Človek, ki bo založil Anor Kath: Avatar (Čas branja: 3 minute)

Jure Malovrh Rebec vodi podjetje Ponva v okviru katerega deluje tudi znamenita trgovina Črna Luknja, preteklih 20ih let. Trgovina je odprla svoja vrata na Mestnem trgu, zdaj pa je sedež »trgovine z domišljijo« že več kot 10 let na Poljanski cesti. Čeprav v Črni luknji že leta nudijo tudi nabor fantazijske literature, pa se je Jure nedavno odločil založiti tretji roman avtorja Sama Petančiča z naslovom Anor Kath: Avatar. Izšel bo jeseni in tako zaokorožil trilogijo Anor Kath, ki je svojo pot začela pred desetletjem.

– Kako, da se Črna luknja podaja na pot založništva na področju fantazijske literature?

V Črni Luknji imamo na voljo fantazijsko literaturo v sicer omejenem obsegu že od vsega začetka. Svetovi iz namiznih iger, kot recimo Warhammer, Magic: The Gathering in Dungeons & Dragons so prizorišče lepega števila fantazijskih knjig. Povezanost pa gre globje, saj tudi veliko družabnih iger črpa svoje zgodbe iz fantazijske literature. Črna Luknja izdaja vedno več slovenskih lokalizacij družabnih iger, kot recimo Ticket to Ride, Dixit ali Codenames. Testiramo tudi nekaj iger slovenskih avtorjev in izdaja knjige je samo naslednji logičen korak.

– Kdaj jo nameravate izdati?

Izid je načrtovan 30. septembra na konvenciji Na Meji Nevidnega, kjer se bo dalo tudi prevzeti knjige naročene v prednaročilu. Pot do izdaje pa bomo podrobno predstavili tudi na spletu, tako na facebook strani Črne luknje, kot na facebook strani Sama Petančiča.

– Zakaj ste se odločili za Sama Petančiča?

S Samom se poznamo že dlje časa, saj imamo na naših policah že prvi in drugi del trilogije. Skozi leta smo spremljali, kako njegov pisateljski slog raste in se bogati, zato se nam je zdelo primerno, da podpremo izdajo tretjega dela, ki je brez dvoma vsebinsko in slogovno najboljši doslej.

– Boste novo knjigo povezali tudi z namiznimi igrami?

Razvijamo nekaj idej na to temo, vendar bomo videli, kaj bo prinesel čas. Bodo pa vsi, ki bodo knjigo prednaročili, deležni darila, tesno povezanega z namiznimi igrami. Več o tem bomo lahko razkrili v prihodnjih mesecih.

– Se Črna luknja še kje podaja na nova obzorja?

Črna Luknja, se vedno giblje na horizontu dogodkov. V preteklosti smo že večkrat v Slovenijo pripeljali novosti s področja razmišljanja, domišljije in zabave. Odkrivanje novih obzorij je del našega poslanstva.

– Boste založili še kakšne druge slovenske avtorje?

Možnosti za kaj takega seveda so. Sama smo spremljali že dlje časa, vse od njegove prve knjige. Če kdo, ki piše ustrezno žanrsko literaturo, razmišlja o čem takem, me seveda lahko kontaktira, toda kot podjetnik se ne morem lotiti projekta, v katerega ne zaupam. Glede na uspeh Samove prve in druge knjige, pa menim, da bomo lahko dosegli naše cilje.

– Kako menite, da bo roman sprejelo občinstvo, navajeno namiznih iger?

Ljubitelje namiznih iger velikokrat pritegne k igri zgodba, ki stoji za samo mehaniko. Namizna igra se od knjige razlikuje v tem , da je zgodba vsako igro drugačna. Menimo, da bo roman pritegnil še posebej ljubitelje iger s fantazijsko tematiko.

– Kakšna je vloga domišljije pri odraslem človeku? Je še pomembna?

Domišljija pri otrocih je verjetno stranski produkt načina delovanja možganov, ko se ti razvijajo in rastejo. Pri odraslih je domišljijo treba negovati in trenirati. Brez domišljije je življenje monotono in dolgočasno, kar lahko vodi tudi v psihične težave.

– Je branje tudi igra?

Branje predstavlja nabiranje idej kako reševati situacije, v katerih se znajdemo v življenju. Igra pa so dobra vaja, kako jih reševati.

Anor Kath – Doba razdora: Živopisna bera šestih mesecev po izdaji

Ljubljana – Od izida Anor Katha – Dobe razdora je minilo pol leta. V tem času je bila prva naklada razprodana. Roman je bil deležen zelo ugodnih kritik v reviji Joker, Bukla in časopisu Delo, kjer jo je pod lupo vzel Aljoša Harlamov. V knjižnicah si je drugi del doslej izposodilo približno 200 ljudi. Sama smo povprašali o poti druge knjige, dodali pa tudi vprašanja, ki smo jih dobili po mailu/na fb.

 

Kako je šla prodaja Anor Katha – Dobe razdora?

Prodajo smo z ekipo od vsega začetka načrtovali v takem obsegu, da bi morale poiti vse knjige. Približno 100 smo jih prodali slovenskim knjižnicam (pri čemer je pomagalo tudi ime Gorana Potočnika Černeta kot urednika, saj nas je distributer Buča takoj »vzel pod svoje krilo«), ostalo so pokupili ljudje na predstavitvah ter skozi mesece v Črni Luknji in v knjigarni Antika v Celju.

 

Stopetdeset izvodov ni ravno velika naklada.

