Zimska zgodba (čas branja: 14 min)

 .mobi verzija je dosegljiva tu

Odhod

Po parku pred kavarno v kateri ga je čakala, je divje brilo, tla so bila trdno zmrznjena, drevesa poledenela.

Spijo. Ampak spomladi se bodo zbudili. Ne tako kot jaz, jo je prešinilo in roka ji je zatavala na mehko blago kostima in spodnji del trebuha.

Vrata so se se s treskom odprla in v prostor je poleg divjajočih snežink vdrl velik moški, svetlolasec z visoko spodvihanimi krajci svetlega plašča in debelo navitim šalom okoli vratu. Ukrotil je vrata, jih z opravičujočim pogledom natakarici zaprl in prisedel k Luciji.

»Živjo,« je dejala in se nasmehnila, da so se ji naredile gubice, vzela si je trenutek in si ga ogledala, mladostnega moškega v zgodnjih štiridesetih, s sivino v zalizcih, a gibkostjo in življenjsko energijo, po katerih bi težko sodil, da po ves dan preživi v ambulanti.

»Živjo, ej oprosti, ker zamujam, imeli smo noro, en nujen primer, en mulc in potem je bila cela štala …« je momljal, medtem ko si je odvijal šal in stresal sneg vse okoli sebe.

Nasmehnila se je. Andrej je kljub letom v sebi obdržal nekaj deškega. Vedela pa je, da je tudi odličen oče svojima fantoma. Pomislila je, da ju nikoli ni klical »moja sončka« ali kaj podobnega. To so počele samo klepetalke s forumov o neplodnosti.

»Oprostim ti,« je dejala in čez mizo stisnila njegovo dlan. Natakarica je prihitela in spogledljivo prevzela naročilo.

»Torej … kaj bo dobrega … koliko bo, pol leta, kar se nisva videla … oprosti, veš kako čas beži, z Natašo imava celo norišnico pa tamaladva …« je streljal predse in se nenadoma ustavil, kot bi stopil v nekaj neugodnega.

»Že v redu,« se je znova nasmehnila in spodbudno stisnila njegovo dlan. Natakarica je prinesla njegov čaj in rum. Lucija ni nikoli pila. Tudi kadila ni. Prešinilo jo je, kako si eni lahko privoščijo vse, drugi pa nič. Grde misli ni hotela domisliti.

»Torej, ja, kar dobro je. Bojanu gre v redu. Julija so ga povišali … šef oddelka je. Kupil si je nekega terenca. Heh. Moški.«

»Aja? A res? Nisem vedel. Kako krasno,« je odvrnil in zlil šilce ruma v čaj. Tedaj je zazvonil njegov mobitel. Pogledal je številko, dejal »Oprosti« in prevzel. »Ja, ja, ga bom jaz prevzel. Ob šestih. Vem. In potem na glasbeno. Ja. Ja. Rad te mam srči. Cmoka,« je končal pogovor, medtem, ko je Lucija gledala zimsko pokrajino in starca, klošarja, ki se je prebijal skozi veter. Le kako je v tem vremenu ostal na prostem?

»Oprosti. Res oprosti. Nataša in to … Povej, ja. Kako … gre?«

Izpustila je njegovo roko, sklenila – še vedno vitke, a z gubicami prestreljene – prste okoli skodelice kakava in se zazrla v rjavo tekočino.

»Glej, Andrej, poklicala sem te …« je dejala, ko je znova zazvonil njegov mobitel. Pogledal je številko, se opravičujoče nakremžil in sprejel klic. »Ja. Kaj je? Oktapleks tisoč petsto. In dve plazmi, ene trombocite. Ja tisoč petsto. Spedenajte ga, pridem čez pol ure,« je končal klic in se Luciji znova opravičujoče nasmehnil. Tokrat mu nasmeha ni vrnila. Še vedno je oklepala skodelico.

»Na Slovaškem ni šlo,« je dejala.

Prijel jo je za nadlaht.

»Žal mi je.«

»Ja. Spontani po sedmih tednih. Pravijo da je … da po vsem tem … da spodaj ni več. Da … ni nič več.«

Andrej je molčal in jo sočutno gledal.

»Tako mi je žal,« je dejal »Ampak glej, posvojitev ali pa …«

Odkimala je.

»Saj veš, kako je.«

Molčal je.

»Res mi je žal,« je rekel in za trenutek je videla, da je res z njo. Preden se odpravi nazaj v ambulanto, nato k ženi, k otrokoma, ki ju nikoli ne kliče »moja sončka«.

Pokimala je.

»Ja, no ja …« je zmajevala z glavo. »Pravzaprav … pravzaprav nisem prišla sem zato.«

»Ne?« jo je nekoliko presenečeno pogledal.

Odkimala je.

»Rada bi … Glej, Andrej, vedno si mi bil dober prijatelj.«

»Hej, hej, da ne boš počela kakih neumnosti, hej …« se je neprešerno zahehetal in umolknil.

»Zdravnik si ane in imaš tisto prisego …«

»Hipokratovo.«

»Ja. No v glavnem. Povedala ti bom nekaj, kar hočem, da obdržiš zase. Vem, da je to veliko, ampak … nisem prepričana, da bom lahko … ne vem. Dobro je, da nekomu povem.«

»Kaj? Kaj, Lucija? Malo me strašiš, veš, heh?« je dejal in z očesom poblisnil na mobitel.

»Z Bojanom sva se pogovarjala in … vse sva probala. Laparo pa transfer, petkrat, šestkrat, pa ivf, pgd, saj vse veš, pa v Srbiji in na Slovaškem, saj sem ti povedala, pa nič. No. Šla sva tudi h doktor Živadoniču, Domančiču, Smajlovu ampak …«

Andreju se je pogled nekoliko zmračil. Poznal je vse tri alternativne medicince in o njih je imel jasno izdelano mnenje.

»Torej …« je nadaljevala, »Bojan noče, da komu kaj poveva, ampak … šla bova h Doktorju P.«

Pogledal jo je. Si obliznil ustnice. Malo pomolčal.

