Policist (Čas branja: 14 min)

.mobi verzija je dosegljiva tu

Prebudil ga je dež.

Bil je tisti čas na Kočevskem, ko hude plohe zamenja rosenje, megla pa počasi zapolni temne prostore med drevesi ob cestah.
Spal je verjetno le nekaj minut. Ko se je ozrl skozi vetrobransko steklo policijskega avtomobila, je videl Iztoka, kako se je še vedno sklanjal k oknu temnordečega golfa. Motorola v avtu je hreščala o avtomobilskih ključih ki da jih je založila neka gospa v Primožih.

Bilo je hladno. Mrzle kapljice so pokrivale staro lubje, mah. Kočevski plašč pod katerim so počivale kosti. In skrivnosti. Nekatere skoraj tako temne, kot tista, ki jo je pustil za sabo.

Iz Kranja so ga premestili sem po … zadevi. Nočnih mor niti ni imel, le spal ni. Psihologinja je veliko govorila, toda bila je mlada, o svetu ni vedela nič. K njej je šel štirikrat, kot je določal pravilnik. Včasih je ob treh zjutraj bedel ob balkonu in opazoval sosedovo hruško in obcestno luč. Včasih se je takrat vrnila sosedova najmlajša. On otrok ni imel. Z Natašo sta se po tistem razšla. Morda je bilo tako bolje.

Iztok se je – z izrazom resnobnosti, ki ga ima lahko ob izrekanju kazni za cestne prekrške le študent višje policijske šole – vračal h avtomobilu. Vstopil je, sedel, predse odložil kapo, nerodno prijel mikrofon UKV postaje in narekoval:

»Gpuk tu ena osem. Imam volksvagen golf, letnik dva štiri, lipa-junij-sedem-sedem-ena-kranj-lipa.«

Drži enaosem počakaj je zaškrtalo iz motorole in dispečerkin glas je nadomestila statika.

Ena osem golf nula štiri, lastnik janez gregorič, vede odvzeto ena deset nula sedem, znova veljavno nula osem. Tri kazenske. Nato kratek pisk in spet šumenje.

»Veljavno, tri pike, razumem. Ena osem konec,« je dejal Iztok in odložil hruškasti mikrofon na vilico nad radiem. Nato je pogledal Antona s tistim »kaj zdaj« pogledom. Ni jih še imel dvajset.

»Sedemindvajset osem mu daj. Saj si videl kako je stegnil mimo Ferjanca.«

Iztok je pripravil papirnati blok in začel obrazec pedantno izpolnjevati. Vozilo pred njima je zažarevalo in bledelo v popoldanski mrak ob vsakem utripu njegovih smernikov.

Ko je končal, si je popravil kapo in odpešačil do avta. Nekaj v načinu, kako se je nanj lepil dež, Antonu ni bilo všeč.

Že po mimiki se je videlo, da voznik ne nad kaznijo ne nad možnostjo polovičke v osmih dneh ni navdušen, a se je zelenec dobro odrezal. Sicer pa se je tudi pred dvema dnevoma, ko sta bila skupaj na nočni.

Mladenič se je trdih korakov vrnil, smerniki na golfu so ugasnili in urno je speljal. Motorola je zdaj nekaj brbljala o prijavi pogrešane torbice na črpalki pri Sparu, nato pa je s hreščanjem pomešano govorjenje prekinil neprimerljivo jasnejši:
Ena osem javi se

Anton je začutil, kako se je kadet napel, skoraj otipal je lahko tisto znano pričakovanje, nemir v upu na rop pošte ali krvni delikt. Minilo ga bo, je pomislil, nato pa se je javil.

Ena osem imamo sedem sedemnajst na izvozu za Kočevsko Reko. Tam pobereta in gresta v Lipanje. Sedem a. Sedemindvajsetka je na naslovu sedem a Lipanje.

»Ena osem prejel, sedem sedemindvajsetka pri izvozu za Kočevsko, nato sedemindvajsetka na sedem a, Lipanje,« je Anton odgovoril v mikrofon in ga odložil. Ena pet prejeto gpuk konec je še zašuštelo iz rešetk na črni napravici in znova je nastopila statika.

V beležko je nakracal nekaj besed, nato je speljal.

