. Elvis in Azra sta morda v vasi, morda pri suhem vodnjaku, morda v trgovinici, ki je malo več kot dobro založena dnevna soba. Morda sta šla do vasi in naprej, čez, v Stanovnike, kjer tudi v najhujši poletni vročini vztrajata vlaga in mah. Zabodeno je zrl v Tono. Še nihče mu ni povedal za Stanovnike. Kako je vedel zanje? Odmahnil je v sebi (zdaj že šibko, da je komaj še zmogel), da se človeku včasih prikradejo čudne misli …

»Trije avti so bili,« je dejal Tona. »Prišli so ponju. Ljubljanske tablice.«

»Kaj? Kakšne tablice?« je spraševal Peter, medtem ko so se Lipanjčanove besede zvijale in prepogibale, se krčile same vase in izgubljale pomen, vse skupaj je bilo zelo težko razumeti. Občutek varnosti, ki je Petra Ciglenečkega navdajal pretekli mesec in pol, se je sesedel in razblinil, kot da ga nikoli ni bilo.

Blazno je pogledal Tono. Potem je kriknil. Bil je dolg, zategel krik, rjovenje pošasti, ki se je vrnila z običajnega sprehoda v brlog, pa je ugotovila, da ji je nekdo medtem izmaknil princesko. Peter se je pognal v šotor, pa iz šotora, stekel je sem, tja klical zdaj Elvis, zdaj Azra, zgrabil Tono, tulil vanj, kdo jih je pobral in kam je šel, pa trojka ni znala povedati več kot to, da so bili avtomobili trije, da so bili sivi in da je bil eden verjetno mercedes. Peter je poklical mladega Šabiča, a se ni javil. Takoj zatem je klical Azro in se v hipu spomnil, da ji že lep čas ni dovolil imeti telefona. Brskal je po imeniku in se ustavil na številki Ulama, regionalnega mafijskega šefa. Zakaj bi klical njega? Kriknil je, vrgel telefon v travo in Tona mu je ponudil prisrčnico. Zgrabil jo je in jo izpraznil na dušek. Pograbil je telefon, skočil v RAM-a in divje speljal.

Trije moški so gledali za njim.

Potem ko je v približno treh minutah prevozil deset kilometrov, je Peter močno zavrl in zapeljal s ceste, ki je povezovala Lipanje in Kočevje. Ustavil je in zrl v mobilni telefon, ki ga je divje stiskal v roki. In nekaj je bilo narobe z njegovimi očmi. Vsake toliko je njegovo vidno polje postalo rožnato in zavohal je zoprn, sladkast vonj. Peter Ciglenečki nikoli ni imel bujne domišljije, toda v tem trenutku je pomislil, da sanja, da ima raka, morda ima hudega možganskega raka in v resnici leži v Kliničnem centru na nevrološkem oddelku in da se Azra, Elvis ter celo njegova mama, ki je živela v Celju, vsi skrušeni sklanjajo okoli njegove postelje. Otresel se je teh misli in še enkrat zavrtel telefonsko številko Ulama. Nekaj časa je zvonilo, potem pa se je javil miren moški glas s preprostim: »Halo?«

»Djilas tu. Daj mi Ulama,« je dejal.

»Moment,« je odgovoril glas na drugi strani. Pretekla je dolga minuta.

»Djilas,« se je zaslišalo na drugi strani in Peter je prepoznal glas enega treh največjih mafijskih šefov v državi. Preslišal tudi ni pokroviteljstva v njegovem glasu, ki ga poprej ni bilo.

»Ulam,« je tiho dejal in malo premolknil. Vedel je, da ne sme zavoziti. »Veš, kaj se je zgodilo?«

»Marsikaj vem, Peter. Vem recimo, da imaš do mene določene dolgove.«

»Redno jih plačujem.«

»To je res. Ampak se bojim, da kmalu ne boš več … Likviden.«

»Kaj hočeš reči?«

»V Ljubljani te ni že tri mesece. Dopustuješ ali kaj? Ne vem. Nekateri pravijo, da si na Dolenjskem zidaš vikend. Sicer pa me to ne zanima. Ampak tri mesece je veliko, Djilas. Veliko, veliko preveč. Saj veš.«

Peter je zrl v grobo lubje smrek, ki so se dvigale pred pokrovom motorja njegovega RAM-a. Tri mesece? Ga res ni bilo tri mesece? Obveznosti do Desetke in tiskarne in ostalih reči, so se mu pretekle tedne zazdele nepomembne. Nekako je vedel, da bo vse dobro teklo. Kako, vedel? Nikoli prej ni bil tak.

»Nikoli prej nisi bil tak,« je rekel Ulam. »Ampak glej, tvoji posli so tvoji posli. Ne vem, kaj se je zgodilo. Pa tudi če bi vedel, ti ne bi smel povedati. Saj veš, bonton. Vem pa, da se tisti tvoj, Sandi, zdaj vozi okoli v novi merđici in da pobira pupike v Centralu. Si mu dvignil plačo? Si mu dal regres?« je vprašal Ulam in se začel krohotati.

Peter je poizkušal izostriti vid. Spet se je vanj prikradla nekakšna rdečina in vonj po nečem sladkastem in lepljivem je postajal močnejši. Čutil je, kako se mu zapletajo besede. Le majhen del njega je še mislil, da je zastrupljen. Nagonsko je vedel, kaj se dogaja, ves čas je bilo tam, spodaj, vse od dne, ko mu je Jamnik potisnil v roke preklete papirje in zdaj ga je požiralo.

»Hvala, Ulam,« je dejal, prekinil povezavo, potem pa se zgrudil na prostor pod vozniškim in sovozniškim sedežem RAM-a.

Napadi vročice in mrzlice so se začeli kmalu po tem, ko so ju z Elvisom moški v športnih oblačilih zbasali v drage avtomobile in ju v vročem poletnem dnevu odpeljali iz Lipanj. Azra je tako stanje poznala. Med tedni se je oglasilo večkrat, dokler se ni alkohola in tablet tako nadozirala, da je bila ves čas vsaj malo pijana. Vedela je kaj sledi, kot tudi to, da ječarji za njene stiske ne bodo prav nič dovzetni. Čez usta, zapestja in gležnje, je bila tesno povezana s plastificiranim lepilnim trakom in ležala je na zadnjem sedežu velikega avta z zatemnjenimi stekli. Sklepala je, da je Elvis v enem od drugih vozil, a se je nanj vse teže koncentrirala, ker jo je po rokah in nogah vse bolj prebadalo, kot da se ji steklena volna plazil v pokostnico. Prihajala je v valovih, počasi in vedela je, da bo že čez dve uri na robu norosti, da bi za ustrezno dozo prodala, če je treba tudi ubila, moža in vse svoje bližnje. No, Elvisa morda ne. Sicer pa, je premišljevala v vse bolj vročičnem umu, ji te izbire ne bodo ponudili. Dali ji bodo le udarce. Takrat se ji je začelo rožnato megliti pred očmi. Pred njo je, čeprav je še vedno videla notranjost avta in roko moškega, ki je sedel v sovoznikovem sedežu, vstalo smrečje. Videla je, da stoji v nekakšnem močvirju oblito s prosojno tekočino, gosto pokrito z nečim štrenastim. Vohala je sladkast vonj.

Čas je v rdečkastem deliriju vse teže ocenjevala, tako da so se, kot je zaznavala, do cilja vozili uro ali pa dve. Vrgli so jo vsaj v teman prostor na smrdečo vzmetnico, kamor ni bodla svetloba. Stokala je in moledovala in – čeprav je sklepala, da niso bile njene prošnje tiste, ki so jih prepričale – čez nekaj minut so v sobo pahnili še Elvisa. Deček se je je ves tresoč oklenil in tako sta na vzmetnici skupaj trepetala.

V rožnati barvi so pred Azro znova vzniknila drevesa v vodnati pokrajini, soba z edinim, s kartonom zadelanim oknom, je vse bolj bledela. Vedela je, da na oni strani stoji rešitev, nekakšna rešitev, pot iz … tega. Slutila je, da če zdrsne tja, da nikoli več ne bo trpela delirija. Elvis bo rešen. Vse bo dobro. Krčevito se je oklenila sina in poskušala videnje odriniti.

Peter je stal do kolen v vodi. Še vedno je bil obut v pohodniške čevlje, oblečen v kavbojke in majico s kratkimi rokavi nogometnega kluba Manchester United, toda namesto avtomobilske kabine, so ga obkrožale mogočne, stare smreke, ki so se dvigale v zdaj rožnato, zdaj sivo nebo. Tla so po tem, kako so se podajala pod koraki, spominjala na živalske mehurje in spužvaste gmote, za katere je čutil, da so žive. Kam stopa, ni videl, ker so vodno površino pokrivale na videz neskončno dolge, štrenaste niti. Petra je prešinilo, da bi lahko bili lasje in, ni vedel natančno zakaj, ženski lasje.

Zvoki se tu niso prelivali, ampak so zabadali, da si je moral pokriti ušesa, potem pa ugotovil, da so v njegovi glavi in da jih ne more utišati. Opotekel se je skozi tekočino, s prsti podrsal po njej in laseh, v gnusu kriknil, se opotekel in se oprl ob lubje debla, ki ga je porezalo, da je še enkrat zajavkal in skočil stran. Videl je od svoje pesti padati rdeče kaplje v tekočino. Videl je, kako so cvetele v njej in groza mu je stiskala grlo in prsni koš.

Hkrati se je tam pojavila Azra. Ni je videl, vendar je, tako jasno, kot bi zažarela v črnikasti svetlobi, slutil, da je morda sto korakov stran med drevesi. Ozrl se je in se odpravil v tisto smer.

Take še ni videl in nekaj trenutkov je potreboval, da je razločil, kaj je tisto, kar ga je osupnilo. Bila je trezna.

»Elvis je tu,« je dejala.

Odpravila sta se med drevesi. Sivo in rdečasto nebo je zrlo vanju.

Brodila sta skozi tekočino in Peter je čutil, kako se kosci sestavljanke postavljajo na svoje mesto. Za dva meseca, skoraj tri, je povsem izgubil občutek za resničnost. V tem času je izgubil oblast nad vsemi nepremičninami. Vse usluge, vsa dejanja, kjer so mu drugi »poslovneži« prišli nasproti, so bila zgolj slepila, prevare, s katerimi so ga odrezali od premoženja, od vsega, kar je zgradil. Zdaj so imeli njegovo ženo in kar je najpomembnejše, Elvisa. Tu se je Peter v sebi ustavil. Je bilo to res najpomembnejše? Desetko je dobil po dolgem, krvavem boju z Jančičem, za katerega ni vedel več nihče. Tiskarna je bila del poravnave med njim in Sandićem. Sam Ulam je bil tam razsodnik, je pazil, da ne bi kdo na njegovem kršil dogovora. Dostavno službo je dobil počasi, z veliko taktike in ogromno dnevi, ki jih je preždel, čakal, se obvladoval. Bilo je tudi nekaj tepeža, krvi in izbitih zob, a nič posebnega. Vse do sem je bil »na vrhu igre«. Zdaj pa je vse to izgubil. Sandi se je zavihtel v sedlo, to je bilo jasno. Posojil kmalu ne bo mogel več odplačevati. Sandi je, tudi to je nekako vedel, dobil na svojo stran »fante« in ti ga ne bodo ga več ubogali. Konec je bilo. Zlata gomila, ugled in moč, o katerih je Peter sanjal, odkar je v kolesarnici bloka čakal, da ga vsakič znova pride odklenit mama, so mu spolzeli skozi prste. Takrat ga je prvič prešinilo, da ni še vse izgubljeno. Tako kot se je zavedal, da je Azra tu, se je tudi zavedal, da ta kraj lahko vpliva na onega drugega. Na tistega, ki so mu – zdaj se mu je to zdelo precej smešno – ljudje rekli resničnost. Nasmehnil se je. Čutil je, kako se mu sladkasti vonj zažira v pore, kako postaja del njega.

Kriknil je. V vodi pred njima je s trebuhom navzgor ležal Elvis. Med drevesi sta stekla proti njemu, da je tekočina škropila lubje in je štrenaste lase razmetavalo v tekočino.

Azra je Elvisa stresla, ga dvignila iz vode in privila k sebi. Ni se odzval. Peter ga je močno zgrabil za ramo in jo skoraj podrl, ko ji ga je poskušal iztrgati.

»Kaj počneš?« je kriknila in njen glas je zvenel, kot bi se lomil skozi več zmaličenih trobil hkrati.

»Moj je! Moj!« je zakričal Peter in zgrabil dečka. Zagledal je Desetko in EcoPrint in Speedpacket in oba lokala in Sandija in fante, ki so se po njem zgledovali in se ga bali. Videl je klet, iz katere se je zavihtel na vrh. Vrh, ki se ga je zdaj oklepal z obupanostjo utapljajočega. Moral bo plačati ceno – no, plačal jo bo njegov sin, pa tudi, mar ni zaplodil sina, da ohrani premoženje? Plačal bo, seveda bo plačal in nekoč v prihodnosti povrnil, vse bo postavil na svoje mesto, če bo le ta prasica izpustila, kar je njegovo!

Azra je zdaj zagledala pošast pred sabo. Vsa ta leta je bila tam, toda tepež in poniževanje so bili zgolj sindromi, stranski učinki tega nenasitnega golta, ki je bil Peter Ciglenečki in je verjetno zrasel, še preden je doživel prvi orgazem. Zloba in užitek, vse to je bilo samo majhen del večno požirajoče želje imeti več, imeti toliko, da lahko gaziš po vseh ljudeh, jih spreminjaš v majhne kupčke govna, s katerimi mažeš obraze njihovim bližnjim.

Pognala se je vanj.

Peter je bil nepripravljen. Njegov položaj je še precej zaostrilo dejstvo, da Azra ni imela umetnih, ampak prave, ostre nohte. Njena levica je našla salo nad Petrovim desnim očesom in štiri dolge, globoke ureznine, so pognale za konicami njenih nohtov. Čeprav je bilo to boleče, pa ni bil nič v primerjavi z desnico. Azra je zasadila možu desni palec v oko.

Petrovo telo je v tistem trenutku počivalo na dnu RAM-ove kabine. Po razgretem čelu so počasi mezele kaplje znoja. Odprtih oči, ki so videle le vodnati svet, je glava ležala na vroči gumirani podlogi in njegovo oko se je najprej skalilo, potem pa postalo popolnoma motno.

Peter je v deželi vodnatih smrek zarjul. Bilo mu je, kot bi mu nekdo tik pod arkado zasadil šilo. Sledila je silovita brca, ki je očitno ciljala v jajca, a je zadela notranji del stegna in se ustavila v salu. Elvis je zadaj negiben počasi tonil v vodo.

Praske in ureznine so zdaj začele deževati po njegovih rokah, vratu in licih in skrčil se je v dve gubi, se zamajal in skoraj čofnil v tekočino. Takrat ga je prešinilo: Res hoče dati daritev? Bil je občutek, niti ne stavek, zavedanje, ki ga je nekaj, v zelo starem in okornem jeziku vsadilo v Petrov um. Prestrelili so ga spomini, prva ura, ko je videl Elvisa, vsega zariplega, s kapico na glavi, dlanmi in prstki, ki so komaj lahko objeli Petrov palec. Elvisa, ki je tekal za golobi in Elvisa, okoli katerega so se sklanjale nekakšne odbojkarice, ki so se v Desetki ustavile, ko so z avtobusom potovale v Gradec. Ni vedel, kaj je bilo s temi odbojkaricami. Spomnil pa se je Desetke.

