Desetka II. del (Čas branja: 26 minut)

 

Azra je sedela pred velikim šotorom, zraven generatorja, ki je molčal, odkar je Djilas napeljal elektriko od spodaj, iz vasi. Oblečena je bila v kratke hlače in belo majico s kratkimi rokavi. Kolena je imela pokrčena in s prsti je oklepala v opanke vdeta stopala ter globoko razmišljala.

Narava ji je bila všeč. Bilo je vroče, a tu je bilo tako drugače, tako daleč od tiste velike vile pod Golovcem, 400 kvadratnih metrov velikega zapora. S sabo je imela ducat škatlic apavrinov in v hladilniku šest piv, a sta pretekle tri dni z Elvisom preživela kot spodobna enostarševska družina. Sonce ju je vsakič zbudilo zarana, Djilas in njegovi vaški kolegi pa so se tudi zelo trudili. Dela na montažni hišici zraven šotora se niso premaknila niti za ped, toda poleg elektrike je bila za šotor na voljo tudi voda za kuho in prhanje. Po mnogih mesecih opijanja in apavrinov, se je Azra pod prho prvič zalotila, da razmišlja, če se ni v bližini ograjenega tuša prihulil kak domačin in jo opazuje. O svojem telesu že dolgo ni več razmišljala kot o lepem. Takrat pa, ko se je tu oprhala, si je vzela čas, podrobno pregledala dojke, trebuh, mednožje, stegna in golenice. Ogledala ni imela, a je bilo videti, da so temnomodre in vijoličaste sledi Djilasovih pesti in prstanov zbledele v umazane rumene in belkaste packe, za katere je vedela, da bodo izginile v nekaj dneh. Tudi spala je dobro. Alkohol in pomirjevala so poprej brisali cele tedne v trepetajočo dremavico, tu pa se je po prvi noči zbudila sveža, spočita in globoko mirna. Prepričana je bila, da ne bo trajalo, toda hvaležna je bila.

Prva in najočitnejša sprememba je bila, da je Djilas že sedemindvajset dni ni udaril. Po njenem štetju – in to je bilo do dne natančno – je, glede na pretekle intervale, zamujal že trinajsti dan. Druga, manj očitna, a strašljivo ključna pa je bila, da se ni več ukvarjal z Elvisom. Nekajkrat ga je videla, ko se je vrnil in se z njo pogovarjal skoraj pol ure, kot da ga res zanima, kako je, kako sta z Elvisom, če jima kaj manjka, potem pa se je vsakič znova odpravil. Eno noč je prespal v šotoru, na svojem ležišču in izginil še pred jutrom. Azra ni vedela, kaj bi si mislila. Na trenutke se ji je zdelo, da bi ji bilo mnogo lažje, če bi njen mož postal vegan in se udeležil Parade ponosa.

Najtežje pa je bilo, da ji je sin postal tujec. Sicer je zahteval njeno pozornost in nego, toda jasno je čutila, da bosta morala narediti še velike korake, če se bosta hotela spet zbližati. Otrok je pretekli dve leti poznal predvsem Djilasovega RAM-a, različne lokale in bogsigavédi kakšno družbo. Trije zajtrki, ki jih je Azra pripravila, so pomenili za Elvisa predvsem dneve čudenja in očitnega nezaupanja. Vedela je, kaj ga muči – bal se je, da nenadejana idila ne bo trajala. Po zajtrku je niti ni vprašal, ali lahko odide, temveč je kar izginil v gozd, češ da se gre igrat. Kot kak divji deček se je prikazal šele okoli kosila, kar je po navadi pomenilo pogreto konzervo in kruh. Azra je Djilasu dala listek za špecerijo, a je hudo dvomila, da se bo njen mož potrudil in nakupil potrebno.

Poleg tega je bila tu še dolga senca alkohola in tablet. Vedela je, da sta njena jasnost in čustvena čvrstost začasni. Ko je bila pri šotoru sama in je zrla v škripajoča debla in veje, se je spraševala, kako bo v resnici zmogla v novem življenju? In kar je bilo verjetneje, kako bo zmogla, ko bo življenje spet vrglo v stare tirnice? V novega Djilasa ni niti malo verjela.

Nek strah, ki se ga še ni upala nasloviti, je bil droben, komaj opazen dogodek, ko je Djilas dan prej pripeljal špecerijo. Elvis je, kar ga je poznala poprej, vedno stekel k očetu, zdaj pa je gledal v tla in končno izginil iz šotora. Azrinim očem to nikakor ni ušlo in zdaj je, z brado, naslonjeno na koleno, razmišljala o vsem tem.

Iz gozda je zaslišala požvižgavanje. Med drevesi se je prikazal star bradač v črnih škornjih, modrem delovnem kombinezonu, z zelenim jopičem na sebi in sekirico za pasom. Azro je za trenutek prešinila podoba postaranega otroka, ki nosi nekaj kužnega, zmedla se je, potem pa je vtis zbledel. Bradač se je ustavil in pozdravil.

»Buhdej, jst sm Tona. Č’gava pa si ti? Od Petra,« je nekako zvenelo.

Azra ga je čudno pogledala, ni zgrešila vonja po postanem znoju in od dela utrjenega telesa pod plastmi delavskih oblačil, pa tudi nečesa, kar je bil bolj občutek kot vonj. Nečesa, kar je zbujalo spomine na globoko gozdno prst in preteklost.

»Pozdravljeni,« je dejala, vstala in mu dala roko. Njena drobna dlan je kar izginila v njegovi žuljavi šapi. Jasno je razpoznala njegov čudenja poln pogled, ki ga je neuspešno poskušal skriti. Nasmehnila se je. Tako dolgo je bila že del Djilasovega inventarja in deležna samo njegovih žaljivk in udarcev, da je pozabila, kako so jo moški nekoč gledali.

Za Tono se je zdelo, da nenadoma ni vedel, kaj bi rekel. Popraskal se je po redkih, štrenastih laseh in s tem sprožil majhen izbruh prhljaja, potem pa se je odkašljal in dejal:

»Letos je pa vroče.«

Azra je pokimala.

»Sem brala, da je to to globalno segrevanje.«

Tona jo je čudno gledal, potem pa dejal: »A vodo pa vse to imate, je vse v redu?«

»Odlično je, hvala. Ste vi pomagali tole napeljati?«

»Jaz, pa fantje iz vasi. Vaš mož je fejst fant in bo pripeljal življenje v Lipajne. To ni slabo.«

Azra se je nasmehnila, potem pa se rahlo zmedla, kot bi jo zalotili sredi nekakšnega nespametnega početja: »Saj res? Bi kaj spili? Nimam veliko, lahko pa vam pripravim ledeni čaj. V šotoru imam tudi hladilnik in led.« Tona se je ozrl čez ramo in Azro je prešinila podoba otroka, ki pogleduje k mami, če lahko od »tete« vzame bombon. Pogledal jo je in pokimal. Posedla ga je v zložljivi stolček pred šotorom, kjer je bil tudi generator. Prinesla je kozarca ledenega čaja, postavila svoj zložljivi stolček poleg njegovega in objela kozarec. Nenadoma se je zelo zavedala kratkih hlač, katerih hlačnice so se začenjale visoko na stegnih, in tesne majice. Moški je kot nekakšen trol, prevelik za zložljivi stolček, sedel pred šotorom in zrl v smreke. Nekaj metrov so se še nadaljevale, potem pa se je začela položna ravnica po kateri je žgalo sonce in na kateri naj bi zidali.

»A vam ni nič vroče?« je vprašala.

Začudeno jo je pogledal.

»Ih,« je dejal, »saj je vroče, ampak hosta je lahko nevarna. Zato imam tele,« je rekel in pokazal močan, okovan gozdarski škorenj. Pa ko podiraš, reči frčijo okoli. Če podiraš z žago in se strga veriga, pa te opali po roki, je bolje imeti kaj čez. Saj je vroče, sam kaj češ.« Zdelo se je, da je hotel še nekaj reči, pa mu je pogled zaplaval med drevesa. Odpil je.

»Tole je pa sladko,« je dejal.

»Ledeni čaj iz plastenke,« je dejala Azra in v zadregi skomignila.

»Raje imam vino,« je dejal, potem pa, kot bi se ustrašil, da jo je užalil, dodal: »No, ne da ni dobro, lepo, da ste mi postregli, ampak no …«

Nasmehnila se je in mu pokimala. Izpraznil je kozarec, vsesal kocki ledu, ju pogrizel in pogoltnil. Z zadovoljnim vzdihom je vstal.

»Tole je pa pasalo. Na Kope moram danes. Lubadar. Dosti bo za ven potegnit.«

Azra je poslušala, a ni vedela, o čem govori. Nenadoma sta zaslišala hoteče korake in iz hoste je pridirjal Elvis.

»Mami, mami, lej, kaj sem nabral,« je vzkliknil fantek in kazal dlani, polni žira. Ko je opazil tujca, se je ustavil in začudeno gledal.

»To je pa …« je dejala Azra, a je možak že pokimal.

»Se že poznamo,« je dejal. »Kaj pa boš s tem, Elvis?« je vprašal.

»Nesel jih bom Tini.«

Tona je nekaj trenutkov molčal in ga gledal. Azra bi prisegla, da je bila v njegovih očeh skrb.

»Kaj, žir?« je končno vprašal.

»Lešnike.«

»To je žir.«

Deček se je razočarano zazrl v svoj plen. Tona je vzel en plod in med prsti odluščil kapico.

»In to precej suh žir,« je rekel.

Elvis je nabrane plodove stresel v travo in se zdel strašno razočaran.

»Sem mislil prinest Tini,« je tiho dejal.

Azra je znova ujela tisti Tonov pogled, zdelo se je, da hoče nekaj reči in da ob Elvisovih besedah v njem klije nekaj grenkega.

»Moram naprej,« je končno dejal Tona.

»Ste v redu?« je vprašala Azra.

Zazrl se je v njene oči in v njegovih je bilo nekaj vodenastega, morda so bile to solze, morda pa vlažen videz, ki pride s preveč popitega alkohola. Njegova nos in lica niso bila pordečela samo od sonca.

Vsesal je ustnici, kot bi premleval nekaj v sebi, potem pa dejal: »Zbogom.« Ozrl se je, kot bi izrekel nekaj grešnega in bi ga kdo lahko slišal, potem pa odšel. Azra je gledala zrla za njim, Elvis pa se je stiskal k njej in ona mu je s prsti drsela skozi lase. Potem jo je vprašal, kdaj bosta kosila in odšla sta v vroči šotor.

Tona ni šel daleč. Umaknil se je pod krošnje in sedel na podrto drevo. Da, bilo je vroče, toda bil je oblečen. Tudi spal je oblečen. Če je bil nag, so se mu dogajale slabe stvari že od malega. Tona pa ni hotel, da bi se to še kdaj ponovilo. Izvlekel je prisrčnico in močno nagnil. Sonce je žgalo in smrekove iglice so prostor pod krošnjami spremenile v zelen, trepetav kraj, kjer se človek pogosto ni mogel zanesti na svoje oči. Ptice in žuželke so molčale.

Prihod moškega ga ni preveč vznemiril. Vsi so vedeli za Jamnika, ki je Djilasu predal svojo lastnino. Jamnik nikoli ni živel v Lipanjah, že njegova mama se je preselila v Kočevje, potem pa v Ljubljano. Z nikomer v vasi ni govoril, le stara Ana je skoraj teden dni vsak dan stala na kolovozu, kjer se je občasno prikazal RAM 1500 z moškim … in z dečkom. Nekatere stvari so Lipanjčani že od nekdaj vedeli. Nihče ni o tem govoril, nihče se ni vznemirjal, vedeli pa so.

Za ljubljanskega bedaka je bilo Toni vseeno. Kot bedak je živel in kot bedak bo umrl. Dotlej pa bo živel še dolgo, neumnosti in nepotrebnega trpljenja polno življenje. To je bilo jasno.

Še enkrat je potegnil iz prisrčnice.

Ženska je bila ženska. Lepa, godna. Šibka in verjetno neuporabna za delo. Tudi zanjo mu je bilo vseeno.

Toda tu je bil še Elvis. Tona je znova potegnil iz prisrčnice. Bilo mu je žal, da je vedel dečkovo ime. Elvis je bil otrok. Nič ni bil kriv. In če bi bil deklica, bi se blagoslovu prav zlahka izognil. No, izognil … Tona je zrl v rumenorjavkasto travo, ki je bila zelena le pod krošnjami. Tesneje se je zavil v oblačila. Vedel je, da ga tisto gleda. Tista, tisto, tisti. Jamnikova je odšla, morda je, že takrat, pred desetletji, sklenila kupčijo. Morda se je tisto naveličalo čakanja. Morda je potrebovalo nove ljudi. Nove otroke. Tona je pil. Gledal je prisrčnico. Nekaj je bilo v Elvisu, kar mu ni dalo miru in razmišljal je, kako bi bilo, če bi ga spravil v svojega starega golfa in ga odpeljal daleč proč. Ob tem je živost umrla v njegovih očeh. Videl je, kako se vozi v velikem krogu, čez meje in skozi mesteca, v krogu, ki ga čez čas pripelje točno nazaj sem, na vaški trgec, zraven tretje najstarejše lipe v državi in suhega vodnjaka. Kako ga sovaščani, ki vedo, pozdravijo in sprejmejo nazaj, kako spet sede v garažo k Franetu in Urošu in kako Elvis … Na to pa raje ni mislil. Še enkrat je nagnil. Prisrčnica je bila pri koncu. Pomislil je, da bi edino ona, če se ji bo dovolj hitro posvetilo, lahko kaj naredila. Če. Spil je do konca in se odpravil v smeri hoste, ki so jo Lipanjčani imenovali Kope.

Djilas si je, ko se je vozil iz Kočevja, rahlo požvižgaval. Šabič, s katerim bi se moral posel zdaj v celoti razcveteti, je poslal sms, da danes ne more na sestanek. Peter se ni vznemirjal. Malemu Šabiču je bil posel v interesu in ni bilo razloga, da bi odstopil od kupčije. V Ljubljani ni bil že več kot dva meseca in pol. Prešinilo ga je, kako se še nikoli v življenju ni počutil bolje, kako se je moral vedno ozirati čez ramo, tu pa je vse teklo po načrtih.

Bilo je neverjetno, da je nekoč cele dneve preždel v prostorih, katerih lastnik je bil. Takrat je potreboval obilico pijače in žensk, zdaj pa je lahko tudi prespal v tovornjaku, ali na hitro v šotoru ob parceli (ob tem ga je prešinilo nekaj, kar se je vrtinčilo nekje globoko, a je zadevo potisnil stran) in bil povsem (spet ga je prešinilo) zadovoljen. Smrečje, skozi katero se je peljal, je postalo domače in domačini so bili neverjetno gostoljubni. Peter Ciglenečki je našel kraj, kjer se je končno dobro počutil.

Z lokalne asfaltirane ceste je zavil na znani kolovoz, dalje skozi gozd mimo spečega hotela pod krošnjami in potem na levo po makadamu, ki je vodil čez spuščajoče se travnike.

Ko se je njegov RAM bližal skeletu montažne hišice, ki ni napredovala še niti za ped, in šotoru poleg nje, ga je za trenutek nekaj ledenega zgrabilo za srce, že naslednji trenutek pa utonilo v vsesplošno občutje zadovoljstva, ki ga je navdajalo pretekle tedne. Pred šotorom so stali Tona, Frane in Uroš. Peter je vedel, nekako je vedel, da se Frane in Uroš nikoli nista premaknila iz vasi, vsekakor pa nikoli ne bi prišla na obisk do šotora, vendar ga ni imelo kaj skrbeti. Nasmehnil se je. To, da je Tona upiral dlani v boke in zaskrbljeno, skoraj žalostno gledal v RAM-a, ko je ta vozil zadnje metre do šotora in ropotije pred njim, je bilo naključje, gotovo. Peter je ustavil, ugasnil motor in nasmejan izstopil.

Nekaj trenutkov je gledal trojico, ki je žalostno zrla vanj. Ozrl se je mimo njih in odšel v šotor.

»Pero …« je za njim tiho zaklical Tona, a ta se zanj ni zmenil. Kaj jih tare, se bo že pozanimal, potem ko pozdravi Elvisa in Azro. Z malim sta bila zadnje dni na distanci, a to ni bilo nič zaskrbljujočega. Običajno je, da se otroci osamosvajajo, je pomislil in čeprav se mu je zamisel za trenutek zazdela nenavadna in morda malo naivna, jo je sprejel, saj je tako bilo.

»Kje je Elvis?« je vprašal, ko se je vrnil iz šotora.

Trije moški so ga gledali z globoko skrbjo v očeh. Tona mu je položil desnico na ramo.

»Pero, raje sedi,« je dejal.

Peter je stal. Optimizem, ki ga je navdajal, se je začel parati in s skrajnim naporom volje ga je poskušal obdržati celega, nedotaknjenega. Ni vedel, kaj mu bo Tona povedal in upal je, da bo to nekaj dobrega. Elvis in Azra sta morda v vasi, morda pri suhem vodnjaku, morda v trgovinici, ki je malo več kot dobro založena dnevna soba. Morda sta šla do vasi in naprej, čez, v Stanovnike, kjer tudi v najhujši poletni vročini vztrajata vlaga in mah. Zabodeno je zrl v Tono. Še nihče mu ni povedal za Stanovnike. Kako je vedel zanje? Odmahnil je v sebi (zdaj že šibko, da je komaj še zmogel), da se človeku včasih prikradejo čudne misli …

»Trije avti so bili,« je dejal Tona. »Prišli so ponju. Ljubljanske tablice.«

»Kaj? Kakšne tablice?« je spraševal Peter, medtem ko so se Lipanjčanove besede zvijale in prepogibale, se krčile same vase in izgubljale pomen, vse skupaj je bilo zelo težko razumeti. Občutek varnosti, ki je Petra Ciglenečkega navdajal pretekli mesec in pol, se je sesedel in razblinil, kot da ga nikoli ni bilo.

