Prijatelja (čas branja: 20 min)

 .mobi verzija je dosegljiva tu 

Jaro že od malih nog ni bil del vasi. Z mamo sta živela v majhni kajži, doli ob potoku, pri Vodenicah. Podrtijo je dobila po dolgih letih dela za kmeta Jagra, kos ničvredne zemlje in hišo, ki je plesnela in se sesedala okoli nje. Jaro ni bil ne velik, ne majhen deček, ne debel in ne suh. Vse, kar si res opazil na njem, so bile oči. V njih ni bilo ne pravega hladu, ne topline. Ni bil pravi samotar in nikoli se ni zares družil z vaščani. Hodil je v šolo v Podlesjek, kot vsi in nadaljeval na srednjo strojno v mesto. Nekajkrat jih je skupil v šoli in na vaških veselicah, da je Mihovčevemu fantu iztaknil oko, pa nikoli niso dokazali. A se ga je držal nekakšen sloves, kot se drži takih ljudi.

Na srednjo strojno sem hodil tudi jaz, dokler me niso prepisali v prestolnico. Z Jarom sva se kar pogosto videla, a nikoli nisva zares tičala skupaj. Bil je sovaščan, a vseeno tujec. Nanj sem nato za več let pozabil.

Doli se je začela vojna, mi smo se odcepili, to so bili hitri, upanja polni in za vse dobri časi. Veliko se je zidalo, poslovalo in kradlo. A je bilo za malega človeka dovolj. Jaz sem dokončal srednjo strojno in se vpisal na višjo. Tam sem spoznal Maro. Štiri leta je bila mlajša od mene, hodila je na srednjo zdravstveno in s podeželsko preprostostjo in neskvarjenostjo ostro izstopala od vreščečih babnic, ki so jo obkrožale. Počakala sva, da sem izdelal vse izpite in dobil delo – vojne je bilo tedaj doli že skoraj konec – in tako sem jo, ko je bila že polnoletna in sem dobil delo v Tehnostroju, predstavil očetu in mami. Sestri sta vihali nosove, tudi mama je bila sumničava, očetovo podporo pa sem imel. Dve leti pozneje sva šla na svoje, vzela veliko posojilo in kupila majhno hišo nedaleč od naše. Zame je bilo preblizu, za mamo predaleč. A bilo je lepo. Mara je očedila in uredila najin dom, priseljenka je navezala tesne stike s sosedi bolj kot jaz kdajkoli prej in v postelji je bila topla in živa, da nisem gledal za drugimi. Nisem imel razloga.

 

Jara sem znova srečal več kot deset let pozneje. Nek dan sem se, racajoč in že s precej več trebuha kot ob koncu šol, prebijal skozi mesto, v eni roki sem držal poslovno torbo, pod drugo pa velik paket, ki sem ga prevzel v špeceriji in naj bi ga jutri odnesli s sabo na obisk h Marinemu očetu. Nina je bila takrat stara osem, Maja pa deset let. Avto sem imel parkiran pri železniški postaji in ko sem hitel med ljudmi in se prebijal mimo dolge vrste klopi, na katerih so pogosto posedali siromaki, sem ga zagledal.

Nosil je zlizane kavbojke ter siv jopič, sedel pa je nekako zgrbljeno in sklenjenih rok gledal v prazno. Bil je bolj suh kot včasih, manj las je imel, a nisem mogel ugotoviti, kaj je tisto, kar me v njem nekje globoko vznemirja. Šele potem, ko se je zgodilo, kar se je zgodilo, se mi je posvetilo, da je bilo tisto neotipljivo, zame, malomeščana, mehko zraslega človeka nedoločljivo bistvo, ki sem ga takrat na postaji neuspešno poskušal razbrati, nekaj železnega, nekaj kar je ležalo v njem.

Ne vem, zakaj sem se takrat ustavil. Poleg sebe je imel veliko platneno vrečo in ni me opazil. Toda – čeprav se nerad hvalim, treba pa je biti pošten – vseeno menim, da sem postal, ker se mi je Jaro zdel izgubljen. In morda, morda me je nekje daleč malo žulilo, da mu na srednji nisem bil boljši prijatelj.