Gre za butični produkt, kar fantazijski žanr, pri nas je, ustrezna je tudi naklada. Vsekakor smo prodali vse in morali zaradi zahtev bralcev narediti še manjši ponatis. Vsekakor lahko Anor Kath – Dobo razdora s stališča prodaje ocenim kot uspešnega.

 

Je bilo pri prodaji prve naklade kaj dobička?

Kot je pri takih projektih običajno, je prodaja pokrila približno polovico stroškov.

 

Iti v izdajo knjige, da bi človek kaj zaslužil, se torej ne splača?

Absolutno ne.

 

Torej nekako zaradi lastnega veselja?

Tako nekako.

 

Prva knjiga je izšla pri založbi Goga, ta pa v samozaložbi. Kako je izdati knjigo v samozaložbi?

V teoriji ni težko. Napišeš, daš oblikovalcu postaviti, izbereš generično naslovnico, plačaš tisk in imaš. Seveda so končni produkti z estetskega stališča največkrat ničvredni, tekst pa pogosto povsem neprebavljiv.

Jaz sem imel srečo, da sem h projektu pritegnil Gorana. On je roman uredniško pregledal, povezal naju je z uveljavljeno oblikovalko, prek svojih poznanstev v medijih sem dobil lektorico, prijatelji so mi pomagali in mi še pomagajo s trženjem. Mislim, da je temelj dobre samozaložniške knjige, da pri njej, ne glede na to, da je samozaložniška, sodeluje vsaj pet ljudi. V nasprotnem primeru nastane nekaj, kar ne sodi na knjižne police.

 

V drugi knjigi je po opažanju nekaterih pozornih bralcev kar precej slovničnih napak. Na primer Lokat, ki so bili v prvem delu z veliko, so zdaj z malo. Ponekod so zatipki. Knjiga je bila lektorirana, kako da je to ostalo?

Težko kaj rečem na to. Lektura je bila opravljena pa tudi plačana, a nekatere napake so očitno ostale. Le glede Lokat bi lahko nekaj rekel. Prva knjiga je produkt mladega, z angleško literaturo zelo »okuženega« uma. To je pomenilo tudi pisanje v verzalkah prav vsega, na kar sem naletel. Goran je tu zelo veliko »očistil«. Lokat bi morali biti z malo, enako kot orki iz Gospodarja prstanov, na primer. Če se prav spomnim, me je Goran še spraševal o tem, a sem se takrat strašno nagibal proti verzalkam. Danes mi to ni v ponos, jezik jemljem povsem drugače, a tako je. Kateri koli izdelek mora človek na neki točki odložiti in reči – končan je, čeprav ni popoln. To velja tudi za knjigo.

 

Fantazijski žanr je gotovo zanimiv tudi za tujino. Razmišljaš o prevodu v angleščino?

O prodoru na tujih literarnih trgih ve veliko Miha Mazzini. Kogar to bolj zanima, lahko pobrska po njegovih kolumnah na to temo. Prvič, v Sloveniji si eden od morda 20.000 ljudi, ki pišejo. Tam si eden od milijona. Več je založb, revij, toda to je zgolj iluzija boljših možnosti. Konkurenca je tudi nekajkrat večja. Poleg tega stane prevod recimo 400 avtorskih strani, kolikor jih obsega na primer moj drugi roman, med 4000( nekakovosten ) in 7000( kakovosten ) evri.

 

Si razmišljal, da bi pisal v angleščini?

Sem, dokler sem mislil, da angleščino obvladam .

 

Lahko pojasniš?

Ljudje pogosto pravijo, »raje bom pisal v angleščini, slovenščina je siromašen jezik«. Menim, da kaj takega lahko izreče le nekdo zelo mlad ali jezikovni amater. Zadeva spominja na učenje borilnih veščin: po letu ali dveh so mnogi navdušeni nad svojim znanjem. Po petih, desetih letih, ta gotovost zbledi, ker pride neka zrelost. Da je nek jezik uboren, lahko reče samo človek z zares revnim besednjakom tega jezika. Če pa zmore kdo replicirati pet strani angleščine na ravni Stephena Kinga ali Georgea Martina, potem naj se zadeve le loti.

 

Živimo v digitalni dobi. Je pričakovati e-izdajo Anor Katha?

Za zdaj ne. Glede na to, da sloni večina »režije« na meni, za to nimam časa, hkrati pa je to en aspekt, ki ga niti ne poznam. Morda bo Anor Kath kot trilogija zaživel v e-obliki, ko bo končan tretji del.

 

Kako pa napreduje tretji del romana?

Delam veliko, ampak napredek je zelo počasen. Po eni strani je osnutek, ki ga je Goran sicer prvič že pregledal, še zelo grob in nedodelan, po drugi strani pa se je moja jezikovna in pripovedna raven zelo dvignila. Na novo pišem cela zaporedja poglavij. Trenutno imam osnovno urejenih morda sto strani, na delo pa čaka še kakih tristo.

 

Kdaj lahko računamo na izid tretjega dela?

Težko rečem, odvisno od časa, ki ga bom namenil popravkom. Ko bom imel končni tekst – ki ga bodo morali prebrati številni prijatelji in znanci, vrniti svoje opombe, ki jih bom moral sam vnesti, potem ga bo moral pregledati še urednik in bom moral sam opraviti še zadnji pregled, pa še skozi lekturo bo moral – bo trajalo še vsaj pol leta, da se zadevo oblikuje in stiska. Verjetno bi moral končni produkt ugledati luč do konca leta 2017. Pa še vprašanje sponzorjev je. Za prvo knjigo sem vložil lasten denar, nekaj so primaknili starši, velik del pa računovodstvo Račuč d.o.o. Za zadnjo knjigo denarja žal še nimam. Upam, da se najde še kak sponzor, kdo, ki bi bil pripravljen podpreti tak projektek. Stroški v končni fazi niso veliki, za enega človeka s povprečno honorarno plačo pa kar nanesejo.