»Lucija …« je začel

»Prisega, Andrej. Obljubi, da ne boš povedal.«

»Ne bom. To sploh ni vprašanje. Ampak glej, zdravilci so eno. Tole, tole pa …«

»Samo še to mi je ostalo. A veš koliko let imam? A veš?« je hlipnila. On jo je spravljivo prijel za ramo.

»V redu, v redu, glej … pravim samo … Lucija … to je lahko … nevarno

»Vse je nevarno, Andrej,« je odvrnila in ga resno gledala. V njenih očeh sta se mešali odločnost in obup. »Življenje je nevarno. Imeti otroke je nevarno. Iti čez cesto je nevarno. Ne. Nimam pomislekov. Nimava. Čeprav veva, da so … tveganja.«

»Glej, Lucija …« je odvrnil on, globoko vdihnil in poskušal zložiti misli: »Zanj sem že slišal. In povem ti … ne stori tega. Pravim ti kot zdravnik. In kot prijatelj.«

Ona ga je gledala, nato pa dejala:

»Samo to mi je ostalo, Andrej. Nama. Samo to.«

Andrej se je zamislil. Za Doktorja P je že slišal. Nič konkretnega, a vseeno. Če jo je moral kdaj odvrniti od usodnega koraka, potem je bilo to zdaj. Zvoniti je začel njegov mobitel. Pogledal ga je, utišal in pustil, da pobrneva na mizi.

»Lucija …«

»Življenje teče naprej, ane? Povsod. Razen pri meni. Mrtva sem, Drejč.«

Vibriranje mobitela ga je spravljajo ob potrpljenje, a v ambulanti je čakal razbit fant, ki so ga pripravljali na krpanje. Moral je biti tam. Časi, ko je znanki lahko posvetil več kot dvajset minut, so minili. Potem ga je prešinilo, da Lucija ni več študentka kot pred skoraj petnajstimi leti, ampak odrasel človek. To je prikladno utišalo njegove pomisleke.

Vstal je.

»Ne bom povedal. Vso srečo,« je rekel, nato pa prevzel klic. »A Lavrič je že tam? Ja. Ja. Prihajam. Glej …« je dejal in jo z mobitelom v roki nekako razoroženo gledal. Ni odgovorila. Vzdihnil je, se hitro oblekel, na točilnem pultu pustil deset evrov in s telefonom na ušesu zapustil kavarno.

 

Odpad

Kot vedno, ko je bil nemiren, se je Bojan oblizoval. Jezik je komajda pogledal izmed ustnic, a je stalno drsel tam, brisal neobstoječe drobtinice. Ona je med prsti gnetla mobitel. Sedela sta v njunem cestnem terencu, ki je zdaj stal pred rjasto zapornico orjaškega avtoodpada, kjer sta bila dogovorjena z Doktorjem P.

Najprej ju je poklical njegov pomočnik. Poklical je Bojana in ta sploh ni vedel, kako je fant dobil njegovo številko, toda povedal mu je, da bo Doktor P prihodnji petek ob petih popoldne čakal nanju na naslovu Zajčja dolina 2. Bojan, nemiren a zelo pozoren, si je vse natančno zapisal in podatke sporočil Luciji, ko se je ta vrnila iz mesta. Začudena sta takrat zrla v listek, kot v talisman, v katerega je bila vrezana njuna rešitev.

Ko je Bojan prvič bral o njem, je bil Doktor P nekakšno mitsko bitje. Urbana legenda, ki ponika in se vnovič izvija v resničnost na spletnih forumih o neplodnosti. Živadinovič in Domančič sta bila urejena gospoda s svojimi klinikami, podatki na spletu in v bančnih registrih, Smajlov je bil morda malo manj legalen, toda vsi trije so bili podatkovno čvrsti, otipljivi, vedelo se je, kdo so, kje so, kaj približno prodajajo. Za Doktorja P pa je prvič slišal pred leti, na forumu o neplodnosti. Neka ženska je pisala, da je petdesetletni znanki znanke omogočil zanositi in roditi zdravega dečka. Zadevo je zavrgel kot neumnost nekje v rangu kačjega olja in zdravilnih kamnov. Pozneje je naletel na novo pričevanje. Zdelo se je, da je Doktor P učinkovit, da deluje, vendar se na široko izogiba zakona.

Pred vsemi spermiogrami, ultrazvoki, laparoskopijami, hormonskimi preiskavami, nato pa IVF, ICSI in IMSI postopki, spontanimi splavi, nočmi, ki jih je Lucija najprej prejokala, nato pa samo preždela v bolščanju, se je zdel Doktor P smešen.

Z vsakim neuspehom, vsakim razočaranjem, z vsakim vnovičnim postavljanjem na noge, z vsakim vse bolj eksotičnim poskusom vžgati življenje v Luciji, pa je postajal vse resničnejši. Nekdo, ki morda zahteva dosti, toda obljubljeno tudi priskrbi.

»Pa sva prav?« je vprašala Lucija.

»Sva. Garmin tako pravi. Tudi doma sem pogledal.«

»Ampak tule ni klinike. Ne more biti,« je dejala in zrla v naletavajoči sneg, ki je komaj prekril okoliške travnike.

»Ne skrbi,« je odvrnil. Če bi ju hoteli tule oropati, je zaupal da se z avtom lahko prebije z dvorišča, poleg tega je imel v žepu revolver. Z njim ni streljal več kot enkrat na vikendu, toda menil je, da bo zadostoval.

Odpad je bil slabo osvetljen – na dolgih žicah so razpeli v velikih razmakih postavljene svetilke, ki so osvetljevale kupe avtomobilskih lupin pod njimi – in fanta sta opazila šele, ko se je z dvorišča skoraj čisto približal zapornici. Bil je to deček, odet v zguljene kavbojke in zdelan jopič z ovčjo podlogo. Rutinirano je prišel do protiuteži zapornice in se naslonil nanjo, da se je drog počasi dvignil v vrteče se snežinke. Bojan je zapeljal noter.

Deček je spustil zapornico in Bojan ga je opazoval v vzvratnih ogledalih, ko se je počasi bližal avtu in veliki dvonadstropni zgradbi, na kateri je velikanski napis razkrival, da sta veliko ograjeno območje in stavba v lasti »Avtovleke Ko_cec«. Ena črka je manjkala.