»O, Jaro!« sem dejal, kot bi na cesti našel redek kovanec.

Prvi trenutek se mi je zdelo, da me ni slišal. Nato se je ozrl proti meni, a ne vame. Oči, ki so me gledale, niso imele več niti kančka človeškega. Kot bi gledal v dolg predor, na koncu katerega je le sivina. Ni me zmrazilo in ni me postalo strah ali kaj takega. Bila je le … odsotnost.

Nato pa se je v pogled zlil Jaro, morda star del njega, še iz šolskih dni, ki sem ga poznal in je on mene spoznal in se je nasmehnil.

»Milč,« je rekel z nasmeškom in mi stisnil roko. Ta stisk me je malo vznemiril. Nekateri se rokujejo mlahavo, spet drugi, sploh na vasi, radi kažejo svoj stan s tem, da ti zgrabijo dlan, da skoraj kri izza nohtov udari. Njegov stisk je bil trd, nekako odsoten. Kot bi se Jaru dogajalo nekaj posebnega, pomembnega, mi, mehki ljudje, pa smo bili zgolj igralci, lutke na velikem odru, ki ga razume le on.

»Ja Jaro … Pozdravljen … A si nazaj … Poklicati sem hotel …« sem se spotikal čez besede, on pa, kot da me spet ni slišal, gledal skozi ljudi, nekam proti trgu.

»A ti je dobro?« je končno vprašal, ne da bi me pogledal. Ustavil sem se. Kako si in kako gre in to, ja … To je šlo. A ti je dobro pa je zvenelo resneje.

»Dobro,« sem odvrnil in takrat me je prvič pogledal, kot bi ga presenetil. Počutil sem se kot šolarček pred strogim profesorskim zborom. »Prideš na vas? Nazaj?« sem ga vprašal.

»Mogoče,« je rekel. Ves čas se mi je zdelo, da bi moral Jaro kaditi. Moral bi vleči cigaret za cigaretom, a je samo zgrbljen, kot star sokol, ždel tam in opazoval golobjo povorko, ki se je drenjala mimo.

»No … lepe praznike,« sem mu dejal in odracal dalje. Nisem vedel, zakaj sem mu to rekel. Prazniki niso bili blizu. Še enkrat sem se ozrl, še vedno je bil tam, a me ni pogledal. Mislil sem, da so moji opravki z njim tako končani.

 

Drugič sem ga videl v vasi, na robu pravzaprav, v smeri proti Vodenicam, ko je govoril s policistoma in majhnim plešastim možakom z veliko beležnico. Bil je moker jesenski dan, peljal sem se iz službe, zadaj sem imel cel kup špecerije, poleg pa stlačeni prešiti odeji, ki sem ju vzel iz kemične čistilnice v mestu, kot mi je naročila Mara. Ko sem jih zagledal, me je prešinilo, ali bi se res vtikal v špetir skoraj neznanega mi soseda, ampak Jaro je bil le Jaro in zavrl sem ter odprl okno. Umolknili so in me gledali. Jaro se je zdel miren, policista pa napeta. Plešec je izžareval birokratsko avtoriteto.

»Dober dan,« sem toplo pozdravil, še vedno sedeč v avtu. Jaro, kot da me ni opazil, trojica pa me je nejevoljno gledala.

»Kdo pa ste?« je vprašal birokrat.

»Tule doli živim – sosed sem. Kaj pa je? A je kaka težava?«

»Ni težave. Kar pojdite.«

»O Marč, si to ti?« sem zdaj nagovoril enega od policistov. Poznal sem ga še iz srednje šole. Takrat je hodil s sosedovo punco, zdaj pa je bil samec, ki je pogosto zahajal h Ukrajinkam pri Ferjancu.

»Živjo Milč,« je dejal, se v zadregi nasmehnil ter si popravil kapo.

»Kaj se dogaja?«

»Nič …« je hotel vskočiti birokrat, pa se policist ni dal.

»Dovozno pot je uporabljal. Pa je Jagrova zatežila. Poklicali so zemljemerce in gospoda hm … z občine.«

»Upravne enote,« ga je popravil moški z beležnico.