 

Od kod izvira ime Anor Kath?

Prvi Anor Kath je nastajal precej pod vplivom fantazijske filmografije v začetku dvatistočih, predvsem Gospodarja prstanov, ki ga je zaznamovala politična korektnost in posiljevanje zgodbe z zelo slabo spisanimi »močnimi« ženskimi liki. Osebno me je to zelo ujezilo – nenazadnje sem rasel tudi ob stripih Konana Barbara, kjer takih neumnosti ni bilo, njegov fantazijski svet je bil surov in krut – zato sem hotel v svojem delu prevzeti nekatere Tolkienove elemente, predvsem tiste dele, ki bi jih danes opredelili kot politično nekorektne. Zven »Anor« iz starega imena mesta Minas Tirith, ki se je nekoč imenovalo Minas Anor, se mi je zdel pravi, močan, s pravim poreklom.

Hkrati pa sem nameraval pisati temno fantazijo in eno tovrstnih del, ki ni bilo knjiga ampak je bilo računalniška igra, je bilo Myth: The fallen lords. Grozovita, skozi računalniško igro povedana zgodba, ki morda nekoliko spominja na filmsko verzijo McCartthyjeve Ceste, me je absolutno prevzela. Del zgodbe je tudi cesarstvo Cath Bruig, ki velja za mitsko obdobje napredka in mogočnosti človeka. Tako je nastal Anor Kath – naslov, ki je črpal iz dveh pomembnih vplivov.

 

Kaj je z vsem ubijanjem likov v drugem delu? O čem bo tretji del trilogije, če pa je toliko pomembnih oseb mrtvih?

Morda je bila poanta trilogije nekoliko nespretno prenešena, vendar je Anor Kath zgodba o spremembi. To je še eno mesto, kjer sem želel odmik od uveljavljenih pristopov, kjer spoznaš junaka in si z njim do konca. Ljudje umirajo, so zgolj košček v velikem kolesu dogajanja, ki mnoge tudi zdrobi. Poleg tega gre tu tudi za menjavo starega z novim redom. Ker je to fantazijski žanr – ni rečeno, da vsi, ki umrejo, ostanejo mrtvi.

 

Nedavno si zmagal na natečaju kratke zgodbe založbe AirBeletrina. Boš zmago izkoristil za večjo prepoznavnost in tudi podporo Anor Kathu?

Več kot en človek me je spraševal o tem, a mislim da moje kratke zgodbe in doslej napisani romani, niso združljivi. Kratke zgodbe, katerih vrh je Polni krog, so nekaj povsem drugega. Gre tudi za povsem različni občinstvi.

 

Ali kratke zgodbe kako vplivajo na tvoj fantazijski žanr, na pisanje romana?

Samo s stališča bolj disciplinirane zgodbe in jezika. Vsebinsko ne, obrtniško pa zelo.

 

Na samovihkratkih.com imaš tudi nekaj izsekov nečesa, kar si poimenoval Lipanje. Bo iz tega kaj nastalo?

Lipanje so projekt, ki je dobil svojo »vrstno številko«, potem, ko sem se po približno petih letih premora, okoli leta 2012 spet začel ukvarjati s pisanjem. Projekta se nameravam lotiti, nekje imam celo kakih 150 strani »osnutka«, a se bom tega lotil šele, ko bo tretji del Anor Katha končan. Upam, tudi izdan.

 

Ali med pisanjem poslušaš glasbo?

Všeč so mi filmski albumi – Dark Knight, Inception, Mad Max: Fury Road. Rad poslušam tudi Two steps from hell in Power phantom music, za nekoliko mračnejše pisanje pa Atruim Carceri. Tudi Sepultura in Fear Factory se najdeta v tem repertoarju. Občasno pa si preprosto vstavim slušalke v ušesa in ne poslušam nič. Obstaja le šum krvi, ki kroži po telesu. Nenavadno, a super za koncentracijo.

 

Za konec še, kaj bi predlagal mladim, na primer srednješolcem, ki se lotevajo pisanja?

Si bom sposodil kar rek velikana, do katerega čutim veliko spoštovanje, Stephena Kinga, ki pravi: »Če hočeš biti pisec, moraš početi predvsem dve stvari: Veliko brati in veliko pisati.«

N. I.

 

11031131_1580623658866433_486556206150567200_o

Jon Pintar: Ilustrator zemljevida za Anor Kath: Dobo razdora

Celje – H kakovostnemu žanrskemu fantazijskemu romanu spada tudi spodoben zemljevid. Standardni “pripomoček” tako v delih Johna Tolkiena kot Georga Martina, ki doda h plastičnosti zgodbe, smo dodali tudi v Anor Kath: Doba razdora. Za prvi roman je zemljevid zrisala Petra Petančič, tokrat pa smo se obrnili na pravega “kartografa”, Jona Pintarja, ki tovrstne izdelke že lep čas nudi na Deviantartu. Kot pravi, se namerava tega v prihodnosti lotiti tudi za denar, saj je izdelava zemljevidov za tuje trge lahko spodoben posel.