Deček je, nevznemirjeno, prišel do avta in čakal, da par izstopi. Bojan je previdno odprl vrata in šele tedaj videl, da deček niti ni deček, pač le zelo suh moški majhne rasti. Morda je bil Albanec. A ga je gledal mirno.

»Gospod P? Doktor P?« ga je vprašal Bojan in previdno oprezal, če bo moral zaloputniti vrata in stopiti na plin, ker bi ga hoteli zaskočiti in oropati.

»Zgoraj je,« je moški dejal v popolni slovenščini in se odpravil do hiše in po zdelanih lesenih stopnicah, ki so vodila v prvo nadstropje. Bojan je počakal še trenutek, nato pa sta z Lucijo izstopila, zaklenila avto in se odpravila za njim.

Doktor P je sedel za orjaško mizo v velikem prostoru, ki je bil nekoč morda računovodska ali kadrovska pisarna majhnega podjetja, zdaj pa je bil skoraj prazen. Razen velike lesene mize in dveh zdelanih stolov pred njo, so bile v njem le še ob stene zrinjene železne omare za fascikle. Po tleh je ležalo nekaj starih revij in časopisov.

Doktor P je bil očitno človek velikih apetitov in skromnega okusa za garderobo. Kljub tuljenju vetra zunaj je bil oblečen le v zapacano belo podmajico, napeto čez velik trebuh. Korpolentnost je podčrtaval zajeten podbradek nad katerim je štrlela majhna brada, drobne srčaste ustnice, neizrazit nos, nad njim pa so pod močnimi črnimi obrvmi v Bojana in Lucijo gledale prodorne, črne oči. Čelo je prehajalo v veliko plešo, ki jo je poskušal zakriti z izjemno dolgim pramenom las, ki ni skrival ničesar.

»Dober dan,« je dejal in s šahovske igralne plošče pred sabo vzel figuro. Poleg črnega kralja, ki ga je imel na svoji strani, je bil na plošči razporejen še popoln set belih figur in od teh je mož zdaj vzel kmeta.

»Neenaka partija,« je pripomnil Bojan in se ozrl po drobnem moškem, ki je za njima zaprl vrata in se tam zdaj postavil kot nekakšen pritlikavi butler.

»Mogoče,« je pripomnil debeluh. »Prosim, sedita,« je dejal in pokazal na zmajana stola pred njim.

»Glejte,« je dejal Bojan, ne da bi ga poslušal, »če je to nekakšna šala, da ne rečem bolje nateg, je bolje, da naju zdajle spustite domov.« Ne da bi čakal na odgovor, se je sprehodil do okna in se ozrl k avtu, če morda kdo s koles ne snema pokrovov. Nikogar ni bilo. Lucija je tiho stala ob svojem stolu.

»Ni šala. Ni nateg. Sedita,« je ponovil mož. Lačno je gledal enega od kmetov na plošči.

»Vi ste gospod P?« je vprašala Lucija. Počasi je sedla in stol je rahlo škripnil, a ostal cel.

»Doktor P,« je odvrnil ta in pokimal. Bojan se je postavil za Lucijo, da je imel na očeh tudi možica pri vratih.

»In in … glejte … brala sva …« je dejala ona in preprijemala torbico. Moški je vzel z igralne plošče še enega belega kmeta.

»Brala sta, da ponujam usluge. Da?«

»Da,« je odvrnila.

»Dobro. Dobro,« je rekel, pred sabo staknil razkrečene prste in se zazrl najprej v Lucijo, nato v Bojana. »Vi bi torej radi otroke. Svoje otroke. Enega, več?«

»Kje ste dobili mojo številko?« je vprašal Bojan.

Moški ga je začudeno pogledal in odvrnil: »Ali ste me iskali?«

»No …« je rekel Bojan.

»No, ste. Vedel sem, da me iščete. In sem našel vašo številko. A je problem?«

»Moje številke ni v imeniku.«

»Danes je na internetu vse. Vse. Nikar se tako ne obremenjujte. In sedite, prosim. Ponudil bi vam kaj za popit, a mi redne selitve tega ne omogočajo. Traja, da si človek uredi domek, ane?« je dejal in se zarežal in Bojan ni mogel reči, ali so moževi zobje tako sivi od kajenja ali so morda železni, ali pa je za tak videz kriva luč uborne svetilke pod stropom.

»Torej. Otroci. Bebice. Mali sončki. A je res?« je moški vprašal Lucijo in porinil šahovsko ploščo na stran.

Lucija je pokimala.

»Dobro. Dobro. To se da. To ni problem.«

»Kaj pa je problem?« je vskočil Bojan.

»Joj ste pa nestrpni. He he, glejte ga,« je dejal in narejeno zarotniško pomežiknil Luciji »Kot kak mladi očka, kaj?« Zdaj se je zazrl v Bojana.

»Moja metoda …« je dejal »je specifična. Deluje stoodstotno. To ni dvoma. Zahteva pa … precej.«

»Kaj zahteva?«

»Vse. Vse, gospod Bojan,« je odvrnil mož in Bojan se je spet spraševal o njegovih zobeh.

»Kaj – vse?«

»Zanosili boste. Bosta,« je dejal možak in si popravil naramnico. »Toda donosili boste le, če se se boste držali naše pogodbe.«

»Kaj, kaj, kakšne pogodbe, marš s to misterioznostjo!« je vzrojil Bojan. Lucija je z mešanico plašnosti in upanja zrla v debeluha. To je bil nenavaden kraj, toda zdravilci so pogosto delali na takih mestih. In če ji niso pomagali Živadoničevi kamni in Smajlovo polaganje rok, potem, morda, tu …

»Torej,« je dejal ta in se s prsti predse oprl na mizo, kot da narekuje že tisočkrat izgovorjeni tekst. »Pogodba ne bo nikjer podpisana. To je ustni dogovor med mano in vami, da jaz poskrbim, da uspešno zanosite, vi pa izpolnite vse moje zahteve. Če katere od njih v določenem roku ne izpolnite, se nosečnost neboleče prekine. Nebolečina je na hišo – kuča časti, bi rekli.«

»Kaj kaj kaj? Kaj so te »zahteve?« Lahko vam plačava, a nisva bogata,« je rekel Bojan in Lucija je položila svojo dlan na njegovo roko.