Blazno je pogledal Tono. Potem je kriknil. Bil je dolg, zategel krik, rjovenje pošasti, ki se je vrnila z običajnega sprehoda v brlog, pa je ugotovila, da ji je nekdo medtem izmaknil princesko. Peter se je pognal v šotor, pa iz šotora, stekel je sem, tja klical zdaj Elvis, zdaj Azra, zgrabil Tono, tulil vanj, kdo jih je pobral in kam je šel, pa trojka ni znala povedati več kot to, da so bili avtomobili trije, da so bili sivi in da je bil eden verjetno mercedes. Peter je poklical mladega Šabiča, a se ni javil. Takoj zatem je klical Azro in se v hipu spomnil, da ji že lep čas ni dovolil imeti telefona. Brskal je po imeniku in se ustavil na številki Ulama, regionalnega mafijskega šefa. Zakaj bi klical njega? Kriknil je, vrgel telefon v travo in Tona mu je ponudil prisrčnico. Zgrabil jo je in jo izpraznil na dušek. Pograbil je telefon, skočil v RAM-a in divje speljal.

Trije moški so gledali za njim.

Potem ko je v približno treh minutah prevozil deset kilometrov, je Peter močno zavrl in zapeljal s ceste, ki je povezovala Lipanje in Kočevje. Ustavil je in zrl v mobilni telefon, ki ga je divje stiskal v roki. In nekaj je bilo narobe z njegovimi očmi. Vsake toliko je njegovo vidno polje postalo rožnato in zavohal je zoprn, sladkast vonj. Peter Ciglenečki nikoli ni imel bujne domišljije, toda v tem trenutku je pomislil, da sanja, da ima raka, morda ima hudega možganskega raka in v resnici leži v Kliničnem centru na nevrološkem oddelku in da se Azra, Elvis ter celo njegova mama, ki je živela v Celju, vsi skrušeni sklanjajo okoli njegove postelje. Otresel se je teh misli in še enkrat zavrtel telefonsko številko Ulama. Nekaj časa je zvonilo, potem pa se je javil miren moški glas s preprostim: »Halo?«

»Djilas tu. Daj mi Ulama,« je dejal.

»Moment,« je odgovoril glas na drugi strani. Pretekla je dolga minuta.

»Djilas,« se je zaslišalo na drugi strani in Peter je prepoznal glas enega treh največjih mafijskih šefov v državi. Preslišal tudi ni pokroviteljstva v njegovem glasu, ki ga poprej ni bilo.

»Ulam,« je tiho dejal in malo premolknil. Vedel je, da ne sme zavoziti. »Veš, kaj se je zgodilo?«

»Marsikaj vem, Peter. Vem recimo, da imaš do mene določene dolgove.«

»Redno jih plačujem.«

»To je res. Ampak se bojim, da kmalu ne boš več … Likviden.«

»Kaj hočeš reči?«

»V Ljubljani te ni že tri mesece. Dopustuješ ali kaj? Ne vem. Nekateri pravijo, da si na Dolenjskem zidaš vikend. Sicer pa me to ne zanima. Ampak tri mesece je veliko, Djilas. Veliko, veliko preveč. Saj veš.«

Peter je zrl v grobo lubje smrek, ki so se dvigale pred pokrovom motorja njegovega RAM-a. Tri mesece? Ga res ni bilo tri mesece? Obveznosti do Desetke in tiskarne in ostalih reči, so se mu pretekle tedne zazdele nepomembne. Nekako je vedel, da bo vse dobro teklo. Kako, vedel? Nikoli prej ni bil tak.

»Nikoli prej nisi bil tak,« je rekel Ulam. »Ampak glej, tvoji posli so tvoji posli. Ne vem, kaj se je zgodilo. Pa tudi če bi vedel, ti ne bi smel povedati. Saj veš, bonton. Vem pa, da se tisti tvoj, Sandi, zdaj vozi okoli v novi merđici in da pobira pupike v Centralu. Si mu dvignil plačo? Si mu dal regres?« je vprašal Ulam in se začel krohotati.

Peter je poizkušal izostriti vid. Spet se je vanj prikradla nekakšna rdečina in vonj po nečem sladkastem in lepljivem je postajal močnejši. Čutil je, kako se mu zapletajo besede. Le majhen del njega je še mislil, da je zastrupljen. Nagonsko je vedel, kaj se dogaja, ves čas je bilo tam, spodaj, vse od dne, ko mu je Jamnik potisnil v roke preklete papirje in zdaj ga je požiralo.

»Hvala, Ulam,« je dejal, prekinil povezavo, potem pa se zgrudil na prostor pod vozniškim in sovozniškim sedežem RAM-a.

Napadi vročice in mrzlice so se začeli kmalu po tem, ko so ju z Elvisom moški v športnih oblačilih zbasali v drage avtomobile in ju v vročem poletnem dnevu odpeljali iz Lipanj. Azra je tako stanje poznala. Med tedni se je oglasilo večkrat, dokler se ni alkohola in tablet tako nadozirala, da je bila ves čas vsaj malo pijana. Vedela je kaj sledi, kot tudi to, da ječarji za njene stiske ne bodo prav nič dovzetni. Čez usta, zapestja in gležnje, je bila tesno povezana s plastificiranim lepilnim trakom in ležala je na zadnjem sedežu velikega avta z zatemnjenimi stekli. Sklepala je, da je Elvis v enem od drugih vozil, a se je nanj vse teže koncentrirala, ker jo je po rokah in nogah vse bolj prebadalo, kot da se ji steklena volna plazil v pokostnico. Prihajala je v valovih, počasi in vedela je, da bo že čez dve uri na robu norosti, da bi za ustrezno dozo prodala, če je treba tudi ubila, moža in vse svoje bližnje. No, Elvisa morda ne. Sicer pa, je premišljevala v vse bolj vročičnem umu, ji te izbire ne bodo ponudili. Dali ji bodo le udarce. Takrat se ji je začelo rožnato megliti pred očmi. Pred njo je, čeprav je še vedno videla notranjost avta in roko moškega, ki je sedel v sovoznikovem sedežu, vstalo smrečje. Videla je, da stoji v nekakšnem močvirju oblito s prosojno tekočino, gosto pokrito z nečim štrenastim. Vohala je sladkast vonj.

Čas je v rdečkastem deliriju vse teže ocenjevala, tako da so se, kot je zaznavala, do cilja vozili uro ali pa dve. Vrgli so jo vsaj v teman prostor na smrdečo vzmetnico, kamor ni bodla svetloba. Stokala je in moledovala in – čeprav je sklepala, da niso bile njene prošnje tiste, ki so jih prepričale – čez nekaj minut so v sobo pahnili še Elvisa. Deček se je je ves tresoč oklenil in tako sta na vzmetnici skupaj trepetala.

V rožnati barvi so pred Azro znova vzniknila drevesa v vodnati pokrajini, soba z edinim, s kartonom zadelanim oknom, je vse bolj bledela. Vedela je, da na oni strani stoji rešitev, nekakšna rešitev, pot iz … tega. Slutila je, da če zdrsne tja, da nikoli več ne bo trpela delirija. Elvis bo rešen. Vse bo dobro. Krčevito se je oklenila sina in poskušala videnje odriniti.

Peter je stal do kolen v vodi. Še vedno je bil obut v pohodniške čevlje, oblečen v kavbojke in majico s kratkimi rokavi nogometnega kluba Manchester United, toda namesto avtomobilske kabine, so ga obkrožale mogočne, stare smreke, ki so se dvigale v zdaj rožnato, zdaj sivo nebo. Tla so po tem, kako so se podajala pod koraki, spominjala na živalske mehurje in spužvaste gmote, za katere je čutil, da so žive. Kam stopa, ni videl, ker so vodno površino pokrivale na videz neskončno dolge, štrenaste niti. Petra je prešinilo, da bi lahko bili lasje in, ni vedel natančno zakaj, ženski lasje.

Zvoki se tu niso prelivali, ampak so zabadali, da si je moral pokriti ušesa, potem pa ugotovil, da so v njegovi glavi in da jih ne more utišati. Opotekel se je skozi tekočino, s prsti podrsal po njej in laseh, v gnusu kriknil, se opotekel in se oprl ob lubje debla, ki ga je porezalo, da je še enkrat zajavkal in skočil stran. Videl je od svoje pesti padati rdeče kaplje v tekočino. Videl je, kako so cvetele v njej in groza mu je stiskala grlo in prsni koš.

Hkrati se je tam pojavila Azra. Ni je videl, vendar je, tako jasno, kot bi zažarela v črnikasti svetlobi, slutil, da je morda sto korakov stran med drevesi. Ozrl se je in se odpravil v tisto smer.

Take še ni videl in nekaj trenutkov je potreboval, da je razločil, kaj je tisto, kar ga je osupnilo. Bila je trezna.

»Elvis je tu,« je dejala.

Odpravila sta se med drevesi. Sivo in rdečasto nebo je zrlo vanju.

Brodila sta skozi tekočino in Peter je čutil, kako se kosci sestavljanke postavljajo na svoje mesto. Za dva meseca, skoraj tri, je povsem izgubil občutek za resničnost. V tem času je izgubil oblast nad vsemi nepremičninami. Vse usluge, vsa dejanja, kjer so mu drugi »poslovneži« prišli nasproti, so bila zgolj slepila, prevare, s katerimi so ga odrezali od premoženja, od vsega, kar je zgradil. Zdaj so imeli njegovo ženo in kar je najpomembnejše, Elvisa. Tu se je Peter v sebi ustavil. Je bilo to res najpomembnejše? Desetko je dobil po dolgem, krvavem boju z Jančičem, za katerega ni vedel več nihče. Tiskarna je bila del poravnave med njim in Sandićem. Sam Ulam je bil tam razsodnik, je pazil, da ne bi kdo na njegovem kršil dogovora. Dostavno službo je dobil počasi, z veliko taktike in ogromno dnevi, ki jih je preždel, čakal, se obvladoval. Bilo je tudi nekaj tepeža, krvi in izbitih zob, a nič posebnega. Vse do sem je bil »na vrhu igre«. Zdaj pa je vse to izgubil. Sandi se je zavihtel v sedlo, to je bilo jasno. Posojil kmalu ne bo mogel več odplačevati. Sandi je, tudi to je nekako vedel, dobil na svojo stran »fante« in ti ga ne bodo ga več ubogali. Konec je bilo. Zlata gomila, ugled in moč, o katerih je Peter sanjal, odkar je v kolesarnici bloka čakal, da ga vsakič znova pride odklenit mama, so mu spolzeli skozi prste. Takrat ga je prvič prešinilo, da ni še vse izgubljeno. Tako kot se je zavedal, da je Azra tu, se je tudi zavedal, da ta kraj lahko vpliva na onega drugega. Na tistega, ki so mu – zdaj se mu je to zdelo precej smešno – ljudje rekli resničnost. Nasmehnil se je. Čutil je, kako se mu sladkasti vonj zažira v pore, kako postaja del njega.

Kriknil je. V vodi pred njima je s trebuhom navzgor ležal Elvis. Med drevesi sta stekla proti njemu, da je tekočina škropila lubje in je štrenaste lase razmetavalo v tekočino.

Azra je Elvisa stresla, ga dvignila iz vode in privila k sebi. Ni se odzval. Peter ga je močno zgrabil za ramo in jo skoraj podrl, ko ji ga je poskušal iztrgati.

»Kaj počneš?« je kriknila in njen glas je zvenel, kot bi se lomil skozi več zmaličenih trobil hkrati.

»Moj je! Moj!« je zakričal Peter in zgrabil dečka. Zagledal je Desetko in EcoPrint in Speedpacket in oba lokala in Sandija in fante, ki so se po njem zgledovali in se ga bali. Videl je klet, iz katere se je zavihtel na vrh. Vrh, ki se ga je zdaj oklepal z obupanostjo utapljajočega. Moral bo plačati ceno – no, plačal jo bo njegov sin, pa tudi, mar ni zaplodil sina, da ohrani premoženje? Plačal bo, seveda bo plačal in nekoč v prihodnosti povrnil, vse bo postavil na svoje mesto, če bo le ta prasica izpustila, kar je njegovo!

Azra je zdaj zagledala pošast pred sabo. Vsa ta leta je bila tam, toda tepež in poniževanje so bili zgolj sindromi, stranski učinki tega nenasitnega golta, ki je bil Peter Ciglenečki in je verjetno zrasel, še preden je doživel prvi orgazem. Zloba in užitek, vse to je bilo samo majhen del večno požirajoče želje imeti več, imeti toliko, da lahko gaziš po vseh ljudeh, jih spreminjaš v majhne kupčke govna, s katerimi mažeš obraze njihovim bližnjim.

Pognala se je vanj.

Peter je bil nepripravljen. Njegov položaj je še precej zaostrilo dejstvo, da Azra ni imela umetnih, ampak prave, ostre nohte. Njena levica je našla salo nad Petrovim desnim očesom in štiri dolge, globoke ureznine, so pognale za konicami njenih nohtov. Čeprav je bilo to boleče, pa ni bil nič v primerjavi z desnico. Azra je zasadila možu desni palec v oko.

Petrovo telo je v tistem trenutku počivalo na dnu RAM-ove kabine. Po razgretem čelu so počasi mezele kaplje znoja. Odprtih oči, ki so videle le vodnati svet, je glava ležala na vroči gumirani podlogi in njegovo oko se je najprej skalilo, potem pa postalo popolnoma motno.

Peter je v deželi vodnatih smrek zarjul. Bilo mu je, kot bi mu nekdo tik pod arkado zasadil šilo. Sledila je silovita brca, ki je očitno ciljala v jajca, a je zadela notranji del stegna in se ustavila v salu. Elvis je zadaj negiben počasi tonil v vodo.

Praske in ureznine so zdaj začele deževati po njegovih rokah, vratu in licih in skrčil se je v dve gubi, se zamajal in skoraj čofnil v tekočino. Takrat ga je prešinilo: Res hoče dati daritev? Bil je občutek, niti ne stavek, zavedanje, ki ga je nekaj, v zelo starem in okornem jeziku vsadilo v Petrov um. Prestrelili so ga spomini, prva ura, ko je videl Elvisa, vsega zariplega, s kapico na glavi, dlanmi in prstki, ki so komaj lahko objeli Petrov palec. Elvisa, ki je tekal za golobi in Elvisa, okoli katerega so se sklanjale nekakšne odbojkarice, ki so se v Desetki ustavile, ko so z avtobusom potovale v Gradec. Ni vedel, kaj je bilo s temi odbojkaricami. Spomnil pa se je Desetke.

Njegov udarec je bil bolj potisk. Zadel je Azro pod rebra. Opotekla se je. On je, žareč v desetinah prask in z očesom, ki je žgalo kot oglje v njegovi duplini, zamahnil po njej. Odskočila je. Še enkrat jo je poskušal zgrabiti. Bil je prekratek. Ozrla se je, poskusila odlomiti nizko rastočo vejo. Ni šlo. Z močjo obupane matere se je uprla v les in popustil je. Peter je čofotajoč prikolovratil bliže. Vedela je, da je še ne vidi dobro, toda da to ne bo trajalo. Pripravila se je zamahniti z vejo, katere ost je bila dovolj koničasta, da bi predrla kožo in salo in najpomembnejše – z njo bi lahko razlila še drugo oko. Peter je zgrabil po njej, njegova roka je bila blizu, oh, tako zelo blizu, vedela je, da ga mora spustiti k sebi, bližje, bližje k sebi in potem bo lahko … Tla pod njenim desnim stopalom, kjer je takrat počivala večina njene teže, so jo potisnila proti njemu.

V tem trenutku je Peter, še vedno z glavo, ki ji je v očesni duplini utripala in brnela kot krompir velika čebela, potisnil svojo ženo v vodo. Padla je vanjo in pod sabo potopila štrenaste lase, ki so se med smrekami iztegovali v neskončnost. Udarila je v spužvasta tla. Peter je pokleknil nanjo in, trenutek, preden bi se lahko izmaknila, sklenil dlani okoli njenega vratu.

Čeprav svoje žene ni videl, jo je čutil. Prvi del boja, ko je bilo kisika še dovolj in je grabila pod vodo, poskušala poiskati njegova jajca, ga grabila in praskala po vratu. Drugi del, ko se je s strahovitimi trzaji poskušala izviti, ko je do krvi zasajala nohte v njegove roke, pa v goltanec, ko mu je skoraj odtrgala spodnjo ustnico in končni del, ko je v vodo pod njim iz njenih ust cvetela zgolj pena in so bile njene oči široko odprte, iz desne nosnice pa so uhajali mehurčki.

Peter je ostal v vodi.

Počasi je vstal, šel do Elvisa. Zgrabil ga je za ovratnik majice s kratkimi rokavi in ga nekoliko potegnil nad vodno gladino. Nedaleč stran je na gladino priplavalo Azrino telo. Z lasnimi štrenami pokriti obraz je obtožujoče zrl v nebo.

Peter je sina počasi vlekel v smer, ki mu jo je odredilo tisto, kar je vladalo tu.

Čez čas je prišel do velikega, grobo obdelanega kamna v obliki kamnite kocke. Kak čevelj je gledala nad površino. Položil je Elvisa na kamen. Sluz in lasje so se zlivali z njega. Prešinilo ga je, da je to zadnja priložnost, da je to korak, ko se še lahko obrne.

Pogledal je sinov obraz, obrazek, ki ga je prvič videl tri dni po popivanju, ki ga je organiziral ob njegovem rojstvu. Obraz, ki je zrasel v deškega, ki ga je gledal z občudovanjem in strahom in bo nekoč moški.

Še vedno mlahavega in sluzastega je obrnil na kamniti kladi. Najprej mu ni šlo, potem pa mu je slekel hlače in odpel zadrgo še na svojih. Njegov ud je bil trd, kot bi pojedel dvojno merico viagre. Premišljeval je o ugledu. Premišljeval je o Desetki.

Elvis ni umrl vse do 26. leta, ko je strt od mamil, zgorel v nekem opuščenem skladišču na robu Kočevja. Peter pa je postal v Lipanjah znan kot ugleden človek. Tisti, »ki je tja pripeljal življenje«. V njegovo drobno sosesko »Bele lipice« so se vselile mlade, do grla zadolžene družine. Vedel je, da nikoli ne bodo odšle in da ga smrečje gleda z odobravanjem.

Včasih je šel in z roba gozda opazoval parkirane avtomobile, gugalnice in po majhnih vrtovih razmetane otroške igrače. Vedel je, da so kleti, zidovi, strehe in velik ugled, ki ga je užival, njegovi. Moški, ženske, dečki in deklice, ki so živeli v njih, pa bodo za vedno last rdečaste dežele.