Sam se na birokracijo res nisem dobro spoznal, kot sem pozneje videl, pa še vedno precej bolje kot Jaro. Ugasnil sem motor in izstopil. Birokratu sem začel zastavljati cel kup vprašanj. Ko se me je poskušal odkrižati, sem vztrajal, da sem sosed in davkoplačevalec in tako pravzaprav v postopku udeležena stranka (čeprav postopka ni bilo), potem sem hotel od njega ime in priimek, ki ju je stežka izdavil, pa natančen podatek, kje dela in kakšno delovno mesto zaseda. Končno sem dejal, da je to očitno zadeva širšega interesa in jo je treba dat v časnike. Nekaj časa je še motovilil, nato se je nezadovoljen poslovil, a zagotovil, da se še vrne. Jara sem vprašal, kaj je bilo, pa je le skomignil z rameni. In znova sem imel priložnost preprosto oditi. A je nisem izkoristil.

»Daj pridi kaj naokoli,« sem mu rekel. »Pri Marinem bratu so klali. V soboto delamo ocvirke.« Gledal me je, molčal, nato pa pokimal.

»No, pa srečno …« sem dejal bolj sebi kot njemu, ko se je odpravil ob cesti, v kavbojkah in zdelanem športnem jopiču, tujec na vasi.

Jarova vrnitev je Pr’ Birt razvnela divje govorice. Vrnil da se je z juga, tam je bil najemnik in ostrostrelec. Deloval da je v množičnih čistkah okoli Grajskega, tisto je bilo tudi po televiziji. Menda je vozil tank. Nekateri so zatrjevali, da se je vrnil neizmerno bogat – res je kupil majhno hiško, ob železnici, nedaleč od Vodenic – ter da ima trdne povezave z mafijo in cigani, tam na jugu. Žižkov Miha je bil prepričan, da ima Jaro orjaškega terenca, ki pa da ga skriva v skednju. Jožko, ki je večino svojega življenja posvetil slivovki, je zagotavljal, da ga je videl pri Ferjancu, kjer da je Jaro vsako uro naročil drugo dekle. Kako bi Jožko, ki še živ dan ni prestopil praga lokalne javne hiše, to vedel, sicer ni bilo jasno. Pr’Birt se sicer nisem veliko zadrževal. Pogosto pa sem moral komu od sosedov tam kaj oddati ali prevzeti in vsaj eno pivo je bilo obvezen del etikete, preden sem se odpravil domov. Tako sem izvedel kakšna posebnost naj bi bil naš Jaro.

Ta se je – brez terenca, peš, v ponošenih športnih copatih – na dogovorjeni dan res prikazal pri nas in Nina je pritekla v hišo z novico, da je »en čuden tip na dvorišču«. Takrat se je že bližala koncu osnovne šole in se začela barvati na roza, kar me je po tihem jezilo in sumim, da je to dobro vedela.

Kot ocufan pes je Jaro takrat postaval med hišami in skoraj oprezno gledal okoli. Ko me je videl, si je očitno oddahnil. Sprejel sem ga kolikor toplo sem ga lahko, a v bistvu je bila Mara tista, ki je znala z njim. Moja žena, ki se ni bala z najbolj robatim kmetom ali tesarjem razdreti še tako prostaške šale, je bila ob Jaru mirna, tiha, skoraj bi rekel, materinska. Nikoli ni nič dejala, toda ženska, ki je bila vse življenje mama, gospodinja in malo kmetice, je Jara bolje razumela kot cela vas. Ali jaz. Govorila sva sicer predvsem midva, pila sva predvsem midva, toda zares razumela sta se onadva. Zato tudi mislim, da je pozneje storil, kar je storil.

Jaro je redko pil. O tem, kje je bil, je nekaj malega povedal le enkrat. Najmlajša je že spala, v majini sobi je še gorela luč, Mara je bila v kuhinji. Dolgo sva sedela v tišini in zrla v temneče nebo in polja, redke avte, ki so občasno pripeljali mimo hiše. Jaro je bil takrat doma že več kot tri leta. Edino k nam je občasno zahajal. Kaj počne in od česa živi, ni vedel nihče.

»Dobro imaš, Milč,« je nenadoma dejal v jesenski mrak, ne da bi me pogledal. Njegovi prsti so oklepali majhen kozarec. Nisem vedel, kaj bi odvrnil.