»Zahteve bodo … Specifične. Povem pa vam tudi, da se ta dogovor lahko sklene le enkrat. Če odstopite od pogodbe, se ne vidimo več. Taka so pravila.«

»Tole je kar nekaj. Ali povejte, kaj hočete za plačilo, ali pa greva,« je rekel Bojan. Lucija se ni zdela tako trdna.

Debeluh je vzdihnil.

»Bili ste pri Živadoniču. In Smajlovu,« je dejal. Lucija je pokimala. »No, eden vam je dal svoje zdravilne kamne, petindvajset evrov ste odšteli za vsakega. Smajlov je polagal roke. Nič pretresljivega, ste mu pa odšteli nekaj stotakov. Jaz … hm. Valuta, ki jo jaz jemljem je hm … kavzalnost.«

Začudeno sta zrla vanj.

»Saj sem vedel. Tako je z iskrenostjo. Ko ne prodajaš megle, vsi čudno gledajo vate.«

»Kaj je kazalnost?« je vprašal Bojan.

»Kavzalnost. Vzročnost. Značilnost vzročnega. Vzrok in posledica. Le tako se lahko odplača take … komoditete.«

Nekaj trenutkov sta zrla vanj, nato pa je Bojan dejal:

»Tole je smešno.«

»Smešno, žalostno, težko rečem. A povedal sem vam po pravici.«

Nekaj trenutkov sta še mlela povedano, nato pa je Bojan rekel: »Mislim, da bova poiskala kakšne alternativne … možnosti.«

Debeluh se je nasmehnil.

»Nočem, da imate vtis, da vas želim opehariti. Zato bom dostavil svojo robo. Čez mesec in pol – to je tam nekje, sredi decembra – naredite test nosečnosti.«

Zdaj je vanj pisano začela gledati Lucija. Kamni in polaganje rok so bili eno, a ta bizarnost, metafizičnost te debate, je presegala vse, česar se je nadejala. Preveč je bilo. Nenadoma je čim prej hotela stran.

»Veste kaj, tole ni nič.«

Mož je skomignil z rameni in lenobno postavil belega kmeta nazaj na igralno ploščo.

»No, kaj pa naredite?« ga je vprašala.

»Naredim, kar je treba.«

»Kaj, imate tu kako posteljo? Tablete? Saj ni nič sterilno.«

Doktor je zdolgočaseno zrl v star časopis na tleh.

»Glejte gospa,« je povzel »Lahko se zmenimo da velja, pa dobite. Ali pa se ne zmenimo, pa ne dobite. Po pravici sem vam povedal.«

Lucija, še trenutek prej odločena, da zapusti sobo, je moškega nekaj trenutkov gledala. Potem je dolgo gledala Bojana. Pokimala je.

»Torej velja?« je vprašal debeluh.

»Velja,« je trdo dejala.

»Velja?« je bil presenečen Bojan.

»Saj nimava kaj izgubit, ane?« mu je odvrnila.

»No, plačati bo treba, kot sem rekel,« je dejal Doktor P.

»In kako izgleda to … plačilo?« je vprašal Bojan.

»Storite, kar vam rečem. Ko vam rečem.«

»In če mi rečete, naj skočim v prepad?«

»Potem skočite v prepad,« je odvrnil možak in ga gledal, ne da bi trenil.

»To je smešno.«

»Glejte, nimam veliko časa. Smešno ali ne, strinjata se, da smo zdaj pogodbeni stranki. Jaz bom svoj del dostavil, prvo plačilo pa bom zahteval šele, ko bosta videla, da je stvar resna.«

Bojan ga je skeptično opazoval. Lucija ni vedela, kaj naj si misli, vsemu, kar se je takrat dogajalo v njej, raje ni prisluhnila.

»Dobro. To bo dovolj,« je rekel moški in se počasi potegnil s stola. Lucija ga je plašno, Bojan pa oprezno gledal. Mož se je, prav tako obilen v pasu, kot je bilo pričakovati, odzibal od enega od oken. Obute je imel težke čevlje. Zazrl se je v sneg, ki ga je nosilo nad deželo.

»Dež bo,« je rekel.

Par ga je molče opazoval.

»Mmm, dež,« je rekel. Nato se je obrnil k njima. »Dobro. Se vidimo drugega. Drugega januarja. Tako recimo. Ker imam prvega vedno mačka. Veselilo me je.«

»Čakajte …« je rekel Bojan. Lucija je molčala.

»To je to. Zdaj imam drugo delo,« je rekel in Bojan se je v kotičku misli še vedno spraševal, kako da je moški v tem mrazu zgolj v umazani majici.

»Lucijan tule vaju bo kontaktiral, če bo treba. Upam da ne bo, ampak verjetno bo treba,« je dejal in možica potrepljal po glavi. Ta je par še vedno strumno opazoval.

»Poglejte …« je rekel Bojan.

»Drugega. Ne pozabite. Zdaj pa nasvidenje. Uradnih ur je konec.«

Par ga je nekaj trenutkov še gledal, se spogledal, ona je vzela torbico in počasi vstala. Bojan je molčal, niti ni vedel, kaj bi rekel, v njem so se mešali presenečenje, ogorčenje, obup in še nekaj, česar nikakor ni hotel določiti. Počasi sta zapustila kamrico in se molče odpeljala domov. Da je na poti kratek čas deževalo nista niti opazila.

 

Likvidacija

Lucija Doktorju P ni verjela. Še nekaj dni potem je bila v zadregi že samo v bližini Bojana in dvakrat je z njim strastno seksala in se res potrudila, samo da bi bila ta cela mazaška epizoda čimprej za njima. Čeprav tega ni priznal, se je v sebi poraženega čutil tudi on. Doktor P je bil zanju verjetno vrhunec praznoverja, nekje na ravni podlaganja preslice pod posteljo in kot stvaren prodajni tržnik, se je Bojan počutil bedasto in nekako ranjeno. November je v snegu, ki se je umaknil dežju, pa so ga spet nadomestile snežinke in nato plundra, minil v december, čas kuhanega vina, lučk in prezebanja v središču mesta ob visokih grelcih ob katerih se je človek lahko le dodobra prehladil. Doktor P-ja, nista več omenjala.