Njegov udarec je bil bolj potisk. Zadel je Azro pod rebra. Opotekla se je. On je, žareč v desetinah prask in z očesom, ki je žgalo kot oglje v njegovi duplini, zamahnil po njej. Odskočila je. Še enkrat jo je poskušal zgrabiti. Bil je prekratek. Ozrla se je, poskusila odlomiti nizko rastočo vejo. Ni šlo. Z močjo obupane matere se je uprla v les in popustil je. Peter je čofotajoč prikolovratil bliže. Vedela je, da je še ne vidi dobro, toda da to ne bo trajalo. Pripravila se je zamahniti z vejo, katere ost je bila dovolj koničasta, da bi predrla kožo in salo in najpomembnejše – z njo bi lahko razlila še drugo oko. Peter je zgrabil po njej, njegova roka je bila blizu, oh, tako zelo blizu, vedela je, da ga mora spustiti k sebi, bližje, bližje k sebi in potem bo lahko … Tla pod njenim desnim stopalom, kjer je takrat počivala večina njene teže, so jo potisnila proti njemu.

V tem trenutku je Peter, še vedno z glavo, ki ji je v očesni duplini utripala in brnela kot krompir velika čebela, potisnil svojo ženo v vodo. Padla je vanjo in pod sabo potopila štrenaste lase, ki so se med smrekami iztegovali v neskončnost. Udarila je v spužvasta tla. Peter je pokleknil nanjo in, trenutek, preden bi se lahko izmaknila, sklenil dlani okoli njenega vratu.

Čeprav svoje žene ni videl, jo je čutil. Prvi del boja, ko je bilo kisika še dovolj in je grabila pod vodo, poskušala poiskati njegova jajca, ga grabila in praskala po vratu. Drugi del, ko se je s strahovitimi trzaji poskušala izviti, ko je do krvi zasajala nohte v njegove roke, pa v goltanec, ko mu je skoraj odtrgala spodnjo ustnico in končni del, ko je v vodo pod njim iz njenih ust cvetela zgolj pena in so bile njene oči široko odprte, iz desne nosnice pa so uhajali mehurčki.

Peter je ostal v vodi.

Počasi je vstal, šel do Elvisa. Zgrabil ga je za ovratnik majice s kratkimi rokavi in ga nekoliko potegnil nad vodno gladino. Nedaleč stran je na gladino priplavalo Azrino telo. Z lasnimi štrenami pokriti obraz je obtožujoče zrl v nebo.

Peter je sina počasi vlekel v smer, ki mu jo je odredilo tisto, kar je vladalo tu.

Čez čas je prišel do velikega, grobo obdelanega kamna v obliki kamnite kocke. Kak čevelj je gledala nad površino. Položil je Elvisa na kamen. Sluz in lasje so se zlivali z njega. Prešinilo ga je, da je to zadnja priložnost, da je to korak, ko se še lahko obrne.

Pogledal je sinov obraz, obrazek, ki ga je prvič videl tri dni po popivanju, ki ga je organiziral ob njegovem rojstvu. Obraz, ki je zrasel v deškega, ki ga je gledal z občudovanjem in strahom in bo nekoč moški.

Še vedno mlahavega in sluzastega je obrnil na kamniti kladi. Najprej mu ni šlo, potem pa mu je slekel hlače in odpel zadrgo še na svojih. Njegov ud je bil trd, kot bi pojedel dvojno merico viagre. Premišljeval je o ugledu. Premišljeval je o Desetki.

Elvis ni umrl vse do 26. leta, ko je strt od mamil, zgorel v nekem opuščenem skladišču na robu Kočevja. Peter pa je postal v Lipanjah znan kot ugleden človek. Tisti, »ki je tja pripeljal življenje«. V njegovo drobno sosesko »Bele lipice« so se vselile mlade, do grla zadolžene družine. Vedel je, da nikoli ne bodo odšle in da ga smrečje gleda z odobravanjem.

Včasih je šel in z roba gozda opazoval parkirane avtomobile, gugalnice in po majhnih vrtovih razmetane otroške igrače. Vedel je, da so kleti, zidovi, strehe in velik ugled, ki ga je užival, njegovi. Moški, ženske, dečki in deklice, ki so živeli v njih, pa bodo za vedno last rdečaste dežele.

Konec

 

 

 

Creative Commons licenca

 

Desetka II. del by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Desetka I. del (Čas branja: 30 minut)

Jutro, ko je Peter Ciglenečki, med prijatelji in sovražniki znan kot »Djilas«, prvič slišal za Lipanje, oziroma tri parcele v bližini, ki na zemljevidu niso imele imena, domačini pa so jih imenovali Bele vode, je zanj pomenilo še en uspeh v karieri lastnika stavnice. Pretekli večer je Javor Kranj s 5 : 0 premagal Veržej, TopTech Drava pa s 3 : 2 Velike Lašče. Djilas sicer sam nikoli ni stavil – mogoče pa je bilo v njegovi stavnici na robu Ljubljane, ki je bila hkrati tudi lokal in frizerski salon, včasih najti nadvse zanimive stavniške kvote. V dveh letih, kar je imel v lasti omenjeni poslovni obrat, se je vanj nakapljala čedna skupinica stavniških zasvojencev in ti so k Djilasovemu premoženju, ki je dotlej vključevalo še dva lokala, dostavno službo in majhno tiskarno, primaknili čedne denarce. V kvote »Desetke«, kot se je imenovala stavnica/lokal/frizerski salon, ni posumil nihče, enega ali dva, ki pa sta, so Djilasovi fantje malo sprehodili in njune sume razblinili.

To sončno jutro, ko se je Djilas s svojim ameriškim poltovornjakom RAM 1500 in sinčkom Elvisom pripeljal na kavico, je bil karseda dobre volje. Oba izida mu je Štef iz nogometne zveze pravilno namignil, Djilas je pri njem pozabil par tisoč evričev, sam pa dal v žep desetkrat toliko. Zjutraj je Azra v kuhinji nekaj težila in ko jo je umiril z dobro merjenim krošejem, je pobral čebljavega Elvisa in odšel v »pisarno«. Dan se še ni zares segrel, ko je parkiral med Anjinim smartom in golfom nekega pedra, ki je parkiral postrani in bi ga Djilas z užitkom razbil, a se je takoj odločil, da ga ne bo, ker so bile take stvari slabe za posel.

Za šankom ga je pričakala Dževada, ki jo je imel tam zaradi dogovora z Albanci – babura je bila grda ko satan, a je bil z njo kar zadovoljen – oziral pa se je za Anjo, ki je pred mesecem začela delati v frizerskem salonu. Dovolj dolgo je bila na njegovi plači, da jo porihta, čeprav se mu je te tedne izogibala. Lisica mala.

Dževada mu je s hitrim, hladnim, izvolite šefe, prinesla macchiato, Djilas pa je začel prebirati Športne novice. Elvis se je zraven spakoval, molil jezik iz ust in delal brrr ter segal po kepicah vanilije in lešnika, ki mu jih je v skodelico nadevala Dževada. V »Desetki« so imeli vse, odkar je Djilas dobil sina, tudi široko izbiro sladoleda.

Na mobitel je dobil obvestilo, da bo Marti iz Zagreba poslal konec tedna nov paket, tajnica pa ga je opozorila, da ima jutri pri računovodji nov sestanek glede računovodskih knjig. Djilas se je namrščil, ko je prebral ta e-mail, saj je bilo v rokah Računovodstva Spasič že vse preveč podatkov o njegovem malem cesarstvu. Tu bo treba kmalu »stvari presaditi in nasuti novo zemljo«, ga je prešinilo. Nasmehnil se je sinčku, ki je v levici mečkal kepico vanilijevega sladoleda ter rumeno tekočino kapljal po hlačah, sedežu in tleh. Elvis se mu je, okoli ust in po nosu popackan s sladoledom, široko smejal in ropotal »Led, led, led.« Djilas ga je pobožal po laseh.

Ravno je prebiral, kako je Drava nedavno premagala Brežice-Terme Vita, ko se je skozi vrata, ki so vodila v skladišče, prikazal Sandi. Sandi je bil vitek, visok mladenič, ki se je rad česal na prečko in uporabljal veliko želeja. Djilas ga je pobral v taekwando klubu Pantera, kjer je hitro videl, da se mali slabo obvladuje in je brezmejno pohlepen. Ocenil je, da ga bo lahko ponucal za kakšno leto, leto in pol, potem pa bo brez dvoma zagazil v kakšno govno in ga bodo dali za štiri ali pet let na Dob. Vrnil se bo modrejši, Djilasu ne bo zameril ničesar in tudi, če bi bil dovolj bister, da bi pogruntal, da ga je Djilas namočil, mu tega ne bo zameril. Djilas bo namreč edini, ki mu bo lahko ponudil delo, ki ne bo garanje v Sparovi hladilnici. Sandi bo tako čez dobrega pol desetletja nadvse zanesljiv fant. V trenutku, ko je pristopil do Djilasove mizice in mu povedal, da ga zadaj čaka Jamnik, pa je bil še vedno povzpetniški pezdetek, ki bi mu najraje predelal fris, a je globoko vdihnil, odpil še malo kavice, se ozrl, če se kje okoli smuka Anjina rit, ter se odpravil v skladišče. Dževadi je zabičal, naj pazi na malega in vedel, da je njegov naslednik, ki je zdaj tekal med mizami, do njegove vrnitve povsem varen.

Jamnik je bil suh možic očetovskega videza z velikimi očali. Delal je v hortikulturnem centru Vrtnica, kjer so ga Djilasovi fantje enkrat obiskali. Imel je ženo zaposleno na občini in otroka, ki sta hodila na OŠ Brezovica, v prostem času pa je rad ribaril in stavil astronomske vsote. Seveda ni začel takoj. Kot nekaterim drugim »potencialcem«, mu je Djilas nastavil eno in čez čas še eno kvoto. In ga je imel. Nadaljevanje je bilo že utečena tragikomedija: najprej je skopnel njegov osebni račun, potem je vzel dodatne kreditne kartice, temu so sledile ženine kreditne, pa majhen kreditek za fiktivni čebelnjak in še en za domnevno počitniško prikolico. Ko je žena približno razumela, kaj se dogaja, je bil Luka Jamnik Djilasu dolžan že 13.200 evrov, po Djilasovih izračunih in obrestih, torej, tako na oko, na dober dan, 17.000 evrov. Doslej je plačal 6.850 evrov obresti in Djilasu je bilo jasno, da zasvojenček že piha v naslednjo piščalko, ki se ji je reklo manjši kredit na hišo. Tudi zato je bil rahlo presenečen, ko je v skladišču, sedečega na zaboju pomaranč, našel Jamnika, ki ga ni obdajala običajna avreola strahu, ampak ga je gledal z upanjem in nekakšno kuverto v rokah.

»Luki, kako gre?« je dejal Djilas in se nato obrnil k Sandiju: »Sandek, daj nama prinesi sok. Meni jabolčnega. Pa na malega vrzi uč.« Videl je, kako je mladeničeve oči prestrelilo sovraštvo, zamrznil ga je, potem pa se zavrtel na peti in izginil v lokal.

Peter Ciglenečki je bil sicer že od malega velik fant. V četrtem razredu je večino sošolcev prekašal za glavo, pri šestnajstih se je na veselicah in v blokovskih naseljih že suvereno tepel. Manko fizične moči je takrat nadomestil s surovostjo in zahrbtnostjo, ko je začel redno boksati in dvigovati uteži, pa je zrasel v velikana, ki se mu je večina umaknila s poti. Poroka, pijača, neskončno število kebabov, burekov in sladkanih pijač, prvi sin in veliko sestankovanja pa so mu dodali okoli petdeset kilogramov, ki jih je zdaj nosil v mesnatih rokah, mesenih prsih, velikem pivskem trebuhu in stegnih, ki so bila za dve moški. Kljub temu je bilo Jamniku, nad katerim se je grmadil Djilas, povsem jasno, da je ta moški več kot dovolj okreten, da bi z lahkoto zgrabil pivsko steklenico, jo razbil in mu igraje izkopal oko. Zato je Djilasa gledal pohlevno, skoraj vabeče.

»Pozdravljeni, gospod Ciglenečki,« je dejal Jamnik, mečkajoč kuverto v rokah.

Djilas se je malo namrščil.

»No, kaj imaš?« je dejal.

»T-torej,« je zajecljal Jamnik »vem, da vam dolgujem znatno vsoto …«

»Dvaindvajset. In veliko živcev.«

Jamnik je umolknil, malo pobuljil, potem pa nadaljeval. Ves čas je opazoval Djilasovi, z velikimi zlatimi prstani pokrite pésti.

»Da, razumem, se je nabralo … Torej … Nedavno mi je umrla teta.«

Djilas je pozorno poslušal. V Jamnikovih besedah je slišal šelestenje bankovcev in glede tega se nikoli ni motil.

»Bila je stara, neprijazna ženska. Več kot dvajset let nismo govorili …«

»Kaj imaš?« je vprašal Djilas in se sklonil naprej.

Jamnik je debelo pogoltnil.

»P-parcele. Mislil sem jih prodati, potem pa … Sem pomislil, da bi lahko to stvar uredila z darilno pogodbo. Pa da je ta to za … nama.« Nenadoma je gledal z očmi človeka, ki vidi samo še vrv. Če mu ta zadnji, obupani načrt ne uspe.

»Pa ni tole kakšen nateg?« je vprašal Djilas. Seveda je vedel, da ni nateg. Jasno je videl, da Jamnik drži nekaj vrednega, nekaj, kar bi se dalo lepo likvidirati in je gotovo vredno več od petindvajset, kolikor mu je dolgoval. Ali pa sedemindvajset. Trideset. Treba ga je bilo priviti.

Jamnik je divje odkimaval in zdaj tiščal kuverto k prsim.

»Ne, ne, vse je tu. Vse je legalno. Spremenili so prostorski načrt. Zazidljivo je. In zdaj bodo tam blizu še Nemci neko fabriko postavili. Dvesto novih delovnih mest. Ljudje se bodo priseljevali. Parcele bodo veliko vredne …« je bebljal.

Djilas mu je iztrgal kuverto in jo odprl. Preletel je pravniško nepremičninsko latovščino, s katero si je bil kljub nedokončani srednji tehniški šoli, zelo domač. Malo se je mrščil, kremžil, se čudil. Sandi je prinesel sok in Djilas je videl, kako ga je hotel treščiti ob tla, kako ga je hotel vsaj malo politi, a sta pohlep in strah pred šefom prevladala. Jamnik se svojega ni dotaknil.

Iz papirjev je Djilas izluščil nekaj dejstev:

– Jamnik je bil lastnik približno 2.000 kvadratnih metrov zemlje

– Parcela je ležala v katastrski občini Kočevje

– Dodaten list papirja je pričal o tem, da bo zazidljivost možna z novim letom

– Na hitro je v glavi seštel kvadrate in vrednost, ter prišel do vsote približno 50.000 evrov. Pa četudi je bil to uradni cenilec, ki je vedno preveč naračunal, bi lahko zemljišča še vedno prodal vsaj za štirideset.

»A me imaš za bedaka?« ga je vprašal in ta je debelo pogledal. Djilas je lahko skoraj videl, kako v možicu pokajo strune.

Jamnik je zmogel zgolj odkimati.

»Tole je nateg. To je nezazidljiva zemlja. Verjetno vse zaraščeno s šikaro

»Na Kočevskem ni šikare …« je dejal Jamnik, ves bled.