»Dobro imaš,« je ponovil in pokimal. Molčal sem. Vedel sem, kaj misli. Ni propadal, ni se zapijal kot Jožko, toda živel je sam. Bil je redkobeseden, a meni je bil dobra družba. Raje sem bil z njim tu, kot da bi poviseval Pr’ Birt.

»Dol sem bil, veš?« je rekel.

»Lej Jaro, saj ti ni treba …« sem nekaj načel, pa hitro umolknil.

»Dol. In ni bilo lepo. Nisem počel tega, kar pravijo. Druge reči sem počel. Druge.«

To je bilo vse, kar je povedal. Zahvalil se mi je za slivovko, vstal in se odpravil na dolgo pot domov.

Takrat, ko se je zgodilo, ko je gorje zarezalo tako globoko, da nas je skoraj uničilo, vsaj mene, je bilo tako, da za vse skupaj verjetno sploh ne bi izvedel, če se ne bi prehitro vrnil iz službe. Pozna jesen je bila. Pri nas, na Zimarjih so imeli vinski sejem in izbor vinske kraljice, kar je v naših krajih velika stvar, največja. Bile so zimske počitnice in vzel sem si nekaj dni prosto, toda imeli smo velik projekt za Ruse in v ponedeljek, ko sem pravzaprav že začel dopust, sem za nekaj ur še skočil v službo. Mara je bila sama doma, Nina pri njenem fantu, Maja pa je odšla na Zimarje. Tja so prvič prišli tudi s televizijo in vsa vas je šla firbce past.

Mislil sem, da bom imel dela do štirih, a sem že ob enih uredil fascikle za prihodnji ponedeljek, vse je bilo skoraj sumljivo na svojem mestu. Tri minute čez eno sem zaklenil pisarno, spomnim se, ker sem pogledal na uro in se napotil domov. Oblačno je bilo.

 

Dokler mirno živiš in se ne zgodi nič, vsaj nič zares slabega, niti ne veš, kaj imaš. Ko pride nesreča, je tujka, njene poteze so ti neznane, misliš si, da je zgrešila hišo, da je prestopila napačna vrata. Nekaj takega me je prešinilo, ko sem vstopil v vežo in – še zdaj ne vem zakaj – takrat edinkrat nisem glasno pozdravil, že hip pozneje pa slišal, kako je v kuhinji nekdo zahlipal. Pristno trpljenje je bilo v tistem jeku. Moje noge so naredile tistih nekaj korakov in zagledal sem Majo v ženinem objemu, videl hčerkin strgan pulover, blatne kavbojke, opraskano kožo. Solze. Ko zdaj gledam nazaj, se počutim bedastega in malo me je sram. Kot da se nekatere stvari ne morejo zgoditi. Ampak ljudje včasih tako mislimo.

Stal sem na pragu in možgani so nekaj trenutkov zlagali videno – objokano ženo, ki pa je že s strahom pogledovala k meni, mojo hčerko, ki jo je nekdo pretepel in – strgani pulover je nakazoval to – hotel tisto, kar je bilo pod njim. Na mojo reakcijo nisem ponosen.

»Kdo? KDO?« sem zarjul nanju, kot bi bili oni krivi, kot bi oni nekako to storili, povzročili, bes pa se je, kot gigantsko mlinsko kolo začel kotaliti v meni in zdravorazumski nadzor me je hitro zapuščal … Nek tuj mož, nenavadno domač nesreči, ki je se je naselila k nam, se je začel gibati po moji hiši. Vem, da mi je Maja takrat skozi jok, solze in smrkelj izdavila imeni obeh napadalcev, a se tega niti ne spomnim.

Rešila pa me je moja žena, kot vedno.

Ko sem se s bokarico prikazal na dvorišču, v avtu ni bilo več ključev. Zarjul sem, z Zimarij je nosilo zvoke ansambla, in peš sem se pognal čez polje, s puško v rokah in škatlo šiber v žepu. Še vedno sem nosil čevlje za v službo in taboljše hlače, ki se jih je že po nekaj korakih in skokih prek brazd oprijela vlažna prst. Spomnim se, da je čisto na rahlo snežilo.