Petnajsti december je bil dan kot vsak drugi, četrtek in ko se je Lucija ob štirih zjutraj zbudila, je Bojan še spal. Vzela je mobitel, odšla na stranišče, sedla na školjko, vzela paličico za preverjanje nosečnosti in jo pomolila pod curek urina. Nato jo je odložila na pralni stroj in na mobitelu nastavila alarm. Naslednjih deset minut je gola zrla v velikansko ogledalo v kopalnici. Bila je stara.

Alarm jo je vrgel iz razmišljanja, da je poskočila in pograbila tester. Nekaj trenutkov je zrla vanj, iz ovoja izbezala še eno palčko in prisila mišice, da so iz mehurja iztisnile majhen curek. Ne da bi naredila karkoli drugega, je tudi to paličico položila na pralni stroj in nastavila timer. Ta jo je točno čez deset minut zdramil nazaj v resničnost in ko je vzela palčko in se zazrla tudi v to, se je zrušila na kopalniško preprogo in začela neustavljivo jokati. To je končno zbudilo tudi Bojana.

Negotovost s tem seveda ni minila. Lucija je zanosila že večkrat – trikrat, točno trikrat, sta vedela oba – in prvič se je sreča končala po dveh mesecih, drugič v enajstem tednu, tretjič po manj kot mesecu dni. V tem, da je nosečnost potrdil hitri test in nato tudi ginekolog, ni bilo prav nobenega zagotovila. Približal se je Božič in Lucijini mami – edinemu od preživelih sorodnikov po obeh straneh – nista povedala prav ničesar. Praznike sta preživela mirno, počasi in udobno, predvsem pa brez naporov in stresa. Bilo je, kot bi hodila po tankem ledu. Prišlo je Novo leto, nazdravila sta z brezalkoholno penino, objeta zaspala.

Začelo se je s temo in toplo krvjo. Ko se je zbudila, je Lucija pomislila, da se je polulala, ko je prižgala nočno lučko, pa je zakričala, da je Bojan ob njej poskočil in se pognal s postelje. Ko je zagledal rdeč madež, ki se je okoli njenih nog vpijal v njeno nočno bluzo in posteljnino, bi zakričal tudi sam, pa si je v dveh potezah oblekel trenerko, pograbil eno od zimskih odej iz omare, zavil Lucijo, ki je hlipala in ponavljala moja bebica moja bebica vanjo in oddirjal do dvigala. Dvajset minut pozneje je divje zavrl pred urgenco. Prvega je tam zagledal Lucijana.

Možic se je naslanjal na betonsko ograjo enega od dovozov in se z nekim shujšanim mladeničem očitno režal dobri šali. V roki je imel ročno zvit cigaret in zdelo se je, da je dvorišče mestne urgence njegov drugi dom.

Bojan je zgrabil svojo ženo, jo potegnil iz avta in dolgih korakov dirjal prek stopnic proti drsnim vratom z rdečim križem na belem polju, Lucijana pa vseeno ni spregledal. Ta mu je pomahal s cigaretom v roki, kot bi se stara znanca srečala na ulici. Bojan je zdirjal do recepcije, prihitele so medicinske sestre z bolniško posteljo in zdravnik in Bojan je lahko krvavi tovor odložil na belino bolniških rjuh. Ko je hotel za njimi, ga je ena od uniformiranih žensk ustavila in mu nekaj govorila. Razumel ni nič, ga pa je počasi umirila in ves krvav je obstal v nizki avli. Vanj so zrli številni stari in mladi, ki so se tam stiskali po klopeh in jih je pravzaprav opazil šele zdaj. Neka starka je tiho jokala in smrkala, držeč se za roko. Počasi se je sprehodil ven, na zrak, v mraz in snežinke, da je sploh lahko začel misliti.

»No, stari, fajn se mej, uživaj, nimaš več dolgo,« je narkomanu dejal dve glavi nižji Lucijan, ga potrepljal in poslal po poteh, po kakršnih hodijo taki ljudje. Zataknil je palce za pas kavbojk – tokrat je nosil nekakšen rdeč, mornariški jopič – in stopil do Bojana.

»Dobervečer,« je dejal. Bojan ga je šokirano gledal. »Dobervečer sem rekel,« je ponovil.

»Dober večer,« je odvrnil Bojan in si drgnil kri s prstov. Tako črna se mu je zdela.

»Doktor P me pošilja.«

Bojan ni rekel nič.

»Zanima ga, ali dogovor še velja?«

Bojan ga je zdaj pogledal.

»Dogovor, a veš? Ker če ne, ga komot prekinemo. Še nocoj. Je rekel, naj povem,« je dejal Lucijan, rahlo se zibajoč s prstov na pete.

»Kaj …«

»Dogovor. Dogovor. A se spomniš? Drugi januar? Danes je tretji. En dan čez rok. Doktor me je poslal preverit, če vse štima.«

Bojanova dlan se je sprožila kot vzmet, njegovi prsti so zgrabili pritlikavčevo srajco in ga potegnili bliže.

»Praviš, da je on to storil, šef?« je Bojan blaznih oči zarjul vanj. Ni kazalo, da bi bil možic posebej pretresen.

»Ja. Zaradi njega je noseča.«

»A me zajebavaš?« je Bojan spet zarjul in možica stresel. Receptorka se je začela ozirati proti vhodu.

»Ne. Ne. Res je to storil. Ampak zanima ga, če sta še resna.« Bojanov stisk je počasi popustil.

»Resna …« je ta odsotno dejal. Lucijan je čakal. Spet je zataknil palce za pas.

»Glej. Moj šef da pravico do enega zajebka. To je vajin. Zdaj sta ga pokurila. Če sta še resna, pridita pojutrišnjem do njega. Ker bo ona en dan na opazovanju. Isti naslov. Ob petih popoldne. Če pa ne, pa pač končamo.«

Bojan ga je gledal. Lucijan ga je gledal nazaj.