»No, kadet-pripravnik Pintar. Sedem sedemindvajset. Povejte mi kaj o tem.«

»Sedem je spremstvo. Sedemindvajset pa socialna služba. Spremstvo socialne službe na lokacijo kjer je sran … incident.«

»Sranje, da,« ga je dopolnil Anton. »Pa druga sedemindvajsetica?«

Avto je zdaj že pridobil potovalno hitrost in okoli so se v mokroti bočile smreke. Bilo je, kot da je cesta črvast tujek, tu položen le začasno, za nekaj desetletij, dokler ne pomro vsi ljudje in si mogočni iglavci vzamejo nazaj, kar je bilo od nekdaj njihovo.

»Druga pomeni, da se zadeva dogaja v Lipah …«

»Lipanjah.«

»Lipanjah … In da gre za nekakšno socialno zadevo. Odvzem otroka recimo.«

»Zloraba … « je pokimal Anton in poblisnil z lučmi nasproti vozečemu kombiju z napisom »Vodovodarstvo Potič«. Možak je pogosto rihtal staro vodovodno omrežje tudi na postaji. Kombi je vrnil pozdrav in počasi zbledel v polmraku meglic.

»Zloraba,« je ponovil kadet.

»Če bi bil odvzem, bi tja poslali še koga. Te zadeve so hudič. Kričeče ženske in to. Ampak tudi ni rečeno, da bo tole lahko. Zjutraj je bilo nekaj pri Žvanovih. Del naših je še tam.«

Iztok je pokimal, kot da razume.

Cesta je vijugala po vaško-gozdnatem reliefu severne Kočevske. Leskovo grmovje se je bohotilo ob cesti. Z regionalke so se odcepljale poti ki so vodile skozi vasi, na gozdne steze, do mrhovišč. Do krajev, ki so se gobarjem, pohodnikom in turistom zdeli idilični. Večinoma. Po travnikih, ki so obkrožali Nove Ložine sta zašla v gozdno temino, ki je oklepala prostor do naslednjih vasi. Kratek cestni odsek, ki ga turisti prevozijo v petnajstih, lokalci pa v desetih minutah. Petdeset korakov od ceste človek tu zlahka zaide. Sploh otrok.

Iztok je molčal. Anton je vedel, da v glavi pretresa postopke, prešteva zaporedje stvari, uradno ravnanje ob različnih situacijah in dobro vedel, koliko je to vredno. Kadar je zares štelo, je bil pomemben zgolj instinkt. Ponavadi pa le sreča. Slepa sreča, ki je pijanca, ki se je dvajset let s tremi promili v krvi cijazil domov ohranila pri življenju, policista v močnem nalivu na avtocesti pa postavila pred tovornjak s spečim šoferjem.

Včasih, ko je spal je sanjal, da je v gozdu. In vedel je, da je ta gozd neskončen, da je prerasel steze, kolovoze in njive, ceste, hiše, ulice, igrišča in trgovinske centre, pokril svet z odmrlim listjem, položil preprogo čez vse, kar je bilo. Dobro, pa tudi slabo. Predvsem slabo. Anton je vedel, da slabo ostane. Le redko, redko, dokončno umre.

Peljala sta mimo jajčno rumene table s črnim napisom »Kočevje«. Mesto. Že odkar je prišel sem, je bilo drugačno kot Gorenjska. Na prvi pogled revnejše. Bližje meje. S cigani. A vse to ni bilo zares važno. Mesto kosti, ga je nekoč preblisnilo. Takrat se je temu nasmehnil. Zdaj o tem ni bil tako prepričan.

»O, drek,« je izustil Anton, ko je zagledal rjavordečega opel kadeta, verjetno starejšega, kot je bil Iztok, ki je zdaj počival ob robu ceste. Ob avtu je v naletavajočem dežju stala visoka ženska v poslovni obleki in z dežnikom v roki, ob njej pa je ždel možic v svetlorjavem plašču z veliko aktovko pod roko.

»Kaj pa je?« je vprašal Iztok.

»Mmh,« je vse, kar je odvrnil Anton, ko sta parkirala za oplom, ženska in moški pa sta brez pozdrava sedla vanj in odločno odpeljala. Policijski avto jima je sledil. Nekaj časa sta še vozila proti jugu, nato pa je avto zavil na odcep za Štalcerje.

Anton je nekaj časa molčal, nato pa mladeniča, ki si je nekaj pisal v beležko, vprašal:
»Koliko si delal s csdji?«

»Ne … dosti.«

»Koliko?«

»Enkrat sem bil pri neki sedemindvajsetici. Zaradi varne hiše.«

Anton je pokimal.