»A me zajevbavaš?« je vstal Djilas in s papirji udaril dolžnika po glavi. »Tole? To ni vredno deset! A me zajebavaš?«

»Je, pa je, februarja bodo blizu zidali Švabi, so že podpisali, v časopisu je bilo!« je tulil Jamnik, ko si je zastiral obraz pred klofutami.

»Lažeš! Kje si to izvedel,« je zarenčal Djilas in uradnička zgrabil za ovratnik. V sebi pa se je režal. Ta šarada mu ni samo prijala. Hotel je, da se Jamnik res userje in da mu bo hvaležen, ko mu bo izpulil to zlato jajce. Sicer bo treba še preverit. A kazalo je dobro.

»V časopisu je bilo! V Novicah! In na radiu! Zidali bodo! Koroški Austgarten!«

»Kakšen Austgarten?! A me zajebavaš? A mi lažeš?« je rjovel Djilas in butal moškega v zaboje s pomarančami. Zelo jasno je za sabo čutil tudi Sandija, ki se je naslajal.

»Bilo je, bilo!« je tulil zdaj Jamnik.

»Šef,« ga je za ramo nenadoma potegnil Sandi. Djilas se je ozrl in zagledal Elvisa, ki je cuzal prstek in med skladovnicama škatel opazoval dogajanje. Djilas se je umiril.

»Pridi sem, lave,« je dejal in mu pomignil. Vzel je dečka v naročje.

»Vidiš tega strica, ga vidiš?« je vprašal in pokazal na Jamnika, ki je stokal na zabojih pomaranč.

»Stric,« je dejal mali.

»Stric, ja. Slab stric,« je rekel Djilas in uradnička močno klofnil, da se je Jamnik z nekaj potrganimi gumbi posedel ob zabojih. Elvis je zacvilil v njegovem naročju. Potem je zaploskal. Djilas je moškega brcnil. Elvis je divje ploskal, ves od sladoleda.

»Lej, jaz nisem veleposestnik,« je končno rekel orjak. »Poslujem v kešu.«

»To je vse, kar imam. Prosim, preverite,« je smrkal Jamnik.

Djilas je počepnil k njemu, še vedno s sinom v naročju. Mali se je pačil.

»Lej, dal ti bom šanso. In ker se bom moral jaz ukvarjat s temi jajci, ti bom nabil še štiri, tako da si zdaj na dvaintrideset. Če bo pa tole kakšna zajebancija, ti bom pa tvojega tamalega na furo peljal. Bomo pol videli, kdo se bo zajebaval.«

Jamnika je dal Sandiju vreči iz lokala in ta ga je z očitnim užitkom potisnil na parkirišče in ga brcnil v zadnjico. Elvis je pri tem cvilil in poskakoval od navdušenja.

Odvetniška pisarna Skušek – javnosti popolnoma neznana, v pravih krogih pa zelo znana, je potrdila, da so papirji, ki jih je Djilas dostavil njihovi mladi in po Djilasovi oceni zelo pofukljivi odvetnici, pristni. Naredili so tudi izračun vrednosti parcel in ugotovili, da bi se jih res dalo dobro unovčiti.

Ko sta bila z Elvisom pri odvetniku Skušku in je njegova vitka praktikantka razlagala dejstva, Djilas pa je razmišljal, ali bi jo stari Skušek dal na razpolago, je ta pojasnil, da ima Djilas izredno srečo, da gre zaradi novega prostorskega načrta in nemške investicije, za prvovrstna zemljišča in bi se tam dalo postaviti tudi turistično naselje. Kočevska, še vedno zapuščena in pred šestdesetimi leti porušena in prisilno izpraznjena regija, se je s kolesarskimi potmi, backpack turizmom ter turizmom, ki je izkoriščalo opuščene objekte nekdanje JLA, počasi vračala na turistične zemljevide.

»Na daljnovidnih je, da pograbijo priložnost,« se je nasmehnil stari Skušek in nič kaj prikrito položil roko praktikantki na stegno. Elvis je na listu papirja lomil grafitne konice novih svinčnikov, Djilas pa se je ponosno muzal.

Neko zgodnje dopoldne, v nedeljo, je Djilas Azri pojasnil, da gresta s sinom na izlet. Azra, nekdanja lepotica in pevka v nekaterih bolj razvpitih lokalih glavnega mesta, tega ni komentirala. Velika črna očala so skrivala le del modrih, zelenih, rdečkastih in rumenih nabreklin, ki so tekle prek njene desne arkade, nosu, napihnjene cvetele pod desnim očesom in se razlivale po ličnici. Nova serija črnic je cvetela na vratu. Sploh ni več skrivala, da pije, redno je goltala tudi apavrine ter tramale, ki jih je družinski zdravnik, dr. Milač, predpisoval v benevolentnih količinah. Zadnje, kar je Azro Fendič, zdaj Azro Ciglenečki, še držalo pri življenju, je bilo dejstvo, da je njen mučitelj oboževal njunega otroka.

V Kočevje sta oče in sin prispela opoldne. V gostilnici Falkenau, stisnjeni med smrečje, sta počakala odvetnika Žibreta, ki naj bi potem, ko je Jamnik Djilasu že predal svoje premoženje, vse zemljiškoknjižno uredil.

Djilas je bil tu precej iz svojega revirja. Kot dolgoletni poslovnež je seveda tudi kočevski konec nekoliko poznal – vedel je za migrantske naveze, ki so jih prek Kranjčanov tu vodili Črnogorci, vedel je za Prevozništvo Japelj, v čigar tovornjakih so tabletke in belo potovali v Amsterdam in Berlin. Vedel je tudi za znamenite Šabiče, ki so imeli v svojih taborih same črne gradnje in svoje zakone, orožje in obilico neizobraženih, neumitih otrok ter za Djilasa nekajkrat poslovno zanimive velike količine nelegalnih zdravil, ki so od tu odtekale v zahodne države. Kočevska za Djilasa ni bila »vroča«, neumnosti pa vseeno ni smel početi in je bil vesel, da bo imel lokalnega vodiča.

Žibret se je izkazal za umetno zagorelega, rahlo zgrbljenega štiridesetletnika v poslovni obleki, ki je napredujočo plešo skrival s popolnoma pobrito glavo. Več o njem so Djilasu povedale ura Breguet Heritage 5400 na odvetnikovem zapestju in oči, v katerih je bilo nekaj vodenastega.

Take oči ne morejo govoriti resnice, tudi če bi jo hotele, je v redkem trenutku filozofskega razmišljanja o ljudeh in svetu prešinilo Djilasa. Z odvetnikom sta se rokovala in njegov stisk je bil, po pričakovanju, mlahav in pôten.

»Ste dobro potovali? Do Ribnice spet prenavljajo cesto,« je vprašal Žibret.

Djilas mu je odgovoril, a je predvsem ocenjeval sogovornika. Poznal je takšne tiče in dobro vedel, da ne trzajo samo na denar, pač pa predvsem na skrite silnice moči. Ladijske podgane, ki so daleč pred potniki zaznale tresljaje v ladijskem trupu, so bile v primerjavi s takimi profili prave amaterke.

»A tole je pa mali Ciglenečki?« je vprašal Žibret.

Ne da bi v odvetnikovem vprašanju Djilasa kaj plašilo. Bolj se mu je možak studil. Taki so živeli vzorna družinska življenja, vsake toliko pa so si privoščili srdito mikastenje mladoletne prostitutke. Vse dogovorjeno, plačano, seveda. Djilas je začutil močno željo, da bi moškega pred sabo zmečkal kot ščurka. Tega ne bi storil s sovraštvom, pač pa z gnusom in živo si je predstavljal, kako bi mu občutje prešlo v olajšanje. Dejal je, da bi si rad ogledal parcele.

Nad Kočevsko so se zbirali sivi oblaki, nič takega, kar bi napovedovalo močno ali dolgo deževje, morda pa bi bilo dovolj za kratko ploho. Peljali so po dobro vzdrževani asfaltni cesti, ki so jo zamejevali beli cestni količki, obkrožali pa urejeni travniki in dolge njive. Na obeh straneh ceste so vedno znova vzniknili skupki čednih montažnih hiš. Za nekatere se je videlo, da so jih zgradili na krajih, kjer so bile nekoč kmetije. Vzhodno in zahodno od ceste so se v daljavi bohotili nizki, razpotegnjeni griči, gosto poraščeni z gozdovi.

Peljali so se v Kočevje in se peljali še skozi dve vasici. Po cesti so se zdaj začele viti temne sledi svežega asfalta, s katerim so krpali razpoke. Sprva je vodila po travnikih, potem pa se ji je z desne približalo hribovje in gosto smrečje. Gozd – smreke, bukve, leska – se je dvignil na obeh straneh ceste. Elvis je prevzeto zrl skozi avtomobilsko okno.

Kaj kmalu se je svet znova odprl in po majhni kotlinici, h kateri se je z okoliških hribov razraščal gozd, so se peljali skozi vasico, ki ni štela več kot dvajset hiš. Pa še za te se je zdelo, da so večinoma zapuščene. Pot jih je vodila skozi gosto smrečnato zelenilo, ki se je sklenilo nad cesto in naprej po odprti travnati ravnici, sredi katere je bila zgrajena Kočevska Reka – droben zaselek s peščico industrijskih stavb. Odvetnik je v Reki suvereno zavil in cesta je spet izginila v gozd. Peljala je skozi vasici, za kateri se je zdelo, da tam ne živi nihče več. Djilasa je prešinilo, da se bo gozd nekoč pritihotapil do stavb in jih počasi, molče utopil v zelenem. Stresel je z glavo in se nasmehnil. Ko se je ozrl po Elvisu, je ta nepremično gledal v drevesa, njegova ročica pa je počivala na vetrobranskem steklu.

Gozd se je znova razprl in pred Djilasom so se razprostrli z drevesjem zamejeni travniki. Kak kilometer pred sabo, je v smeri kamor je vijugala cesta, videl skupek starih hiš, sredi katerih je stala majhna cerkvica. Daleč pred vasico je odvetnikov mercedez zavil desno in navkreber med drevesa, na nekakšno poljsko pot. Djilas mu je sledil. Peljala sta po razritem kolovozu, ki je bolj spominjal na vlako kot na cesto. Iznenada se je na njuni desni, skrita v senci, iz drevja izvila velika trinadstropna stavba z dolgimi balkoni. Nekakšen motel ali hotel, gotovo opuščen, je prešinilo Djilasa. Pomislil je, da so imeli tu morda partijci svojčas lovske koče. Cesta je izpod temnih krošenj nenadoma zavijugala znova na sonce, na polóžen travnik in Djilas je zdaj videl, da sta z odvetnikom nad vasjo, precej bližje zgornjemu robu gozda, ki je obkrožal veliko čistino. Cesta je bila tu bolje nasuta. Na mercedesu so zažarele zavorne luči in avto se je ustavil. Odvetnik je izstopil.

»Od tule,« je dejal čez čas, ko sta stala kakih dvesto metrov naprej od avtomobilov, »pa tamle do gozdne meje. Vidite tistole lopo? Podrto? Tam sega meja še v hosto, kakšnih trideset metrov. Sem nedavno preveril na katastru, pa tudi z geodetom sva bila tu. Čednih dva tisoč kvadratov je. Do Kočevja je od tule le dvajset minut …«

Djilas ga je takoj ustavil.

»Dvajset? Ne me zajebavat.«

»Dvajset,« je malo plašno pokimal skoraj dve glavi manjši odvetnik.

Djilas je pogledal na uro in res – lokalček so zapustili pred največ petindvajsetimi minutami. Zdelo se mu je, da so se vozili vsaj tri četrt ure.

»Hm,« je dejal.

Odvetnik ni komentiral. Zrla sta po pobočju.

»Pa elektrika, voda? Internet?«

»Voda in elektrika sta že tamle,« je dejal odvetnik in pokazal na hišice, stisnjene okoli cerkvice. Od tu, nekoliko višje, je Djilas lahko videl, da imajo nekatere zraven tudi kmetijska poslopja in majhna dvorišča. Na enem je stal traktor.

»V bistvu je že vse zmenjeno,« je dodal.

Djilas je uprl stisnjeni pesti v svoje zalite boke, se razkoračil in zrl po pobočju. Po dnu kotline se je vila cesta, bolj cestica, vasica s peščico hiš in cerkvico pa bi zapolnila kakšnih deset parcel predmestja v Ljubljani, od koder je bil. Počepnil je, odtrgal bilko in jo dal med zobe. Odvetnik je mirno čakal.

Sonce je kar dobro žgalo, a vročine niti ni čutil. Premišljeval je, da si je nekaj takega vedno želel. Lokali in stavnice, to je bilo že v redu. Tole pa je bila zemlja. Nekaj pristnega, nekako veleposestniškega. Ne samo premoženje, ampak tudi ugled.

Imel je tudi prijatelja, no, znanca, prijateljev v resnici ni imel, Miloša, in ta Miloš je imel majhno gradbeno podjetje. Večinoma so gradili hitro in poceni, da je začelo vse razpadati že po dveh letih, a takrat vsakokratne Miloševe firme že davno ni bilo več. Dvakrat mu je Djilas posodil svoje fante, da so se pogovorili z nezadovoljnimi kupci stanovanj, ki so Miloša našli kljub stečaju podjetja.

Miloš je posel torej obvladal in – to je Djilas vedel – po svetu je vedno hodilo dovolj bebcev, revežev, ki so napraskali vse svoje premoženje za eno stanovanjce. Take bi lahko nategnil že s parcelami, ampak če bi plačevali četrte gradbene faze, bi potegnil še več keša. In Miloš bi mu zrihtal tretjerazredni gradbeni material, zanesljive radnike iz Bosne ter tistih nekaj strojev. Miloš bi znal delati čarovnije v stilu, da bi porabili izolacijo predvideno za eno hiško, v resnici za štiri ali pa celo za šest, Miloš bi znal stanjšati knauf, ustrezno razredčiti lak za parket, da bi dobro prišli skoz. Djilas se je zarežal. Če se bo znal prav obrniti – in doslej se je vedno – bo tale luknja postala še prava zlata jama.

Stokajoč je vstal.

»Kako se imenuje tale vas?« je vprašal in pokazal na skupek hiš ob cesti spodaj.

»Lipanje,« je dejal odvetnik. Ton njegovega glasu je Djilas tokrat spregledal, to pa zato, ker je videl, da je sovozniški sedež njegovega kolosalnega RAM-a 1500, prazen. Elvisa ni bilo več v kabini.

»Elvis!« je zaklical Djilas in stekel proti avtoma. Prešinilo ga je, da so ti gozdovi polni medvedov, risov in pedofilov in da bo vsem trem naštetim odrl kurce, če samo pogledajo njegovega sinčka. Odvetnik je uslužno stopil za njim.

»Elvis!« je še enkrat zaklical Djilas, odprl vrata poltovornjaka, res videl, da sinka ni na sedežih in da se ne skriva v prostoru za noge pod njimi in pohitel še okoli vozila. Pogledoval je po poti, ki je peljala v gozd in proti zapuščenemu motelu, pa še v drugo smer, kjer je pot nekaj časa rahlo vijugala po spuščajočih se travnikih, potem pa izginila v gozdu.

»Elvis!« je zaklical še enkrat in takrat videl dečka, ki se je kakih sto petdeset metrov stran, tam, kjer je travnik že prešel v hosto, obrnil k njemu. V rokah je držal travniške rože in začudeno gledal očeta, ki se je zdaj kot lačen medved, oblečen v rdeče-modro majico Katarske nogometne reprezentance, pognal po travniku proti njemu. Zdelo se je, da je Elvis namenjen naravnost v smrečje in ga je očetov klic popolnoma presenetil. Ko je ta pritekel do sina, se je zasopel ustavil, se nekaj časa opiral na kolena in lovil sapo, potem pa je naval strahu in besa, ki sta vzkipela v njem, zreduciral na:

»No, pridi. Pa da mi nikoli več ne odlutaš takole po svoje!«

Elvis je obljubil, da ne bo.