Kdo vse naroča “izmišljene” zemljevide – razen razložb s fantazijsko literaturo?
Bi bil presenečen koliko ljudi zanima kaj takega. Nekateri želijo nov dizajn obstoječih stvari za obesit na steno, drugi nekaj novega zase. Tisti, ki želijo ilustracijo svojih idej, so večinoma avtorji romanov, igričarji, ki jih zanimajo t.i. ‘role-play’ igre, igralci namiznih iger itd. Niso vsi zemljevidi fantazijski. Enkrat sem za neko škotinjo delal ilustracijo mesta Perth v trinajstem stoletju. Mi je vzelo kar nekaj časa, da sem raziskal kako je takrat mesto izgledalo. Ni vse fantazija, včasih more bit čisto realna stvar.

Kako pa si se ti znašel v tej “obrti”?
Kakor večino tovrstnih ilustratorjev, sem začel skozi soroden hobi. Od nekdaj me zanimata grafika in ilustracija, kracam na papir pa že od malih nog. Tako sem, ko je bilo treba, nakracal prvi zemljevid zase in za skupino s katero sem takrat igral namizne igre igranja vlog. Ker sem nagnjen k perfekcionizmu sem s časom naredil več iteracij tega zemljevida in se na njem učil. Vedno sem si želel ustvariti kvaliteten izdelek. Iskal sem takrat nove ideje in tehnike ter tako pristal na spletni strani Cartographers Guild, kjer se zbirajo ti zemljevidorisci. Počasi sem napredoval in dosegel nek nivo s katerim sem pa že malo bolj samozavesten. To je namreč pomembno – le tako ustvarjaš res unikatne zadeve, ki imajo karakter.

Jure Pintar foto: Jon Pintar

Dejal si, da nameravaš sčasoma s tem tudi kaj zaslužiti – kakšne so razmere na tujem, kakšni zemljevidi se prodajajo, koliko stanejo?
Vsak si verjetno želi služiti kruh s tem kar ga veseli. Jaz nisem nobena izjema. Ne ustvarjam samo zemljevidov, ampak sem na splošno ilustrator. Sicer je res da šele začenjam, vendar se zadeve odpirajo hitro. Na tujih trgih (predvsem v Združenih državah) je dela dosti in cene so ameriške. Sem ustvaril že nekaj komercialnih zemljevidov, ki se bodo pojavili v nekaterih modulih za namizne igre. O tem sicer naj nebi govoril, zato ne bom izdal kdo je založnik. Kar se pa tiče zaslužka je pa seveda to možno s tem. Nihče ne bo obogatel, je pa dosti za življenje. Pa predvsem je čisto prilagodljiv delavnik, ker delaš od doma in to je meni sploh super.

Lahko izpostaviš kakega vzornika s tega področja?
Se mi zdi, da dlje kot se ukvarjam z ilustracijo, več se jih nabere. Moj prvi vzornik je bil francoski ilustrator Maxime Plasse, ki sem ga spoznal preko spleta. Ko sem začel z bolj širokim naborom dela pa sem odkril dizajnerja z imenom Feng Zhu, ki je eden najbolj znanih konceptualnih umetnikov na svetu. Takrat so se mi zadeve najbolj odprle in odkril sem celo paleto novih tehnik. Mnogih še nisem osvojil. Pravijo, da se celo kariero učiš. Verjetno je res.

Vsakdo lahko nariše nekaj gorovij, rek, mest – kaj pa je treba za izdelavo vrhunskega fantazijskega zemljevida?
V prvi vrsti je ilustracija dizajn, ki pa mora biti smiseln. Zato bi rekel, da je za vrhunski zemljevid najprej potrebna dobra vsebina. Potem pa se to seveda izriše, da je berljivo. To je druga pomembna stvar – berljivost. Lahko je zadeva izrisana perfektno, a se sploh ne vidi kaj naj bi bilo prikazano. Pred kratkim sem zasledil zemljevid v romanu, ki je sicer dobro izrisan, vendar povsem neberljiv. Mislim, da je bilo to v enem izmed romanov v sklopu Forgotten Realms.

foto: Jon Pintar

Verjetno so tudi tu stvari odvisne od strank? Kakšna je dobra, kakšna slaba stranka, ko gre za risanje zemljevida?
To je sicer zelo subjektivno. Meni se zdi dobra stranka tista, ki naroči nekaj, kar je avtorju zanimivo. Pri takih stvareh to ni neko delo. Je bolj zabava. Verjetno je dobra stranka tudi tista, ki razume kaj ilustrator dela. Naprimer nekdo, ki ti pusti vsaj malo proste roke za dizajn. Taka stranka ima ponavadi neko splošno idejo, ki jo prinese ilustratorju uresničit v podrobnostih. Slaba stranka pa ima neko specifično idejo in od nje niti za ped ne odstopa. To je potem težko delat.

Bi dodal še kaj, mogoče kaj, na kar človek pri taki obrti ne pomisli?
Večkrat se zalotim, da razmišljam o svojem delu. Zamisli nastajajo povsod. Ko gledam TV, ko sem na pivu, ponoči ko spim. Verjetno je podobno pri vsakem kreativnem delu. Tako delo ne mara strogega delavnika in se pogosto pretihotapi v podzavest. Ali je obratno? težko rečem včasih. Vsekakor pa je to ena bolj zabavnih obrti.

S.P.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Anor Kath: Dobra Razdora – Vprašanja s spleta

V preteklih tednih smo dobili (majhno) kopico vprašanj ljudi, ki so brali že prvo knjigo. Intervjuja z avtorjem in urednikom sta razblinila večino dvomov glede nadaljevanja, glede na stalno dopisovanje s tistimi, ki jih zanima nadaljevanje Anor Katha, pa smo se odločili, da ta teden naberemo prav vsa vprašanja, ki bi vas utegnila zanimati. Nanje sta odgovarjala avtor Samo Petančič in urednik knjige Goran Potočnik Černe.