»Vidiš,« je dejal »jaz csdjevce ločim na tri tipe. Tri tipe žensk, ker moškega v njihovih vrstah skoraj ne boš našel. Tisti ki so, so pa … brez jajc. Več ali manj.«

Peljali so se skozi Štalcerje. Gričevnat svet je prehajal v nizko pogorje Stojne in Kočevskega Roga.

»Večina so brezvezniki. Sedijo, meljejo zadeve, pijejo kavice in vlečejo plačo. Manj ko imajo dela, bolj zadovoljni so. Čakajo penzijo. Potem so taki, ki so še mladi. Taki … take so redke. Ponavadi v petih, desetih letih izgorijo. Potem pa so še hladne kuzle.«

Iztok mu je namenil začuden pogled.

»A veš v sedemdesetih je bil tisti bend, Kuzle …? Ah, ne veš. No, vseeno … To so tiste, ki so se za socialo odločile že davno. Morda še pred šolo. Tja gredo, da … Hm, kaznujejo. Rade imajo moč. Obožujejo jo. Ko gredo v penzijo, ne živijo več dolgo. Toda do takrat … fant … njim nočeš priti v kremplje.«

»In … Mozetičeva je taka?«

»Taka,« je pokimal Anton.

Pripeljali so v Kočevsko reko in zavili proti Kočam.

Tu se je divjina zgostila. Že Kočevska reka je bila nekoč del zaprtega območja. Vasice, ki so se iz nje raztezale po okoliških hribih in gozdovih, pa so Antonu vedno dajale vtis iztrebljenosti. Marsikje je bilo videti preraščene ostanke hišnih vogalov, kamnitih peči, sledove, da je tu nekaj bilo, nato pa so prišli možje v uniformah, nekateri s sivimi čeladami, nekateri s titovkami. Bil je bolj občutek, prepoznava, ki jo je človek doživel, če se je na teh travnikih in pobočjih ustavil za kaj več kot za kratek piknik.

Lipanje so ležale malo naprej od Mlak pri Kočevski reki, malo s ceste. Malo skrite. Anton je bil tam le enkrat. Popis domnevno ukradenega avta, a se je izkazalo, da sta se le spričkala soseda. Toda on ni bil lokalec in vseh podtonov niti ni razumel. Bolj slutil. Dvakrat je slišal može na postaji omeniti Lipanje in obakrat je bilo to z nekakšno sledjo … izogibanja. Ko sta avtomobila – ne da bi srečala kako drugo vozilo – zapustila Mlake, je cesto znova požrl gozd.

Gričevnata, gozdnata pokrajina se je občasno razširila v obraščene pašnike, sicer pa so smreke, bukve in gabri znova in znova požirali pot. Vas Koče, skozi katero so peljali, je bila le še škrbina – preraščene ruševine, velik kolektivni hlev in tri hiše. Vozili so in počasi je nehalo pršeti, a je občutek mokrote in hladu ostal. Začelo se je resno mračiti. Sonce, ki ga tako ali tako ves dan ni pogledalo skozi oblake, je nekje za hribi in gozdovi zahajalo. Pred njimi so se iz teme izvile Lipanje.

Skupek hiš, nagneten okoli skromne cerkve, mimo katere je vodila ozka cesta. Severno od starega vaškega jedra je raslo novo naselje. Kakih dvesto metrov dalje se je ob gozdu, zaslonjena s prvimi drevesnimi očaki, bočila črna silhueta motela Jesenšek, obkrožena z zdelanimi ograjami, ki so omejevale pašnike. Vsake toliko je v temo zarezal močan neonski napis »Motl Jesenšek«. »E« je očitno pregorel.

Žarometi avtomobilov so le slabo razganjali mrak, ko sta se počasi spuščala proti dnu položne kotline, v kateri so se pred toliko leti ugnezdile Lipanje. Znova je začelo rositi, nato pa močno deževati.

Zavorne luči na oplu so močno zažarele, nato pa je avto osvetlil skromne vrtove in ostanke kmečkih dvorišč, na katerih so traktorje in trosilnike nadomestili enoprostorci in kak terenec. Avto s socialnima delavcema je počasi zavil po dovozni poti do velike, nekoliko zanemarjene kmečke hiše in zraven nje dvonadstropne novogradnje pred katero je bil nasut velik kup peska. Nad vhodnimi vrati je svetila brlikava žarnica. Dež je štropotal po kovini, močni curki so se zlivali s streh in po žlebovih, polnili luže in kotanje. Preden je ustavil, je Antona še prešinilo, da bližnja cesta vodi v Stanovnik. Zamočvirjen predel, kamor ni šel še nikoli.