Žibret je stal pri RAM-u in z nezgrešljivim občutkom podrepnika modro molčal. Djilas je Elvisa spravil v tovornjak, si prisegel, da mu prostor niti približno ni všeč, da bo vse skupaj prodal in da se ne prikaže več.

»Se vidimo,« je dejal odvetniku, se s sinčkom skobacal v kabino in na položnem terenu zlahka obrnil. Odpeljal se je v Kočevje in naprej proti Ljubljani.

V Ribnici sta pojedla veliki pici in spila štiri velike Coca-Cole (veliko večino naročenega je seveda spil in pojedel Djilas) in svet se je do doma že zdel prijaznejši, Elvisovo vandranje pa le neprijeten spominček, ki je za trenutek skazil ugodno poslovno priložnost.

Azra je ležala v postelji. Posteljnina je smrdela in morda je nekdo nekje blizu bruhal. Ni bilo važno. Mirela in Fadila, ki sta dvakrat tedensko čistili dom Ciglenečkih bosta prišli, pomili tla, slekli umazane prevleke, jih dali prat in nadeli nove.

Svet je bil že nekaj let strt, spominjal je na pogled skozi večkrat počeno okensko steklo, kjer vsak kos zajame del resničnosti, ga izkrivi, naredi manjšega, ali večjega, ga raztegne. Večina kosov je za Azro zdaj že sivela. Le eden, njen Eli, jo je še držal tu. Sicer ga je Djilas redno jemal s sabo, včasih tudi za več dni, s katerih se je deček vračal umazan, nenaspan, a zadovoljen. Pred tedni je Azro vznemirilo, ko ga je videla potegniti mačko za rep. Bil je to majhen muc, mladič, in deček ga je močno zgrabil za rep, cuknil je, kot bi ga poskušal odtrgati, mačkonček pa ga je z mlečnimi krempeljci opraskal, da ga je Elvis izpustil in bruhnil v jok, kosmati štirinožec pa jo je ucvrl med goste vrtnice, kjer ga fantek ni dosegel. Eli je brcnil za njim in v tej brci se je že odražal svetovni nazor Petra Ciglenečkega. Azra ni nikoli študirala psihologije ali česa podobnega, toda imela je nezgrešljiv materinski čut, kot ga ima večina mam in čeprav je zdaj ležala v postelji in so ji v žilah izzvenevali zadnji ostanki alkohola in apavrina, je vedela, da izgublja sina.

Ves tepež, vse poniževanje, zaklepanje v sobe, ves alkohol, tablete in noro metanje ob moža, ki je sina uporabljal tudi kot sredstvo izsiljevanja, Azrinih nagonov niso otopili. Prav nasprotno. S pretanjenostjo pijanca, ki vse dni preživi v omami, nakar se iz prepleta čustvene zmede, ko mu nihče več ne namenja nobene pozornosti, prikrade pronicljivi opazovalec, je Azra spremljala Djilasove odhode. Poletje se je rojevalo v junijski vročini in vedela je, točno je vedela, da se je pred dvema mesecema nekaj spremenilo. Njen mož je dotlej sicer redno jemal njunega sina, vsak teden je z njim kraljeval v Desetki, občasno ga je vzel tudi na kakšen »sestanek« po gostilnah in barih. Azra je vedela, da je njen sin varen in da je bil, ko se je vračal domov in ji tekel v naročje, še vedno njen. Zdaj, ko je vedela le, da njen mož posluje na Kočevskem, pa je vse bolj jasno čutila, da se to spreminja. Da nekaj preži na Elija. Alkohol in apavrin, ki sta jo prej omamljala, sta zdaj postala zaveznika. Nekaj, kar ji bo pomagalo premakniti, prepričati Petra Ciglenečkega.

V preteklih tednih je ta postal povsem obseden s »parcelo«. V prvih dveh tednih se je odpravil na Kočevsko trikrat, potem je šel tja za tri dni skupaj. Konec prvega meseca je Azra sprejela doma Markija – enega številnih Petrovih poslovnih partnerjev, ki je vozil kričeče zeleno subaru imprezo in ves čas smrkal. Videti je bilo, da je Petra iskal tu, ker ga drugače ni dobil, tudi na telefonne.

Naslednji četrtek se je Djilas vrnil z Elijem in se ni zdel preveč zainteresiran za pitje ali za tepež, kot tudi ne za Markijev obisk. Azra se je lotila velikega projekta. Počasi, previdno kot mrhovinarska ptica, ki se skakljaje približuje levu in kadavru vodnega bivola, je začela tipati proti možu. Kar jo je osupnilo, je bilo to, kako hitro se je Peter vdal. Po navadi je svoje posle ljubosumno skrival in o njegovih poteh je izvedela le postopoma in samo v koscih, ki jih je morala sestavljati, kot kakšen Sherlock Holmes. Tokrat pa se je Peter razgovoril o parceli, uporabil je besedo »livada«, kjer namerava postaviti nizke stanovanjske bloke, nobenega sranja, ampak prave vile-bloke, ki jih bo prodal po ugodni ceni, da bo super zaslužil. Kot šolarček, ki komaj čaka, da bo mami predstavil svoj dan v šoli, ji je razlagal o nekem Martu, članu tamkajšnje lovske družine, ki da ga vabi med lovce in da je že vse zmenjeno, da je že kupil od njega sto litrov šnopsa in ga zdaj po desetkratni ceni prodaja v Desetki in da se spodaj odpirajo možnosti ampak res možnosti, da bi res lahko dosti zaslužila, da bi bili skupaj in tam res lahko dobro živeli.

Azra bi bila manj presenečena, če bi njen mož vstopil v hišo, ji pojasnil, da je po novem vegan in da se bo udeležil Parade ponosa. Prvič je ni udaril. V njem ni bilo tiste dobro znane napetosti, vzmeti, ki se je lahko sprožila kadarkoli. Drugič, dejal je zaslužila. Peter ni zaslužka nikoli delil, že sam koncept dvojine pa se je dotlej vedno nanašal zgolj nanj in na Elija in nikakor na Azro. In da bi tam lahko dobro živeli. Kaj je to pomenilo? Njen mož je bil pošast, toda takega ga še ni videla. Nekje globoko, kjer počivajo človeški strahovi pradavnih časov, je Azro Fendič, zdaj Azro Ciglenečki, tako zmrazilo, da je, ko je Peter spet posvetil pozornost Eliju, stekla v sobo, pogoltnila dva apavrina in jih poplaknila kar z jagodno vodko, ki je bila slučajno pri roki.

Tisti torek, ko se je Djilas z Elvisom popoldne prikazal, da bi se vsi trije odpeljali na livado, se je v vili prikazal Sandi. Bil je sicer običajno nadut, a očitno tudi on šefa ni videl že lep čas. Azra mu je natočila kozarec juice-vodke, ki se je ni dotaknil, je pa dejal, da bi moral šef res kaj okrog priti in da Dževada krade iz blagajne. Azra je obupano zrla vanj. Obvestilo, ki bi nekoč nad Desetko, njene natakarje in Dževado priklicalo bes božji, bo zdaj izzvenelo v prazno. Azra je za trenutek videla Sandija, kako se ponaša kot novi lastnik Desetke, v naslednjem pa pepelnato bel leži na kovinski mizi v prostoru, do višine prsi obdanem z belimi ploščicami. Nadela si je trpeče-odsotni obraz zlorabljane žene in Sandi se je odpravil.

Razigran se je popoldne – točno ob uri, kot je napovedal – prikazal Djilas in ju skupaj s sinom odpeljal na Kočevsko.

Preden je postala pevka, najprej v Klubu 500 in nato diskoteki Total, je bila Azra deklica zapitega, nasilnega očeta in tihe mame. Če je večino leta bojevala na videz neskončno kalvarijo s cveki v slovenskih šolah, pa je julija in avgusta redno odhajala v majhno vasico nedaleč od Kraljeva v Srbiji, kjer se je z nečaki in nečakinjami vse dni in pozno v večere podila po gričih in gozdičih. Zagoreli otroci so dolge dneve preživljali v senci bukev in macesnov, pogosto tudi brez in vrb, ki so se sklanjale nad velikim bližnjim potokom. Tam so gradili umetne jezove, gradiče iz blata, ter se igrali ravbarje in žandarje. Naravo je imela Azra rada in ko je desetletje pozneje sedela na zadnjem sedežu velike kabine RAM-a 1500, je velikih oči opazovala slovensko podeželje. Tu je bilo vse bolj urejeno kot v Srbiji, hiše so bile lepše in ceste nove. Vseeno pa je bilo tu tudi zeleno. Umirjena, globoka zelena, za katero je upala, da bo umirila tudi čudi njenega moža in zaradi katere je upala, da bo prešel tudi lesk v njegovih očeh. Djilas je zadnje dni gledal kot sveže zaljubljen mladenič in njegov pogled je imel patino norosti.

Kočevje je bilo majhen kraj, kjer na pogled ni bilo nobenega denarja in življenja, za tri ali štiri vasice, skozi katere so se peljali, pa se je Azri zdelo, da so jih postavili nekje konec sedemdesetih, stanovalci pa so potem kmalu odšli. Ko je poltovornjak zavil na poljsko pot in med smrečje, se je Azra spraševala, ali se ni njenemu možu morda zmešalo. Zares zmešalo, na način, ki ni vključeval samo poniževanja in rednega tepeža. Avto z močnim pogonom na vse štiri je pripeljal iz gozda in Azra je bila nenadoma prepričana, da so na livadi. Sončna se je od roba gozda položno spuščala proti cesti, ki se je spodaj vila v majhno vasico, sredi katere je stala cerkvica. Djilas je ustavil avto in skočil ven, sledil mu je Elvis, ki jo je takoj nekam odkuril, a se oče za njim ni niti ozrl. Azra je, s sončnimi očali na obrazu, ki je, kadar ni bil pokrit s črnicami, pritegnil mnoge moške, izstopila. Stala je na velikem, polagoma spuščajočem se travnatem prostoru, ki so ga v daljavi zamejevali pionirski listavci, ti pa so se nadaljevali v visoke smreke, ki so tam stale kot stražarji s koničastimi čeladami iz srednjega veka. Sonce je žgalo zeleno travo, ki je marsikje že povzela svetle in tudi svetlorjave tone. Ljubljana, predmestja in veleblagovnice so se nenadoma zdeli strašno daleč.

Azra je, ker je slutila, da se to pričakuje od nje, pokimala.

»Ane? Ane? Kaj sem ti govoril?« je razlagal Djilas in skakal okoli kot otrok, ki ima novo igračo. »Tule bodo, šest četverčkov v dveh nadstropjih. Ne bomo šli predaleč, da bo še nekaj zemlje okoli stavb. Dovoz bomo uredili od spodaj, samo nasuti in potem asfaltirati moramo cesto, sem že govoril s Prebiličem …«

Azra ga je čudno pogledala.

»Župan. Fajn možak. Krasen. Elektriko bomo tudi potegnili, Miloš bo zraven, ampak mu ne bom pustil prevelike zajebancije. Bomo vse nadzorovali. Od tamle,« je dejal in pokazal konec ceste, kjer je poleg ogrodja nečesa, za kar je kazalo, da bo v enem tedna nova montažna hiša, stal velik oranžen šotor, kot bi se nekdo odločil letos poletje preživeti na robu kočevskih host, namesto na primer v Medulinu ali na Pagu. Azra je strmela.

»To bo, kot da bi bili na počitnicah. S temelji bomo začeli čez dva tedna, vse plošče bodo narejene v mesecu dni. Potem prve stene … do začetka oktobra bo vse pod strehami. Pozimi, če bo dovolil sneg, bomo stvari spedenali do konca. Sem že zastavil Desetko in firmici. Ves denar je že na lagerju. A ni to čudovito?«

Azra je moža videla takega le dvakrat v življenju. Prvikrat, ko si jo je prvič vzel na zadnjem sedežu njegovega takratnega bmw-ja in drugič, ko je uničil nekega Džakoviča, regionalnega konkurenta, ki mu je na koncu ostalo samo majhno stanovanje in delo na bencinski črpalki, medtem ko je bil leta prej lastnih dveh velikih gostiln, nočnega kluba in zastavljalnice. Tudi zdaj je njen mučitelj in mož gledal podobno, a v njegovih očeh je bilo še nekaj, kar je Azro plašilo bolj, kot če bi bil pred njo z mesarskim nožem. Na obrazu ji je igral krčevit nasmešek. Ni se mogla znebiti občutka, da jo smreke gledajo. Ob misli, da bo tu dolge tedne, jo je kljub vročemu dnevu zmrazilo.

V življenju je bila sreča in je bila sreča, je vedel Djilas. In to, kar se mu je zgodilo, se človeku zgodi samo enkrat. Prišel je na Kočevsko in namesto regionalnih igralcev, ki ljubosumno pazijo na svoje ustaljene trgovske poti, našel kopico ljudi, pripravljenih sodelovati. Več kot to, njihove ponudbe so bile poštene, več kot poštene in že tretji teden so iz Lesarstva Jesenšek v Italijo prodajali hlodovino iz Bosne, za katero so trdili, da je pristna slovenska bukovina. Tudi eden mlajših bratov Šabič je bil navdušen nad prišlekom in njegovimi zvezami v glavnem mestu, na Gorenjskem, v Avstriji in Nemčiji. Paketi nelegalnih zdravil so za zdaj curljali na sever v motorjih mednarodnih avtobusov, kmalu pa utegnejo dreti kot hudournik. Oboje je že navrglo prve dobičke in Djilas si je zlahka izgovoril kredite na bankah, del posojila pa je vzel tudi pri Zabukovcu, drobnem »podizvajalcu« znamenitega Ulama, ki je imel čez večino Slovenije in Furlanije-Julijske Krajine in v primerjavi s katerim je bil tudi Djilas samo mala ribica. Obresti so bile zmerne, vsota posojena takoj in tudi Miloš, ki je sprva sitnaril in bil poln dvomov, je, ko je videl svežnje bankovcev, hitro začel delati.

O podeželanih Djilas nikoli ni imel dobrega mnenja. Slovenski podeželani so se mu zdeli še posebej omejeni, tako da ga je Tona iz Lipanj popolnoma osupnil. Tona je bil star kakšnih petinpetdeset, morda malo več, vse dni je okoli hodil v črnih škornjih, modrem kombinezonu in zelenem jopiču. S seboj je vedno nosil delavske rokavice in sekirico, spremljal pa ga je smrad postanega znoja, smrekovja in smole. Njegov obraz je bil skrit v košati črni bradi, lasje, zdaj že zelo razredčeni, pa so mu zadaj segali do vratu. Kako, da se mu v brado še ni prikradla sivina, se Djilas ni spraševal, sicer pa se ni več spraševal o številnih rečeh. Denar je dotekal, računovodstvo je plačevalo obresti in prirejalo knjige. Miloš je z geodeti štorkljal po parcelah.

Tona ga je v lokalni krčmi v Lipanjah, ki ni imela imena in je bila zgolj garaža, v kateri sta bili dolgi mizi s klopmi in velikim sodom vina, predstavil Franetu in Urošu. Oba sta bila, podobno kot Tona, ustrezno rdečelična in gostoljubna. Pili so slivovko in jedli sir škripavac s hrvaške strani meje in Djilas je ugotavljal, da se že leta ni v družbi tako dobro počutil. Pravzaprav se še nikoli ni tako dobro počutil. Ko je začel »posel«, je moral ves čas paziti na hrbet, prej doma tudi ni bilo dosti drugače, zdaj pa mu tega ni bilo treba.