Konec

 

 

 

Creative Commons licenca

 

Desetka II. del by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Desetka I. del (Čas branja: 30 minut)

Jutro, ko je Peter Ciglenečki, med prijatelji in sovražniki znan kot »Djilas«, prvič slišal za Lipanje, oziroma tri parcele v bližini, ki na zemljevidu niso imele imena, domačini pa so jih imenovali Bele vode, je zanj pomenilo še en uspeh v karieri lastnika stavnice. Pretekli večer je Javor Kranj s 5 : 0 premagal Veržej, TopTech Drava pa s 3 : 2 Velike Lašče. Djilas sicer sam nikoli ni stavil – mogoče pa je bilo v njegovi stavnici na robu Ljubljane, ki je bila hkrati tudi lokal in frizerski salon, včasih najti nadvse zanimive stavniške kvote. V dveh letih, kar je imel v lasti omenjeni poslovni obrat, se je vanj nakapljala čedna skupinica stavniških zasvojencev in ti so k Djilasovemu premoženju, ki je dotlej vključevalo še dva lokala, dostavno službo in majhno tiskarno, primaknili čedne denarce. V kvote »Desetke«, kot se je imenovala stavnica/lokal/frizerski salon, ni posumil nihče, enega ali dva, ki pa sta, so Djilasovi fantje malo sprehodili in njune sume razblinili.

To sončno jutro, ko se je Djilas s svojim ameriškim poltovornjakom RAM 1500 in sinčkom Elvisom pripeljal na kavico, je bil karseda dobre volje. Oba izida mu je Štef iz nogometne zveze pravilno namignil, Djilas je pri njem pozabil par tisoč evričev, sam pa dal v žep desetkrat toliko. Zjutraj je Azra v kuhinji nekaj težila in ko jo je umiril z dobro merjenim krošejem, je pobral čebljavega Elvisa in odšel v »pisarno«. Dan se še ni zares segrel, ko je parkiral med Anjinim smartom in golfom nekega pedra, ki je parkiral postrani in bi ga Djilas z užitkom razbil, a se je takoj odločil, da ga ne bo, ker so bile take stvari slabe za posel.

Za šankom ga je pričakala Dževada, ki jo je imel tam zaradi dogovora z Albanci – babura je bila grda ko satan, a je bil z njo kar zadovoljen – oziral pa se je za Anjo, ki je pred mesecem začela delati v frizerskem salonu. Dovolj dolgo je bila na njegovi plači, da jo porihta, čeprav se mu je te tedne izogibala. Lisica mala.

Dževada mu je s hitrim, hladnim, izvolite šefe, prinesla macchiato, Djilas pa je začel prebirati Športne novice. Elvis se je zraven spakoval, molil jezik iz ust in delal brrr ter segal po kepicah vanilije in lešnika, ki mu jih je v skodelico nadevala Dževada. V »Desetki« so imeli vse, odkar je Djilas dobil sina, tudi široko izbiro sladoleda.

Na mobitel je dobil obvestilo, da bo Marti iz Zagreba poslal konec tedna nov paket, tajnica pa ga je opozorila, da ima jutri pri računovodji nov sestanek glede računovodskih knjig. Djilas se je namrščil, ko je prebral ta e-mail, saj je bilo v rokah Računovodstva Spasič že vse preveč podatkov o njegovem malem cesarstvu. Tu bo treba kmalu »stvari presaditi in nasuti novo zemljo«, ga je prešinilo. Nasmehnil se je sinčku, ki je v levici mečkal kepico vanilijevega sladoleda ter rumeno tekočino kapljal po hlačah, sedežu in tleh. Elvis se mu je, okoli ust in po nosu popackan s sladoledom, široko smejal in ropotal »Led, led, led.« Djilas ga je pobožal po laseh.

Ravno je prebiral, kako je Drava nedavno premagala Brežice-Terme Vita, ko se je skozi vrata, ki so vodila v skladišče, prikazal Sandi. Sandi je bil vitek, visok mladenič, ki se je rad česal na prečko in uporabljal veliko želeja. Djilas ga je pobral v taekwando klubu Pantera, kjer je hitro videl, da se mali slabo obvladuje in je brezmejno pohlepen. Ocenil je, da ga bo lahko ponucal za kakšno leto, leto in pol, potem pa bo brez dvoma zagazil v kakšno govno in ga bodo dali za štiri ali pet let na Dob. Vrnil se bo modrejši, Djilasu ne bo zameril ničesar in tudi, če bi bil dovolj bister, da bi pogruntal, da ga je Djilas namočil, mu tega ne bo zameril. Djilas bo namreč edini, ki mu bo lahko ponudil delo, ki ne bo garanje v Sparovi hladilnici. Sandi bo tako čez dobrega pol desetletja nadvse zanesljiv fant. V trenutku, ko je pristopil do Djilasove mizice in mu povedal, da ga zadaj čaka Jamnik, pa je bil še vedno povzpetniški pezdetek, ki bi mu najraje predelal fris, a je globoko vdihnil, odpil še malo kavice, se ozrl, če se kje okoli smuka Anjina rit, ter se odpravil v skladišče. Dževadi je zabičal, naj pazi na malega in vedel, da je njegov naslednik, ki je zdaj tekal med mizami, do njegove vrnitve povsem varen.

Jamnik je bil suh možic očetovskega videza z velikimi očali. Delal je v hortikulturnem centru Vrtnica, kjer so ga Djilasovi fantje enkrat obiskali. Imel je ženo zaposleno na občini in otroka, ki sta hodila na OŠ Brezovica, v prostem času pa je rad ribaril in stavil astronomske vsote. Seveda ni začel takoj. Kot nekaterim drugim »potencialcem«, mu je Djilas nastavil eno in čez čas še eno kvoto. In ga je imel. Nadaljevanje je bilo že utečena tragikomedija: najprej je skopnel njegov osebni račun, potem je vzel dodatne kreditne kartice, temu so sledile ženine kreditne, pa majhen kreditek za fiktivni čebelnjak in še en za domnevno počitniško prikolico. Ko je žena približno razumela, kaj se dogaja, je bil Luka Jamnik Djilasu dolžan že 13.200 evrov, po Djilasovih izračunih in obrestih, torej, tako na oko, na dober dan, 17.000 evrov. Doslej je plačal 6.850 evrov obresti in Djilasu je bilo jasno, da zasvojenček že piha v naslednjo piščalko, ki se ji je reklo manjši kredit na hišo. Tudi zato je bil rahlo presenečen, ko je v skladišču, sedečega na zaboju pomaranč, našel Jamnika, ki ga ni obdajala običajna avreola strahu, ampak ga je gledal z upanjem in nekakšno kuverto v rokah.

»Luki, kako gre?« je dejal Djilas in se nato obrnil k Sandiju: »Sandek, daj nama prinesi sok. Meni jabolčnega. Pa na malega vrzi uč.« Videl je, kako je mladeničeve oči prestrelilo sovraštvo, zamrznil ga je, potem pa se zavrtel na peti in izginil v lokal.

Peter Ciglenečki je bil sicer že od malega velik fant. V četrtem razredu je večino sošolcev prekašal za glavo, pri šestnajstih se je na veselicah in v blokovskih naseljih že suvereno tepel. Manko fizične moči je takrat nadomestil s surovostjo in zahrbtnostjo, ko je začel redno boksati in dvigovati uteži, pa je zrasel v velikana, ki se mu je večina umaknila s poti. Poroka, pijača, neskončno število kebabov, burekov in sladkanih pijač, prvi sin in veliko sestankovanja pa so mu dodali okoli petdeset kilogramov, ki jih je zdaj nosil v mesnatih rokah, mesenih prsih, velikem pivskem trebuhu in stegnih, ki so bila za dve moški. Kljub temu je bilo Jamniku, nad katerim se je grmadil Djilas, povsem jasno, da je ta moški več kot dovolj okreten, da bi z lahkoto zgrabil pivsko steklenico, jo razbil in mu igraje izkopal oko. Zato je Djilasa gledal pohlevno, skoraj vabeče.

»Pozdravljeni, gospod Ciglenečki,« je dejal Jamnik, mečkajoč kuverto v rokah.

Djilas se je malo namrščil.

»No, kaj imaš?« je dejal.

»T-torej,« je zajecljal Jamnik »vem, da vam dolgujem znatno vsoto …«

»Dvaindvajset. In veliko živcev.«

Jamnik je umolknil, malo pobuljil, potem pa nadaljeval. Ves čas je opazoval Djilasovi, z velikimi zlatimi prstani pokrite pésti.

»Da, razumem, se je nabralo … Torej … Nedavno mi je umrla teta.«

Djilas je pozorno poslušal. V Jamnikovih besedah je slišal šelestenje bankovcev in glede tega se nikoli ni motil.

»Bila je stara, neprijazna ženska. Več kot dvajset let nismo govorili …«

»Kaj imaš?« je vprašal Djilas in se sklonil naprej.

Jamnik je debelo pogoltnil.

»P-parcele. Mislil sem jih prodati, potem pa … Sem pomislil, da bi lahko to stvar uredila z darilno pogodbo. Pa da je ta to za … nama.« Nenadoma je gledal z očmi človeka, ki vidi samo še vrv. Če mu ta zadnji, obupani načrt ne uspe.

»Pa ni tole kakšen nateg?« je vprašal Djilas. Seveda je vedel, da ni nateg. Jasno je videl, da Jamnik drži nekaj vrednega, nekaj, kar bi se dalo lepo likvidirati in je gotovo vredno več od petindvajset, kolikor mu je dolgoval. Ali pa sedemindvajset. Trideset. Treba ga je bilo priviti.

Jamnik je divje odkimaval in zdaj tiščal kuverto k prsim.

»Ne, ne, vse je tu. Vse je legalno. Spremenili so prostorski načrt. Zazidljivo je. In zdaj bodo tam blizu še Nemci neko fabriko postavili. Dvesto novih delovnih mest. Ljudje se bodo priseljevali. Parcele bodo veliko vredne …« je bebljal.

Djilas mu je iztrgal kuverto in jo odprl. Preletel je pravniško nepremičninsko latovščino, s katero si je bil kljub nedokončani srednji tehniški šoli, zelo domač. Malo se je mrščil, kremžil, se čudil. Sandi je prinesel sok in Djilas je videl, kako ga je hotel treščiti ob tla, kako ga je hotel vsaj malo politi, a sta pohlep in strah pred šefom prevladala. Jamnik se svojega ni dotaknil.

Iz papirjev je Djilas izluščil nekaj dejstev:

– Jamnik je bil lastnik približno 2.000 kvadratnih metrov zemlje

– Parcela je ležala v katastrski občini Kočevje

– Dodaten list papirja je pričal o tem, da bo zazidljivost možna z novim letom

– Na hitro je v glavi seštel kvadrate in vrednost, ter prišel do vsote približno 50.000 evrov. Pa četudi je bil to uradni cenilec, ki je vedno preveč naračunal, bi lahko zemljišča še vedno prodal vsaj za štirideset.

»A me imaš za bedaka?« ga je vprašal in ta je debelo pogledal. Djilas je lahko skoraj videl, kako v možicu pokajo strune.

Jamnik je zmogel zgolj odkimati.

»Tole je nateg. To je nezazidljiva zemlja. Verjetno vse zaraščeno s šikaro

»Na Kočevskem ni šikare …« je dejal Jamnik, ves bled.

»A me zajevbavaš?« je vstal Djilas in s papirji udaril dolžnika po glavi. »Tole? To ni vredno deset! A me zajebavaš?«

»Je, pa je, februarja bodo blizu zidali Švabi, so že podpisali, v časopisu je bilo!« je tulil Jamnik, ko si je zastiral obraz pred klofutami.

»Lažeš! Kje si to izvedel,« je zarenčal Djilas in uradnička zgrabil za ovratnik. V sebi pa se je režal. Ta šarada mu ni samo prijala. Hotel je, da se Jamnik res userje in da mu bo hvaležen, ko mu bo izpulil to zlato jajce. Sicer bo treba še preverit. A kazalo je dobro.

»V časopisu je bilo! V Novicah! In na radiu! Zidali bodo! Koroški Austgarten!«

»Kakšen Austgarten?! A me zajebavaš? A mi lažeš?« je rjovel Djilas in butal moškega v zaboje s pomarančami. Zelo jasno je za sabo čutil tudi Sandija, ki se je naslajal.

»Bilo je, bilo!« je tulil zdaj Jamnik.

»Šef,« ga je za ramo nenadoma potegnil Sandi. Djilas se je ozrl in zagledal Elvisa, ki je cuzal prstek in med skladovnicama škatel opazoval dogajanje. Djilas se je umiril.

»Pridi sem, lave,« je dejal in mu pomignil. Vzel je dečka v naročje.

»Vidiš tega strica, ga vidiš?« je vprašal in pokazal na Jamnika, ki je stokal na zabojih pomaranč.

»Stric,« je dejal mali.

»Stric, ja. Slab stric,« je rekel Djilas in uradnička močno klofnil, da se je Jamnik z nekaj potrganimi gumbi posedel ob zabojih. Elvis je zacvilil v njegovem naročju. Potem je zaploskal. Djilas je moškega brcnil. Elvis je divje ploskal, ves od sladoleda.

»Lej, jaz nisem veleposestnik,« je končno rekel orjak. »Poslujem v kešu.«

»To je vse, kar imam. Prosim, preverite,« je smrkal Jamnik.

Djilas je počepnil k njemu, še vedno s sinom v naročju. Mali se je pačil.

»Lej, dal ti bom šanso. In ker se bom moral jaz ukvarjat s temi jajci, ti bom nabil še štiri, tako da si zdaj na dvaintrideset. Če bo pa tole kakšna zajebancija, ti bom pa tvojega tamalega na furo peljal. Bomo pol videli, kdo se bo zajebaval.«

Jamnika je dal Sandiju vreči iz lokala in ta ga je z očitnim užitkom potisnil na parkirišče in ga brcnil v zadnjico. Elvis je pri tem cvilil in poskakoval od navdušenja.

Odvetniška pisarna Skušek – javnosti popolnoma neznana, v pravih krogih pa zelo znana, je potrdila, da so papirji, ki jih je Djilas dostavil njihovi mladi in po Djilasovi oceni zelo pofukljivi odvetnici, pristni. Naredili so tudi izračun vrednosti parcel in ugotovili, da bi se jih res dalo dobro unovčiti.

Ko sta bila z Elvisom pri odvetniku Skušku in je njegova vitka praktikantka razlagala dejstva, Djilas pa je razmišljal, ali bi jo stari Skušek dal na razpolago, je ta pojasnil, da ima Djilas izredno srečo, da gre zaradi novega prostorskega načrta in nemške investicije, za prvovrstna zemljišča in bi se tam dalo postaviti tudi turistično naselje. Kočevska, še vedno zapuščena in pred šestdesetimi leti porušena in prisilno izpraznjena regija, se je s kolesarskimi potmi, backpack turizmom ter turizmom, ki je izkoriščalo opuščene objekte nekdanje JLA, počasi vračala na turistične zemljevide.

»Na daljnovidnih je, da pograbijo priložnost,« se je nasmehnil stari Skušek in nič kaj prikrito položil roko praktikantki na stegno. Elvis je na listu papirja lomil grafitne konice novih svinčnikov, Djilas pa se je ponosno muzal.

Neko zgodnje dopoldne, v nedeljo, je Djilas Azri pojasnil, da gresta s sinom na izlet. Azra, nekdanja lepotica in pevka v nekaterih bolj razvpitih lokalih glavnega mesta, tega ni komentirala. Velika črna očala so skrivala le del modrih, zelenih, rdečkastih in rumenih nabreklin, ki so tekle prek njene desne arkade, nosu, napihnjene cvetele pod desnim očesom in se razlivale po ličnici. Nova serija črnic je cvetela na vratu. Sploh ni več skrivala, da pije, redno je goltala tudi apavrine ter tramale, ki jih je družinski zdravnik, dr. Milač, predpisoval v benevolentnih količinah. Zadnje, kar je Azro Fendič, zdaj Azro Ciglenečki, še držalo pri življenju, je bilo dejstvo, da je njen mučitelj oboževal njunega otroka.

V Kočevje sta oče in sin prispela opoldne. V gostilnici Falkenau, stisnjeni med smrečje, sta počakala odvetnika Žibreta, ki naj bi potem, ko je Jamnik Djilasu že predal svoje premoženje, vse zemljiškoknjižno uredil.

Djilas je bil tu precej iz svojega revirja. Kot dolgoletni poslovnež je seveda tudi kočevski konec nekoliko poznal – vedel je za migrantske naveze, ki so jih prek Kranjčanov tu vodili Črnogorci, vedel je za Prevozništvo Japelj, v čigar tovornjakih so tabletke in belo potovali v Amsterdam in Berlin. Vedel je tudi za znamenite Šabiče, ki so imeli v svojih taborih same črne gradnje in svoje zakone, orožje in obilico neizobraženih, neumitih otrok ter za Djilasa nekajkrat poslovno zanimive velike količine nelegalnih zdravil, ki so od tu odtekale v zahodne države. Kočevska za Djilasa ni bila »vroča«, neumnosti pa vseeno ni smel početi in je bil vesel, da bo imel lokalnega vodiča.

Žibret se je izkazal za umetno zagorelega, rahlo zgrbljenega štiridesetletnika v poslovni obleki, ki je napredujočo plešo skrival s popolnoma pobrito glavo. Več o njem so Djilasu povedale ura Breguet Heritage 5400 na odvetnikovem zapestju in oči, v katerih je bilo nekaj vodenastega.

Take oči ne morejo govoriti resnice, tudi če bi jo hotele, je v redkem trenutku filozofskega razmišljanja o ljudeh in svetu prešinilo Djilasa. Z odvetnikom sta se rokovala in njegov stisk je bil, po pričakovanju, mlahav in pôten.

»Ste dobro potovali? Do Ribnice spet prenavljajo cesto,« je vprašal Žibret.