Kje se bodo knjige prodajale?
Izvode Anor Katha: Dobe razdora bo možno naročiti po pošti na mail samo.petancic@gmail.com, če bo vse po sreči, pa bodo izvodi na voljo tudi v znameniti ljubljanski trgovini z domišljijo – Črni Luknji. Knjige nameravamo ponuditi tudi splošnim knjižnicam, ki bi tako prvemu delu dodale še drugega.

Koliko bo knjiga stala?
Slovenske knjige običajno stanejo med 20 in 25 evrov. Ker gre za žanrski proizvod, smo se odločili, da se bo cena Anor Katha: Dobe razdora 18 evrov. Da bi pokrili vložek, bi sicer potrebovali več ponatisov, a je prvi cilj avtorja, da zgodba pride do bralcev, predvsem v knjižnice. Sicer pa bomo videli, kako se bo prodalo prvih 150 izvodov.

Ali bodo kakšna branja? Kje bodo?
V načrtu imamo eno branje v Ljubljani, najverjetneje v Črni Luknji . Morda se bomo lahko dogovorili še za kako, Morda v Mariboru. Možno pa je tudi, da dobimo kako povabilo na katerega od festivalov, ki se ukvarjajo s fantazijo in fantastiko in jih zanesenjaki in društva pripravljajo po vsej državi.

»Moja teta/stric/ujec delav naši knjižnici v Spodnjem Zgornjem pa se mi zdi fina ideja, da bi prišli na eno branje. A mu lahko kej rečem?«
Vseh povabil smo veseli in nobene take zamisli ne zavržemo vnaprej.

Zakaj ste odkupili več ilustracij?
Vuk Kostić jih je ponudil po zelo ugodni ceni in ker smo imeli na voljo določen »proračun« za ilustracije, smo jih kupili več.

Slovenski fantasy je ponavadi zanič. Zakaj bi bil tvoj dober?
Nekaterim ljudem je bil všeč že prvi del. Slovenski fantasy verjetno šepa zato, ker pogosto izhaja brez pomoči urednikov in ker se založbe zanj ne menijo.

Zakaj tolk »teasaš«, pa ne daš na fb nič pametnega?
Na facebook smo dali vse gradivo, ki je primerno za tako objavo. Nekatera poglavja bomo pred izidom še ponudili v branje.

Kdaj TOČNO izide kniga?*
Kot vse kaže, bo uradni izid v drugi polovici junija. Datum bomo objavili prav kmalu.

Bo roman na voljo tudi za e-bralnike?
Trenutno ga v tej obliki ne nameravamo ponuditi, ker menimo, da za tako majhno naklado ne bo dovolj spletnega zanimanja.

*ohranjeno v izvirniku

Ilustrator naslovnice Vuk Kostić: “Moja dela so še vedno neka vrsta vaje”

Intervju Vuk Kostić

Vuk Kostič – chevsy, srbski ilustrator, je prisoten na spletni strani DeviantArt že preteklih osem let. Njegova dela se dotikajo predvsem fantazijske tematike, o sebi pa pravi, da ni ravno zgled organizacije, ter da se namerava specifični ilustraciji posvetiti tudi v prihodnjih desetletjih. Ilustracijo za naslovnico druge knjige Anor Kath bomo izbrali iz njegovega likovnega repertoarja.

Tvoja dela na Deviantartu, pa tudi Shutterstocku hitro pridejo do izraza, še posebej, če človek išče fantazijsko ilustracijo. Čemu si se lotil tega žanra? Kateri so ti najljubši?

Od nekdaj so mi bile všeč fantasy računalniške igre, od tod sem s fantazijskim žanrom tudi začel. Vse ostale stile sem že davno opustil, pred tem pa mi je bilo blizu slikanje tihožitij.

Kako si začel z risanjem in ali se lahko v Srbiji od tega živi? Kakšno vlogo tu igra tujina?

Na začetku me je na področju risanja vodil moj oče, od njega sem se naučil nekaterih osnov. V Srbiji se od tega da živeti, vendar pa imajo tujci pri nas veliko težo.

Vuk Kostić, 2014

Kateri ilustratorji so ti najboljši? Brez dvoma želiš razviti nek svoj stil, vendar me zanima, kateri so imeli največ vpliva nate?

V preteklosti sta mi bila všeč Wang Wei in Craig Mullins, danes pa zelo težko rečem, koga bi izpostavil. Vang Wei mi je bil največji vzor na samem začetku, pozneje pa sem se odločil oditi svojo pot.

Kakšno tehnologijo uporabljaš pri risanju?

Vse moje risanje so izključno digitalne tehnike.

Kako izgledajo priprave na novo delo? Koliko skic to zahteva? Koliko jih zavržeš? Koliko živcev, živčnih zlomov?

Kar se tiče skiciranja, nisem ravno zgled organizacije. Zato se mi tudi pogosto zgodi, da nekaj delam in na sredi vidim, da nekaj ni v redu. To je v glavnem moja največja težava. Povprečno naredim od dve do tri skice na eno delo, svetujem pa, da je treba zrisati več skic.

Vuk Kostić, 2011

Kako veš, da je neko tvoje delo končano? Na kateri točki izgine občutek, da nekaj ni izpadlo, kot si si želel?