»Bo z Lucijo vse v redu?« je vprašal Bojan.

»Šef se drži dogovorov.«

»Okej. Okej …« je zdaj govoril Bojan in si z robcem brisal roke. Kosci strjene krvi so padali v sneg.

»Potem velja? Mu rečem, da prideta?«

Bojan je z bolečino pogledal v noč in pokimal.

»Dobro. Mu bom povedal. Aja, srečno zibanje, ali kako se že reče. Čestitke. Brez skrbi. Vse bo v redu. Šef vedno izpolni svoj del obljube,« je dejal možic in žvižgajoč odšel v snežinke.

Doktor P je s prsti tapkal po mizi. Pred njim sta vsak na svojem stolu sedela Bojan in Lucija, ta nekoliko bleda. Zjutraj je bruhala. Ob vratih, ponosno kot mlad postrešček, ki mu je bila končno zaupana zelo častna naloga odpiranja vrat damam in gospodom, je prekrižanih rok stal Lucijan.

Doktor P ju kar nekaj minut ni pogledal. Na mizi še vedno ni imel ničesar razen plošče s šahovskimi figurami in mrko je zrl v okno zunaj katerega je bila zimska tema in so se nanj lepile snežinke. Končno je spregovoril.

»Ne maram nezanesljivih strank. To me jezi. Jasno?«

Pokimala sta.

»Kakšna je nosečnost?«

Lucija nekaj trenutkov ni odgovorila, potem pa izdavila:

»P-popolna.«

»Popolna?«

»Doktor Kavčič je … krvavitev je bila ampak … izvidi so … je rekel p-popolni. Vse vrednosti so znotraj normale, celo nad …«

»Torej sta zadovoljna?« je vprašal Doktor P in ju zdaj pogledal.

Pokimala sta in se prijela za roke.

»Nosečnost je po-pol-na. Popolna, draga gospod in gospa,« je rekel ter se naslonil naprej. »Kot sem obljubil. In otrok je zdrav. Zelo zelo zdrav.«

Pokimala sta.

»Zato sem še toliko bolj razočaran nad vajinim ravnanjem. Pozabila sta name.«

»Oprostite … Nisva mislila …« sta dejala hkrati in se ustavila.

Doktor P je globoko vdihnil in počasi izdihnil, kot potrpežljiv profesor pred počasnima učencema.

»Dobro. Kar je bilo, je bilo,« je rekel, potegnil z roko po mizi in frcnil na tla majhno smet. »Kaj pa zdaj? Gremo dalje? Sta za? Sta res za? Jaz lahko še naprej garantiram, kar sem rekel, da bom. Bosta vidva tudi?«

Par je zdaj divje kimal, kot lutki, ki ju trese razigran otrok.

»Hm. Prav. Brez heca torej. Torej. Smo pri prvem obroku, prvem plačilu.«

Lucija je začutila, kako se je Bojanov stisk dlani nekoliko okrepil. Doktor P je iz predala vzel list papirja in ga čez mizo potisnil do njiju. Kako minuto je počakal, da sta prebrala cel spisek.

»Kaj je to?« je vprašal Bojan, čeprav so ga nekatere vrstice pošteno vznemirile. Le zadnje ni razumel. »D & Partners« je pisalo.

»To,« je dejal doktor, »je spisek vsega vajinega premoženja. Stanovanje, vikend, avto, delnice, zavarovanja, prihranki, pohištvo, obleke, vse. Saj je tu vse?«

Bojan je začudeno gledal v list. Celo njegove švicarske obveznice – za deset tisočakov jih je bilo – so bile tu. Vse je bilo tu. Strmel je. Nato je pokimal.

»Dobro. Takole je. Vse tole morata do tridesetega ta mesec – do polnoči – likvidirati. Prav tako morata do tega datuma vse likvidirano premoženje naložiti v shortanje delnic D & Partners.«

Nekaj trenutkov sta molče zrla vanj. Bojanu se je rahlo povesila čeljust. »Kaj?« je končno vprašal.

»Likvidirati. Cel spisek. Nato shortati D & Partners. Preprosto.«

»Čakajte, kaj …«

»Zagotavljam vam,« je dejal debeluh, »da bodo delnice narasle le toliko, da boste izšli s popolno ničlo. Popolno. Niti centa vam ne bo ostalo. Ne bom vas spravil v minus. In pa še to. Jutri bosta oba dala odpoved. Brez odpravnine.«

Nekaj trenutkov sta zrla vanj, nato pa se je začel Bojan krohotati in se tolči po kolenu. Doktor ga je zadovoljno opazoval. S šahovnice je vzel belega kmeta in tekača. Črni kralj je še vedno stal sam naproti vsem figuram.

»Nori ste. Nori,« mu je končno dejal Bojan, na Lucijinem obrazu pa se je kopičila skrb.

»Nori. Razumete? Tega ne bova storila. Preprosto ne bova storila,« mu je dejal Bojan.

Doktor ga je nekaj trenutkov gledal. Nato je vzdihnil.

»Glejte, če tega nočete storiti, lahko razdremo pogodbo, kot rečeno.«

»Ampak to je noro, noro!« je zatulil Bojan in udaril po mizi.

Doktor ga je potrpežljivo gledal.

»Noro! Ne bova! Ne moreva in ne bova!«

Doktor je skomignil z rameni.

»Ne bova …« je rekel Bojan, zdaj stoječ in še vedno držeč Lucijo za roko, ko jo je pogledal, pa je ogorčenost nadomestilo začudenje.

»Ej, Luci …« je dejal. Ona je samo molčala in ga gledala.

Doktor si je nadel »mene ne vmešavat« pogled.

»Ej …« je rekel Bojan in jo gledal. Po licu ji je spolzela solza. Potem je pogledal njega.

»Ampak …« je rekel.