Djilas mu je odgovoril, a je predvsem ocenjeval sogovornika. Poznal je takšne tiče in dobro vedel, da ne trzajo samo na denar, pač pa predvsem na skrite silnice moči. Ladijske podgane, ki so daleč pred potniki zaznale tresljaje v ladijskem trupu, so bile v primerjavi s takimi profili prave amaterke.

»A tole je pa mali Ciglenečki?« je vprašal Žibret.

Ne da bi v odvetnikovem vprašanju Djilasa kaj plašilo. Bolj se mu je možak studil. Taki so živeli vzorna družinska življenja, vsake toliko pa so si privoščili srdito mikastenje mladoletne prostitutke. Vse dogovorjeno, plačano, seveda. Djilas je začutil močno željo, da bi moškega pred sabo zmečkal kot ščurka. Tega ne bi storil s sovraštvom, pač pa z gnusom in živo si je predstavljal, kako bi mu občutje prešlo v olajšanje. Dejal je, da bi si rad ogledal parcele.

Nad Kočevsko so se zbirali sivi oblaki, nič takega, kar bi napovedovalo močno ali dolgo deževje, morda pa bi bilo dovolj za kratko ploho. Peljali so po dobro vzdrževani asfaltni cesti, ki so jo zamejevali beli cestni količki, obkrožali pa urejeni travniki in dolge njive. Na obeh straneh ceste so vedno znova vzniknili skupki čednih montažnih hiš. Za nekatere se je videlo, da so jih zgradili na krajih, kjer so bile nekoč kmetije. Vzhodno in zahodno od ceste so se v daljavi bohotili nizki, razpotegnjeni griči, gosto poraščeni z gozdovi.

Peljali so se v Kočevje in se peljali še skozi dve vasici. Po cesti so se zdaj začele viti temne sledi svežega asfalta, s katerim so krpali razpoke. Sprva je vodila po travnikih, potem pa se ji je z desne približalo hribovje in gosto smrečje. Gozd – smreke, bukve, leska – se je dvignil na obeh straneh ceste. Elvis je prevzeto zrl skozi avtomobilsko okno.

Kaj kmalu se je svet znova odprl in po majhni kotlinici, h kateri se je z okoliških hribov razraščal gozd, so se peljali skozi vasico, ki ni štela več kot dvajset hiš. Pa še za te se je zdelo, da so večinoma zapuščene. Pot jih je vodila skozi gosto smrečnato zelenilo, ki se je sklenilo nad cesto in naprej po odprti travnati ravnici, sredi katere je bila zgrajena Kočevska Reka – droben zaselek s peščico industrijskih stavb. Odvetnik je v Reki suvereno zavil in cesta je spet izginila v gozd. Peljala je skozi vasici, za kateri se je zdelo, da tam ne živi nihče več. Djilasa je prešinilo, da se bo gozd nekoč pritihotapil do stavb in jih počasi, molče utopil v zelenem. Stresel je z glavo in se nasmehnil. Ko se je ozrl po Elvisu, je ta nepremično gledal v drevesa, njegova ročica pa je počivala na vetrobranskem steklu.

Gozd se je znova razprl in pred Djilasom so se razprostrli z drevesjem zamejeni travniki. Kak kilometer pred sabo, je v smeri kamor je vijugala cesta, videl skupek starih hiš, sredi katerih je stala majhna cerkvica. Daleč pred vasico je odvetnikov mercedez zavil desno in navkreber med drevesa, na nekakšno poljsko pot. Djilas mu je sledil. Peljala sta po razritem kolovozu, ki je bolj spominjal na vlako kot na cesto. Iznenada se je na njuni desni, skrita v senci, iz drevja izvila velika trinadstropna stavba z dolgimi balkoni. Nekakšen motel ali hotel, gotovo opuščen, je prešinilo Djilasa. Pomislil je, da so imeli tu morda partijci svojčas lovske koče. Cesta je izpod temnih krošenj nenadoma zavijugala znova na sonce, na polóžen travnik in Djilas je zdaj videl, da sta z odvetnikom nad vasjo, precej bližje zgornjemu robu gozda, ki je obkrožal veliko čistino. Cesta je bila tu bolje nasuta. Na mercedesu so zažarele zavorne luči in avto se je ustavil. Odvetnik je izstopil.

»Od tule,« je dejal čez čas, ko sta stala kakih dvesto metrov naprej od avtomobilov, »pa tamle do gozdne meje. Vidite tistole lopo? Podrto? Tam sega meja še v hosto, kakšnih trideset metrov. Sem nedavno preveril na katastru, pa tudi z geodetom sva bila tu. Čednih dva tisoč kvadratov je. Do Kočevja je od tule le dvajset minut …«

Djilas ga je takoj ustavil.

»Dvajset? Ne me zajebavat.«

»Dvajset,« je malo plašno pokimal skoraj dve glavi manjši odvetnik.

Djilas je pogledal na uro in res – lokalček so zapustili pred največ petindvajsetimi minutami. Zdelo se mu je, da so se vozili vsaj tri četrt ure.

»Hm,« je dejal.

Odvetnik ni komentiral. Zrla sta po pobočju.

»Pa elektrika, voda? Internet?«

»Voda in elektrika sta že tamle,« je dejal odvetnik in pokazal na hišice, stisnjene okoli cerkvice. Od tu, nekoliko višje, je Djilas lahko videl, da imajo nekatere zraven tudi kmetijska poslopja in majhna dvorišča. Na enem je stal traktor.

»V bistvu je že vse zmenjeno,« je dodal.

Djilas je uprl stisnjeni pesti v svoje zalite boke, se razkoračil in zrl po pobočju. Po dnu kotline se je vila cesta, bolj cestica, vasica s peščico hiš in cerkvico pa bi zapolnila kakšnih deset parcel predmestja v Ljubljani, od koder je bil. Počepnil je, odtrgal bilko in jo dal med zobe. Odvetnik je mirno čakal.

Sonce je kar dobro žgalo, a vročine niti ni čutil. Premišljeval je, da si je nekaj takega vedno želel. Lokali in stavnice, to je bilo že v redu. Tole pa je bila zemlja. Nekaj pristnega, nekako veleposestniškega. Ne samo premoženje, ampak tudi ugled.

Imel je tudi prijatelja, no, znanca, prijateljev v resnici ni imel, Miloša, in ta Miloš je imel majhno gradbeno podjetje. Večinoma so gradili hitro in poceni, da je začelo vse razpadati že po dveh letih, a takrat vsakokratne Miloševe firme že davno ni bilo več. Dvakrat mu je Djilas posodil svoje fante, da so se pogovorili z nezadovoljnimi kupci stanovanj, ki so Miloša našli kljub stečaju podjetja.

Miloš je posel torej obvladal in – to je Djilas vedel – po svetu je vedno hodilo dovolj bebcev, revežev, ki so napraskali vse svoje premoženje za eno stanovanjce. Take bi lahko nategnil že s parcelami, ampak če bi plačevali četrte gradbene faze, bi potegnil še več keša. In Miloš bi mu zrihtal tretjerazredni gradbeni material, zanesljive radnike iz Bosne ter tistih nekaj strojev. Miloš bi znal delati čarovnije v stilu, da bi porabili izolacijo predvideno za eno hiško, v resnici za štiri ali pa celo za šest, Miloš bi znal stanjšati knauf, ustrezno razredčiti lak za parket, da bi dobro prišli skoz. Djilas se je zarežal. Če se bo znal prav obrniti – in doslej se je vedno – bo tale luknja postala še prava zlata jama.

Stokajoč je vstal.

»Kako se imenuje tale vas?« je vprašal in pokazal na skupek hiš ob cesti spodaj.

»Lipanje,« je dejal odvetnik. Ton njegovega glasu je Djilas tokrat spregledal, to pa zato, ker je videl, da je sovozniški sedež njegovega kolosalnega RAM-a 1500, prazen. Elvisa ni bilo več v kabini.

»Elvis!« je zaklical Djilas in stekel proti avtoma. Prešinilo ga je, da so ti gozdovi polni medvedov, risov in pedofilov in da bo vsem trem naštetim odrl kurce, če samo pogledajo njegovega sinčka. Odvetnik je uslužno stopil za njim.

»Elvis!« je še enkrat zaklical Djilas, odprl vrata poltovornjaka, res videl, da sinka ni na sedežih in da se ne skriva v prostoru za noge pod njimi in pohitel še okoli vozila. Pogledoval je po poti, ki je peljala v gozd in proti zapuščenemu motelu, pa še v drugo smer, kjer je pot nekaj časa rahlo vijugala po spuščajočih se travnikih, potem pa izginila v gozdu.

»Elvis!« je zaklical še enkrat in takrat videl dečka, ki se je kakih sto petdeset metrov stran, tam, kjer je travnik že prešel v hosto, obrnil k njemu. V rokah je držal travniške rože in začudeno gledal očeta, ki se je zdaj kot lačen medved, oblečen v rdeče-modro majico Katarske nogometne reprezentance, pognal po travniku proti njemu. Zdelo se je, da je Elvis namenjen naravnost v smrečje in ga je očetov klic popolnoma presenetil. Ko je ta pritekel do sina, se je zasopel ustavil, se nekaj časa opiral na kolena in lovil sapo, potem pa je naval strahu in besa, ki sta vzkipela v njem, zreduciral na:

»No, pridi. Pa da mi nikoli več ne odlutaš takole po svoje!«

Elvis je obljubil, da ne bo.

Žibret je stal pri RAM-u in z nezgrešljivim občutkom podrepnika modro molčal. Djilas je Elvisa spravil v tovornjak, si prisegel, da mu prostor niti približno ni všeč, da bo vse skupaj prodal in da se ne prikaže več.

»Se vidimo,« je dejal odvetniku, se s sinčkom skobacal v kabino in na položnem terenu zlahka obrnil. Odpeljal se je v Kočevje in naprej proti Ljubljani.

V Ribnici sta pojedla veliki pici in spila štiri velike Coca-Cole (veliko večino naročenega je seveda spil in pojedel Djilas) in svet se je do doma že zdel prijaznejši, Elvisovo vandranje pa le neprijeten spominček, ki je za trenutek skazil ugodno poslovno priložnost.

Azra je ležala v postelji. Posteljnina je smrdela in morda je nekdo nekje blizu bruhal. Ni bilo važno. Mirela in Fadila, ki sta dvakrat tedensko čistili dom Ciglenečkih bosta prišli, pomili tla, slekli umazane prevleke, jih dali prat in nadeli nove.

Svet je bil že nekaj let strt, spominjal je na pogled skozi večkrat počeno okensko steklo, kjer vsak kos zajame del resničnosti, ga izkrivi, naredi manjšega, ali večjega, ga raztegne. Večina kosov je za Azro zdaj že sivela. Le eden, njen Eli, jo je še držal tu. Sicer ga je Djilas redno jemal s sabo, včasih tudi za več dni, s katerih se je deček vračal umazan, nenaspan, a zadovoljen. Pred tedni je Azro vznemirilo, ko ga je videla potegniti mačko za rep. Bil je to majhen muc, mladič, in deček ga je močno zgrabil za rep, cuknil je, kot bi ga poskušal odtrgati, mačkonček pa ga je z mlečnimi krempeljci opraskal, da ga je Elvis izpustil in bruhnil v jok, kosmati štirinožec pa jo je ucvrl med goste vrtnice, kjer ga fantek ni dosegel. Eli je brcnil za njim in v tej brci se je že odražal svetovni nazor Petra Ciglenečkega. Azra ni nikoli študirala psihologije ali česa podobnega, toda imela je nezgrešljiv materinski čut, kot ga ima večina mam in čeprav je zdaj ležala v postelji in so ji v žilah izzvenevali zadnji ostanki alkohola in apavrina, je vedela, da izgublja sina.

Ves tepež, vse poniževanje, zaklepanje v sobe, ves alkohol, tablete in noro metanje ob moža, ki je sina uporabljal tudi kot sredstvo izsiljevanja, Azrinih nagonov niso otopili. Prav nasprotno. S pretanjenostjo pijanca, ki vse dni preživi v omami, nakar se iz prepleta čustvene zmede, ko mu nihče več ne namenja nobene pozornosti, prikrade pronicljivi opazovalec, je Azra spremljala Djilasove odhode. Poletje se je rojevalo v junijski vročini in vedela je, točno je vedela, da se je pred dvema mesecema nekaj spremenilo. Njen mož je dotlej sicer redno jemal njunega sina, vsak teden je z njim kraljeval v Desetki, občasno ga je vzel tudi na kakšen »sestanek« po gostilnah in barih. Azra je vedela, da je njen sin varen in da je bil, ko se je vračal domov in ji tekel v naročje, še vedno njen. Zdaj, ko je vedela le, da njen mož posluje na Kočevskem, pa je vse bolj jasno čutila, da se to spreminja. Da nekaj preži na Elija. Alkohol in apavrin, ki sta jo prej omamljala, sta zdaj postala zaveznika. Nekaj, kar ji bo pomagalo premakniti, prepričati Petra Ciglenečkega.

V preteklih tednih je ta postal povsem obseden s »parcelo«. V prvih dveh tednih se je odpravil na Kočevsko trikrat, potem je šel tja za tri dni skupaj. Konec prvega meseca je Azra sprejela doma Markija – enega številnih Petrovih poslovnih partnerjev, ki je vozil kričeče zeleno subaru imprezo in ves čas smrkal. Videti je bilo, da je Petra iskal tu, ker ga drugače ni dobil, tudi na telefonne.

Naslednji četrtek se je Djilas vrnil z Elijem in se ni zdel preveč zainteresiran za pitje ali za tepež, kot tudi ne za Markijev obisk. Azra se je lotila velikega projekta. Počasi, previdno kot mrhovinarska ptica, ki se skakljaje približuje levu in kadavru vodnega bivola, je začela tipati proti možu. Kar jo je osupnilo, je bilo to, kako hitro se je Peter vdal. Po navadi je svoje posle ljubosumno skrival in o njegovih poteh je izvedela le postopoma in samo v koscih, ki jih je morala sestavljati, kot kakšen Sherlock Holmes. Tokrat pa se je Peter razgovoril o parceli, uporabil je besedo »livada«, kjer namerava postaviti nizke stanovanjske bloke, nobenega sranja, ampak prave vile-bloke, ki jih bo prodal po ugodni ceni, da bo super zaslužil. Kot šolarček, ki komaj čaka, da bo mami predstavil svoj dan v šoli, ji je razlagal o nekem Martu, članu tamkajšnje lovske družine, ki da ga vabi med lovce in da je že vse zmenjeno, da je že kupil od njega sto litrov šnopsa in ga zdaj po desetkratni ceni prodaja v Desetki in da se spodaj odpirajo možnosti ampak res možnosti, da bi res lahko dosti zaslužila, da bi bili skupaj in tam res lahko dobro živeli.

Azra bi bila manj presenečena, če bi njen mož vstopil v hišo, ji pojasnil, da je po novem vegan in da se bo udeležil Parade ponosa. Prvič je ni udaril. V njem ni bilo tiste dobro znane napetosti, vzmeti, ki se je lahko sprožila kadarkoli. Drugič, dejal je zaslužila. Peter ni zaslužka nikoli delil, že sam koncept dvojine pa se je dotlej vedno nanašal zgolj nanj in na Elija in nikakor na Azro. In da bi tam lahko dobro živeli. Kaj je to pomenilo? Njen mož je bil pošast, toda takega ga še ni videla. Nekje globoko, kjer počivajo človeški strahovi pradavnih časov, je Azro Fendič, zdaj Azro Ciglenečki, tako zmrazilo, da je, ko je Peter spet posvetil pozornost Eliju, stekla v sobo, pogoltnila dva apavrina in jih poplaknila kar z jagodno vodko, ki je bila slučajno pri roki.

Tisti torek, ko se je Djilas z Elvisom popoldne prikazal, da bi se vsi trije odpeljali na livado, se je v vili prikazal Sandi. Bil je sicer običajno nadut, a očitno tudi on šefa ni videl že lep čas. Azra mu je natočila kozarec juice-vodke, ki se je ni dotaknil, je pa dejal, da bi moral šef res kaj okrog priti in da Dževada krade iz blagajne. Azra je obupano zrla vanj. Obvestilo, ki bi nekoč nad Desetko, njene natakarje in Dževado priklicalo bes božji, bo zdaj izzvenelo v prazno. Azra je za trenutek videla Sandija, kako se ponaša kot novi lastnik Desetke, v naslednjem pa pepelnato bel leži na kovinski mizi v prostoru, do višine prsi obdanem z belimi ploščicami. Nadela si je trpeče-odsotni obraz zlorabljane žene in Sandi se je odpravil.

Razigran se je popoldne – točno ob uri, kot je napovedal – prikazal Djilas in ju skupaj s sinom odpeljal na Kočevsko.

Preden je postala pevka, najprej v Klubu 500 in nato diskoteki Total, je bila Azra deklica zapitega, nasilnega očeta in tihe mame. Če je večino leta bojevala na videz neskončno kalvarijo s cveki v slovenskih šolah, pa je julija in avgusta redno odhajala v majhno vasico nedaleč od Kraljeva v Srbiji, kjer se je z nečaki in nečakinjami vse dni in pozno v večere podila po gričih in gozdičih. Zagoreli otroci so dolge dneve preživljali v senci bukev in macesnov, pogosto tudi brez in vrb, ki so se sklanjale nad velikim bližnjim potokom. Tam so gradili umetne jezove, gradiče iz blata, ter se igrali ravbarje in žandarje. Naravo je imela Azra rada in ko je desetletje pozneje sedela na zadnjem sedežu velike kabine RAM-a 1500, je velikih oči opazovala slovensko podeželje. Tu je bilo vse bolj urejeno kot v Srbiji, hiše so bile lepše in ceste nove. Vseeno pa je bilo tu tudi zeleno. Umirjena, globoka zelena, za katero je upala, da bo umirila tudi čudi njenega moža in zaradi katere je upala, da bo prešel tudi lesk v njegovih očeh. Djilas je zadnje dni gledal kot sveže zaljubljen mladenič in njegov pogled je imel patino norosti.