Moja dela so večinoma nedokončana. Nanje še vedno gledam kot na neko vrsto vaje. Zame so končana, ko imam vtis, da z nadaljnjimi izboljšavami ne bom izboljšal splošnega vtisa nekega dela. Težko rečem, kdaj izgine vtis, da nekaj ni izpadlo, kot bi moralo, včasih je to na polovici dela, včasih pa deset dni po tem, ko zadevo končam.

Kaj misliš o avtorjih, ki 30 let delajo iste stvari?

Sam bom eden od teh. Vedno občudujem avtorje, ki so vešči najrazličnejših pristopov in tehnik, ki so zmožni zrisati zelo različne stvari. Sicer pa mislim, da je možno z osredotočenjem na eno tematiko doseči dosti višjo kakovost, vendar – zgolj pri tej tematiki.

Kaj misliš o sodobni umetnosti?

O tem nimam mišljenja.

S.P.

Anor Kath drugič: Pogovor z urednikom Goranom Potočnikom Černetom

Maribor – Humanist, filozof, sociolog, urednik ter ne nazadnje velik poznavalec in privrženec žanra Goran Potočnik Černe je ključna oseba, ki je v prvencu Anor Kath: Pota magov pred osmimi leti prepoznala pravo materijo za rast in razvoj več tisočletne zgodovine fantazijskega imperija Anor Kath. Kot pravi avtor, je bil Goran tisti, ki je materialu dal prvi priložnost za rast in razvoj. Tokrat se rojeva drugi del trilogije pod naslovom Anor Kath: Doba razdora.

Kaj lahko pričakujemo po osmih letih premora?
Delo je zastavljeno kot trilogija. Zgodba se v drugem delu logično nadaljuje tam, kjer se je v prvem končala. Osrednji liki v zgodbi – magi, v prvem delu opravijo svoje poslanstvo in obudijo zakopana orožja imperija. V nadaljevanju so spet tu, a vsak s svojim pogledom, kako in če sploh naprej.

Lahko pričakujemo “zrelejše” branje, bolj izpiljeno ali gre še za radikalnejši poseg v zgodbo/karakterje?
Samo se je v osmih letih še bolj posvetil pisanju. Izpilil se je, tako v stilu kot v samem obrtniškem delu pisanja. Obzorje si je še bolj razširil, pisanja se loteva zrelo in strastno. Če je  v prvem delu zgodba še bolj enoplastna  (seveda, ker to zahteva sama materija zgodbe), v drugem delu postane kompleksnejša: politika, dialektika oblasti, moč ideologij itd.

Precej pogosto je svet glavnih junakov v fantazijskih romanih predvidljiv, črno-bel, v prvem delu smo ugotovili, da magi niso le »navadni« pozitivci … kaj lahko pričakujemo v nadaljevanju, ostaja to ena glavnih posebnosti romana?
Liki so še bolj realistični, njihov svet je večinoma umazan, značaji so hinavski, zlobni, stremljivi, egoistični med njimi so pravi ljudomrzneži. Kralja Aragorna boste tu težko našli. Čaranje in magija že v prvem delu nista izstopala, v drugem še manj oziroma bolje, v zgodbo sta tako umeščena, da ne delujeta nerealno. Je pa res: ko človek prebudi in razbesni bogove, potem se običajne koordinate sveta postavijo na glavo – najmanj. Bralci prvega dela bodo ob prebiranju drugega zagotovo pozitivno presenečeni.

Vemo, da slovenski pisci ne ustvarjajo v žanru, kakovostne tovrstne literature v slovenščini praktični ni … s čim vas je Samo prepričal?
Ko sem dobil v roke prvo knjigo Pota magov me je zgodba povsem navdušila, bil sem presenečen, da ima en slovenski avtor lahko v sebi tudi tako »fantastično« zgodbo. Seveda je bil to šele rokopis in Samo je veliko delal na njem (stil, karakterizacija likov), tako da sta sedaj zgodba, zajeta v prvi in drugi del, čvrsta in močna. Toplo jo priporočam vsem fenom tovrstne literature – bralcem klasičnega fantazija.

Kakšen je odnos slovenskega pisca z izbranim urednikom?
Slovenski avtorji niso najbolje vajeni sodelovanja z literarnimi uredniki. Težko sprejmejo uredniške posege. V tujini je tesno sodelovanje z urednikom nekaj povsem običajnega. Bistveno je, da avtor uredniku zaupa, da verjame v njuno partnerstvo. Včasih tudi avtorji izgubijo kompas, takrat jim lahko urednik zelo dobro pomaga in jih spravi na pravi tir, ki pa je seveda avtorjev tir in ne urednikov.

Menite, da je izdaja knjig v samozaložbi lahko oteževalna okoliščina?
Od avtorja zahteva kar precej discipline, odgovornosti po drugi strani pa mu omogoča vpliv in kontrolo nad vsemi fazami izdaje knjige (uredniške korekture, prelom, oblikovanje, tisk, promocija trženje itd.)in tudi porabo sredstev. Kot avtor in investitor sam odločaš o uredniku, lekturi, izdelavi naslovnice, prelomu, načinom promocije …  Pri tem pa je tudi zelo dobrodošlo sodelovanje z nekom, ki dobro pozna različne vidike izdajanja knjige. Tudi zato, da se ne odkriva tople vode in predvsem, da ne pride do spodrsljajev, ki samozaložnika udarijo po žepu.