»Saj je samo denar,« je rekla ona in se oklenila njegove roke. Bojan je vzel list papirja v roke in se zazrl vanj. Vse je bilo tam. In takoj ga je prešinilo, da gresta po tem lahko le k njeni mami. Novo službo bo v tem času težko najti. Pa z avtobusom se bo treba voziti, ga je prešinilo. Tudi obleke so bile. Tudi obleke.

»A naj naga skačeva okoli?« je vprašal doktorja.

»Odrasli ste. Se boste že znašli,« je odvrnil ta.

»Tega ne bova storila,« je rekel Bojan. »Ne bova,« je ponovil.

»Dobro opravljeno, šef,« je dejal Lucijan, ko je skozi okno opazoval par odhajati.

»Eh. To ni nič. Glej in se uči. Kak dan boš morda tudi ti kaj znal,« je odvrnil ta. S plošče je vzel še eno belo figuro.

 

Amputacija

Mama njune vselitve in nenadne revščine ni sprejela naklonjeno. Prijatelji so vsi imeli stanovanja, denar, toda potem, ko sta vsak zavrtela nekaj telefonov, sta nabrala nekaj sto evrov pomoči, veliko dobrih želja in sočutja. Kako sta se znašla v zdajšnji situaciji, nista znala pojasniti, kar je vse še dodatno zapletlo. Tatjana, dolgoletna prijateljica, je Luciji zabrusila »naj že pusti tega norca in se neha oklepati mazačev,« nato pa prekinila. Še nikoli ni bila taka. Lucija je dolgo, dolgo sedela v svoji nekdanji otroški sobi in zrla na ulico, kjer je odrasla. Bojan se je v kuhinji prepiral z mamo. Toda Lucijina roka je zdrsela na trebušček in tam je bilo nekaj. Se bosta že izkopala. Vredno je bilo. Doktorji so se znova čudili, kako stabilna je bila njena nosečnost. Krvavitev ni bilo več in slabosti tudi ne. Po oblačila sta šla na Karitas. Stvari so se počasi postavljale na svoje mesto. In kričanje iz kuhinje tudi ni bilo prehudo.

Srečanje z Doktorjem P je bilo tokrat že bolj rutinsko in predvsem ob dogovorjenem času. Pričakal ju je z nogami na mizi in prsti prepletenimi za glavo. Očitno si je omislil nov stol, napol ležalnik, ki se je tudi vrtel. Zdel se je zelo zadovoljen.

»Kako vama gre?« ju je vprašal, prezebla, oblečena v skupek neskladnih, malo prevelikih oblačil, ko sta pred njim mela roke, da bi jih ogrela. Pešačenje od avtobusnega postajališča do odpada je bilo dolgo in naporno. Bila sta tiha in nasmihala sta se.

»Dobro. Dobro,« je dejal Bojan in se ob vsaki besedi malo poklonil. Revščina se ni še resno zažrla vanj, nekaj brezplodnih posvetovanj na zavodu za zaposlovanje ter na centru za socialno delo, pa je že dal skozi. Občutek nesposobnosti ga je počasi načenjal.

»Dobro. Dobro,« je kimal Doktor P. »Z bebico vse b.p.?«

Lucija se je nasmehnila. Pokimala je. Trebušček se je že poznal.

»Dobro. Zelo dobro,« je rekel doktor. »Zdaj pa tako. V petem mesecu smo. V … petindvajsetem tednu?«

»Šestindvajsetem,« se je nasmehnila Lucija in se objela prek trebuha.

»Lepo. Lepo. No, lepo. Torej. Ja, prvi obrok je bil poplačan, v celoti. To je lepo. Zadovoljen sem. Res. Zdaj pa je čas za drugega. Nočem biti nevljuden, toda naš dogovor še vedno drži?« je vprašal.

Najprej Lucija in nato Bojan sta pokimala.

»Dobro. Zelo dobro. Me veseli. Naslednje plačilo bomo izvedli kar tule,« je dejal doktor in stopil do stene, kjer je bila prislonjena sekira. Vzel jo je v roke in jo potežkal, nato pa jo položil na mizo. Bojan jo je gledal velikih oči.

»Ena dlan in en palec. Nožni,« je rekel doktor.

Molčala sta. Gledala sta sekiro.

»N-ne,« je dejal Bojan.

»Bojan. Bojč. Bojčus. Saj si velik fant. Veš kako grejo stvari. Lahko tudi ne grejo. Ampak saj veš.«

»Ne …« je rekel in zrl v sekiro.

»Zdaj – roka v zapestju – to je kr hec. Ni sicer važno kdo od vaju prevzame kaj, ampak vsak mora eno plačilo. Ampak roka takole, to je kar travma. Verjetno neprimerna za nosečnico.«

»Nori ste. Tega ne bova storila,« je dejal Bojan.

Pol ure kasneje se je iz glavne stavbe »Avtovleke Ko_cec« zaslišalo grozovito tuljenje moškega. Lucijan je z mobitelom pritekel na leseni balkon pred vrati, ki so vodila v nadstropje in hitro klical prvo pomoč. Nekaj minut pozneje je v zavijanje vetra na kratko zarezal tudi kratek ženski krik. Ko so prišli reševalci, so tam našli le ponesrečenca.
Kaj se je zgodilo, nista povedala, prav tako pa reševalci niso našli ne odsekane dlani, ne palca. Moškemu je roko nekdo prevezal nad zapestjem. Policista, ki sta par zasliševala v bolnišnici, nista izvedela ničesar in čeprav je eden od njiju sumil, da gre za dolgove, v poročilo ni mogel zapisati nič oprijemljivega. Paru sta dala vsak svojo vizitko in ju pozvala, naj pokličeta, če se česa spomnita, potem pa sta morala naprej.

 

Zaključni poseg

»Štiriintrideseti teden. Štiirintrideset, a? A smo si mislili, da bomo kdaj prišli do sem, a?« je dejal Doktor P in razširjenih rok hodil po sobi. Na šahovnici sta poleg črnega kralja stala le še beli kralj in trdnjava.

Lucija je, polna in težka, s sprehajalno palico v naročju, sedela na večjem stolu, ki ga je posebej v ta namen priskrbel Lucijan. Tudi tokrat je pri vratih z zanimanjem opazoval dogajanje.