Kočevje je bilo majhen kraj, kjer na pogled ni bilo nobenega denarja in življenja, za tri ali štiri vasice, skozi katere so se peljali, pa se je Azri zdelo, da so jih postavili nekje konec sedemdesetih, stanovalci pa so potem kmalu odšli. Ko je poltovornjak zavil na poljsko pot in med smrečje, se je Azra spraševala, ali se ni njenemu možu morda zmešalo. Zares zmešalo, na način, ki ni vključeval samo poniževanja in rednega tepeža. Avto z močnim pogonom na vse štiri je pripeljal iz gozda in Azra je bila nenadoma prepričana, da so na livadi. Sončna se je od roba gozda položno spuščala proti cesti, ki se je spodaj vila v majhno vasico, sredi katere je stala cerkvica. Djilas je ustavil avto in skočil ven, sledil mu je Elvis, ki jo je takoj nekam odkuril, a se oče za njim ni niti ozrl. Azra je, s sončnimi očali na obrazu, ki je, kadar ni bil pokrit s črnicami, pritegnil mnoge moške, izstopila. Stala je na velikem, polagoma spuščajočem se travnatem prostoru, ki so ga v daljavi zamejevali pionirski listavci, ti pa so se nadaljevali v visoke smreke, ki so tam stale kot stražarji s koničastimi čeladami iz srednjega veka. Sonce je žgalo zeleno travo, ki je marsikje že povzela svetle in tudi svetlorjave tone. Ljubljana, predmestja in veleblagovnice so se nenadoma zdeli strašno daleč.

Azra je, ker je slutila, da se to pričakuje od nje, pokimala.

»Ane? Ane? Kaj sem ti govoril?« je razlagal Djilas in skakal okoli kot otrok, ki ima novo igračo. »Tule bodo, šest četverčkov v dveh nadstropjih. Ne bomo šli predaleč, da bo še nekaj zemlje okoli stavb. Dovoz bomo uredili od spodaj, samo nasuti in potem asfaltirati moramo cesto, sem že govoril s Prebiličem …«

Azra ga je čudno pogledala.

»Župan. Fajn možak. Krasen. Elektriko bomo tudi potegnili, Miloš bo zraven, ampak mu ne bom pustil prevelike zajebancije. Bomo vse nadzorovali. Od tamle,« je dejal in pokazal konec ceste, kjer je poleg ogrodja nečesa, za kar je kazalo, da bo v enem tedna nova montažna hiša, stal velik oranžen šotor, kot bi se nekdo odločil letos poletje preživeti na robu kočevskih host, namesto na primer v Medulinu ali na Pagu. Azra je strmela.

»To bo, kot da bi bili na počitnicah. S temelji bomo začeli čez dva tedna, vse plošče bodo narejene v mesecu dni. Potem prve stene … do začetka oktobra bo vse pod strehami. Pozimi, če bo dovolil sneg, bomo stvari spedenali do konca. Sem že zastavil Desetko in firmici. Ves denar je že na lagerju. A ni to čudovito?«

Azra je moža videla takega le dvakrat v življenju. Prvikrat, ko si jo je prvič vzel na zadnjem sedežu njegovega takratnega bmw-ja in drugič, ko je uničil nekega Džakoviča, regionalnega konkurenta, ki mu je na koncu ostalo samo majhno stanovanje in delo na bencinski črpalki, medtem ko je bil leta prej lastnih dveh velikih gostiln, nočnega kluba in zastavljalnice. Tudi zdaj je njen mučitelj in mož gledal podobno, a v njegovih očeh je bilo še nekaj, kar je Azro plašilo bolj, kot če bi bil pred njo z mesarskim nožem. Na obrazu ji je igral krčevit nasmešek. Ni se mogla znebiti občutka, da jo smreke gledajo. Ob misli, da bo tu dolge tedne, jo je kljub vročemu dnevu zmrazilo.

V življenju je bila sreča in je bila sreča, je vedel Djilas. In to, kar se mu je zgodilo, se človeku zgodi samo enkrat. Prišel je na Kočevsko in namesto regionalnih igralcev, ki ljubosumno pazijo na svoje ustaljene trgovske poti, našel kopico ljudi, pripravljenih sodelovati. Več kot to, njihove ponudbe so bile poštene, več kot poštene in že tretji teden so iz Lesarstva Jesenšek v Italijo prodajali hlodovino iz Bosne, za katero so trdili, da je pristna slovenska bukovina. Tudi eden mlajših bratov Šabič je bil navdušen nad prišlekom in njegovimi zvezami v glavnem mestu, na Gorenjskem, v Avstriji in Nemčiji. Paketi nelegalnih zdravil so za zdaj curljali na sever v motorjih mednarodnih avtobusov, kmalu pa utegnejo dreti kot hudournik. Oboje je že navrglo prve dobičke in Djilas si je zlahka izgovoril kredite na bankah, del posojila pa je vzel tudi pri Zabukovcu, drobnem »podizvajalcu« znamenitega Ulama, ki je imel čez večino Slovenije in Furlanije-Julijske Krajine in v primerjavi s katerim je bil tudi Djilas samo mala ribica. Obresti so bile zmerne, vsota posojena takoj in tudi Miloš, ki je sprva sitnaril in bil poln dvomov, je, ko je videl svežnje bankovcev, hitro začel delati.

O podeželanih Djilas nikoli ni imel dobrega mnenja. Slovenski podeželani so se mu zdeli še posebej omejeni, tako da ga je Tona iz Lipanj popolnoma osupnil. Tona je bil star kakšnih petinpetdeset, morda malo več, vse dni je okoli hodil v črnih škornjih, modrem kombinezonu in zelenem jopiču. S seboj je vedno nosil delavske rokavice in sekirico, spremljal pa ga je smrad postanega znoja, smrekovja in smole. Njegov obraz je bil skrit v košati črni bradi, lasje, zdaj že zelo razredčeni, pa so mu zadaj segali do vratu. Kako, da se mu v brado še ni prikradla sivina, se Djilas ni spraševal, sicer pa se ni več spraševal o številnih rečeh. Denar je dotekal, računovodstvo je plačevalo obresti in prirejalo knjige. Miloš je z geodeti štorkljal po parcelah.

Tona ga je v lokalni krčmi v Lipanjah, ki ni imela imena in je bila zgolj garaža, v kateri sta bili dolgi mizi s klopmi in velikim sodom vina, predstavil Franetu in Urošu. Oba sta bila, podobno kot Tona, ustrezno rdečelična in gostoljubna. Pili so slivovko in jedli sir škripavac s hrvaške strani meje in Djilas je ugotavljal, da se že leta ni v družbi tako dobro počutil. Pravzaprav se še nikoli ni tako dobro počutil. Ko je začel »posel«, je moral ves čas paziti na hrbet, prej doma tudi ni bilo dosti drugače, zdaj pa mu tega ni bilo treba.

Elvisu še ni bilo treba v šolo, tako da je brez težav pohajkoval z njim, v resnici pa je Lipanje največ raziskoval sam. Skrb, ki je Djilasa navdajala prvi dan, je povsem minila. Medtem ko je poslušal sina, je ta Djilasu pojasnil, da se v vasi igra z neko Tino in da je Tina »super«. Sinovo čebljanje je Djilas umestil nekam med cvetoče posle, dogovarjanje z Milošem, ki nikakor ni hotel prespati v velikem šotoru, kjer je zdaj bival Djilas in druženjem z domačini ki so se izkazali za zabavno družbico.

Iz udobja Lipanj se je Djilas prebudil neko jutro, konec drugega tedna obiska, ko Azre še ni bilo na obisku. V spanec se mu je prikradlo nekaj, kar bi lahko bil Elvis. Elvis, ki je stokal, kot bi bil v stiski, vse skupaj pa se je znova in znova prelevilo v nekakšno grgranje. Djilas, čigar um se je že prebijal proti gladini budnosti, je sanjal, da išče školjke in ima kazalec desne roke v duplinici, kamor se je zavlekel morski datelj. Rob duplinice v skali je bil zoprno oster in moker in nekje je Djilas slišal pljuskanje vode. Prijetno je bilo.

Odprl je oči in zagledal groze poln in že rahlo modrikast Elvisov obraz. Nekaj velikega, žilnatega in mesenega, je pokrivalo sinov obraz pod nosom in ko se je premaknil, da bi ukrepal, je ugotovil, da se je ponoči nekako znašel na ležišču svojega sina, da je ležal na njem in mu v usta potisnil kazalec.

Djilas je potreboval trenutek, dva, da so dejstva predrla dremavost spanca in v resničnost priklicala šotor, sinovo ležišče in trenutno stanje. Potem se je pognal z Elvisa, kot bi bil ta razbeljen, kriknil , gledal svoj oslinjeni kazalec in dečka, ki je zdaj svoboden velikega očetovega telesa, zagrgral in iz ust se mu je pocedila obilica sline, potem je končno lahko vdihnil in bruhnil v jok. Bledikava groza je Djilasa napolnila, ko se je pognal k sinu, da bi ga vzel v naročje, a se je otrok, še vedno v solzah, kot majhen rak pognal s postelje na platno, s katerim so bila pokrita tla in do prenosne hladilne skrinje, kjer se je skrčil v položaj zarodka in jokal.

Djilasu je groza zamrznila v grlu.

Zgrabil se je za prsi, nenadoma ni mogel dihati. Zmogel se je molče opoteči iz šotora, zunaj je izpustil nekakšen pisk in če bi ga kdo opazoval iz gozda, bi videl, da je mrtvaško bled. Hotel se je še enkrat ozreti v šotor, odgrniti zaveso, se vrniti in popestovati sina, a tisti pogled – Elvisov pogled – ki ga je napolnjevala prvinska groza in katere vzrok je bil zgolj in samo on, je bil preveč.

Zdirjal je v vasico, v garažno gostilno.

Dan pozneje je v Lipanje pripeljal Azro.

 

 

Creative Commons licenca

 

Desetka I. del by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Nadomeščanje (Čas branja: 15 min)

.mobi verzija je dosegljiva tu

»Ta dežela je zafukana, ljudje tu pa še bolj. To si zapomni in vse bo v redu. Boš eno?« je vprašal v maskirno bundo oblečeni možak in Juretu ponudil cigareto. Stala sta pred ladama nivama. Sneg je na debelo naletaval, motorja vozil sta tiho godla, močni žarometi pa so metali sence moških postav daleč v snežno noč.

Veterinar je odkimal. Večinoma je delal na Gorenjskem, toda lokalni kočevski veterinar je zbolel in za teden dni je moral prevzeti njegov becirk. Veliko, redko poseljeno območje od Gotenice do Kočevja, na severu do Prigorice in Podpreske na vzhodu.

»No, tudi prav,« je odvrnil Štef, ko si je prižgal cigareto in zadovoljno vdihnil, ne meneč se za pikajoče snežinke, ki jih je gnal veter. »Če boš kaj rabil, me lahko pokličeš v vas. Številko imaš v rokovniku. V večini vasi imajo telefone. Pa tudi na vojsko ti ni treba posebej pazit. Do lani, ko je bila JLA, si fasal legitimacijo za vsako smreko, teritorijalci pa so bolj fejst fantje.« Jure je pokimal. »Dobro, tale teden boš v gasilskem domu v Andrejih. Malo naprej od Primožev. Fantje so ti zakurili, toplo ti bo, Ančka pa ti bo kuhala. Ne bo ti hudega,« mu je dejal obilni moški, še zadnjič potegnil čik, ga odvrgel v visoki zamet, se prebil do avta, skobacal vanj in z nekaj zanašanja speljal.

Jure je sklenil, da ni prav nobenega razloga, da bi še postaval tu. Spravil se je v rjastega terenca in počasi odpeljal proti Andrejem.

Zime mu niso bile tuje, prav tako ne podeželje, tako da ga je presenetilo nelagodje, ki ga je navdalo, ko so se na obeh straneh ceste vzpele temne smreke, rastoč iz beline debelo zapadlega snega. Mrak kočevske hoste je bil tu le sto korakov s ceste. Nesproščeno se je nasmehnil, prešinilo ga je, da razmišlja kot kak Ljubljančan in se osredotočil na cesto. Plug je tu peljal pred slabo uro, pa je bilo že deset centimetrov novega snega. Napoved za prihodnje dni ni bila dobra. Avto je z rahlim zanašanjem odpeljal mimo povsem pobeljene obcestne table. Če mu mož ne bi prej povedal, da so to Andreji, bi veterinar gladko peljal dalje.

V vasici ni bilo luči, tako da se je gasilski dom kot velik, teman kvader izluščil iz teme. Terenec je z nekaj podrsavanja ustavil na velikem dvorišču in Jure je skozi zamahujoče brisalce bolščal v nanašajoči sneg. Na temni stavbi se je odprl pravokotnik svetlobe in zamazana silhueta mu je pomahala.

»Ančka« se je izkazala za debelo kmetico močnih rok in možatega obraza. Jureta je spominjala na vzhodnonemške dvigalke uteži. To je bila očitno dežela krepke in energetsko močne prehrane, saj je bil tudi Jošt – ta večer dežurni gasilec – po kilogramih nekako za dva odrasla moška. Krepko prepasan prek obilnega trebuha je Juretu stisnil roko, da je ta zacvilil v sebi, hip zatem pa je veterinarja že čakal kozarček sadjevca, katerega pa je zavrnil. Zdravstvene težave, je pojasnil frapiranemu Joštu.

Ančka mu je odkazala nekakšno ropotarnico z okencem na koncu garaže, v kateri sta stala kombi in stari gasilski tovornjak. Juretu je bilo tam na voljo več kovinskih omar, majhna miza, postelja z vzmetnico, na kateri je ležalo nekaj odej in velika kovinska peč, poleg katere je bila gajbica nasekanih drv. Da je »dodatn kolm za bajto«, mu je še dejala Ančka, pokazala primitiven plastičen telefon v garaži, kamor bodo ta teden klicali tisti, ki bi se jim vžgal senik ali zbolela krava, nato pa mu je zaželela lahko noč.

»No, pa sva,« je Jure dejal Joštu, ko je mel roki in vse bolj opažal, da je v gasilskem domu le za spoznanje topleje kot zunaj. Možak je molčal, sedel je na zguljen kavč, vzel v roke Vroči Kaj in si natočil še en štamprle. Jure ni komentiral, pač pa je s telefona v pisarni poklical Anjo. Počutil se je rahlo smešno – nenazadnje se je odpravil komaj devetdeset kilometrov od doma – a se mu je vseeno zazdelo, da kliče nekam daleč. Pa še pozno je bilo. Oglasila se je Anjina mama, žgoleča kot vedno, nato pa sta z dekletom na kratko poklepetala. Anja je imela naslednji dan zgodaj predavanja, tako da sta kmalu končala. Začuden nad nekakšnim občutkom razočaranja, je Jure vrnil slušalko na vilice in se mimo Jošta z Vročim Kajem odpravil v svojo sobo. Iz nahrbtnika je izvlekel dodatna puloverja, si ju oblekel, si nadel bundo, zakuril v šporgertu in s kapuco potegnjeno čez glavo, zaspal.

 

»O, obiski iz Ljubljane,« je bil klic, ki ga je prebudil. V njegovo sobo je gledala v gasilske uniforme napravljena trojica. Vodil jih je nekakšen brkat dolgin, ki se je predstavil za »Raco«, češ da ga tako vsi kličejo. Juretu je dolgo stresal roko in ga brez pravega zanimanja spraševal, kako je spal. V eni od sosednjih sob je s posodo ropotala Ančka in se zadrla, da je zajtrk in naj pride, kdor hoče, čakala pa ne bo nikogar.

Zabuhli in mačkasti Jošt se je pobral domov, ostali pa so posedli z Juretom za dolgo mizo. Skozi steklene zidake, ki so sestavljali del jedilnice, je sijalo jasno, belo jutro.

»Ljubljančan?« je vprašal krepak mladenič širokih ramen in svetlih las, ko se je lotil klobase in zelja.

»Kranjčan. Nadomeščam kolega,« je odvrnil Jure.

»Ja, Grega se ga je preveč nacukal. Na črepinjo je padel. Človek nima mere,« je dejal Raca, medtem, ko je natakal pijačo.

Jure je odklonil, prepričal jih je šele z izgovorom, da jemlje posebne tablete za ravnotežje in da bi ga že kozarec spravil na tla. Veterinarjevo abstinenco so z veseljem uravnotežili s tem, da so si nalili dodatno rundo.

»Ja, sem videl Gregovo lado. Dobra je za po hostah tu okoli, ampak elektronka jo jebe,« je dejal svetlolasec, ko je vase basal velik kos kruha.

»No, če se zgodi, da obtičiš, zmeraj pripelje kdo mimo. Ponoči se pa kar v avto zapri, ne pešači okoli, da te ne najdemo pol na kakem mrhovišču ko onega Avstrijca,« se je zarežal Raca in tudi ostala dva sta planila v krohot. Še enkrat so nazdravili. Anka je mrkega pogleda pospravila krožnike in pribor.

»No …« je Raca želel načeti novo razglabljanje, ko je v domu predirljivo zabrlizgalo, da je Jure kar poskočil. Svetlolasec se je – zdaj lepo rdečih lic – pomujal do telefona.

»O veterinar, zate je,« je dejal in mu molil slušalko. Tako se je začelo Juretovo dežurstvo na kočevskem.

 

2.

Prvi trije dnevi so Juretu v Andrejih minili dokaj hitro. Enkrat se je celo ustavil v zdravstvenem domu v Kočevju in si ogledal temeljito zapitega in pošteno pobunkanega predhodnika, za katerega pa ni kazalo, da bo kmalu zapustil ta svet.

Dela ni imel veliko. Obravnaval je nekaj šepavih krav, v enem hlevu je odkril mastitis, pri eni kravi pa downerjev sindrom. Lada mu je v dveh dneh crknila dvakrat, a so se mimoidoči izkazali pripravljene pomagati. Četrti dan pozno popoldne – spet je snežilo, pa tudi zvečerilo se je že – je, ravno, ko je zdolgočasen reševal križanko, dobil klic, da ima neka krava težave s telitvijo. Že čez deset minut se je skozi noč in zamete prebijal proti zaselku z imenom Lipanje.

Spet je snežilo. Beli kolovoz je izginjal v temi obcestnih smrek in kar nekajkrat je avto zaneslo, čeprav brzinomer nikoli ni segel čez štirideset kilometrov. Jure je prevozil prvi odcep in nato drugega, vedno bolj pa se je zdelo, da tema postaja vse gostejša in da luči razkrivajo vse manj.