Elvisu še ni bilo treba v šolo, tako da je brez težav pohajkoval z njim, v resnici pa je Lipanje največ raziskoval sam. Skrb, ki je Djilasa navdajala prvi dan, je povsem minila. Medtem ko je poslušal sina, je ta Djilasu pojasnil, da se v vasi igra z neko Tino in da je Tina »super«. Sinovo čebljanje je Djilas umestil nekam med cvetoče posle, dogovarjanje z Milošem, ki nikakor ni hotel prespati v velikem šotoru, kjer je zdaj bival Djilas in druženjem z domačini ki so se izkazali za zabavno družbico.

Iz udobja Lipanj se je Djilas prebudil neko jutro, konec drugega tedna obiska, ko Azre še ni bilo na obisku. V spanec se mu je prikradlo nekaj, kar bi lahko bil Elvis. Elvis, ki je stokal, kot bi bil v stiski, vse skupaj pa se je znova in znova prelevilo v nekakšno grgranje. Djilas, čigar um se je že prebijal proti gladini budnosti, je sanjal, da išče školjke in ima kazalec desne roke v duplinici, kamor se je zavlekel morski datelj. Rob duplinice v skali je bil zoprno oster in moker in nekje je Djilas slišal pljuskanje vode. Prijetno je bilo.

Odprl je oči in zagledal groze poln in že rahlo modrikast Elvisov obraz. Nekaj velikega, žilnatega in mesenega, je pokrivalo sinov obraz pod nosom in ko se je premaknil, da bi ukrepal, je ugotovil, da se je ponoči nekako znašel na ležišču svojega sina, da je ležal na njem in mu v usta potisnil kazalec.

Djilas je potreboval trenutek, dva, da so dejstva predrla dremavost spanca in v resničnost priklicala šotor, sinovo ležišče in trenutno stanje. Potem se je pognal z Elvisa, kot bi bil ta razbeljen, kriknil , gledal svoj oslinjeni kazalec in dečka, ki je zdaj svoboden velikega očetovega telesa, zagrgral in iz ust se mu je pocedila obilica sline, potem je končno lahko vdihnil in bruhnil v jok. Bledikava groza je Djilasa napolnila, ko se je pognal k sinu, da bi ga vzel v naročje, a se je otrok, še vedno v solzah, kot majhen rak pognal s postelje na platno, s katerim so bila pokrita tla in do prenosne hladilne skrinje, kjer se je skrčil v položaj zarodka in jokal.

Djilasu je groza zamrznila v grlu.

Zgrabil se je za prsi, nenadoma ni mogel dihati. Zmogel se je molče opoteči iz šotora, zunaj je izpustil nekakšen pisk in če bi ga kdo opazoval iz gozda, bi videl, da je mrtvaško bled. Hotel se je še enkrat ozreti v šotor, odgrniti zaveso, se vrniti in popestovati sina, a tisti pogled – Elvisov pogled – ki ga je napolnjevala prvinska groza in katere vzrok je bil zgolj in samo on, je bil preveč.

Zdirjal je v vasico, v garažno gostilno.

Dan pozneje je v Lipanje pripeljal Azro.

 

 

Creative Commons licenca

 

Desetka I. del by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Človek, ki bo založil Anor Kath: Avatar (Čas branja: 3 minute)

Jure Malovrh Rebec vodi podjetje Ponva v okviru katerega deluje tudi znamenita trgovina Črna Luknja, preteklih 20ih let. Trgovina je odprla svoja vrata na Mestnem trgu, zdaj pa je sedež »trgovine z domišljijo« že več kot 10 let na Poljanski cesti. Čeprav v Črni luknji že leta nudijo tudi nabor fantazijske literature, pa se je Jure nedavno odločil založiti tretji roman avtorja Sama Petančiča z naslovom Anor Kath: Avatar. Izšel bo jeseni in tako zaokorožil trilogijo Anor Kath, ki je svojo pot začela pred desetletjem.

– Kako, da se Črna luknja podaja na pot založništva na področju fantazijske literature?

V Črni Luknji imamo na voljo fantazijsko literaturo v sicer omejenem obsegu že od vsega začetka. Svetovi iz namiznih iger, kot recimo Warhammer, Magic: The Gathering in Dungeons & Dragons so prizorišče lepega števila fantazijskih knjig. Povezanost pa gre globje, saj tudi veliko družabnih iger črpa svoje zgodbe iz fantazijske literature. Črna Luknja izdaja vedno več slovenskih lokalizacij družabnih iger, kot recimo Ticket to Ride, Dixit ali Codenames. Testiramo tudi nekaj iger slovenskih avtorjev in izdaja knjige je samo naslednji logičen korak.

– Kdaj jo nameravate izdati?

Izid je načrtovan 30. septembra na konvenciji Na Meji Nevidnega, kjer se bo dalo tudi prevzeti knjige naročene v prednaročilu. Pot do izdaje pa bomo podrobno predstavili tudi na spletu, tako na facebook strani Črne luknje, kot na facebook strani Sama Petančiča.

– Zakaj ste se odločili za Sama Petančiča?

S Samom se poznamo že dlje časa, saj imamo na naših policah že prvi in drugi del trilogije. Skozi leta smo spremljali, kako njegov pisateljski slog raste in se bogati, zato se nam je zdelo primerno, da podpremo izdajo tretjega dela, ki je brez dvoma vsebinsko in slogovno najboljši doslej.

– Boste novo knjigo povezali tudi z namiznimi igrami?

Razvijamo nekaj idej na to temo, vendar bomo videli, kaj bo prinesel čas. Bodo pa vsi, ki bodo knjigo prednaročili, deležni darila, tesno povezanega z namiznimi igrami. Več o tem bomo lahko razkrili v prihodnjih mesecih.

– Se Črna luknja še kje podaja na nova obzorja?

Črna Luknja, se vedno giblje na horizontu dogodkov. V preteklosti smo že večkrat v Slovenijo pripeljali novosti s področja razmišljanja, domišljije in zabave. Odkrivanje novih obzorij je del našega poslanstva.

– Boste založili še kakšne druge slovenske avtorje?

Možnosti za kaj takega seveda so. Sama smo spremljali že dlje časa, vse od njegove prve knjige. Če kdo, ki piše ustrezno žanrsko literaturo, razmišlja o čem takem, me seveda lahko kontaktira, toda kot podjetnik se ne morem lotiti projekta, v katerega ne zaupam. Glede na uspeh Samove prve in druge knjige, pa menim, da bomo lahko dosegli naše cilje.

– Kako menite, da bo roman sprejelo občinstvo, navajeno namiznih iger?

Ljubitelje namiznih iger velikokrat pritegne k igri zgodba, ki stoji za samo mehaniko. Namizna igra se od knjige razlikuje v tem , da je zgodba vsako igro drugačna. Menimo, da bo roman pritegnil še posebej ljubitelje iger s fantazijsko tematiko.

– Kakšna je vloga domišljije pri odraslem človeku? Je še pomembna?

Domišljija pri otrocih je verjetno stranski produkt načina delovanja možganov, ko se ti razvijajo in rastejo. Pri odraslih je domišljijo treba negovati in trenirati. Brez domišljije je življenje monotono in dolgočasno, kar lahko vodi tudi v psihične težave.

– Je branje tudi igra?

Branje predstavlja nabiranje idej kako reševati situacije, v katerih se znajdemo v življenju. Igra pa so dobra vaja, kako jih reševati.

Traktorist (Čas branja: 4 minute)

 

Dan, ko je podrl drevo, katerega deblo je postalo prvi kos splava, je bil eden tistih, ko vročina v daljavi ustvarja trepetave podobe, ptice pa večino dne molčijo.

Z velikim klobukom na glavi je sedel na starem fendtu in ta je, z zanesljivostjo ubogljivega poljskega stroja, počasi oral njivo. Ta dan je traktorista in njegov stroj najel eden od sosedov. Poznal je njegovo ime, ime in priimek, kot ju je poznal že preteklih štiriinpetdeset let, a je ta dan izvedel, da se na to ne bo mogel več zanesti. Sedel je v svetli, beli sobi, lepo ohlajeni, kot so bili ohlajeni taki čisti prostori in moški za mizo mu je pojasnil, da si bo moral zgraditi splav. Zgradil ga bo, če bo hotel, ali ne. Splav bo lahko pokazal svojim bližnjim, prijateljem ali sosedom, ali pa ne. Splav bo v nekaj mesecih nepovratno zgrajen.

Tresljaji traktorja so se zlivali v njegovo telo, tako kot skoraj preteklih pet desetletij. Glava je bila prazna, ko je roka počivala na poskakujočem volanu in je dizelska zver voljno sledila, ko jo je z nežnostjo plesalca vodil prek brazd.

Zvečer je podrl prvo drevo, ga olupil in pustil v delavnici.

Težko je bilo, ko so prišli njegovi na obisk. Obiski so bili redki in vedno so se odpeljali z gnjatjo, jajci in veseljem nad življenjem. S sabo so imeli razigrane otroke in to so bili v resnici dobri. Ne tako dobri, kot njihovi očetje in matere, čeprav jih je imel rad. Spraševal se je, kaj bo, ko bodo videli splav. Za zdaj so v garaži počivala samo tri oguljena debla, ki so bila pri koncih malo obdelana z dletom. Veliko bi morali vedeti o splavih, da bi ugotovili, da so to deli zanj. Edino zet ga je spraševal o hlodih. Bil je mestna srajca, ampak je vprašal.

Vsi so nosili bremena. Včasih se mu je zdelo, da si jih nalagajo preveč, da bi lahko kaj odložili. Morda bi malo manj pomopozno hodili skozi življenje, a bili bi srečnejši. Za na pot jim je dal sira in sveže solate z vrta, odpeljali pa so tudi igrivost neskvarjenih oči.

Prvemu je splav pokazal sosedu, ki je prišel na obisk s psico Klaro. Dvajset let sta skupaj lovila, sedela ob ognjih in zmrzovala na prežah. Je bilo že prav tako. S sosedom sta se pretepala na veselicah. Hodila sta v šolo, ko je bila ta še v vasi, lučaj od mesta.

Stala sta v traktoristovi delavnici in sosed je dejal, da je sicer razmišljal, da bo dvanajst debel, pa jih bo deset. Traktoristu je spolzela solza. Tehnika gradnje splavov je nepopustljiva, je dejal. Tudi sosed je tiho jokal. Molčala sta. Ni bilo kaj dodati. Klara je tiho cvilila.

Da se na splave spoznata, sta trdili ženski iz mesteca. Traktorist ju je peljal pogledat svoje delo, potem pa grizel bilko in čakal njuno mnenje. Povedali sta, da je to splav, da bo trden splav in da bo zagotovo pravočasno zgrajen. Postregel jima je s kavo. Mlajša je bila prijazna, a je bilo očitno, da nima izkušenj. Starejša je izpolnila neke obrazce. Vprašala je, ali ne bi o splavu povedal mladim. Dejal je, da ne bi. Da imajo dovolj lastnih težav. Ni se strinjala.

Vedel je, da ima prav, a vseeno ni.

S sosedom sta sedela za hišo in opazovala splav. Vseh deset debel je bilo olupljenih, pobrušenih. Konce je obdelala spretna roka, ki je desetletja poznala žago, dleto in les. Traktorist je sosedu dejal, da je vesel, da je tu. Sosed je kimal. Bilo mu je težko. Ob nogah jima je ležal sosedov pes. Traktorist ni vedel, kako mu je ime. Zvečer je s traktorjem zvlekel debla na brežino.

Ko je z močno, povoščeno vrvjo na produ vezal debla in je zraven žuborela reka, sta ga tam našla moški in ženska. Bila sta zelo prizadeta, ona je jokala, on pa je ponavljal, zakaj ni povedal, zakaj ni povedal? Prijazna človeka sta bila, a njune žalosti v resnici ni razumel. Hotel ju je vprašati, ali se poznajo, pa ni hotel biti nevljuden. Pustil jima je, da sta bila več ur pri njem. Ko sta odšla, ga je prešinilo, da je na svetu dosti prijaznih ljudi.

Prav zdaj, ko je zategoval zadnje vozle, mu je s travnika mahal tujec. Pes je hodil ob njem. Traktorist mu je pomahal nazaj in se nasmehnil. Na svetu je bilo dosti prijaznih ljudi.

S traktorjem je potisnil splav v vodo. Fendt, je prebral znamko. Hm, fendt. Tuje mu je zvenelo. Stopil je na zvezani les, vzel v roke lesen drog in odrinil.

 

Creative Commons licenca

Traktorist by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Artsy (Čas branja: 4 minute)

 

V delu metropole, po katerem korači, dama v krznenem plašču izstopa nekako tako kot pripadnik Kukluks klana v beli kapi in plašču na Paradi ponosa. Sosesko, po kateri meri dolge korake, sestavljajo stanovanjske hiše, ki so jih vse postavili v gradbeni mrzlici poznih sedemdesetih, ko se je priseljevala obilica fizičnih delavcev z družinami in spodobnimi plačami. Zdaj so stavbe prazne. Napolnjujejo jih plesen, podgane in brezdomci, ki steklastih pogledov posedajo na stopnicah.

Za damo, katere pričeska je pol bela in pol kričeče rdeča, hiti vitek mladenič v puliju, živordečih hlačah in lakastih čevljih. Lase ima pobarvane vijolično in stopa previdno, kot bi stopal po minskem polju. Zgraža se in v gnusu cvili nad smetmi, razlito umazanijo, zgorelimi avtomobili, mrtvim golobom in zevajočimi jaški, s katerih je nekdo pokradel pokrove. Občasno z mobitelom fotografira kakšno stvar ali naredi selfie.

Dama (na rokah ima rdeče rokavičke) stopi do smetnjakov, ki so jih preplavile smeti in začne razmetavati polivinilaste vrečke, ki se parajo pod orokavičenimi prsti, iz njih pa se stresajo jogurtovi lončki z bogato razraščeno plesnijo, konzerve s podobno razvitim bakterijskim življem, manjše plastične vrečke, ki so nekoč ovijale kruh, plenice in šolski zvezki. Z leti, ko so v njih nabuhnile in nato odmrle plesni in glive, je počasi izginil tudi smrad, ki jih je prej obdajal.

Mladenič se sprijeti ropotiji na daleč izogne, a vseeno opazuje damo ter okoliš. Ozre se daleč nazaj in vidi črno limuzino in kombi za njo. Vidno si oddahne. Znova se ozre k njej, nekaj hoče reči, pa se premaga. Stiska mobilni telefon in se plašno ozira okoli.
Daleč na nebu počasi leti helikopter in čez čas izgine med oblaki.

»Nič pametnega,« reče gospa, se zravna in se zravna. Odpešači naprej.

Mladenič ji sledi, limuzina in kombi na razdalji počasi speljeta. Dama zdaj proučuje notranjost zoglenelega avtodoma. Ozira se in premetava ožgano iverko ter pnevmatiko, ki je zgorela vse do kovinskih niti. Rokavice so počrnele in po videzu sodeč je šarila tudi po nečem mokrem. Ustavi se, zravna in vzdihne.