Poleg Lucije je zgrbljen sedel Bojan. Skrbelo ga je, ker so mu zadnje tedne propadali zobje, a si zasebnega zdravnika ni mogel privoščiti. Pri javnem je bil na vrsti čez dva meseca. Z levico je segel po prstih desne roke in skoraj zajavkal, ko so ti segli v prazno. Konice izginulih prstov so ga danes tako srbele. A ni nič rekel. Štrcelj je bolel precej manj kot pretekli teden. Še malo in lahko bo prespal celo noč.
»Ja. Ja, v redu je. Dobro je,« je dejal Bojan. »mama je priskrbela staro stajco. Kolegic z oblekicami sicer nimava, ker je za njih to že vse mimo, ampak bomo že …« je rekel steklastega pogleda, kot bi zrl v nek daljni raj.

»Dobro. Dobro, super,« je dejal Doktor P in mel roki. »Pa vi, draga dama, saj kar žarite …« je pokomentiral Lucijo in jo nežno prijel čez rame.

Nasmehnila se je.

»Super je. S sončkom je vse v redu. Velik je, težak. Spola nočeva vedeti, ampak je ginekolog rekel, da je težak. In velik.«

»In zdrav,« se je zarežal Doktor z nasmehom zadovoljnega strica. »Krasno krasno krasno. Ni ga čez zadovoljne … ljudi.«

Še enkrat je pomel roki, sedel, položil prste na mizo, se našobil in dejal:
»Tako. Naše druženje je skoraj pri koncu. Dostava še ni končana, bo pa to zadnje plačilo. Zadnja dva tedna, no, dva tedna, en dan, štiri ure in deset minut do rojstva – cirka – sta vaši.«

Par je molčal in ga velikih oči gledal. On se je rahlo nagibal v levo. Levica je bila težja od desnice.

»Okej,« je rekel doktor in iz predala na svoji desni potegnil kladivo. Običajno kladivo svetlega ročaja in okrogle, črne glave.

»Prednji možganski reženj. Ali kako že pravijo. Nisem ravno medicinec, biblija mi je bliže,« je rekel in orodje zavrtel v desnici. Bojan in Lucija sta nemo zrla vanj. »Prednji možganjski reženj za enega in koktejl za drugega. Pa brez skrbi. Če ona izbere kladivo, lahko kljub temu še vedno rodi. Preizkušeno. Imam roko za to,« je dejal in ju pogledal.

»Koktejl?« je vprašal Bojan.

»No. Moj zvarčič. Malo tega, malo onega … degeneracija živčnega sistema … ne vem ali centralnega ali perifernega ali kaj že, saj pravim, nimam faksa, ampak posledice so neozdravljive, smrtonosne. Prej pa je še nekaj tednov no … temu so včasih, rekli, da človeka obsedejo besi. Heh – besi. Le od kod sem jih vzel?«

»Ampak … ampak …« je dejala Lucija.

»Kaj?« je vprašal doktor.
V njenih očeh se je zrcalilo elementarno nerazumevanje. Bojan je samo molčal in buljil v črnino kovine kladiva.

»Ampak … če bo to … ga ne bova videla …«

»No. No. Počasi. Videla ga bosta oba. Koktejl učinkuje od tri tedne do treh mesecev. Pač do konca … stvari. Zdaj glava pa … nič ne garantiram, ampak glede na pretekle izkušnje so stvari take, da se človek predvsem slini in gleda v prazno. Vidi pa. Tehnično vidi vse okoli sebe.«

»Ampak …« je šibko dejala Lucija.

»Eden bo živel še trideset let. Samo verjetno ne bo vedel kako in kaj. Drugi se lahko nadeja vsaj štirih tednov po rojstvu – zdravega, krepkega, poudarjam – otroka. Kot dogovorjeno.«

Nekaj dolgih trenutkov sta zrla vanj. Nato je Bojan vstal.

»To je goljufija! Laž!« je zarjul na debeluha, ki ga je osuplo gledal. »Vrnili nama boste, vrnili … « je dejal in v Doktorja uperil prst, njegov napad pa se je porazgubil v zmedenosti njegovih misli. Od amputacije je premalo spal. Težko se je osredotočil, celo ko je bil jezen.

»Ni goljufija. To je tretje plačilo,« je odvrnil Doktor. Lucija ni dejala nič. Roka ji je počivala na trebuhu.

»Vse ste nama vzeli …« je rekel Bojan in se oprl na stol.

Doktor ni rekel nič, ampak ga je samo potrpežljivo gledal. Bojan se je počasi srečal z njegovim pogledom.

»Tega ne bova storila,« je dejal. Zgrbljen, opirajoč se na stol, toda odločen. Doktor ga je neprizadeto opazoval. Lucija je molčala. Tako so stali nekaj časa, nato pa je rekla:

»A … a se lahko pogovoriva na samem?« Njen glas je bil počen in suh.

Doktor je pokimal.

»Seveda. Seveda,« Namenil ji je pomenljiv pogled, potem pa sobo počasi zapustil.

Z Lucijanom nista stala na balkonu niti pet minut, ko je bilo iz sobe zaslišati nekaj, kar je še najbolj spominjalo na vzdih ali pridušen krik, nato pa zvok udarca, kot bi nekdo s kladivom zdrobil zmrznjeni ohrovt. Takoj zatem je v sobi padlo nekaj težkega.

Lucijan je hitro reagiral in se nameraval pognati proti vratom, Doktor pa je mirno potegnil še en dim in cigareto odvrgel proti avtomobilskim lupinam spodaj.

Ko sta vstopila, sta v sobi našla Lucijo s krvavim kladivom v rokah. Poleg nje je ležal Bojan, pod njegovo glavo se je počasi širila velika luža temne krvi. Plitvo je dihal.

»Koliko tednov imam po rojstvu?« je vprašala Lucija.

»Tri do štiri,« je odvrnil Doktor.

Pokimala je in odložila kladivo na mizo.

Lucijan je poklical reševalce.

Creative Commons Licence
Zimska zgodba by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License.
Based on a work at http://samovekratke.com/?p=114.

Leave a Reply

Your email address will not be published.