Do Zimarij je od nas približno pet kilometrov, do Jarove hiše pa tri. In Mara je imela ključe. Ni imela vozniškega izpita, toda moja žena se je pognala za volan in se v cukajočem avtu pognala do Jara. Nisem globoko veren a toda menim, da je bog dal, da je bil doma. Ni mu veliko razlagala, že čez nekaj trenutkov je vozil on. Ujel me je na gozdni poti, ob vznožju hriba, ko sem se, zaripel in razpete srajce hotel pognati navkreber, v gozd in proti cerkvi, šotorom, stojnicam in pijanem rajanju na vrhu, hotel poiskati Rotnika in Levstika, ter jima v njuna obraza sprazniti po dve dvanajstici. Resno sem mislil. Še nikoli v življenju nisem česa mislil tako resno, pred sabo sem videl le majin roza pulover, tistega mehkega, ki ga je dobila za božič. In kako je bil strgan.

Kaj je Jaro počel dol, nisem vedel, toda z zvermi je znal. In takrat sem bil zver. Videl sem Maro, ki je sedela na sovoznikovem sedežu in ji je glava lutkasto omahnila, ko je divje zavrl, in njega, kako se je spretno pognal iz vozila in proti meni. Ujel sem njegov pogled in videl, da to ni pogum. Nekaj mi je pravilo, da mu je vseeno, če ga tu počim. Mislim da me je, celo v tistem stanju, to pretreslo. In sem se zapletel v razmišljanje.

Mislil sem mu kaj reči, morda sem mislil, da se bo ustavil, pogajal, me poskušal prepričati. Jaro pa se je samo znašel pred mano in silovito zamahnil. Udarec je priletel tik pod čeljust, v vratno žilo. Zadnje kar se spomnim – in tega se najbolj spomnim – so bile njegove oči. Zdel se je vesel.

Zavedel sem se v hiši, na divanu, Jaro pa je sedel za mizo nedaleč od mene. Mara mu je dala slivovko, a se kozarca očitno ni dotaknil. Jaz sem se zbudil, skočil pokonci, zarjul zaradi razbolelega in oteklega vratu, začel tekati okoli in odpirati vrata, našel Maro in Majo, skupaj smo se zjokali, potem me je popadel nekakšen histeričen bes in začel sem tuliti na Jara, zakaj me je ustavil in da grem nazaj in kje je puška in tako dalje. Sedel je in me ni poslušal. Ni se vznemirjal.

Potem so me dekleta prvič v življenju zares prizadela. Rotnika in Levstika niso hotela prijaviti. Poznal sem Marča, prometnika, toda Rotnik je bil lastnik treh velikih žag in vaške trgovine. S komandirjem in županom so si bili blizu. Levstik je bil sin velikega avtoprevoznika. Njegove tovornjake si lahko pogosto videl, če si se peljal v prestolnico. In potem je bila tu še sramota. Kakšna sramota? Kaj bodo rekli ljudje, so govorile, spraševale moje ženske. In jaz nisem vedel, kaj jim reči. Nič nisem mogel. Proti njim res ne.

Takega me je našel Jaro. Sedel sem za hišo, buljil v hruško in ravnice, zraven pa so stale tri steklenice slivovke. A jih nisem načel. Razmišljal sem. Taka reč človeka, njegovo moškost, postavi v novo luč.

Jaro je prisedel.

»Lep večer,« je dejal in čudno sem pogledal. Če bi v tistem trenutku čez njive pritekel gol predsednik vlade, ne bi bolj pobuljil.

»Lep, kajne?« je vprašal. Še naprej sem ga osuplo gledal. »Milč. Ne naredi nič. Jasno? Nič. Ti imaš … svoje. Poskrbi zanje.«

»Kaj boš pa ti?« sem vprašal, ne da bi res vedel, kaj sprašujem.

Jaro ni odgovoril, le gledal je v umirajoči dan. Nato je odprl slivovko in mi jo ponudil. Nisem ga zavrnil.