»Marcel,« reče in mladenič oddrobenclja do nje, ji najprej vtakne med ustnice ustnik za cigarete, nato belo paličico in jo prižge. Vžigalnik je posut z diamanti. Dama tiho puha in mladenič ji ustnik vsake toliko vzame iz ust in otrese. Ženska nenadoma otrpne. Steče čez cesto, čez razbit asfalt in mimo luže. Ustavi se.
Marcel hoče za njo, pa ga dama ustavi z gibom orokavičene roke in zre v nekaj na tleh. Zravna se, ga pogleda in Marcel vidi, da je vznemirjena. Usodni trenutek je tu, zdaj ne sme zamočiti.

Dama nekaj trenutkov stoji tam, se ozre, kot bi se bala, da bo kdo pritekel in ji ukradel tisto na tleh, tisto neprecenljivo, potem pa seže v žep plašča, izvleče tri stekleničke, jih pogleda, eno izbere in jo izpije na dušek. Odvrže stekleničko, počepne in čez trenutek divje bruhne predse. In še enkrat. In še enkrat. Umiri se in zdaj Marcel že ve, da se mora hitro zganiti. Pomigne limuzini in kombiju, ki speljeta in se previdno približata. Marcel steče do dame, ji da tabletko in jo podpre, da si opomore. Nedaleč od njiju njen izbljuvek pokriva tri uporabljene tampone in prazno škatlico big maca. Limuzina in kombi ustavita, iz njega prihitijo moški v delovnih pajacihin mladenič z lesenimi očali ter plastično mapo v roki.

»Previdno, previdno,« mladenič opozarja delavce, ki pa se vedejo, kot bi imeli pred sabo nedetonirano bombo. Razpostavijo se okoli, eden od njih izvleče sprej in temeljito prešprica izbljuvke, tampone, škatlico in tlak, medtem ko druga dva potegneta kabel in nanj priklopita veliko rezalko za beton. Krožno rezilo se zavrti, pridobi tisoče obratov in ob brizganju hladilne vode zareže v star tlak, dovolj daleč od izbljuvkov in tamponov, da jih ne umaže ali poškoduje.

Čez dobre pol ure je majhen del ulice v obliki kvadrata natančno izrezan. Delavci iz kombija pripeljejo hidravlično nakladalko, s pnevmatičnim kladivom nekoliko razbijejo tlak ob izrezanem kosu in podenj potisnejo dvigovalkino vilico. S piskom stisnjenega zraka se kvadratasti del ulice dvigne nad cesto, medtem ko dama natanko opazuje vsak njihov gib. Počasi odpeljejo izrezani kos do kombija in ga potisnejo vanj, ga pritrdijo notri in vrata zaprejo, kot bi tja dali manjši kovček zlata. Dama proti Marcelu iztegne roki in Marcel ji previdno sname najprej eno, nato pa še drugo rokavico. Ženska sumničavo opazuje delavce, ki se nagnetejo v kabino kombija in voznika, ki vozilo počasi obrne in ga usmeri proti središču mesta, v smeri visokih stolpnic, spleta stekla in kovine.

Marcel že napol zamahne z rokavicama, da bi ju odvrgel na smetnjak, pa ga ustavi hreščeč: »Pa kaj počneš?!« Zamrzne.
»To je integralen del drugega tematskega sklopa. Pa kaj ni jasno?!« in ga gleda, kot bi cvetlično korito zalival s paradižnikovo mezgo.
Marcel zardi.
Poklapano odnese rokavici v avto.

Sedeta v limuzino in njun odhod iz bližnje kleti opazuje brezdomec. Tubo z lepilom, omotano v plastično vrečko ponese k ustom in globoko vdihne.

 

 

Creative Commons licenca
Artsy by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Noč (Čas branja: 9 minut)

 

Pulziranje me zbudi v BedTex bombažno posteljnino. Nekoč bo Waldorf Astoria Classic, ampak do tam je še daleč. Malo se zagnusim sebi, ko me ob misli na toplo posteljo, stanovanjce in Natašo, prešine občutek ugodja. To ni drža doerjev. Tako razmišljajo tisti, ki niso in nikoli ne bodo ustvarili ničesar.

Nataša še spi. Čez pet minut ji bo zvonila budilka. Vstanem, se odpravim v kopalnico, kjer me v zrcalu zaloti ostuden človek. Zboksal bi ga, tepel, zadrgnil bi ga v boksarsko vrečo in nabijal vanjo. Prejšnji teden je zafukal posel.

»Zafukal si,« mu tiho rečem in gledam njegov kretenski obraz.

»Zafukal,« ponovim. Saj ve. Saj razume. Pljunem v ogledalo.

Še ena kaplja v močvirje povprečnosti in spodletelosti, kot pravi poslovni guru Hayek. Zrem v tipa v zrcalu. Hočem ga razbiti, ga zmikastiti, mu dopovedati, da je nula, kurčeva nula in da je danes zanj nova priložnost, ena priložnost, edina priložnost in da če to zajebe, ni človek.

V spalnici zvoni budilka. Taši se zbudi.

Preden zapustim kopalnico, vadim nasmehe.

S Taši pripraviva smutije in ona pohiti z jutranjim pilatesom. Izpoveva si deset zapovedi uspešnih in si čestitava za današnje uspehe. Nekaj mi hoče povedati, ampak ni časa. Saj ve, kako je. Dam ji hiter poljub na lice, si popravim ovratnik srajčke (kar dobro pristoji temu luzerju) in s kovčkom odhitim na ulico, kjer me že čaka uber.

Udobno se namestim zadaj in v mirror appu preverjam, ali je gel v zadostni meri ukrotil moje lase in kako mi stoji skrbno izbrana armanijeva srajčka. Uber mi je všeč. Nobene zajebancije. Avto lepo diši, tip je lepo oblečen, obrit. Za stranke ima vodo. Hm, plastenke so iz veleblagovnice. Lahko bi se bolj potrudil z brandom.

Pulziranje potone nekam globoko, v trebuh. Avto drsi po ulicah in gledam vse te izmečke, vso to gomazečo maso, to žvarovino, ki se razliva po pločnikih, poseda v parkih in kofetka. Koliko od njih jih je na sociali? Koliko je parazitov javnega sektorja? Taki včasih zlobno komentirajo firmin spletni profil. Nedojebana impotentna golazen. Mamini sinčki, večni gostje hotela mama. Drkači. Stiskam pest in členki bledijo. Voznik me ocenjujoče pogleda v vzvratnem ogledalu. Nasmehnem se. Plašno umakne pogled. Pizdun.

Tu so, gomazijo med nami, sesajo kri delovnim ljudem, črpajo življenjske sokove tistim, ki dejansko kaj delamo in s svojimi kužnimi prsti mažejo uspeh. Govna, govna, govna.

Na cilju sva. Dam mu štiri zvezdice.

Ker sestanek vodi neka pretenciozna prasica, zadeva takoj iztiri. Pravi, da nameravajo pogodbe zaupati podjetju z ustreznimi referencami, a da zahtevajo tudi kapitalsko ustreznost in bolj, ko ji razlagam, da smo lean in paradigm shifterji, da se pri nas plača dejansko delo, da se ne zajebavamo (moja neposrednost očitno ni všeč tipu računovodskega videza) in da smo data driven, da je to win-win situacija in da imamo super ROI, da imamo seed kapital in da smo venture otriented, bolj lista po naši predstavitvi (a lahko nehaš listat, PIZDA?!?), bolj se mršči, vzdihuje, s tistimi pofukano manikiranimi nohti, ki bi jih počasi populil s kombinirkami, lista in lista, že drugič gre čez, se nasmiha, kuzla nepofukana, in mi pravi, nekaj pravi temu človeku v okusno izbrani Armanijevi srajci, nekaj pravi temu luzerju, temu ničetu, ki s tega sestanka ne bo potegnil sedemodstotnega profit margina, ampak bo odšel z njega z nulo, poražen, luzer, pofukan drkač, nekdo bi mu moral zdrkat v fris in mu mogoče tudi bo, samo da bo videl kako si, kako je, ko zafukaš, da bo videl, kako je.

Moški v srajci leseno odgovarja, seveda leseno odgovarja, preklet pajac nedojebani, ko ga gledam, zunaj njega sem, nadzorujem situacijo, ocenjujem situacijo, obvladam, pajac pa se bo zdaj lepo zahvalil in se krčevitega nasmeška pobral, pobral se bo in ne bo vzel uber, ampak bo po mestu pešačil, dokler ga ne bodo žgali podplati. Za kazen.

Ko nekaj časa sedim v parku in opazujem zadrogirance, ki se poskušajo po med drevesoma napeti vrvi prebiti z ene strani do druge, padajo, se krohotajo in nacejajo s pivom, slišim nekoga hlipati. Ozrem se in vidim, da hlipljaji prihajajo iz mene, iz tega patetičnega telesa, iz tega patetičnega človeka. Ima me, da bi strgal srajco, zmečkal kovček in z njim tolkel ob drevo, dokler ne bi razpadel, da bi s členki nabijal v lubje, dokler ne bi postali krvava kaša. Stisnem zobe. Pojem tableto za želodec. To so tiste stvari, ki ločujejo. Črta v pesku. O tem je govoril stari. A si baba al si pa … Stiskam zobe. Bojim se, da bi mi popustile drage plombe. Enko so mi dvakrat menjali. Dihaj fant, dihaj. Noter in ven. Prana joga, prana-varana. Vdih. Izdih. En dan boš dovolj bogat, da boš spražil vse tiste džankse in njihovo nedojebano drkarjenje, o, kako bodo še najebali, ti pa se boš smejal, smejal se boš, smejal se boš iz stanovanja na pobočjih nad mestom, ko boš pijan od prvovrstnega Moeta.

Vzamem mobitel. Preletim objave na fb. Natašin profil je dobil še pet followerjev. Saj gre fant, saj gre. Vidim tudi nekatere objave parazitov, komune in UTD in komunizem in nekaj, ampak teh črvov ne smem odjebat, treba je mrežit, treba se je nasmihat, se z vsemi dobro razumet. Pojem še eno tableto za želodec. Potem naročim uber. Čas je, da stvari postavim na svoje mesto. Čas je, da naredim red.

V firmi je spet popoln razpad sistema. Dunja dela, ampak kot po navadi se bolj dela da dela, nekaj lista in vpisuje v računalnik. Otrpne, ko me vidi, naj kar otrpne kuzla. Danes je pred deseto zvečer ne spustim domov. Me sploh ne briga. Že zdavnaj bi letela na cesto, če ne bi imeli v tej državi na splošno tako govnarskega kadra. In vsi nekaj hočejo. Če jim ponudiš pošteno delo, vijejo roke, da je plačilo premajhno, potem so nekaj časa pri tebi, privijejo se ti na prsi kot kača, potem se pa začne, »Šef, spet sem bolna«, »Šef, tudi danes moram po otroka v vrtec«, »Šef, obletnico imava, pa me je ven peljal«, »Šef, rada bi na dopust«. Sami izgovori. Listanje papirjev in izgovori. Dunji nič ne rečem, pa ji je vse jasno. Če ne bi imela dveh otrok, bi tudi ona spizdila in me tožila, tako kot tista prejšnja kuzla, Zarja. Pofukana sodišča, ki ščitijo govna. To državo je res za milostno ustrelit in to čim prej, da bo konec takih ekscesov.

Pogledam še v telefonski center. Večina je sključenih za računalniki s slušalkami na glavi in se dela da dela, dva sedeža sta prazna. Pohitim po stopnicah dol, pa zadaj za poslovno stavbo in ju tam najdem: Marjo in Katarino. Na cigareti sta. Katarino takoj odpustim. Kuzla sifilitična si mi še drzne nekaj ugovarjati, potem pa mi reče, da je vesela in da sem pizdun in zvodnik in psihopat in zdaj rjujem nanjo, rdeč sem v obraz, čutim, kako mi paše, kako prihaja, vse ponižanje s sestanka, čutim kako jo z vsako kletvico zabijam do nafte, kako se lomi pred mano, kako bo ona in ne jaz, fafala kurce poraza, kako bo odpuščena, izvržena, kako bom, če bo klical kakšen od potencialnih delodajalcev, da preveri, dejal, da je bila najslabši, najbolj nezanesljiv, najbolj prevarantski poslovni partner, kar sem jih kdaj imel.

Pofukani honorarci.

Marja pa ve, da z mano ni heca. Velikih oči moleduje, se opravičuje, razlaga mi, naj mislim na njeno bolno mamo in dejstvo, da sta v podnajemu, da se res trudi, da je pridna, tam poveša oči, lizala bi mi čevlje, ma lizala bi kurčevi tlak, če bi hotel in to je res dober občutek, to je šit, to je spid. Liži, fafaj, kuzla, prekleto govno lahko si hvaležna, da si tu, tudi ti imaš šanso, malo se potrudiš, par knjig prebereš, trdo zagrabiš in evo uspeh, ni da ni. Če pa hočeš lizat prah, če si tak črv, pol pa fafaj, samo ne mi stokat, če imaš poln gobec.

V pisarno se vrnem žvižgajoč.

S Taši se vidiva pozno zvečer. Vidim jo, kako vsa vitka, s tistimi ljubkimi očalci na prifrknjenem nosku bere knjige o osebnostni rasti. Ob misli, da bi jo vprašal, koliko strank je imela danes, se jezero kisline v meni preobrne, pljuskne in izbruhne. Zadušim ga s pestjo tablet za želodec. Potem dolgo v kopalnici bijem bitko. Oklepam se plastičnega pulta (zakaj je plastičen, zakaj u pizdomaterino klošarsko je plastičen in ne granit ali marmornat?) in znojim znojne kaplje stiske. Kar tako, kar tako, fant moj. To so črte v pesku. Tu se ločijo babe in … Iz prihodnjega dne, iz časa onkraj te noči se mi reži nekaj strašnega, ampak ne. Jaz ne popuščam. Jaz sem doer. ROI. Profit margins. Ne boš. Ne. To je za slabiče. Prekleti drkači. Velik boš. Enkrat boš velik, ti gnoj.

V popolni temi tečem v kuhinjo, odprem hladilnik, zgrabim stekleni kozarec s kikirikijevim maslom in si ga tlačim v gobec. Urno goltam, kot da nisem jedel tedne, sladkasta zmes se mi raztaplja v ustih in drsi po grlu, me polni, polni, polni. Obstanem. Nažrt sem. Rignem.

Odložim kozarec, zaprem hladilnik, stečem v kopalnico, potisnem glavo v školjko in kazalec globoko v goltanec. Z vsakim krčem bruhanja me šutne nov trip endorfinov in blažen sedim ob školjki.

Počasi vstanem. Umijem si obraz, roke, zobe. Sperem školjko. V ogledalu pred mano ni nikogar. V kuhinji vržem prazni kozarec kikirikijevega masla v koš za smeti.

Pridem v spalnico.

Taši spi.

Noč pa zre vame.

 
 
 

Creative Commons licenca
Noč by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Male milosti (Čas branja: 8 minut)

 

1.

Jan Žveglič je nehal upati na oblačen oktobrski dan, ko se je mimo bloka, v katerem je živel, počasi pomikala kolona avtomobilov, po pločniku poleg njih pa je, varen pod dežnikom, hodil objet parček.

Jana je, v sobi, ki jo je prežemal zatohli vonj po moškem, prešinilo nekaj, kar bi bilo še najbližje stanju, ki mu medicinska znanost pravi status moribundus, oziroma obdobje umiranja – faza, v kateri je jasno, da je travma za telo smrtna, vendar še ni nehalo živeti. V tem trenutku ga je prešinila peščica spominov preteklosti, ki so vključevali Pandorino skrinjico in upanje, pa tudi dejstva, da te zgodbe, dokler je bil še študent, nikoli ni v resnici razumel. Faza se je končala in Jan ni več upal.