Nenadoma so kolesa izgubila oprijem in lada je – ne brez elegance – zdrsnila prek ceste in v globok jarek. Kar nenadoma je Jure v avtu sedel zelo postrani, pravzaprav je ležal na voznikovih vratih. Vohal je izpušne hlape, ki so se gostili v potniški kabini, zgrabil je prestavno ročico in prestavil v prvo, vključil reduktor, kolesa so zakopala, avto se je malo zamajal toda iz jarka se ni premaknil. Kazalo je, da je nekam nasedel. Minilo je vsega nekaj minut, ko se je že videl, kako skozi zamete vleče dolgo zajlo. Kako jo navija okoli smreke, iz beline pa se, tih kot smrt, prižene medved. Ne ravno velik. Samo kakih dvesto kilogramov težak in z devetdeset kilogrami pritiska na centimeter čeljusti. Nasmehnil se je takemu razmišljanju, malo pa mu je vseeno postalo vroče in usta je imel nenadoma nekam suha. Razmišljal je, kaj storiti, nato pa je nagnjeno lado presvetlila  svetloba, da je zamežikal, svetlobi pa se je pridružilo pobrundavanje močnega avtomobilskega motorja. Iz bleščave se je izvila Joštova lada.

»Lublanske srajce pa res niste h nam za na cesto,« je dejal lovec, ko je široko odprl vrata juretovega avta in so v notranjost bruhnile snežinke. Veterinarju je ponudil roko in ga spravil v svoj avto.

»A  ste v redu, dohtar?« ga je vprašal.

Jure je pokimal.

»Bo. Lahko greva naprej. Le zaneslo me je …«

»Sem videl, ja, ha ha. Vašo lado bova jutri ven potegnila. Zdaj bova šla kar z mojim naprej.«

»Kako ste me našli …« je Jure počasi vprašal in se drgnil po razboleli ličnici. Jošt je izvlekel prisrčnico, globoko nagnil, malo pomislil in dejal:
»Fantje iz doma so me poklicali. Se jim je zdelo, da bi se vam utegnilo kaj zgodit.«

»Ampak …«

»Ceste tu okoli so zajebane. Je za pazit.«

Jure ni vrtal dalje. Bolela ga je glava, zdaj je ugotovil, da se je tudi ugriznil v jezik. Med močnim naletavanjem sploh ni videl, da sta se peljala mimo velike, zdaj povsem pobeljene table, z napisom »Lipanje«.

Iz snežinkastih zaves, ki so poplesavale pred žarometi, so se izluščile nizke hiše. Prevozila sta križišče in Juretu se je za trenutek razkril pogled na cerkev z masivnim zvonikom ter na znamenje pred njo. Ko so ga osvetlili žarometi, se mu je zazdelo, da križani Jezus rjove v agoniji.

Jošt je že zavijal desno, med hišami. Ko je pobeljeno vozilo zarilo na dvorišče, je pošteno pohupal in odprla so se vrata dolge, temne zgradbe, v kateri je bil hlev.

Gospodar je bil obilen, grozovito zaripel tip. Jure je pomislil, da od njegovih jeter verjetno ni dosti ostalo. Povedel ju je po poslopju v katerem je bil morda ducat krav in eno tele. Milkica, kot se je bolna krava imenovala, očitno ni imela samo težav z brejostjo, pač pa je trpela tudi za laminitisom. Jure jo je pretipal in ji pregledal vse štiri okončine. Stopili so pod napušč, pred hlev in Jure je med joštovim puhanjem cigaret razložil kakšno kopel za parklje potrebujejo živali in kako mora biti zgrajena. Gospodarju je prodal nekaj zdravil za v krmo, na hitro si je umil roke, šele ko sta se z Joštom odpravljala, pa je opazil, kako se je njegov rešitelj šele zdaj sprostil. Okostenel nemir, ki ga je navdajal poprej, a ga Jure niti ni opazil, je spolzel iz njega in Jošt je znova izdatno praznil prisrčnico.

Jure je za svojo opremo vedno dobro skrbel in to je veljalo tudi za veliko torbo. Ko jo je položil na zadnji sedež, mu ni ušlo, da je za enega izmed žepov zasajen listek. Namrščil se je, ga v svetlobi dvoriščne svetilke izvlekel ter med premraženimi prsti razgrnil.

»PROSIM POMAGAJTE«

je nekdo napisal z zelo okorno, skoraj otroško pisavo. Zazrl se je listek. Nato se je razgledal po dvorišču. Jošt je še vedno žejno lokal vsebino kovinske steklenice, gospodar pa ga je prekrižanih rok gledal z vhoda v štalo. V nanašajočem snegu in zavijanju vetra se je zdel kot čokata, velika zver. Jure je listek pospravil v žep, sedel v avto, nahrulil Jošta, da pijan ne bo vozil, nato pa po lovčevih okajenih navodilih speljal nazaj proti Andrejem.

Prosim pomagajte. Uro pozneje je Jure zgrbljen sedel ob kovinski mizi ter listek premetaval po prstih. V sosednji sobi gasilskega doma je Raca nekaj šaril po orodju, Anka pa se je jezno lotevala posode. Veterinar je stopil na zrak. Nenadoma so se za njim odprla vrata in skoznje je z velikim čebrom prilomastila Anka. Močnih rok je čeber odnesla do jarka in vsebino zlila vanj. Nato se je, ne da bi veterinarju namenila pogled, vrnila.

»Anka … Poznate Lipovže?« je dejal Jure in ta mu je namenila pogled, kot da bi bil skrajno nadležen turist.

»Lipanje. Kaj pa te zanima?« je končno rekla.

»Eh nič pravzaprav,« je dejal in potisnil roke v žepe bunde. »Včeraj smo bili tam. In … Veste, pri komu smo bili?«

»Pri Podržajevih. Jošt je povedal.«

Jure je pokimal.

»Ne vem. Se tam kdaj … Se je tam kdaj dogajalo kaj čudnega?«

»Kot kaj?«

»Ne vem, no … Kaj nenavadnega.«

»Pri nas se ne dogaja nič nenavadnega,« mu je odvrnila in odšla v hišo. Slišal je, kako je notri tolkla s škornji ob tla.

Dan pozneje se je vračal skozi Kočevsko reko in pred gostilno »Pri Bertonclju« opazil vojaško zeleno Štefovo lado. Zavrl je in svojega terenca parkiral poleg, nato pa vstopil. Pozdravil ga je vzbuh zatohlega, po cigaretah in slivovki smrdečega zraka, hip zatem je pogovor v gostilnici umolknil. Še krčmar – visok, suh moški podganastega videza – je nehal brisati štamprle. V Jureta so zrli trije toplo oblečeni člani zelene bratoviščine ter gozdarja, ki sta dan že podlagala s takratkim. Eden od treh lovcev je bil Štef. Ko je prepoznal Jureta, se je zarežal, mu pomahal in ga predstavil družbici kot začasnega veterinarja. Vzdušje se je precej otoplilo in z vsemi se je rokoval, eden od gozdarjev pa se mu je priporočil, naj pride pogledat njegovega psa. Štef mu je že naročil kratkega na svoj račun in sedla sta za mizo v kotu, od katere se je dobro videlo vse debeleje zasneženo cesto in ograjo. Ko sta malo pokramljala, je Jure dejal:
»Poznaš Podržajeve?« in zaznal neobičajen preblisk na lovčevem obrazu. Ta je krčmarju pomignil še za eno rundo. Jure se svojega ni dotaknil.

»Podržajevi … Niso oni v Lipanjah?« je bil neprepričljiv Štef.

»Mhm,« je odvrnil Jure in ga pozorno gledal.

»Ja, nekaj se spomnim.«

»Mhm. Kaj veš o njih?«

»No, kaj vem, kaj vem. Pač, kmetje. Kakih deset glav živine, prašiči. Njihov stari se je pred letom dni zapletel v nek mejniški spor, zdaj se tožijo …«

Jure je pokimal. Štef je izvlekel robec, se useknil in si otrl čelo.

»Koliko pa jih je pri hiši?«
»Kaj vem, koliko jih je pri hiši? Kaj te sploh vse to zanima?« je vzrojil Štef in ostali so se za trenutek ozrli k njemu. Oštir je prinesel kozarčka. Štef je svojega takoj zvrnil.

»Res je, da zdravim krave in konje in prašiče …« je dejal Jure. »Vendar sem včeraj v svoji torbi našel tole,« je rekel in položil listek pred štefa. Ta ga niti ni dobro pogledal.

»Ja in kaj bi zdaj rad od mene?«

»Kaj veš o Podržajevih?«

»Nič ne vem! Brigam se zase in predlagam, da to storiš tudi ti, sicer … Nič ne vem,« mu je šepnil.

»Prosim. Pomagajte. Pisava je okorna,« je rekel Jure in nekoliko priprl oči. »Misliš, da je bil otrok?«

Štefa je zdaj kar izstrelilo izza mize, pograbil je svojo kapo s šanka, da sta ga kolega začudeno gledala, zarenčal »daj na kredo,« in jo odkuril. Jure je nekaj trenutkov opazoval ostale goste, ki so ga sumničavo merili, nato pa vstal, skomignil in plačal njun zapitek. Ter dodal še tisočaka za rundo za ostale. Ob odhodu ga je pospremilo odobravajoče brundanje.

 

3.

Lada je bila skrita med drevje ob cesti od koder je bil to zimsko dopoldne pogled na Lipanje še posebej dober. Od gozdih obronkov se je dežela spuščala do skupka hiš, nagnetenega okoli cerkve in križišča.

Od tu vasica ni izgledala prav nič posebnega. Preprost zaselek z družinami, kjer so se mladi izseljevali v mesta, hiše z gospodarskimi poslopji pa počasi postajale prazne lupine, ki so jih naseljevali le še duhovi preteklosti. Ali pač?

Jure je tiho žvečil zobotrebec – navada, ki je nadomestila kajenje – in tehtal, kaj storiti. Občasno je iz smeri Kočevja pripeljal kak avto, to pa je bilo tudi vse.

Listek je obstajal, to je bilo dejstvo. Dejstvo je bilo tudi, da je bila v Kočevju policijska postaja, pa tudi center za socialno delo. Toda, kaj bi jim Jure povedal? Da je dobil listek? Kakšen listek? En listek. In zakaj prav on? Če je bil nekdo v stiski, bi se lahko obrnil na učitelja, župnika, tudi v Kočevje bi lahko šel. Razen če ni mogel.

Nenadoma je njegov pogled zamrznil na vzvratnem ogledalu. Med pomrznjenimi debli je stal v maskirna oblačila odet mož z dvocevko. Jure se je obrnil, da bi ga bolje videl. Moški je počasi prigazil do vrat. Jure je spustil okno.

»Dobrdan,« je dejal.

Vanj je gledal suh, žilav mož kakih štiridesetih let. Vodenasti očesi sta merili veterinarja. Puško je imel še vedno v rokah, usmerjeno proti tlom.

»Kaj delaš tu?« ga je vprašal.

»Veterinar sem. Kdo pa ste vi?«

Mož je molče zrl vanj. Oči – zdelo se je da so morda modre ali sive – so ga nepopustljivo prebadale.

»To je jevšnikarjev svet. Tu ne smeš parkirat.«

»Veste kaj o Podržajevih?« je vprašal Jure in moški se je za trenutek zdrznil.

»Pojdi,« je še dejal, nato pa počasi odpešačil nazaj v gozd.

Jure je nenadoma ugotovil, da mu je vroče. Odpel si je bundo in snel kapo. Zagnal je motor in odpeljal proti Lipanjam.

 

Sredi vasi, stisnjen med pritličnimi hišami in cerkvijo, je ležal trgec, zdaj križem kražem prepreden z belimi koloseki. Na sredi pred cerkvijo je ležala orjaška kamnita posoda, obroč iz velikih, težkih kamnov, za katerega se je zdelo, da je na sredi zasut. Morda je tam nekoč raslo drevo.

Jure je parkiral zraven kamnitega otoka in izstopil. Sneg je škripal pod gojzarji. Vas je molčala.

 

Razgledal se je in čakal. Od nekod je prihajalo tiho petje, nekakšna narodnozabavna pesmica. Ko se je odpravil za njo, je naletel na vrata, ki so bila nekaj hiš naprej od cerkve. Po policah v sobi sodeč in tam razloženih artiklih, je videl, da je to vaška trgovinica. Skozi, z ledenimi rožami pokrita okna, je opazil starca, ki je žvečil pipo. Mežikajoč je listal Delo, zraven njega pa je stal majhen rumen radio iz katerega je bilo slišati Avsenike.

»Bogdaj,« je dejal Jure, ko je odločno vstopil.

Starec ga je pogledal, kot bi stopil v trgovinico Elvis. Nekaj trenutkov je molčal in ker oča ni nič dejal, je spregovoril Jure. Dedku je ponudil roko in ta jo je, rahlo odprtih ust, zadržano stisnil.

»Doberdan. Bogdej! Jaz sem novi veterinar. Sem se včeraj pri Podržajevih oglasil.«

Starec sivih las in velike pleše ga je še vedno gledal, kot bi slabo slišal. Nato je končno dejal:
»Doberdan.«

»Doberdan, doberdan, ja,« je rekel Jure in si ogledoval skromno založene police. Opečenec, pivo, zobne ščetke, wc papir.

»Vžigalice iščem,« je rekel možu.

»Aja a … a … a veste,« je rekel stari, nato pa se zadrl nekam v sosednjo sobo: »Anže! Anže!«

»Saj ni treba nikogar klicati,« je bil spravljiv Jure in je vzel ter vrnil Laško pivo z rokom trajanja, ki je pretekel ravno ta dan.

»Kaj je stari, zetorja sem popravljal … « je prikolovratil v sobo plečat, zaripel mladenič v tuti, gozdarski srajci in francozom v roki. Ko je zagledal Jureta je obstal.

»Kaj hočete?«

»Včeraj sem bil pri Podržajevih …« je spravljivo začel Jure, a ga je oni prekinil.

»Kaj hočete, kaj rabite?« in se – veterinar tega ni spregledal – za trenutek ozrl čez ramo v sobo, iz katere je prišel.

»Malo jeklenko za plin,« si je zmislil.

»No, tega nimamo,« je odvrnil oni in ga potisnil skozi vrata. »V Kočevje ali Novo mesto boste morali …«

»Potem bi vzel pivo …« je Jure povedal vratom, ki so se mu zaloputnila v obraz. Pogledal je v notranjost, a ne starca, ne možaka ni več videl. Avsenike so zamenjali Fantje iz Oplotnice.

Zravnal se je, si popravil jakno in se znova razgledal. Po cesti iz smeri Kočevja je pripeljal velik, bel poltovornjak z napisom »Steklarsko Češarek« in urno odpeljal mimo njega. Počasi se je vrnil do lade. Nato se je zamislil. Sijalo je opoldansko sonce, jasno, brez oblačka. Brezmadežno. Kot ta vas, za katero se je zdelo, da jo pokriva bel prt. Izvlekel je listič. Prosim pomagajte.

Tedaj pa je zagledal znamenje in Kristusa.

Ni mu bilo treba prav blizu, naredil je nekaj korakov in takrat začutil, kako je dobil kurjo polt. Ne zaradi tega, kar je videl, pač pa, ker je zaslutil, da je tisto, kar je doslej tu dremalo, postalo pozorno nanj, na Jureta Žličarja, Kranjčana, veterinarja. In vendar ga oči niso varale.

Na lični cedrovini, pod spretno izdelanim nadstreškom, ki ga je nosil križ, je bil pribit kipec Jezusa. Jure jih je kot podeželan videl že veliko. Trpečih, zasanjanih pogledov, zročih v nebo, k Očetu, razprtih dlani, predajajočih se žebljem, ki so predrli njihove dlani. Ta pa je bil drugačen.

Bil je brez krpe, ki je pokrivala take kipce in prav nič sprejemajoče-trpeče ni zrl v nebo ali sklanjal glave. Ves gornji del njegovega života je bil napet, trgal se je s križa, na rokah in vratu so izstopale debele žile. Ta Jezus je kričal, tulil je, široko odprtih ust in v njegovih očeh se je zrcalila blaznost, grozovita želja po begu. Rana na boku je bila precej večja, kot pri podobnih znamenjih na Gorenjskem in zdelo se je, da iz nje nekaj mezi. Pravzaprav, se je zdelo, da iz nje, da izmed Kristusovih reber vdirajo štirje majhni prsti.

»O, bogdaj!« se je zaslišalo od cerkve izza katere se je prikazal okrogoličen, urejeno oblečen možak. To gotovo ni bil kmet. Trebuh je imel velik, toda vse na njem se je zdelo nekako testeno, zdrizasto. Taki sta bili tudi modri očesi, globoko vsajeni v njegov debeli obraz.

»Martin Jažovec, župnik. Dober dan,« je dejal Juretu, ko je skozi sneg pripešačil do njega.

Jure se je nehote še enkrat ozrl po znamenju. Jezus je imel zdaj sklonjeno glavo, lasje so mu zakrivali obraz, rana pod rebri je bila komaj ranica.

»Vas fascinira Pintarjevo znamenje? Predlani ga je postavil. Sicer pa je mnogo zanimivejša cerkev. Pridite, naj vam natočim kratkega.«

»H-hvala, ne pijem,« je odvrnil Jure, ki je še kar gledal lesenega Kristusa. »Oprostite, ampak pravzaprav sem bil namenjen h podržajevim. Kravo moram …«

»Krave bodo že počakale. Zdaj ste tu in pošteno je, da se spoznava, vi pastir tukajšnje govedi in jaz … mojih ovčic.«

»Ostal bom samo teden dni in že tako je polovica mimo …«

»Nič ne de, nič ne de, nikoli ne škodi …«

»Oprostite, ampak res moram do Podržajevih. Dežuren sem,« je končno odvrnil Jure in se trdno ustavil. Za župnika se je nenadoma zazdelo, da se le s težavo obvladuje. Nekaj hlastavega je bilo v njegovi drži. Nato se je nasmehnil.

»H-hvala … pridem drugič, je dejal veterinar in se ritensko umikal proti avtu, nato pa se je obrnil in trdih korakov nadaljeval do lade. Čutil je, kako ga obliva hladen pot. Instinkt mu je pravil naj se hitro pobere.