»Gpuk, sedmica je v Lipanjah,« je resno dejal v mikrofon, nato pa si premišljeno nadel kapo. Dispečerka je potrdila prejem. Z Iztokom sta počasi izstopila in Anton je zaznal, da je mladeniča napetost že minila. Zamenjala jo je opreznost.

Kdo je v dvojici prvega avta glavni, je bilo jasno že po drži. Sunkovitih korakov se je ženska z velikim dežnikom odpravila proti vratom z žarnico in pozvonila. Po policistih se ni niti ozrla, možic s torbo pa se je bojeval z zložljivim dežnikom, medtem, ko se je trudil ne spustiti aktovke. Anton je dolgih, odločnih korakov zakoračil do ženske.

»Gospa Mozetičeva,« je dejal vljudno, a hladno. V policista se je zazrl obilen, testen obraz, ki bi bolj pristajal vaškemu mesarju, kot vaški delavki. Nad neizrazito brado in nosom so bile vgnezdene črne, na pogled mehke oči. In vendar je Iztoka nekaj hladno zgrabilo za hrbtenico, ko jo je gledal in postalo mu je rahlo slabo. Umaknil je pogled. Bil je zmeden in počutil se je majhen.
Mozetičeva ni dejala nič in se osredotočila na vrata.

Vrata v mračno vežo je odprla mlada ženska velikih podočnjakov in razmršenih las. Iztok je pomislil, da je bila nekoč morda lepa. Zdaj je v ohlapni trenerki spominjala na strašilo. Sicer je opazil izčrpanost, a Anton je bil tisti, ki je v katatonični drži in pogledu zaznal tudi sled opreznosti in … preganjavice. Tiho jih je povabila naprej.

»Tu sta tudi stražnika … Če bo treba,« je dejala Mozetičeva in vstopila v vežo, kot da je doma. Ženski je brez vprašanja potisnila dežnik in ta ga je molče sprejela. Za policistoma se je v vežo končno prebil tudi povsem mokri pomočnik s svojo torbo in še vedno neuporabnim dežnikom.

Dnevna soba je bila velika, a polna izrabljenih omar, na vrhu založenih s škatlami odsluženih sesalcev, grelcev, otroških igrač. Med njimi je bila na sredi masivna lesena miza s stoli, pazljivo pregrnjena s čipkastim prtom, sredi katerega je stala vaza s šopkom plastičnih rož. Bližnja vrata so, po sopari in vonjih sodeč, vodila v kuhinjo, na dolgi, zguljeni zofi, pa je sedela deklica štirih ali petih let. Iztokov policijski čut za ljudi se sicer še ni povsem izostril, toda takoj mu je bilo jasno, da nekaj z njo ni čisto prav. Sedela je mirno, a je bilo v njeni drži nekaj vdanega v usodo, medtem, ko je bilo iz njenih oči razbrati zvedavost in pričakovanje dečka, ki skrivoma sede za volan traktorja s ključi v vžigu.

Mozetičeva je brez zadržkov sedla na čelo mize in dejala:
»No, sedi sem,« ter deklici pokazala stol zraven. Pomočnik se je kapljajoč po preprogi prebil v sobo, slekel plašč in začel iz torbe vleči papirje ter pisala. Ženska se je plašno, kot volkulja, ki ji lovec pretipava mladiče prikradla k mizi in opazovala socialno delavko. Anton je počasi naredil nekaj korakov proti kuhinji in opazil, kako se je mlada ženska napela.

»E …« je izdavila, a jo je delavka že presekala.

»No, gospod policaj, ne vohljajte po hiši! Tu smo zaradi tele mlade damice, kajne?« Deklico je pobožala po glavi in se spogledala z njo, kot da si delita veliko, pomembno skrivnost. Anton se je ustavil. Uradnik je začel nekaj hlastno škrebljati po obrazcih. Nato je izvlekel še diktafon in ga prižgal ter socialni delavki urno pokimal, da lahko začnejo.