Molče je sedel v svoji sobi, prek slušalk še nekaj časa poslušal člane svojega klana iz World Of Warcraft, ki so se pregovarjali o tem, katere kobolde je najbolje poslati na katero misijo podviga Roaring abyss, potem pa je slušalke snel. Nanj se je poveznila tišina. Kot sladkorna pena je prežemala stanovanje z Janom v eni, molčečim očetom (in časopisom) v drugi ter mamo (in njenim trpkim pogledom), v tretji sobi.

Ozrl na list ob računalniku, na katerem si je beležil poslane prošnje za delo. Pod njim sta ležala še dva, povsem popisana. Marketinške agencije, oddelki za odnose z javnostmi, televizije, radii, časopisi, nekaj muzejev, peščica kickstarterjev. Datum ob prvem vpisu je bil star več kot dve leti.

Sedel je s slušalkami v naročju, potem pa odprl spletni brskalnik, poiskal zavod za zaposlovanje in počasi drsel prek oglasov. Za direktorja zdravstvenega doma, upravljalca rezkalnice ali poslovodjo večjega gostinskega obrata ni bil kvalificiran, ustavil pa se je pri oglasu podjetja Fau-St storitve, ki je vsak mesec objavljajo nove oglase za voznike taksijev. Vzel je mobitel in zavrtel številko.

2.

Mama je od njegovega rojstva vedela, da je v njenem sinu nekaj bolnega. Kljub dobro opravljeni osnovni šoli, šahovskem in odbojkarskem krožku, kljub dobro opravljeni gimnaziji in diplomi na filozofski fakulteti, je vedela, da z Janom ni vse v redu. Zato je pazila nanj. Kadar je bil doma, kadar je bil v svoji sobi, kadar je bil priden, takrat je bilo vse v redu. Takrat je dobil domače pečene štrudlje in sveže preoblečeno posteljo. Sin je iskal službo, a je zaradi težkih časov ni našel. Razumljivo. Včasih, na trenutke, ko je bila sama, si je priznala, da bi bilo življenje brez njega mnogo težje. Dec ni bil za nobeno rabo. Bral je časopise, hodil balinat in mrko srebal govejo juho. Govorila nista.

Mama sicer nikoli ni bila posebej inteligentna, imela pa je naravno budnost, pozornost za ljudi. In sin ki je tisti dan stopil iz njene sobe, ni bil njen sin. Bil je le lupina. Tak, podoben, je bil že dvakrat v življenju. Enkrat, v tednih, preden si je prerezal žile, in drugič, ko se je okrog njega motala tista kurba, Maruša.

Tudi zdaj je imel na obrazu ta izraz, to energijo, ki je so jo znali psihološki priročniki le približno zaobjeti, bi pa jo znal začutiti dober terapevt.

Mama je previdno opazovala in molčala.

3.

Abdulmezidu Popoviću, ki so ga vsi klicali Peter, moški na nasprotni strani mize ni bil všeč. Niti ga ni zares odbijal. Deček v moškem telesu. Mehak in nesposoben odločitev, ki jih je terjalo življenje. In vendar je prišel na razgovor za voznika taksija. Za 650 evrov neto, za cel mesec nočnih, ki so se obračunavale po štiri ure, čeprav se je v resnici delalo po deset. Med razgovorom je omenil nekega Kamíja, Francoza, ki pa ga Abdulmezid ni poznal.

Abdulmezid je cmokal in se žuljavih prstov drgnil po bradi. Negotov je mladeniča vzel.

4.

Panika je v mami počasi, a vztrajno naraščala. Sinu je pekla štrudlje. Preoblačila mu je posteljo. Sesala sobo. In če se je ta nekoč z globokim odporom, ki ga je na nagonski ravni zelo dobro razumela, prenažiral s štrudljem, spal pod svežimi odejami in ždel v posesani sobi, je zdaj to počel kot tujec.

Zmrazilo jo je, ko ji je nekoč dal poljub na lase. Bilo je, kot bi se je dotaknil mrlič. In vendar je Marta Žveglič natanko vedela, da se njen sin ne bo ubil. Odhajal je in kazalo je, da ga ne bo mogla dobiti nazaj.

Prvič po dolgih letih je zvečer vzela tablete in jih poplaknila z merico vina.

5.

Novi voznik je bil zanesljiv. Prihajal je točno. Ko mu je Abdulmezid naročil, naj opere staro fiat bravo, v kateri je delal, je to izpolnil molče. Nekajkrat je moral opravljati zaporedne dvojne izmene. Ni komentiral. Abdulmezid, izkušen v revnih predelih predvojnega Sarajeva, nato pa kot tihotapec v »zaračenih conah« in končno kot poslovnež v Sloveniji, še vedno ni bil prepričan o mladeniču. Zdelo se mu je – kot se je zdelo tudi Janovi mami – a prepričan še ni bil.

Nek večer se je Jan prikazal v njegovi pisarni z izmenskim zapisnikom. Dejal je, da gre h Metrotoursu. Da so mu ponudili boljšo plačo.

»Pa nije sve u plati, mali moj,« mu je dejal Abdulmezid.

Jan je molčal. In čakal.

»A bi naredil eno furo?« je vprašal. Jan je skomignil.

6.

Konec vročega julijskega dne je policijska postaja Center dobila histeričen klic ženske, ki je trdila, da je njen sin izginil. Policist, ki je imel ta dan precej slab dan (dajali so ga sveže razcveteli hemeroidi), se je je sicer uspel odkrižati, pa se je ženšče na policijski postaji prikazalo pol ure pozneje. Z njo je bil mož, ki ni govoril, je pa precej kadil. Dežurnega je vprašal, če imajo kakšno gradivo, medtem, ko čaka.

»Kakšno gradivo?« ga je vprašal policist.

»Jano, Našo ženo. Lady,« je dejal moški skomigajoč. Končno je kadil pred postajo in prebiral letak na temo varnosti na spletu.

Njen sin je taksist, zadnje čase se čudno vede, verjetno je na drogah, morajo ga najti, gotovo se je zapletel v slabo družbo, saj ne govori več z njo, je v policista drdrala ženska. Ta je izpolnil poročilo in ga poslal na splošno kriminaliteto in piarovki. Okrožnico pa je poslal tudi na policijsko upravo.

Moški se je na postaji javil dva dni kasneje. Policistom je povedal, da je objavo o svojem izginotju videl na spletu. Ter, da se je preselil. Policisti so obvestilo o pogrešani osebi umaknili.

7.

Janova družba se je počasi spremenila. Taksisti s škoda oktaviami, fiat bravami in renaulti scenici so se umaknili takim z mercedesi serije s in bmwji serije 3.

Redno je vozil. Ljubljana – Milano, Ljubljana – Amsterdam, Ljubljana – Beograd. Na meji je brez sledi čustva na obrazu izročil potni list, cariniki so mu ga vrnili in nemoteno je nadaljeval pot. Abdulmezida sta nadomestila Mavric in njegova žena Joli. Jan ni spraševal. Spal je v motelu Pri Vodebu. Ko je okna polepil s kartonom, se je upravnik razburjal le do točke, ko mu je Jan izročil plačilo sobe za pol leta.

Sčasoma je še vedno vozil taksi, toda pobral ni več niti ene običajne stranke. Petkrat ali desetkrat mesečno je opravil »furo«, drugače pa je bil prost. Enkrat je med pogovorom ujel, da ga imajo radi, ker se ne kurbâ in ni navlečen.

Nek večer so bili z znanci v lokalu in so se jim pridružila dekleta. Bila so deset, petnajst let mlajša od njih, v oprijetih enodelnih oblekicah in črnih salonarjih. Ena ga je vprašala, če bi šla do njega. Ko sta se vozila skozi mestni neon, je bila v sedežu volva vsa majhna. Strah, debelo prepleskam z rdečilom in pudrom, je ležal nekje v lesku njenih oči.

V hostlu je dvakrat izlil vanjo. Potem se je spomnil, da si tisto noč še ni umil zob. Gol je stal pred ogledalom in si dolgo ščetkal zobe. Legel je poleg nje in ona je, prepričana, da je zaljubljena vanj, ob njem prebedela noč.

8.

Mamo so nek večer našli policisti, ko je pijana in omotična od tablet, tavala po mestnem parku. Ko so jo pripeljali domov, se oče ni preveč vznemirjal. Zaklenil je za njo in se lotil reševanja križanke.

9.

Jan je shujšal. Postal je trši, čeprav njegov pogled ni dobil prave vsebine. Dobil je dioptrijo in začel nositi leče. Operirali so mu koleno. Spal je z ženskami. Ena, Maša, ga ni nikoli pozabila in se je vedno znova vračala. Zdaj je imel okusno opremljeno, skoraj sterilno stanovanje na robu mesta.

Neko toplo moč sredi poletja ga je klical Mavric. Njegov glas se je tresel. Jan se je brez besed odpravil do fitnesa na robu mesta, kjer ga je pričakal Mavric. Bil je ves krvav. Truplo sta zavila v polivinil in ga vrgla v prtljažnik janovega volva. Kar tam se je Mavric slekel do golega, Jan pa je vsa njegova oblačila zavil v polivinil in zavoj potisnil v prtljažnik. Po spalnici s krvavo posteljo in tlemi je polil gorivo in vse skupaj zažgal.

Po zadnjih sedežih je pogrnil še polivinila in svojega šefa, drgetajočega pod odejo, odpeljal domov, kjer ga je odvedel do kopalnice in se je ta tam oprhal. Jan se je odpeljal domov, naložil v avto vrečo apna, pasjo ovratnico in lopato, ter se odpeljal na jug. Pot ga je vodila z regionalne na lokalno cesto, skozi vasi in gozd, pa na kolovoz, kjer so temo razsvetljevali le volvovi žarometi.

Izkopal je luknjo, nasul vanjo apna, spustil noter truplo (iz polivinila so se gledali zlati kodri), ga prekril z lopatami belega prahu, potem pa vse skupaj prelil z litri vode iz ročke, ki jo je kupil na bencinski črpalki. Vse skupaj je zasul in v grob zasadil rogovilo, na katero je obesil pasjo ovratnico.

10.

Pozno jeseni so mamo sprejeli na zaprti oddelek psihiatrične klinike. Oče je bral časopise.

11.

Odet v suknjič z metuljčkom in kozarcem moeta v roki, je Jan stal na barki, zasidrani v najprestižnejši marini v Benetkah. Mnogo ljudi je stalo na zgornji in spodnji palubi velike jahte. Klepetali so in se hahljali, izmenjavali dovtipe in komplimente. Moški so bili v smokingih, ženske večerne obleke so razkrivale popolne, v stradežu in telovadnicah utrjene hrbte.

Brezizrazno je stal med ljudmi, dokler ni zagledal urejenega moškega srednjih let z brki in kozjo bradico. Poraščenost, ki bi na drugačnem moškem delovala patetično, je tu uokvirjala moč, nadzor in suverenost. Moški je imel v rokah kozarec s pijačo jantarne barve. Tudi on je bil sam zase in ni govoril z nikomer. Njuna pogleda sta se srečala. Nekaj trenutkov sta se gledala, potem pa je moški pokimal. Jan je vrnil kimljaj.

Čez čas ga je prijelo na vodo in mimo treh deklet, ki so poželjivo opazovale ravnanje belih črtic na stekelcu, se je Jan prebil do stranišča. Ko je vračal, je v z zlatom in škrlatom obloženem hodniku zaslišal hlipanje, sopenje in moški glas, ki je ponavljal porka putana, porka putana, porka putana. Ustavil se je in s konico kazalca za centimeter odprl vrata v eno od spalnic, ki so se vrstile po podpalubju. Na postelji je videl dekle, katere telo je kazalo vse, za manekenke značilne, znake anoreksije. Njena ustnica je bila počena in iz nosu sta ji tekla kri in smrkelj. Morala je biti stara 14 ali 15 let. Moški na njej je bil obilen in star.

Jan je tako stal le trenutek, potem pa je v hodniku zagledal moškega s palube. Ta je počasi prišel do njega, se z vljudnim, a odmerjenim skuzi prebil mimo njega in se odpravil v stranišče. Jan je še nekaj trenutkov opazoval zaripli obraz moškega na dekletu, potem pa se je vrnil na palubo.

Popil je svojo pijačo in se odločil vrniti v hotel, ko ga je pri mostičku na obrežje prestregel moški s kozarcem.

»Ostanite,« mu je dejal.

Jan je potreboval le nekaj trenutek. Pokimal je. Vrnil se je na spodnjo palubo in vzel plastenko vode. Minilo je več ur. Moški je kozarec prav tako zamenjal alkohol za plastenko vode in zdaj kramljal s tem, zdaj z onim. Minila je polnoč, gostje so se zredčili. Prilezle so zadnje ure pred zoro, ko je večina odšla ali omagala, le nekateri pari so se strastno poljubljali ali občevali, kar tam, med spečimi in obnemoglimi telesi drugih udeležencev. Moški je Janu namignil, naj gre na premec, zraven katerega je bil privezan velik gumijast čoln. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Moški s kozarcem je tokrat namesto kozarca ob sebi podpiral debeluha iz podpalubja. Jan je stopil do njega. Moški mu ga je izročil v varstvo, potem pa se previdno razgledal.

Debeluha sta spustila v čoln poleg jahte in mu sledila.

Moški ob mlahavem debeluhu je takrat pogledal Jana. Sklonila sta se h debeluhu in ga zvrnila prek roba čolna, še vedno držeč ga za lase, vrat in pas hlač.

Njegov smrtni boj je bil za človeka v tako slabi kondiciji dolg, poln brbotanja in pod vodo zelo glasen, toda ropot motorja gliserja, ki je ravno izplul, ga je preglasil.

Jan in moški sta čakala in šele, ko se je telo pod njunimi prsti umirilo, sta ga spustila. Vstala sta in se vrnila na palubo.

»Piccole benedizioni,« je, tik preden sta se na pomolu razšla, dejal moški.

Jan je še dolgo gledal za njim.

Z rokami v žepih se odpravil poiskat taksi.

 
 

Creative Commons licenca
Male milosti by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Lektor o Anor Kath: Avatar (Čas branja: 2 minuti)

Črtomir Prešern je prevajalec že petnajst let, poleg prevajanja angleškega jezika pa velik poznavalec slovenskega jezika in lektor. V vlogi bralca najraje posega po delih Roberta Jordana, Robin Hobb in Stephena Kinga. V svetu namizne igre Dungeons and Dragons se lahko pohvali z likom goliath barbara 28. levela. V lekturo smo mu zaupali 3., zaključni del trilogije Anor Kath: Avatar.

Pred časom je po spletu znova zaokrožilo besedilo Mladena Dolarja, ki je o znamenitem romanu Alamut napisal, da »je dober roman sestavljen iz dobrih stavkov, v Alamutu pa dobrega stavka zlepa ne boste našli.« Bomo v Anor Kath: Avatar lahko našli kak dober stavek?

Anor Kath: Avatar je jezikovno zelo značilen za Sama, poln deležij in vrinjenih stavkov, nedvomno vsaj malce zahteven za branje, kar pa nenazadnje naredi branje zanimivo. Morda nekaterim bralcem to ni najbolj pri srcu, sam pa menim, da ravno zaradi tega izstopa iz povprečja.

Koliko si mislil, da boš trpel, preden si dobil besedilo v lekturo?

Predel sem sprejel besedilo v lekturo, sem dobil odlomek v testno lekturo. Besedilo me je že takrat prepričalo, saj je bilo izredno izpiljeno. Izkazalo se je, da mi – v primerjavi z običajnimi besedili, ki jih dobim v lekturo – v večji meri v besedilo ni bilo treba posegati. Torej sem že pred samim začetkom lekture vedel, da bom lahko užival ob branju knjige, brez napornega prebijanja skozi povedi.