Ko je prišel do lade in se ozrl k cerkvi, moža ni bilo več. Hitro je sedel v avto in po nekaj poskusih je zaganjač zagrabil. Motor je pokašljeval in se nato umiril v leru, Jure pa je zrl v sončen zimski dan. Zdelo se mu je, da je to njegova zadnja priložnost. Ničesar ni bilo, kar bi to potrdilo ali ovrglo, razen njegovega občutka, a je bil v to trdno prepričan.

Počasi, preudarno je speljal in se usmeril proti Podržajevi domačiji.

Zasnežena kmetija je bila v opoldanskem soncu prava podoba idile. Velika domača hiša, poleg nje dolg hlev, zraven nadstrešek pod katerim sta počivala traktor in trosilnik. Lada je na dovozu malo pokašljala, nato pa gladko speljala na spluženo dvorišče.

Jure je počasi izstopil in se razgledal. Sonce je tako močno sijalo, da se je nakremžil. Nato je zaslišal odpiranje vrat in na dvorišče je stopil gospodar. Jure je stal in ga gledal. Spraševal se je, če je to isti moški, kot pretekli večer. Zdaj je bil nekam bled, praznih oči in nemirnih rok, ki so iskale zdaj žepe, zdaj rob pasu ali hlač.

»Bogdej. Krave sem prišel pogledal.«

Kmet ga je začudeno gledal. Vrgel je pogled v hišo, nato pa pazljivo zaprl vrata.

»Saj … saj ste bili zanč,« je dejal in se ozrl po hiši, kot bi ga nekaj od tam opazovalo.

»M…da. Ampak take stvari je bolje večkrat pogledati. Brez skrbi. Nič vas ne bo stalo,« je dejal Jure in  odločno zakoračil v hlev.

Čeprav je pretipal trebuh in si ogledal parklje, je s kotičkom očesa ves čas opazoval gospodarja. Ta se je prestopal, mečkal rob puloverja in se kot otrok, ki nekaj skriva, oziral okoli sebe.

»Še kdo skrbi za živali?«

»Moja žena in Pavle,« je odvrnil kmet.

»Moral bom govoriti z njima.«

»A-am. Zdajle ju ni doma,« je dejal kmet.

»Ni problema. Bom počakal.«

»Tudi jaz se odpravljam …«

»Ni problema. Počakal bom v avtu,« je rekel Jure, se odpravil v lado, si vtaknil zobotrebec med zobe in se po mačje zgrbil v sedežu.

Kmet ga je nekaj trenutkov gledal, nato pa je šel v hišo. Vrnil se je čez kake pol ure. Jure je spustil šipo.

»Iti morate,« mu je kmet s sapo, krepko prežeto s slivovko, dahnil v obraz.

»Dobro Podržaj. Pa bodiva iskrena,« je dejal Jure in izstopil. Spet je začenjalo snežiti.

»Tule pri vas se nekaj dogaja. To veš ti, to vem jaz.«

Kmet ga je gledal motnih oči in nekaj usodnega je bilo v njih.

»Tole,« je dejal Jure in izvlekel listič iz denarnice ter ga kmetu pomolil pod nos »sem nedavno dobil pri vas. Sem si rekel, da bi šel do policistov ali na socialo, pa sem se odločil, da bom raje prej vas povprašal, ker vem da ste pošten človek.«

Nekaj je ugasnilo v kmetovih očeh. Ramena so se mu pobesila. Skoraj pomilujoče je pogledal Jureta. Nato je usmeril oči proti tlom.

»Ne bi smeli priti,« je tiho dejal.

Tedaj so se mehko odprla hišna vrata. Na sonce je stopila krepka kmečka ženska. Taka, mimo katere  bi se Jure peljal brez pomisleka, a je bil tu preveč časa, nekaj ga je … zaznamovalo … in njena podoba, občutek nje je nekako bledel in se spreminjal. Kar je ležalo pod prvo plastjo žene in kmetice, Jure ni mogel razbrati, čutil pa je obup gospodarja poleg sebe. In strah. Čeprav jo je gledal, ga je v delčku njegovih misli čudilo dejstvo, da ne more določiti barve njenih las in oči. Morda … ga je le drobec spominjala na njegovo mamo.

»Alojz,« je dejala možu in njen glas je bil brezprostoren, kot bi ne valoval v zimskem zraku. »Predolgo si pustil našega gosta zunaj.«

Kmet je gledal v konice škornjev.

»In vi, mladenič, ste se oglasili prevečkrat. Pridite. Pridite na vino … in … na potico,« je dejala mirnega glasu, podobnega mrzli reki.

Jure je tam stal, nato pa stopil korak naprej. Zavedal se je, da tega noče. Ni ji zaupal. Pravzaprav je kos njega, nek preprost, jasen konstrukt slutil,  da je ta ženska, da je to tisto, kar je iskal in da pravzaprav ne bi smel tako vstopiti, ne na tak način, ker bo … kaj bo? Videl je, kako se bliža velikemu oboku, na katerem je bila letnica 1892, pod njo pa je nekdo s kredo zapisal »19 G+M+B 92«. Kaj je že to pomenilo?

 

Epilog.

Psihiatrična klinika Idrija je bil velik, hladen in čist kraj. Nobenega kričanja ali paznikov, ki po hodnikih vlačijo paciente v prisilnih jopičih. Anjo je na vhodu sprejel zdolgočasen varnostnik, ko mu je povedala, da je dogovorjena pri doktor Kavčiču pa jo je usmeril v čakalnico.

Doktor se je izkazal za plečatega, čvrstega moža, ki bi morda bolj spadal za plug kot na mesto predstojnika Urgentne psihiatrične ambulante. Vendar se je izkazal za toplega moža. Spregovorila sta nekaj besed, a se je zdelo vse tako … neresnično. Sploh so bili ti zadnji dnevi zanjo … težko razumljivi. Najprej Juretovo izginotje med nadomeščanjem v Kočevju, nato čakanje, klici na policijo, občino, lovsko zvezo. In Juretova histerična mama. In potem informacija, da so ga našli. In da so ga dali v oskrbo v Idrijo. V Idrijo. Med pijance in norce.

Visoki doktor jo je po visokih hodnikih popeljal do vrat v drugem nadstropju. Po kratkem iskanju pravega ključa ji je čuvaj odprl vrata oblazinjene sobe. V njej je ležal Jure. Njegov pogled je bil prazen, kot soba v kateri gori luč, notri pa ni nikogar. Ana se mu je počasi, negotovih korakov približala, a jo je doktor opozoril:

»Previdno gospodična. Kljub katatoničnemu stanju je ugriznil že dva paznika.«

Ane Jure ni ugriznil. Niti ni čutil, ko ga je pobožala po licu in so njene solze kapnile na izrabljeno blago oblazinjenega poda. Jure je bil zelo daleč.

Creative Commons Licence
Nadomeščanje by Samo Petančič is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License.
Based on a work at http://samovekratke.com/?p=150.

 

Policist (Čas branja: 14 min)

.mobi verzija je dosegljiva tu

Prebudil ga je dež.

Bil je tisti čas na Kočevskem, ko hude plohe zamenja rosenje, megla pa počasi zapolni temne prostore med drevesi ob cestah.
Spal je verjetno le nekaj minut. Ko se je ozrl skozi vetrobransko steklo policijskega avtomobila, je videl Iztoka, kako se je še vedno sklanjal k oknu temnordečega golfa. Motorola v avtu je hreščala o avtomobilskih ključih ki da jih je založila neka gospa v Primožih.

Bilo je hladno. Mrzle kapljice so pokrivale staro lubje, mah. Kočevski plašč pod katerim so počivale kosti. In skrivnosti. Nekatere skoraj tako temne, kot tista, ki jo je pustil za sabo.

Iz Kranja so ga premestili sem po … zadevi. Nočnih mor niti ni imel, le spal ni. Psihologinja je veliko govorila, toda bila je mlada, o svetu ni vedela nič. K njej je šel štirikrat, kot je določal pravilnik. Včasih je ob treh zjutraj bedel ob balkonu in opazoval sosedovo hruško in obcestno luč. Včasih se je takrat vrnila sosedova najmlajša. On otrok ni imel. Z Natašo sta se po tistem razšla. Morda je bilo tako bolje.

Iztok se je – z izrazom resnobnosti, ki ga ima lahko ob izrekanju kazni za cestne prekrške le študent višje policijske šole – vračal h avtomobilu. Vstopil je, sedel, predse odložil kapo, nerodno prijel mikrofon UKV postaje in narekoval:

»Gpuk tu ena osem. Imam volksvagen golf, letnik dva štiri, lipa-junij-sedem-sedem-ena-kranj-lipa.«

Drži enaosem počakaj je zaškrtalo iz motorole in dispečerkin glas je nadomestila statika.

Ena osem golf nula štiri, lastnik janez gregorič, vede odvzeto ena deset nula sedem, znova veljavno nula osem. Tri kazenske. Nato kratek pisk in spet šumenje.

»Veljavno, tri pike, razumem. Ena osem konec,« je dejal Iztok in odložil hruškasti mikrofon na vilico nad radiem. Nato je pogledal Antona s tistim »kaj zdaj« pogledom. Ni jih še imel dvajset.

»Sedemindvajset osem mu daj. Saj si videl kako je stegnil mimo Ferjanca.«

Iztok je pripravil papirnati blok in začel obrazec pedantno izpolnjevati. Vozilo pred njima je zažarevalo in bledelo v popoldanski mrak ob vsakem utripu njegovih smernikov.

Ko je končal, si je popravil kapo in odpešačil do avta. Nekaj v načinu, kako se je nanj lepil dež, Antonu ni bilo všeč.

Že po mimiki se je videlo, da voznik ne nad kaznijo ne nad možnostjo polovičke v osmih dneh ni navdušen, a se je zelenec dobro odrezal. Sicer pa se je tudi pred dvema dnevoma, ko sta bila skupaj na nočni.

Mladenič se je trdih korakov vrnil, smerniki na golfu so ugasnili in urno je speljal. Motorola je zdaj nekaj brbljala o prijavi pogrešane torbice na črpalki pri Sparu, nato pa je s hreščanjem pomešano govorjenje prekinil neprimerljivo jasnejši:
Ena osem javi se

Anton je začutil, kako se je kadet napel, skoraj otipal je lahko tisto znano pričakovanje, nemir v upu na rop pošte ali krvni delikt. Minilo ga bo, je pomislil, nato pa se je javil.

Ena osem imamo sedem sedemnajst na izvozu za Kočevsko Reko. Tam pobereta in gresta v Lipanje. Sedem a. Sedemindvajsetka je na naslovu sedem a Lipanje.

»Ena osem prejel, sedem sedemindvajsetka pri izvozu za Kočevsko, nato sedemindvajsetka na sedem a, Lipanje,« je Anton odgovoril v mikrofon in ga odložil. Ena pet prejeto gpuk konec je še zašuštelo iz rešetk na črni napravici in znova je nastopila statika.

V beležko je nakracal nekaj besed, nato je speljal.

»No, kadet-pripravnik Pintar. Sedem sedemindvajset. Povejte mi kaj o tem.«

»Sedem je spremstvo. Sedemindvajset pa socialna služba. Spremstvo socialne službe na lokacijo kjer je sran … incident.«

»Sranje, da,« ga je dopolnil Anton. »Pa druga sedemindvajsetica?«

Avto je zdaj že pridobil potovalno hitrost in okoli so se v mokroti bočile smreke. Bilo je, kot da je cesta črvast tujek, tu položen le začasno, za nekaj desetletij, dokler ne pomro vsi ljudje in si mogočni iglavci vzamejo nazaj, kar je bilo od nekdaj njihovo.

»Druga pomeni, da se zadeva dogaja v Lipah …«

»Lipanjah.«

»Lipanjah … In da gre za nekakšno socialno zadevo. Odvzem otroka recimo.«

»Zloraba … « je pokimal Anton in poblisnil z lučmi nasproti vozečemu kombiju z napisom »Vodovodarstvo Potič«. Možak je pogosto rihtal staro vodovodno omrežje tudi na postaji. Kombi je vrnil pozdrav in počasi zbledel v polmraku meglic.

»Zloraba,« je ponovil kadet.

»Če bi bil odvzem, bi tja poslali še koga. Te zadeve so hudič. Kričeče ženske in to. Ampak tudi ni rečeno, da bo tole lahko. Zjutraj je bilo nekaj pri Žvanovih. Del naših je še tam.«

Iztok je pokimal, kot da razume.

Cesta je vijugala po vaško-gozdnatem reliefu severne Kočevske. Leskovo grmovje se je bohotilo ob cesti. Z regionalke so se odcepljale poti ki so vodile skozi vasi, na gozdne steze, do mrhovišč. Do krajev, ki so se gobarjem, pohodnikom in turistom zdeli idilični. Večinoma. Po travnikih, ki so obkrožali Nove Ložine sta zašla v gozdno temino, ki je oklepala prostor do naslednjih vasi. Kratek cestni odsek, ki ga turisti prevozijo v petnajstih, lokalci pa v desetih minutah. Petdeset korakov od ceste človek tu zlahka zaide. Sploh otrok.

Iztok je molčal. Anton je vedel, da v glavi pretresa postopke, prešteva zaporedje stvari, uradno ravnanje ob različnih situacijah in dobro vedel, koliko je to vredno. Kadar je zares štelo, je bil pomemben zgolj instinkt. Ponavadi pa le sreča. Slepa sreča, ki je pijanca, ki se je dvajset let s tremi promili v krvi cijazil domov ohranila pri življenju, policista v močnem nalivu na avtocesti pa postavila pred tovornjak s spečim šoferjem.

Včasih, ko je spal je sanjal, da je v gozdu. In vedel je, da je ta gozd neskončen, da je prerasel steze, kolovoze in njive, ceste, hiše, ulice, igrišča in trgovinske centre, pokril svet z odmrlim listjem, položil preprogo čez vse, kar je bilo. Dobro, pa tudi slabo. Predvsem slabo. Anton je vedel, da slabo ostane. Le redko, redko, dokončno umre.

Peljala sta mimo jajčno rumene table s črnim napisom »Kočevje«. Mesto. Že odkar je prišel sem, je bilo drugačno kot Gorenjska. Na prvi pogled revnejše. Bližje meje. S cigani. A vse to ni bilo zares važno. Mesto kosti, ga je nekoč preblisnilo. Takrat se je temu nasmehnil. Zdaj o tem ni bil tako prepričan.

»O, drek,« je izustil Anton, ko je zagledal rjavordečega opel kadeta, verjetno starejšega, kot je bil Iztok, ki je zdaj počival ob robu ceste. Ob avtu je v naletavajočem dežju stala visoka ženska v poslovni obleki in z dežnikom v roki, ob njej pa je ždel možic v svetlorjavem plašču z veliko aktovko pod roko.

»Kaj pa je?« je vprašal Iztok.

»Mmh,« je vse, kar je odvrnil Anton, ko sta parkirala za oplom, ženska in moški pa sta brez pozdrava sedla vanj in odločno odpeljala. Policijski avto jima je sledil. Nekaj časa sta še vozila proti jugu, nato pa je avto zavil na odcep za Štalcerje.

Anton je nekaj časa molčal, nato pa mladeniča, ki si je nekaj pisal v beležko, vprašal:
»Koliko si delal s csdji?«

»Ne … dosti.«

»Koliko?«

»Enkrat sem bil pri neki sedemindvajsetici. Zaradi varne hiše.«

Anton je pokimal.

»Vidiš,« je dejal »jaz csdjevce ločim na tri tipe. Tri tipe žensk, ker moškega v njihovih vrstah skoraj ne boš našel. Tisti ki so, so pa … brez jajc. Več ali manj.«

Peljali so se skozi Štalcerje. Gričevnat svet je prehajal v nizko pogorje Stojne in Kočevskega Roga.

»Večina so brezvezniki. Sedijo, meljejo zadeve, pijejo kavice in vlečejo plačo. Manj ko imajo dela, bolj zadovoljni so. Čakajo penzijo. Potem so taki, ki so še mladi. Taki … take so redke. Ponavadi v petih, desetih letih izgorijo. Potem pa so še hladne kuzle.«

Iztok mu je namenil začuden pogled.

»A veš v sedemdesetih je bil tisti bend, Kuzle …? Ah, ne veš. No, vseeno … To so tiste, ki so se za socialo odločile že davno. Morda še pred šolo. Tja gredo, da … Hm, kaznujejo. Rade imajo moč. Obožujejo jo. Ko gredo v penzijo, ne živijo več dolgo. Toda do takrat … fant … njim nočeš priti v kremplje.«

»In … Mozetičeva je taka?«

»Taka,« je pokimal Anton.

Pripeljali so v Kočevsko reko in zavili proti Kočam.

Tu se je divjina zgostila. Že Kočevska reka je bila nekoč del zaprtega območja. Vasice, ki so se iz nje raztezale po okoliških hribih in gozdovih, pa so Antonu vedno dajale vtis iztrebljenosti. Marsikje je bilo videti preraščene ostanke hišnih vogalov, kamnitih peči, sledove, da je tu nekaj bilo, nato pa so prišli možje v uniformah, nekateri s sivimi čeladami, nekateri s titovkami. Bil je bolj občutek, prepoznava, ki jo je človek doživel, če se je na teh travnikih in pobočjih ustavil za kaj več kot za kratek piknik.

Lipanje so ležale malo naprej od Mlak pri Kočevski reki, malo s ceste. Malo skrite. Anton je bil tam le enkrat. Popis domnevno ukradenega avta, a se je izkazalo, da sta se le spričkala soseda. Toda on ni bil lokalec in vseh podtonov niti ni razumel. Bolj slutil. Dvakrat je slišal može na postaji omeniti Lipanje in obakrat je bilo to z nekakšno sledjo … izogibanja. Ko sta avtomobila – ne da bi srečala kako drugo vozilo – zapustila Mlake, je cesto znova požrl gozd.

Gričevnata, gozdnata pokrajina se je občasno razširila v obraščene pašnike, sicer pa so smreke, bukve in gabri znova in znova požirali pot. Vas Koče, skozi katero so peljali, je bila le še škrbina – preraščene ruševine, velik kolektivni hlev in tri hiše. Vozili so in počasi je nehalo pršeti, a je občutek mokrote in hladu ostal. Začelo se je resno mračiti. Sonce, ki ga tako ali tako ves dan ni pogledalo skozi oblake, je nekje za hribi in gozdovi zahajalo. Pred njimi so se iz teme izvile Lipanje.