»Morda bi policistom ugajal kak čaj. Jaz bom kavo,« je rekla Mozetičeva ženi in ta se je umaknila v kuhinjo. Iztok je sedel na zofo in brez pravega zanimanja pogledoval po sobi, po starih tapetah in veliki sliki Svete Marije. Anton je raje stal.

»No srček, kaj se je zgodilo?« jo je vprašala delavka.

»Stlic me je bozal,« je dejala deklica.

»Ja? Kaj pa sta počela?«

Anton je stal ob vratih v kuhinjo in opazoval shirano telo mlade ženske, ki je hitečih gibov pripravljala čaj.

»Tudi jaz bom kavo,« ji je dejal in stopil v kuhinjo. Otipal je lahko pogled Mozetičeve na svojem hrbtu, a zdaj je imela drugo delo. Ni mu ušel tudi lahen trzaj ženske, ko je vstopil. Kot bi prečil zanjo pomembno mejo, a je morala o tem molčati.

»Lahko prižgem?« je tiho vprašal, medtem ko je poslušal, kako deklica v sosednji sobi pripoveduje.

Mlada žena je prikimala policistu in vžigalnik je zaškrtal, plamen je obliznil konico cigarete. Seveda nekaj ni bilo v redu. Nič ni bilo v redu. V času svoje kariere se ni ukvarjal z dosti takimi primeri, a prav noben otrok o teh stvareh ni tako razlagal. Vendar je bila zanj uganka, kako so jo napeljali na to. Kadil je in opazoval Iztoka, ki se je zdolgočaseno oziral po sobi, nato pa sta si za trenutek izmenjala pomenljiv pogled. Pripravnikova roka je počivala na stegnu, blizu pištole. Običajna drža. Pa tudi ne.

»In potem si jokala in ga prosila, naj te spusti, pa te ni?« je spraševala delavka. Uradnik je povedano urno beležil. Deklica je odločno pokimala, »In je leku da bo ubil Flokija če bom to komu povedala, ampak potem sem jaz mami in zdaj me je stlah,« je dejala in po licih so ji stekle solze. Delavka se je odzvala z nekakšnim »no, no« in jo potrepljala po rami, kot se človek dotakne predmeta.

Anton pa je kadil. Ne glede na vse, je na Gorenjskem delal več kot desetletje in dobro je vedel, da se lahko zaslišuje na različne načine. Ljudje so žrtve navad in instinktov in pogosto je iz mimike lahko razbral več kot iz besed. Namenoma se je dvakrat ozrl proti vratom, ki so bila zaprta in so iz kuhinje vodila v sosednjo sobo in obakrat je opazil, kako je mlada ženska otrpnila. Svojo teorijo je še potrdil s tem, ko je naredil korak proti vratom in se zadnji trenutek obrnil, da je otresel pepel v umivalnik, se zazrl skozi okno v nočno črnino in se ženski nasmehnil. Vrnila mu je krčevit nasmeh, nato pa ostalim odnesla čaj in kavo.

Zazrl se je v vrata.

Ženska je pred uradnika, socialno delavko in deklico razložila kavo in čaj, skodelico je dala tudi Iztoku, ko pa jo je prinesla Antonu, je ta ugasnil cigareto v umivalniku, vzel skodelico in se nasmehnil:
»Oprostite, na dva deci moram. Tule skozi?« je vprašal in pokazal na vrata. Videl je, kako je ženska za trenutek otrpnila, nato se je ozrla skozi okno v dež, pa h Mozetičevi.

»Ja, ampak … N-ne dela … Danes se je pokvaril,« je izdavila.

»Res? Kako nesrečno,« je odvrnil Anton in vrgel Iztoku pogled, ki je pravil, naj bo pripravljen.

»Še sreča,« je rekel, »da je bil moj oče vodovodar. Naj pogledam.« je dejal in zgrabil kljuko ter pritisnil. Ženski sta se pognali, vsekakor sta se želeli pognati, to jima je živo plamenelo v očeh, toda z največjim obvladovanjem sta zadržali svoji telesi.Vrata so se odprla v sobo z veliko leseno mizo za katero sta sedeli še dve ženski.

Tista bližja je bila očitno s kmetov, krepkih potez, starka zraven pa je bledikave kože, molčeča in pred sabo prepletenih prstov spominjala na voščeno lutko. Nista se premaknili, nista ga pogledali, toda hlad, ki je Antona preveval prej, je zdaj prešel v tipajočo vročino, v valove, ki so ga eden za drugim dosegali in ga slačili. Kožo, meso, dele duše. Dobro je čutil, kako ga nekaj jedkega smodi plast za plastjo njega. Kmalu bo prišlo do srčike, otroških delov in temnih, pokopanih stvari.