Fantazijski žanr je v veliki meri povezan z angleščino, ki jo tudi sam veliko prevajaš in bereš. Kako gledaš na Samovo besedilo s stališča slovenskega jezika ter kako ti je tvoje poznavanje fantazijske literature in nenazadnje tovrstnih računalniških iger oblikovalo pogled na Anor Kath: Avatar?

Menim, da je v Anor Kath: Avatar jezik bolj kompleksen kot pri običajni tovrstni literaturi. Morda je to posledica relativno skromnega obsega slovenske žanrske literature. Moram pa priznati, da se bolj osredotočam na angleško fantazijsko literaturo. Določeni stopnji slovenjenja angleških izrazov se v tem žanru preprosto ne moremo izogniti (npr.: trol, arkana, teleportacija). Kljub temu se Samo upira temu pristopu. Uporablja imena, pojme, izraze, ki slonijo na slovenskem jeziku in zahtevajo od bralca, da se poglobi v prebrano. Vem, da nekaterim bralcem to ni pogodu, vendar brez dvoma predstavlja svojevrsten doprinos k slovenski fantazijski literaturi. Občasno se mi zdi, da Samo sam sebi namerno otežuje pisanje, ko išče oz. tvori besede, ki bi si jih lahko – vsaj v tem žanru – brez težav sposodil iz angleščine. Morda ne želi delati kompromisov. Ali pa se rad igra z jezikom. A prav to naredi branje zanimivejše.

Če povežem to s svetom, ki ga je ustvaril: v zgodbi nam predstavi svojevrstna bitja, uroke, koncepte z zanimivi in edinstvenimi imeni (npr.: izkoščičenje, mnogokožec, lovilka, vračalec). Če vas zanima, kaj predstavljajo, preberite knjigo.

Kako si se, glede na povedano, lotil takšnih novih besed in konceptov pri lekturi?

Prvo, z veliko mero potrpežljivosti in nežno roko. Ker gre za ta specifičen žanr, je marsikaj bolj sprejemljivo. Novi koncepti so temelj tega žanra, zato v njih nisem posegal. Zanimivo je bilo predvsem aplicirati pravopisna pravila v tem izmišljenem kontekstu. Primer: dejansko sva se s Samom pogovarjala o političnih, geografskih, oblastnih entitetah v izmišljenem svetu – v nekaterih primerih o entitetah, ki so bile omenjene le enkrat.

Kaj pa pravi o romanu bralec Črt in ne lektor Črt?

Ne bom dolgovezil: vredno branja. 5/7.

Alpe (Čas branja: 5 minut)

 

Ko sem naslednje jutro zaspana stopila v kuhinjo, je Maksi besno drgnil lonce od sinočnje večerje in zraven živalsko preklinjal. Sklanjal se je nad koritom, da so hlače lepo orisovale njegovo ritko in s pomivalno gobico drgnil velik lonec.

Bosa sem odšla do vrat, prijetno podlago zlizanega lesa stare gorske koče pa so, ko sem stopila na balkon, nadomestile grobe hrastove deske. Pred mano so se razprle Alpe. Gore, ki so se dvigale iz zelenila dolin. Od tu se ni videlo cest, tudi o skupkih, ki bi lahko bili drobni zaselki, si lahko le ugibal. Tako daleč sva bila.

Ozrla sem se po pobočju, po katerem je vijugala ozka steza. Nižje so jo obdali krmežljavi borovci in zdelo se mi je, da med njimi vidim premikanje. Rumene in rdeče barve najbolj zgodnjih planincev, ki jih danes – zaradi mene – ne bosta pričakala topla jota in kuhane klobase, ampak zmačkan oskrbnik, kruh, salama in čaj. Maksiju ga kdaj res zagodem.

Nad dolino je vlekel severnik in zlahka se je pretipal skozi mojo pižamo. Zamižala sem in vdihnila svež gorski zrak. Bradavičke so mi otrdele. Spet sva bila tu.

Čez dan sem ga pustila pri miru. Skuhala sem mu čaj, a se ga ni dotaknil, kuhinje pa se sicer nisem dotikala. Vedela sem, kako oblastniški je, ko gre za kuhinjo. Še ko je bil otrok, ni hotel, da se igram z njegovimi igračami. Večino dneva sem preživela na balkonu in prebirala McEwanov Betonski vrt. Opoldne sem se sprehodila okoli hiše in pri bivaku opazila črno zaplato sežgane trave. Če bi človek počepnil in pobrskal med pepelom, bi našel ostanke letvic in slikarskega platna. Tak je moj Maksi. Najdem ga, potem kriči kot iz uma, ko hočem gledati njegove slike, pa jih pograbi in jih zmeče na ogenj. Še posebej ga je razkurilo, da sem nosila mamin prstan. Potem sva se ljubila in čutila sem ga – poznalo se mu je, da me dolgo ni imel.

Vedela sem, da mu ni všeč, da sem tam samo v trenerki in majici s kratkimi rokavi, saj so na dolgi balkon, ki je tekel ob vsej hiši, hodili tudi drugi planinci. Toda imel je preveč dela in prehudega mačka, da bi se še pritoževal. Dva lekadola, ki sem mu jih pustila v kuhinji, pa sta le izginila. Gostov ta dan na srečo ni bilo veliko. Zgodaj popoldne mi je zabrusil, naj popazim na hišo, potem pa sem slišala, kako se prha. Imelo me je, da bi smuknila k njemu, a je bilo noč zanj še preveč živa in je bil nataknjen.

Starejšemu paru sem zaračunala čaj in rum in očitno je bilo, da njej moje spogledovanje z njenim možem ni prav nič všeč. Zdi se mi, da je tudi Maksi zaripnil, ko je videl moje v čopka spete lase, a ni rekel ničesar. Planinčeva žena je streljala s pogledi. Še nekaj časa sem gledala za njima in ko sta bila dovolj daleč, sem videla, da mu je nekaj začela govoriti in on jo je ves sključen poslušal in stopicljal za njo. Prešinilo me je, kako nesrečna je večina ljudi. Ko najdejo pravo ljubezen, je ne vzamejo, mimo gredo ali pa dovolijo drobnim osebnim kapricam, družbenemu stanu ali razdalji, da jim zaprejo pot do tega, o čemer sanjajo. No, razdalja pri nama z Maksijem nikoli ni bila težava, toda lahko bi se odločila drugače. Bog ve, da nama je družba na najino pot položila dovolj ovir.

Nasmehnila sem se, ujela pogled bradača v karirasti majici, ki ni poslušal svojega dekleta, ampak opazoval mojo ritko, se zavrtela okoli osi in izginila v hišo. Zunaj je sijalo vroče alpsko sonce.

Počasi je prilezel večer. Maksi je bil boljše volje in večina gostov je odšla. Ostal je le starejši par, ki je v prvem nadstropju najel sobo ter član gorske reševalne službe. Enkrat samkrat sem samo v tesni majici in spodnjem delu trenirke zanalašč smuknila skozi jedilnico, kjer sta sedela s steklenico slivovke in videla reševalčev poželjivi in Maksijev jezni pogled.

Vedela sem, da ne sme nič reči, čeprav se je v jezi njegovih zenic zrcalila tudi sla. Verjetno me je omenil kot »frkljo iz mesta« ali kaj podobno prezirljivega, on, ki je pred mano zbežal med skale in gorske koze. Slabo je zbežal, kot vedno. Še ko je bil majhen, se mi ni znal skriti. Vedela sem, da si me reševalec želi. Ampak točno tako se je dalo Maksija razdražiti, že od nekdaj. In, hih, vzdražiti.

Ko je prišel v nadstropje in sem v svoji sobi gledala v strani romana, misli pa so mi tavale po najinih mestih, sem vedela, da ni dosti pil. Ko je bil jezen, ni nikoli dosti pil. Ah, moj Maksi. Naj sem ga še tako dobro poznala, me ni nikoli začel dolgočasiti.

Čutila sem, kako počiva z roko na kljuki vrat, kako prisluškuje hiši (reševalec je spal v pritličju, starejši par pa dve sobi stran od moje), kako razmišlja, kako ga gotovo prevevajo tudi spomini, ko je prvič takole stal pred mojo sobo, z roko na kljuki. Živo se spomnim svoje takratne mrzlične budnosti in svojih velikih oči, ki so gledale izza odeje, potiskane s samorogi. Kako sem ga takrat hotela z močjo misli, kot v kakšnem znanstveno fantastičnem filmu, prisiliti, naj le vstopi. Gumbaste oči plišastih igrač so zrle na naju, ko sva se ljubila.

Vstopil je. Bil je lep, oh, tako zelo lep, moj Maksi in spet je prinesel koš izgovorov in krivdic, ki so se raztopile v mojem pogledu, dotiku, poljubu.

Jutro naju je našlo objeta na postelji in mirno je spal. Z roko sem zdrsnila v torbico, vklopila mobitel in možu poslala sms, da se danes zvečer vrnem. Napisala sem, da ga pogrešam, njega in deklici, temu pa dodala kopico osladnih emotikonov. Edvard mi je sporočilo takoj vrnil, kot bi nanj posebej čakal. Napisal mi je, da je imela Marja zvečer malo vročine, z Evo pa da pravkar jesta kosmiče in čakata, da se vrnem z izleta. Tu, med gorami, sem imela ta privilegij, da se mi ni bilo treba nasmehniti, odpisala pa sem ljubeče in toplo, kot se od mame in žene pričakuje.

Poljubila sem Maksija in vstala sva. Ni govoril in vedela sem, da se bo kmalu preselil, da bo to nek oddaljen, težko dostopen kraj. Tudi tam ga bom našla.

 

Creative Commons licenca
Srebrni iskalec by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Srebrni iskalec (Čas branja: 4 minute)

 

Otok

Sonce je skozi zaprte veke rdečkasta pika v rdečini. Vroče je.

Valovi leno pljuskajo ob trup Srebrnega iskalca, ki se, s trideset metri dolžine dviga nad turkizno modrino.

Člani posadke – kapitan, maser in chef – so vsak na svojem mestu. Kapitan s klimatiziranega poveljniškega mostu z daljnogledom nadzoruje rebrasto modrino, maser prebira priročnik o kiropraktiki in chef, potem, ko je namešal dva white russiana s pristno vodko Kors, ureja začimbe. Nobeden od njih ne klepeta ali prazno bulji v morje. Vedo, da ona ne mara postavanja.

Mladenič v cenenih kopalkah se priziba s koktajloma. Všeč ji je njegov negotov korak, podčrtan z nelagodjem (pre)velike jahte, skoraj agorafobijo vzbujajočo modrino, ki jo na eni strani zamejuje le nizek otok in koktajlov, ki staneta več, kot sam zasluži v mesecu.

To, da ga je lepotica povabila na jahto, se mu je sprva zdelo nepredstavljiv blagoslov. Zdaj pa strah v njem raste. Pa ni potrebe po tem. Teh nekaj dni bo ostalo kot sanje, mitska pripoved, ki je verjetno sošolcem nikoli ne bo povedal. Kar ona hoče od njega, je njegova nespretnost, srnasta rjavost njegovih oči in hlastno nabijanje njegovega telesa in uda, ki si – nikoli zares prepričana da je blagoslov resničen – strežeta z njenim telesom.

Ve, da mu je v dvodelnih minimale animale noro privlačna in njegova erekcija jo vsakič, ko ji nanaša kremo za sončenje, neizmerno zabava. Včasih ji je iskreno smešno, ko se revni moški – torej večina – ozirajo za njo, ko stopa iz avta na poti v restavracijo ali ko Darija in Viktorijo s šoferjem pobereta v šoli. Vsi ti moški mislijo, da je božansko lepa. Ni jim jasno, da je za modne piste, ki kaj štejejo, vsaj pet let prestara. Torej, neskončno prestara.

Mladenič ji, potem, ko je položil koktajla na palubo (in enega malo polil), zdaj maže kremo po hrbtu. Morda bo nekajdnevno druženje končal z več sto evri v žepih. Morda tudi ne.

Včasih je dovolj samo lep spomin.

 

 

 

Celina

Ko se on vrne v vilo, je še vedno budna. Pravzaprav ni budna. Drema, kot dremajo medicinske sestre in zdravniki na urgenci, ko čakajo naslednjega pacienta. Pridušeni hrup mesta ji dela družbo. Valuje in se prebija čez visoke žive meje in betonske zidove predmestja. Prodira tudi v sobi, kjer trdno spita Darij in Viktorija.

Čeprav je sorazmerno daleč, soj mestnih luči vsako noč uduši svetlobo zvezd nad vilo in ona se včasih sprašuje, ali se njen fant z jahte morda kopa v istih lučeh. Se pod neonkami naliva s poceni vodko, prežvekuje kebab za tri evre in objema čez rame najstnico s slabimi zobmi? Morda pa tudi ne. Ves denar za poletne izlete je porabil za kampiranje s prijatelji, s katerega ga je takrat za nekaj dni in noči odpeljala zagorela valkira z aviatorkami, potisnjenimi v zlate lase.

»Tesóro mio, tesóro mio, tesóro mio …« momlja on, ko je doma. Njegov obilni trebuh ni prav nič podoben mladeničevemu in njegovi prsti ter dlani so prsti in dlani lastnika. Nobene zadrege ni v njih.

Še naprej momlja prazne, s s kokainom in x-i skaljene komplimente, ko ga ona strastno poljublja, ko mu tišči jezik v usta in ga grabi, kot da si ga močno želi.

On jo slači, vztrajno, a brez prave moči vlači obleko z nje. V spalnici sta, tla pokriva pravi žamet in svila na orjaški okrogli postelji je prvovrstna jokohamska. Nekaj časa se ljubita, ona hlasta po njem in on se občasno odzove, potem pa mu ni treba nič reči, ona dobro ve, kaj hoče. Kot živo srebro se zlije do omare, jo odpre, izvleče skupek usnjenih pasov, na katerih je pritrjen velik srebrn dildo. Pomisli, da bi vsak moški, vsak normalen, morda vsak reven moški vstal. Šel bi do nje, pritisnil svoj (pa četudi vampast) trebuh ob njen hrbet, položil dlani na njene rame in posadil poljub na njen vrat. Pristno bi si je želel.

Odrine misli, ki znajo biti včasih res v napoto in se, s trdno opasanim udom vrne do postelje, kjer se on kot omotičen mrož obrača na trebuh. Rad ima, da mu govori ponižujoče besede, ki pa njej že dolgo ne pomenijo nič več.

Simulira gibanje, nasajanje in za trenutek v njej vznikne misel, kaj bi porekli njegovi poslovni prijatelji, če bi vedeli, da je to tisto, na kar je reducirano njuno spolno življenje. Na to in, zanjo, na Srebrnega iskalca. Potem jo prešine, da verjetno počno mnogo hujše reči.

Marljivo simulira suvanje, ritem, ki se ga dobro spomni iz dijaškega doma modne agencije, ko so si jo jemali moški, ki bi v odsotnosti staršev morali paziti nanjo.

On postane povsem mehak, telo brez volje. Ko je pofukan, podrejen, zaspi kot ubit.

Ona leži na svili, voha vonj lubrikanta in tisto malo vonja po znoju, ki ostane po takem ljubljenju. Še vedno tesno opasana in s plastičnim udom, ki sluzast štrli v temo, poskuša na nebu razbrati zvezdo.

 

 

 

Creative Commons licenca
Srebrni iskalec by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.