Koliko je žanr popularen pri nas?
Mislim, da je s popularnostjo podobno kot drugje po svetu. Na hitro se jo da razdeliti v dve skupini. Imamo trdo, »hardcore« jedro, ki postanejo, so in ostajajo ljubitelji žanra zaradi zgodb samih. Potem pa je tu še bolj »sezonska« skupina, ki je prav tako strastna v svoji privrženosti, le da ji malce pomagajo tudi mediji in množična prisotnost in popularnost določenih del žanra. Tu imam seveda v mislih ekranizacije Gospodarja prstanov, Igre prestolov, Hobbita, Harrya Potterja (upam, da me kdo ne pribije na križ, ker sem umeščam tega fanta z očali). Da se razumemo, s tem ni nič narobe. Sam se prav dobro znajdem v obeh skupinah.

Glede na uspeh serije Game of Thrones, vidite v Anor Kathu priložnost za nekaj podobnega?
Pogoj za uspeh na velikih platnih ali televiziji je zagotovo prepoznavnost in uspešnost
literarnega dela. Svetovna uspešnica pa postane knjiga v angleškem jeziku. Tipičen primer tega je Harry Potter. V nekem »pravljičnem svetu« ima zgodba Anor Kath zagotovo vse, kar potrebuje scenarist, da naredi dober scenarij, režiser pa odličen film ali nadaljevanko. A če smo realni, in sam rad ostajam realen, bi se obrnil v drugo smer, ki pa se mi zdi še kako realna in izvedljiva. Zakaj se Anor Kath ne bi adaptiral kot strip?

T.D., foto: Urška Potočnik Černe

Goran Potočnik Černe (1972) je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Objavlja kritike humanističnih del, eseje, intervjuje in druge publicistične zapise. V letih od 2001 do 2008 je bil glavni urednik Založbe Tuma. Med drugim je bil pobudnik in urednik Antologije slovenskih pesnic in monografije Pozabljena polovica, izdane skupaj s SAZU. Leta 2004 je bil med soustanovitelji Festivala Pranger, danes je njegov producent. Leta 2013 je ustanovil zavod Misel v Praksi, kjer vodi prvo Filozofsko posvetovalnico (Česalnico misli) pri nas. Občasno se tudi umetnostno udejstvuje. Je član slovenske državne reprezentance v kendu (japonske mečevalne borilne veščine).

Samo Petančič: Vrnitev Anor Katha po dolgih osmih letih

Ljubljana – Od izida Anor Katha: Poti magov je minilo osem let. Ko je knjiga izšla, je bila, sodeč po knjižnični izposoji, dobro brana, o njej pa se je govorilo tudi po spletnih forumih, ki se ukvarjajo z znanstveno fantastično in fantazijsko književnostjo. Po dolgoletnem molku se zgodba štirih magov (in ene sopotnice) vrača v romanu Anor Kath: Doba razdora.

Začniva na koncu prve knjige. »Začelo se je,« je dejal Muliarov v kleti Harlonartove palače, stoječ zraven kovinske kocke. Žarela je. Lahko razkriješ začetek Dobe razdora ali vsaj nakažeš, kaj si v njej obeta bralec?

Premislek. V drugi knjigi se zgodba nadaljuje. To poudarjam zato, ker se določene pripovedne linije tudi prekinejo ali končajo. V drugem delu zgodbo še vedno nosijo glavni liki, vendar mislim, da bodo tisti, ki poznajo prvo knjigo, utegnili biti malce presenečeni nad določenimi stvarmi v drugi. Tako bom povedal – v trilogijah se pričakuje dramaturški lok in ta je v moji knjigi, bi rekel, malce čuden. Smeh.

Zakaj čuden?

Tega sicer nisem pobral od Georga R. R. Martina (avtor Pesmi ledu in ognja, bolj znane po naslovu prve knjige Igra prestolov, op. G.B.), ampak za nekatere svoje like sem že ves čas imel zamisel, da na neki točki odidejo iz zgodbe na tak ali drugačen način in se jim to tudi zgodi. To bo mogoče neprijetno ali nenavadno nekomu, ki je vajen glavnega junaka spremljati do konca, vendar to pri meni ni samo po sebi umevno. Zgodba je bila pač tako zamišljena.

Čeprav si imel zgodbo torej že začrtano, zakaj bo med izidom prvenca in njegovega nadaljevanja minilo dolgih osem let?

Ja, besedilo druge knjige sem imel pripravljeno po izidu prve, vendar sem dobil vtis, da je na založbi uplahnelo zanimanje za založiti drugo. Pred približno tremi ali štirimi leti sem z njimi znova skušal stopiti v stik, a tudi takrat ni bilo nekega konkretnega odziva.

To me pa preseneča! Kot sem namreč bral, je bila tvoja prva knjiga svoj čas celo najbolj izposojana v kategoriji znanstveno-fantastične in fantazijske književnosti med odraslimi bralci.

Dozdeva se mi, da so za pomanjkanje zanimanja s strani založbe krive subvencije.

Kako, prosim?!

Hja – izdajo knjigo, poberejo subvencijo in to je to. Trženja je komajda kaj ali sploh nič… Zdi se mi, da je bil za založbo izid moje prve knjige enkratni projekt. Da se ne bi razumeli narobe – subvencije kot take niso nujno slabe. Nenazadnje so mi omogočile izdajo prvenca in mi posredno dale tudi voljo, elan – nenazadnje tudi za tokratno samozaložbo.

Ostaniva še malce pri času, ki je pretekel od takrat. Star si bil 27 let, zdaj jih imaš 35. Človek se v tem času spremeni v marsikaterem pogledu. Ali se to kakorkoli odraža v drugi knjigi?