Minila sta dva tedna. Maja je bila še nekaj časa doma, jaz sem se počutil kot navaden kup dreka. Mara me je sočutno gledala, z mano ravnala, kot da bi bil jaz tisti, ki se mu je to zgodilo in ne moja hči. Ne vem, od kod je jemala moč. V službi sem delal intenzivno in veliko, če kaj ni šlo po načrtu, sem bil popadljiv. Marjan, sodelavec me je odvlekel na pivo in resno izprašal, kaj je, a mu nisem povedal resnice. Maro sem sovražil. Majo pa sem opazoval s tistim skrušenim pogledom. Na Nino sem tiste dni preveč pozabljal. Vem da je res, a tako je bilo.

Jara ni bilo blizu.

Da je imel Levstik prometno nesrečo, smo izvedeli teden dni pozneje. Kar pa ni bilo nič nenavadnega. Fant je razbil že več avtov. Vseeno so se tokrat govorice Pr’ Birt, kamor sem takrat po službi več zahajal, dodobra razživele. Menda je naredil totalko. Zraven ni imel nikogar, poškodbe pa so bile baje strahovite. Govorilo se je, da nikoli več ne bo hodil. Govorilo se je, da ga je nekdo zrinil s ceste, zadevo je preiskovala policija, v lokalnih časopisih je bilo nekaj člankov.

Bil sem bedak in zaradi tega bi lahko nadrajsal, toda Marča sem šel spraševat, kaj policisti vejo. Povabil sem ga k sebi in pošteno sva se ga nacukala. Natvezil sem mu, da se s starim Levstikom ne razumeva in da me veseli, da je fanta pošteno štrafalo. Verjetno mi ni verjel, toda družinskega očeta kot sem bil jaz, z zadevo vseeno ni povezal. Pa saj ni bilo kaj povezati. Bila je huda prometna nesreča, sem dejal tudi Marču. Ta je, krepko podprt s pivi in slivovko, zdaj bruhnil v nekakšen ironičen smeh in dejal »Nesreča ja. Nesreča. Zletel je v hosto in kao padel iz avta. Pa ni nič padel, Milko moj. Eden ga je ven potegnil. Novinarji tega niso zavohali. Eden ga je fajn obdelal. Fajn.«

»Kaj, obdelal? Prebunkal?« sem bil drzen z vprašanji.

»Jajca mu je razfukal. Prašnike, ha ha,« se je lajajoče zarežal Mirč. Mislim, da mu je bilo težko. To so težke skrivnosti. Treba jih je nekje odložiti. »S kijem za bejzbol ali nekaj. Nismo našli ne avta ne tipa ne kija. Ampak nekaj takega je bilo. Levstikov tamladi ne bo kaj dosti več vozil. Pa še marsičesa drugega ne bo počel,« je delal policist.

Nisem ponosen na to, kako sem se počutil takrat.

Nekaj dni pozneje je bil v časopisih Rotnikov mlajši. Kriminalisti so pri njem našli steroide, velike količine zdravil na recept in pol kilograma kokaina. Robo je imel v avtu in pri sebi doma. Cel narkomanski šef, kot je kazalo. Pr’ Birt so imeli obširne in poglobljene debate o mamilih na vasi, temu, kako ni več morale, saj Rotnik vztraja da ni kriv, ter življenjskem dejstvu da »kdor visoko leta, nizko pade«.

Ne morem reči, da so se stvari »počasi uredile«. Manj sem začel ostajat Pr’ Birt in več doma. Maja je uspešno končala srednjo šolo in se vpisala na višjo zdravstveno. Nina je šla v gimnazijo v mesto. Še zdaj mi je žal tistih mesecev po vseh teh dogodkih, več bi moral biti z njo.

 

Jaro se je pri nas spet pojavil prihodnjo jesen. Nek dan se je preprosto spet znašel na našem dvorišču. Marsikaj sem ga hotel vprašati, a ga nisem. Levstik si nikoli ni zares opomogel, Rotnik pa je dobil štiri leta. Odsedel je dve, a sem slutil, da bo do smrti pogledoval čez ramo.

Jaro ni nikoli dejal nič. Je pa včasih z mačje zadovoljnim pogledom pri meni srebal slivovko. Izgledal je, kot da se spominja dobre, res dobre šale, ki jo razume le sam.

Creative Commons Licence
Prijatelja by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License.
Based on a work at http://samovekratke.com/?p=105.

Leave a Reply

Your email address will not be published.