»To sta … To je … « je nekaj za njim momljala mlada mama, a je ni slišal.

Čutil je, kako njegovo telo postaja okornejše, težje. Nekaj mu je pravilo, da bo obstal in ostal tu. Dneve, morda tedne, dokler ne podleže dehidriranosti. Ali pa je to kraj, kjer se ljudje ne starajo in tako stojijo in tičijo in so lomljeni in zlomljeni vsak dan, vsako uro, dokler ječarjem to ustreza. Za take lupine je vrv verjetno res odrešitev, je pomislil nekje v sebi. Spomnil se je na vse obešence v Stanovniku.

Zbral je vso svojo voljo, se napel in imel občutek, kot da s penastim mečem udriha po nasprotniku v oklepu, a drugega ni imel. V primerjavi s tem, kar je bilo v sobi, je bila njegova volja ničvreden drobec.

Nato se je spomnil Svetega Jurija. Bilo je smešno. V Mavčičah, kjer je odrasel, so imeli nad vrati garaže za gasilska vozila bakren izvesek tega svetnika. Kadarkoli so imeli vaje, ga je videl. Zavetnik gasilcev je bil sicer sveti Florjan, toda umetnino je naredil zapiti brat šefa gasilcev, ki je očitno pomešal svetnike in namesto, da bi bakreni mož izlival vodo iz čebra, je prebadal kačo. Ker je šlo za šefovega brata, so zadevo vseeno kupili in izvesili.

In zdaj se je Anton spomnil grobo izdelanega izreza, njegovega škripanja in tega, da so se k njemu lokalni gasilci pogosto ozirali za srečo. Morda je bilo tudi nekaj na tem, da se je šefovemu bratu nekaj let pozneje povsem zmešalo, tako da je bila to stvaritev norca. Nekaj posebnega.

Anton tako ni vedel, ali je bila moč volje tista, ki mu je omogočila narediti še korak, ali pa je bil to spomin na bakrenega svetnika, a korak je naredil. Počasi je vstopil, kot da se podaja na krhek led pod katerim ni zgolj večni spanec, pač pa pod njim plavajo mrtve, hladnejše reči.

Ničesar ju ni vprašal in ničesar jima ni rekel. Čeprav je vstopil, ju v resnici pri ničemer ni zmotil. Samo stal je tam, v sobi, na ozemlju z občutkom mrtve maternice in vztrajal, ker mu je nekaj v njem govorilo, da je to prav. Čeprav se mu je del njega blazno režal in kričal, da je vse to njegova prekleta radovednost in da je šel tokrat predaleč. Verjetno res, je pokimal nekje v sebi, a se je spomnil mame in hčerke v sosednjih prostorih. Bil je nepazljiv. Sprva se mu je mama zdela tista, ki je razrvana, izmučena, a je za deklico dobro vedel, da se otroci ne obnašajo tako. Ne da se zlorabljeni otroci ne obnašajo tako. Kakršnikoli otroci.

Ženski se ga nista bali. Niti malo. Kot stara štora, mrtva, a nepremična, s še živimi koreninami, ki so segale daleč v globino, med kosti in mrtve sanje, sta sedeli tam, prepredeni s hibami zrelih žensk, osteoporozo, revmo, sivo mreno. A se ga niti malo nista bali. Morda je v njuni drži zaznal celo kanček posmeha. Porog. Poblisnil je takrat, ko je policist naredil prvi korak.

En korak je naredil. Še vedno je molčal in v mračni sobi – zunaj se je dež zaletaval v okna – naredil še en korak. In še enega.

Zdaj se mu je zdelo, da se je soba spotegnila v dolg, velik hodnik, kot so tisti v podzemnih kompleksih jedrskega orožja in čeprav to ni bilo res in je delno vedel, da ni, je tudi vedel, da je. Ženi sta molčali, sklenjenih rok.

Znova se je spomnil svetega Jurija, še vedno ga je ta misel presenečala in storil je še en korak. Ni se več slepil, da kaj razrešuje. Pa tudi bežati ni mogel. Tu je bil, v prisotnosti nečesa, morda dveh, morda pa mnogo več bitij in ta so ga trpela. Dokler ne pride preblizu, mu dovolijo biti tu. Obstajati.