Skupek hiš, nagneten okoli skromne cerkve, mimo katere je vodila ozka cesta. Severno od starega vaškega jedra je raslo novo naselje. Kakih dvesto metrov dalje se je ob gozdu, zaslonjena s prvimi drevesnimi očaki, bočila črna silhueta motela Jesenšek, obkrožena z zdelanimi ograjami, ki so omejevale pašnike. Vsake toliko je v temo zarezal močan neonski napis »Motl Jesenšek«. »E« je očitno pregorel.

Žarometi avtomobilov so le slabo razganjali mrak, ko sta se počasi spuščala proti dnu položne kotline, v kateri so se pred toliko leti ugnezdile Lipanje. Znova je začelo rositi, nato pa močno deževati.

Zavorne luči na oplu so močno zažarele, nato pa je avto osvetlil skromne vrtove in ostanke kmečkih dvorišč, na katerih so traktorje in trosilnike nadomestili enoprostorci in kak terenec. Avto s socialnima delavcema je počasi zavil po dovozni poti do velike, nekoliko zanemarjene kmečke hiše in zraven nje dvonadstropne novogradnje pred katero je bil nasut velik kup peska. Nad vhodnimi vrati je svetila brlikava žarnica. Dež je štropotal po kovini, močni curki so se zlivali s streh in po žlebovih, polnili luže in kotanje. Preden je ustavil, je Antona še prešinilo, da bližnja cesta vodi v Stanovnik. Zamočvirjen predel, kamor ni šel še nikoli.

»Gpuk, sedmica je v Lipanjah,« je resno dejal v mikrofon, nato pa si premišljeno nadel kapo. Dispečerka je potrdila prejem. Z Iztokom sta počasi izstopila in Anton je zaznal, da je mladeniča napetost že minila. Zamenjala jo je opreznost.

Kdo je v dvojici prvega avta glavni, je bilo jasno že po drži. Sunkovitih korakov se je ženska z velikim dežnikom odpravila proti vratom z žarnico in pozvonila. Po policistih se ni niti ozrla, možic s torbo pa se je bojeval z zložljivim dežnikom, medtem, ko se je trudil ne spustiti aktovke. Anton je dolgih, odločnih korakov zakoračil do ženske.

»Gospa Mozetičeva,« je dejal vljudno, a hladno. V policista se je zazrl obilen, testen obraz, ki bi bolj pristajal vaškemu mesarju, kot vaški delavki. Nad neizrazito brado in nosom so bile vgnezdene črne, na pogled mehke oči. In vendar je Iztoka nekaj hladno zgrabilo za hrbtenico, ko jo je gledal in postalo mu je rahlo slabo. Umaknil je pogled. Bil je zmeden in počutil se je majhen.
Mozetičeva ni dejala nič in se osredotočila na vrata.

Vrata v mračno vežo je odprla mlada ženska velikih podočnjakov in razmršenih las. Iztok je pomislil, da je bila nekoč morda lepa. Zdaj je v ohlapni trenerki spominjala na strašilo. Sicer je opazil izčrpanost, a Anton je bil tisti, ki je v katatonični drži in pogledu zaznal tudi sled opreznosti in … preganjavice. Tiho jih je povabila naprej.

»Tu sta tudi stražnika … Če bo treba,« je dejala Mozetičeva in vstopila v vežo, kot da je doma. Ženski je brez vprašanja potisnila dežnik in ta ga je molče sprejela. Za policistoma se je v vežo končno prebil tudi povsem mokri pomočnik s svojo torbo in še vedno neuporabnim dežnikom.

Dnevna soba je bila velika, a polna izrabljenih omar, na vrhu založenih s škatlami odsluženih sesalcev, grelcev, otroških igrač. Med njimi je bila na sredi masivna lesena miza s stoli, pazljivo pregrnjena s čipkastim prtom, sredi katerega je stala vaza s šopkom plastičnih rož. Bližnja vrata so, po sopari in vonjih sodeč, vodila v kuhinjo, na dolgi, zguljeni zofi, pa je sedela deklica štirih ali petih let. Iztokov policijski čut za ljudi se sicer še ni povsem izostril, toda takoj mu je bilo jasno, da nekaj z njo ni čisto prav. Sedela je mirno, a je bilo v njeni drži nekaj vdanega v usodo, medtem, ko je bilo iz njenih oči razbrati zvedavost in pričakovanje dečka, ki skrivoma sede za volan traktorja s ključi v vžigu.

Mozetičeva je brez zadržkov sedla na čelo mize in dejala:
»No, sedi sem,« ter deklici pokazala stol zraven. Pomočnik se je kapljajoč po preprogi prebil v sobo, slekel plašč in začel iz torbe vleči papirje ter pisala. Ženska se je plašno, kot volkulja, ki ji lovec pretipava mladiče prikradla k mizi in opazovala socialno delavko. Anton je počasi naredil nekaj korakov proti kuhinji in opazil, kako se je mlada ženska napela.

»E …« je izdavila, a jo je delavka že presekala.

»No, gospod policaj, ne vohljajte po hiši! Tu smo zaradi tele mlade damice, kajne?« Deklico je pobožala po glavi in se spogledala z njo, kot da si delita veliko, pomembno skrivnost. Anton se je ustavil. Uradnik je začel nekaj hlastno škrebljati po obrazcih. Nato je izvlekel še diktafon in ga prižgal ter socialni delavki urno pokimal, da lahko začnejo.

»Morda bi policistom ugajal kak čaj. Jaz bom kavo,« je rekla Mozetičeva ženi in ta se je umaknila v kuhinjo. Iztok je sedel na zofo in brez pravega zanimanja pogledoval po sobi, po starih tapetah in veliki sliki Svete Marije. Anton je raje stal.

»No srček, kaj se je zgodilo?« jo je vprašala delavka.

»Stlic me je bozal,« je dejala deklica.

»Ja? Kaj pa sta počela?«

Anton je stal ob vratih v kuhinjo in opazoval shirano telo mlade ženske, ki je hitečih gibov pripravljala čaj.

»Tudi jaz bom kavo,« ji je dejal in stopil v kuhinjo. Otipal je lahko pogled Mozetičeve na svojem hrbtu, a zdaj je imela drugo delo. Ni mu ušel tudi lahen trzaj ženske, ko je vstopil. Kot bi prečil zanjo pomembno mejo, a je morala o tem molčati.

»Lahko prižgem?« je tiho vprašal, medtem ko je poslušal, kako deklica v sosednji sobi pripoveduje.

Mlada žena je prikimala policistu in vžigalnik je zaškrtal, plamen je obliznil konico cigarete. Seveda nekaj ni bilo v redu. Nič ni bilo v redu. V času svoje kariere se ni ukvarjal z dosti takimi primeri, a prav noben otrok o teh stvareh ni tako razlagal. Vendar je bila zanj uganka, kako so jo napeljali na to. Kadil je in opazoval Iztoka, ki se je zdolgočaseno oziral po sobi, nato pa sta si za trenutek izmenjala pomenljiv pogled. Pripravnikova roka je počivala na stegnu, blizu pištole. Običajna drža. Pa tudi ne.

»In potem si jokala in ga prosila, naj te spusti, pa te ni?« je spraševala delavka. Uradnik je povedano urno beležil. Deklica je odločno pokimala, »In je leku da bo ubil Flokija če bom to komu povedala, ampak potem sem jaz mami in zdaj me je stlah,« je dejala in po licih so ji stekle solze. Delavka se je odzvala z nekakšnim »no, no« in jo potrepljala po rami, kot se človek dotakne predmeta.

Anton pa je kadil. Ne glede na vse, je na Gorenjskem delal več kot desetletje in dobro je vedel, da se lahko zaslišuje na različne načine. Ljudje so žrtve navad in instinktov in pogosto je iz mimike lahko razbral več kot iz besed. Namenoma se je dvakrat ozrl proti vratom, ki so bila zaprta in so iz kuhinje vodila v sosednjo sobo in obakrat je opazil, kako je mlada ženska otrpnila. Svojo teorijo je še potrdil s tem, ko je naredil korak proti vratom in se zadnji trenutek obrnil, da je otresel pepel v umivalnik, se zazrl skozi okno v nočno črnino in se ženski nasmehnil. Vrnila mu je krčevit nasmeh, nato pa ostalim odnesla čaj in kavo.

Zazrl se je v vrata.

Ženska je pred uradnika, socialno delavko in deklico razložila kavo in čaj, skodelico je dala tudi Iztoku, ko pa jo je prinesla Antonu, je ta ugasnil cigareto v umivalniku, vzel skodelico in se nasmehnil:
»Oprostite, na dva deci moram. Tule skozi?« je vprašal in pokazal na vrata. Videl je, kako je ženska za trenutek otrpnila, nato se je ozrla skozi okno v dež, pa h Mozetičevi.

»Ja, ampak … N-ne dela … Danes se je pokvaril,« je izdavila.

»Res? Kako nesrečno,« je odvrnil Anton in vrgel Iztoku pogled, ki je pravil, naj bo pripravljen.

»Še sreča,« je rekel, »da je bil moj oče vodovodar. Naj pogledam.« je dejal in zgrabil kljuko ter pritisnil. Ženski sta se pognali, vsekakor sta se želeli pognati, to jima je živo plamenelo v očeh, toda z največjim obvladovanjem sta zadržali svoji telesi.Vrata so se odprla v sobo z veliko leseno mizo za katero sta sedeli še dve ženski.

Tista bližja je bila očitno s kmetov, krepkih potez, starka zraven pa je bledikave kože, molčeča in pred sabo prepletenih prstov spominjala na voščeno lutko. Nista se premaknili, nista ga pogledali, toda hlad, ki je Antona preveval prej, je zdaj prešel v tipajočo vročino, v valove, ki so ga eden za drugim dosegali in ga slačili. Kožo, meso, dele duše. Dobro je čutil, kako ga nekaj jedkega smodi plast za plastjo njega. Kmalu bo prišlo do srčike, otroških delov in temnih, pokopanih stvari.

»To sta … To je … « je nekaj za njim momljala mlada mama, a je ni slišal.

Čutil je, kako njegovo telo postaja okornejše, težje. Nekaj mu je pravilo, da bo obstal in ostal tu. Dneve, morda tedne, dokler ne podleže dehidriranosti. Ali pa je to kraj, kjer se ljudje ne starajo in tako stojijo in tičijo in so lomljeni in zlomljeni vsak dan, vsako uro, dokler ječarjem to ustreza. Za take lupine je vrv verjetno res odrešitev, je pomislil nekje v sebi. Spomnil se je na vse obešence v Stanovniku.

Zbral je vso svojo voljo, se napel in imel občutek, kot da s penastim mečem udriha po nasprotniku v oklepu, a drugega ni imel. V primerjavi s tem, kar je bilo v sobi, je bila njegova volja ničvreden drobec.

Nato se je spomnil Svetega Jurija. Bilo je smešno. V Mavčičah, kjer je odrasel, so imeli nad vrati garaže za gasilska vozila bakren izvesek tega svetnika. Kadarkoli so imeli vaje, ga je videl. Zavetnik gasilcev je bil sicer sveti Florjan, toda umetnino je naredil zapiti brat šefa gasilcev, ki je očitno pomešal svetnike in namesto, da bi bakreni mož izlival vodo iz čebra, je prebadal kačo. Ker je šlo za šefovega brata, so zadevo vseeno kupili in izvesili.

In zdaj se je Anton spomnil grobo izdelanega izreza, njegovega škripanja in tega, da so se k njemu lokalni gasilci pogosto ozirali za srečo. Morda je bilo tudi nekaj na tem, da se je šefovemu bratu nekaj let pozneje povsem zmešalo, tako da je bila to stvaritev norca. Nekaj posebnega.

Anton tako ni vedel, ali je bila moč volje tista, ki mu je omogočila narediti še korak, ali pa je bil to spomin na bakrenega svetnika, a korak je naredil. Počasi je vstopil, kot da se podaja na krhek led pod katerim ni zgolj večni spanec, pač pa pod njim plavajo mrtve, hladnejše reči.

Ničesar ju ni vprašal in ničesar jima ni rekel. Čeprav je vstopil, ju v resnici pri ničemer ni zmotil. Samo stal je tam, v sobi, na ozemlju z občutkom mrtve maternice in vztrajal, ker mu je nekaj v njem govorilo, da je to prav. Čeprav se mu je del njega blazno režal in kričal, da je vse to njegova prekleta radovednost in da je šel tokrat predaleč. Verjetno res, je pokimal nekje v sebi, a se je spomnil mame in hčerke v sosednjih prostorih. Bil je nepazljiv. Sprva se mu je mama zdela tista, ki je razrvana, izmučena, a je za deklico dobro vedel, da se otroci ne obnašajo tako. Ne da se zlorabljeni otroci ne obnašajo tako. Kakršnikoli otroci.

Ženski se ga nista bali. Niti malo. Kot stara štora, mrtva, a nepremična, s še živimi koreninami, ki so segale daleč v globino, med kosti in mrtve sanje, sta sedeli tam, prepredeni s hibami zrelih žensk, osteoporozo, revmo, sivo mreno. A se ga niti malo nista bali. Morda je v njuni drži zaznal celo kanček posmeha. Porog. Poblisnil je takrat, ko je policist naredil prvi korak.

En korak je naredil. Še vedno je molčal in v mračni sobi – zunaj se je dež zaletaval v okna – naredil še en korak. In še enega.

Zdaj se mu je zdelo, da se je soba spotegnila v dolg, velik hodnik, kot so tisti v podzemnih kompleksih jedrskega orožja in čeprav to ni bilo res in je delno vedel, da ni, je tudi vedel, da je. Ženi sta molčali, sklenjenih rok.

Znova se je spomnil svetega Jurija, še vedno ga je ta misel presenečala in storil je še en korak. Ni se več slepil, da kaj razrešuje. Pa tudi bežati ni mogel. Tu je bil, v prisotnosti nečesa, morda dveh, morda pa mnogo več bitij in ta so ga trpela. Dokler ne pride preblizu, mu dovolijo biti tu. Obstajati.

Dosegel je kljuko.

Vrata v domače stranišče z obtolčenim umivalnikom in vegastim kotličkom je odprl, kot bi vlekel težka skladišča vrata, se skoraj opotekel noter in jih zaloputnil. Nato je lažje zadihal. Potegnil je z roko prek obraza in otipal pot. Kar ždel je tam, naslonjen na ploščice, poslušajoč tolčenje srca in udrihanje dežja po kovinskem nadstrešku pred straniščnim oknom. Misel na vrnitev je bila … težka.

Le malo takega je bilo tu, kar bi ga motiviralo, da bi se premaknil, a pomislil je na mlado žensko. Žrtev je v življenju videl že več kot dovolj. Predvsem žensk, ki so se pustile poniževati, tepsti in posiljevati in so se še kar vračale. O, pa tudi takih moških ni bilo malo. Matrone so lahko toliko časa zategovale vrv, da se je možiček nek dan samo odpeljal v gozd in se zagugal. Toda v očeh te ženske tu le ni videl popolnega zloma. Kaj sta pomenili te ženski in kakšno vlogo je imela Mozetička? V očeh mlade žene je bil še kos nečesa, kar bi bilo vredno rešiti.

Boš to ti? Sploh po vsem, kar je bilo ga je prešinilo in nasmehnil se je starim zguljenim ploščicam nasproti. Nasmeh je postajal trši, grimasa. Morda. Morda bo in morda ne bo. Beli vitez krvavih rok.

Vedel je, da je v sosednji sobi nekaj, kar ga nekje zelo globoko plaši. Vedel je, da ni trupla in ne morilskega orožja in da nihče nikogar ne davi, toda v sosednji sobi je bilo nekaj strašno kot dno fojbe, polne kosti, zaponk, gumbov in prestreljenih lobanj. Tudi otroških.

Stisnil je zobe, se nasmehnil svojemu dvomu, zategnil pas še za eno luknjo in odprl vrata.

Obiskovalk ni bilo več. Za trenutek ga je zgrabilo, da bi se ozrl za sabo, nato pa je premeril tistih nekaj korakov do kuhinje in zagledal mlado mamo, ki ga je gledala nekako žalostno. Kot otrok, ki so mu vzeli igračo. Napetosti in groze ni bilo več, čeprav je nekje v stenah, tudi nekje spodaj, še čutil, kako krvavita izmed zidakov. Slišal je, kako uradnik v sosednji sobi pospravlja papirje, Mozetička pa razlaga deklici, da »se je dobro odrezala« in »da bodo slabega moža že ujeli, naj nič ne skrbi«. Ko je Anton stopil v sobo, se ji je pogled zmračil.

»No … ste našli stranišče?« ga je vprašala in v njenem glasu je bilo slišati sovraštvo, pa tudi védenje. In posmeh.

Anton se je nasmehnil.

»Stranišče dela. Ne vem, kaj vam je nagajalo.« Nato se je obrnil h ženski. »Če boste rabili pomoč, le pokličite,« je dejal in ji potnih rok nespretno izročil svojo vizitko.

Ko so zapuščali hišo, je še vedno lilo. Iztok je bil nekam bled in molčeč.
Mozetičeva je jasno povedala, da spremstva ne potrebuje in z uradnikom sta se zgnetla v njenega opla ter sunkovito odpeljala. Anton se je še enkrat ozrl po hiši in ženski, ki je stala na njenem pragu, osvetljena od žarnice v kuhinji, nato pa sedel v škodo, se javil centrali in odpeljala sta se.

Ona je na pragu še nekaj časa zrla za njima. Čutila je, kako ji je bitje, ki je bilo nekoč njena hči, prišlo za hrbet in počasi, skoraj proti svoji volji, je ženska iz žepa vzela policistovo vizitko in vžigalnik. Pritaknila je plamen h lepenki. H hitro se je vnela. Ko je vizitka zgorela, se je levica s prižganim vžigalnikom počasi, počasi pomaknila pod golo podlaht desnice da je plamen osmodil dlačice in začel oblizovati kožo.

Dolgo, dolgo je morala tako stati.

Creative Commons Licence
Policist by Samo Petančič is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License.
Based on a work at http://samovekratke.com/?p=1.