Da in ne. Besedilo druge knjige je staro približno šest, sedem let in ga namenoma nisem hotel preveč popravljati. V tem času sem sodeloval na več literarnih delavnicah pri nas in v tujini, se prijavljal na tekmovanja, pisal kratke zgodbe… in moj slog pisanja je danes vsekakor drugačen, kot je bil takrat. Čeprav je bilo moje pisanje bolj »na horuk«, grobo, izpuščalo je detajle, veliko se je dogajalo, stvari so letele okoli… je imelo nek draž in je, kot kaže, pritegnilo bralce. Preskok med slogoma v prvi in drugi knjigi bi bil čisto prevelik, če bi vztrajal pri današnjem stilu pisanja. Kogar zanima, si ga lahko ogleda na spletni strani, kjer imam objavljenih nekaj kratkih zgodb.

Ali lahko podrobneje opišeš razvoj tvojega pisanja?

Dogajanje po izidu prvenca je bilo zame zelo nenavadno. Preplavljali so me zelo nasprotujoči si občutki. Ob tistih nekaj branjih, ki smo jih pripravili, sem doživljal mešanico velikih pričakovanj in prav tako velike zadrege. Potem je vse skupaj zamrlo in zame to takrat sploh ni bilo slabo. Pred približno tremi leti pa me je pravzaprav moja sestra nagovorila, naj pisanja ne opustim za vekomaj. Velik premik je bila tudi delavnica romana v Stari Sušici na Hrvaškem – česa podobnega takrat ni bilo pri nas. Tisti teden dni dela in druženja z literarnimi ustvarjalci in resnično kakovostnimi mentorji – pa čeprav v hrvaškem jeziku – mi je dal elana za celo leto! Ideje so vznikale ena za drugo in to ne zgolj pri že napisanem starem besedilu. Začel sem oblikovati nova, pisati kratke zgodbe, se udeleževal natečajev…

…in ostal pri istem uredniku.

Gorazd Potočnik Černe se je mi je kot urednik zelo izkazal že pri moji prvi knjigi. Vanjo je po mojem prepričanju vložil zelo veliko energije. Poleg tega je eden redkih pri nas, ki da priložnost domačemu žanru …

Kaj to pomeni, da je eden redkih? Imaš drugačne izkušnje z večino drugih?

Veliko svojih del sem pošiljal založbam, na natečaje ipd. in potrdile so se mi besede Andreja Blatnika, ki je  – po domače povedano – pri nas kar »kaliber« na področju književnosti. Dejal mi je namreč, da žanrska književnost v Sloveniji ni priljubljena, ker smo ruralna dežela. Za žanr pa rabiš mesto, metropolitanstvo. Opažam še, da je pri nas težko najti nekoga, ki bi pisal oziroma izdajal žanrsko literaturo. Slovenci ne maramo slovenskega žanra, kar pravzaprav razumem, saj ga ne maram niti sam. Smeh. Mora biti res izjemno delo, da me pozitivno preseneti.

Tvoj prvenec so ob izidu poimenovali za enega prvih slovenskih fantazijskih romanov. Kakšno je tvoje mnenje o tem konkretnem žanru pri nas dandanes?

Pisci fantazijske literature so pri nas bolj kot ne »prosti strelci«. Marsikdaj so to srednješolci, ki jih podpre šola ali pa imajo »strica« v lokalni tovarni, ki jim za izid knjige da na stran dva ali tri tisočake. Posebej bi omenil društvo Zvezdni prah, v katerem se je na primer Bojan Ekselenski zelo angažiral glede žanrske literature. Tu so še Andrej Ivanuša in drugi, ki so skupaj oblikovali takšno »kavbojsko« ekipo. Namenoma sem uporabil tak pridevnik, saj so kot nekakšni prosti jezdeci. Oni so močnejša skupnost pri nas na žanrskem področju, še posebej fantazijskem in znanstveno fantastičnem.

Kje pa vidiš sebe znotraj tega?

To sem se velikokrat spraševal in si na koncu vedno odgovoril enako: rad bi zgolj povedal neko zgodbo. Zgodbo, ki me žuli, saj je stara kakih osem let in bi jo rad predvsem spravil do bralcev, še posebej tistim, ki so bili zaradi dolge zamude morda razočarani.

Kakšna je predvidena časovnica do izida?

Izid bo predvidoma julija. Knjiga je trenutno v prelomu, ta traja tri tedne do enega meseca. Sledijo še zadnji pregledi in tisk. Če mi ne uspe julija, pa raje septembra.

Prej si omenil, kako težko si shajal z javnimi branji. Ali jih pripravljaš zdaj in kako boš tokrat shajal z njimi?

Bomo videli, vendar upam, da se bo poznalo 7 let dozorevanja. Smeh. Za začetek načrtujem dve branji v Ljubljani, a ni še nič dogovorjeno. Poleg tega sem se povezal z nekaterimi našimi literarnimi kritiki, ki so naklonjeni žanru. Upam, da bo kakšna pobuda prišla tudi z njihove strani. Pri prvencu sem na primer kljub kot rečeno skromnemu trženju doživel eno prisrčno povabilo k pogovoru na Radiju Trbovlje in česa takšnega bi si želel tudi tokrat. Dogajanja v zvezi s knjigo bodo na voljo tudi na mojem facebook profilu.

Čeprav je pogovor nastal v pričakovanju izida drugega dela trilogije, se za konec zazriva v prihodnost. Ali si upaš napovedati izid sklepnega dela?

Mislim, da bi utegnil finance zbrati do leta 2016 in če potem rabimo še kakšno leto za izdajo… verjetno bi izšla nekje 2017 ali 2018.

Držim pesti!

G.B.

e                                             foto: Mavric Pivk