Dosegel je kljuko.

Vrata v domače stranišče z obtolčenim umivalnikom in vegastim kotličkom je odprl, kot bi vlekel težka skladišča vrata, se skoraj opotekel noter in jih zaloputnil. Nato je lažje zadihal. Potegnil je z roko prek obraza in otipal pot. Kar ždel je tam, naslonjen na ploščice, poslušajoč tolčenje srca in udrihanje dežja po kovinskem nadstrešku pred straniščnim oknom. Misel na vrnitev je bila … težka.

Le malo takega je bilo tu, kar bi ga motiviralo, da bi se premaknil, a pomislil je na mlado žensko. Žrtev je v življenju videl že več kot dovolj. Predvsem žensk, ki so se pustile poniževati, tepsti in posiljevati in so se še kar vračale. O, pa tudi takih moških ni bilo malo. Matrone so lahko toliko časa zategovale vrv, da se je možiček nek dan samo odpeljal v gozd in se zagugal. Toda v očeh te ženske tu le ni videl popolnega zloma. Kaj sta pomenili te ženski in kakšno vlogo je imela Mozetička? V očeh mlade žene je bil še kos nečesa, kar bi bilo vredno rešiti.

Boš to ti? Sploh po vsem, kar je bilo ga je prešinilo in nasmehnil se je starim zguljenim ploščicam nasproti. Nasmeh je postajal trši, grimasa. Morda. Morda bo in morda ne bo. Beli vitez krvavih rok.

Vedel je, da je v sosednji sobi nekaj, kar ga nekje zelo globoko plaši. Vedel je, da ni trupla in ne morilskega orožja in da nihče nikogar ne davi, toda v sosednji sobi je bilo nekaj strašno kot dno fojbe, polne kosti, zaponk, gumbov in prestreljenih lobanj. Tudi otroških.

Stisnil je zobe, se nasmehnil svojemu dvomu, zategnil pas še za eno luknjo in odprl vrata.

Obiskovalk ni bilo več. Za trenutek ga je zgrabilo, da bi se ozrl za sabo, nato pa je premeril tistih nekaj korakov do kuhinje in zagledal mlado mamo, ki ga je gledala nekako žalostno. Kot otrok, ki so mu vzeli igračo. Napetosti in groze ni bilo več, čeprav je nekje v stenah, tudi nekje spodaj, še čutil, kako krvavita izmed zidakov. Slišal je, kako uradnik v sosednji sobi pospravlja papirje, Mozetička pa razlaga deklici, da »se je dobro odrezala« in »da bodo slabega moža že ujeli, naj nič ne skrbi«. Ko je Anton stopil v sobo, se ji je pogled zmračil.

»No … ste našli stranišče?« ga je vprašala in v njenem glasu je bilo slišati sovraštvo, pa tudi védenje. In posmeh.

Anton se je nasmehnil.

»Stranišče dela. Ne vem, kaj vam je nagajalo.« Nato se je obrnil h ženski. »Če boste rabili pomoč, le pokličite,« je dejal in ji potnih rok nespretno izročil svojo vizitko.

Ko so zapuščali hišo, je še vedno lilo. Iztok je bil nekam bled in molčeč.
Mozetičeva je jasno povedala, da spremstva ne potrebuje in z uradnikom sta se zgnetla v njenega opla ter sunkovito odpeljala. Anton se je še enkrat ozrl po hiši in ženski, ki je stala na njenem pragu, osvetljena od žarnice v kuhinji, nato pa sedel v škodo, se javil centrali in odpeljala sta se.

Ona je na pragu še nekaj časa zrla za njima. Čutila je, kako ji je bitje, ki je bilo nekoč njena hči, prišlo za hrbet in počasi, skoraj proti svoji volji, je ženska iz žepa vzela policistovo vizitko in vžigalnik. Pritaknila je plamen h lepenki. H hitro se je vnela. Ko je vizitka zgorela, se je levica s prižganim vžigalnikom počasi, počasi pomaknila pod golo podlaht desnice da je plamen osmodil dlačice in začel oblizovati kožo.

Dolgo, dolgo je morala tako stati.

Creative Commons Licence
Policist by Samo Petančič is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License.
Based on a work at http://samovekratke.com/?p=1.

Leave a Reply

Your email address will not be published.