Nadomeščanje (Čas branja: 15 min)

.mobi verzija je dosegljiva tu

»Ta dežela je zafukana, ljudje tu pa še bolj. To si zapomni in vse bo v redu. Boš eno?« je vprašal v maskirno bundo oblečeni možak in Juretu ponudil cigareto. Stala sta pred ladama nivama. Sneg je na debelo naletaval, motorja vozil sta tiho godla, močni žarometi pa so metali sence moških postav daleč v snežno noč.

Veterinar je odkimal. Večinoma je delal na Gorenjskem, toda lokalni kočevski veterinar je zbolel in za teden dni je moral prevzeti njegov becirk. Veliko, redko poseljeno območje od Gotenice do Kočevja, na severu do Prigorice in Podpreske na vzhodu.

»No, tudi prav,« je odvrnil Štef, ko si je prižgal cigareto in zadovoljno vdihnil, ne meneč se za pikajoče snežinke, ki jih je gnal veter. »Če boš kaj rabil, me lahko pokličeš v vas. Številko imaš v rokovniku. V večini vasi imajo telefone. Pa tudi na vojsko ti ni treba posebej pazit. Do lani, ko je bila JLA, si fasal legitimacijo za vsako smreko, teritorijalci pa so bolj fejst fantje.« Jure je pokimal. »Dobro, tale teden boš v gasilskem domu v Andrejih. Malo naprej od Primožev. Fantje so ti zakurili, toplo ti bo, Ančka pa ti bo kuhala. Ne bo ti hudega,« mu je dejal obilni moški, še zadnjič potegnil čik, ga odvrgel v visoki zamet, se prebil do avta, skobacal vanj in z nekaj zanašanja speljal.

Jure je sklenil, da ni prav nobenega razloga, da bi še postaval tu. Spravil se je v rjastega terenca in počasi odpeljal proti Andrejem.

Zime mu niso bile tuje, prav tako ne podeželje, tako da ga je presenetilo nelagodje, ki ga je navdalo, ko so se na obeh straneh ceste vzpele temne smreke, rastoč iz beline debelo zapadlega snega. Mrak kočevske hoste je bil tu le sto korakov s ceste. Nesproščeno se je nasmehnil, prešinilo ga je, da razmišlja kot kak Ljubljančan in se osredotočil na cesto. Plug je tu peljal pred slabo uro, pa je bilo že deset centimetrov novega snega. Napoved za prihodnje dni ni bila dobra. Avto je z rahlim zanašanjem odpeljal mimo povsem pobeljene obcestne table. Če mu mož ne bi prej povedal, da so to Andreji, bi veterinar gladko peljal dalje.

V vasici ni bilo luči, tako da se je gasilski dom kot velik, teman kvader izluščil iz teme. Terenec je z nekaj podrsavanja ustavil na velikem dvorišču in Jure je skozi zamahujoče brisalce bolščal v nanašajoči sneg. Na temni stavbi se je odprl pravokotnik svetlobe in zamazana silhueta mu je pomahala.

»Ančka« se je izkazala za debelo kmetico močnih rok in možatega obraza. Jureta je spominjala na vzhodnonemške dvigalke uteži. To je bila očitno dežela krepke in energetsko močne prehrane, saj je bil tudi Jošt – ta večer dežurni gasilec – po kilogramih nekako za dva odrasla moška. Krepko prepasan prek obilnega trebuha je Juretu stisnil roko, da je ta zacvilil v sebi, hip zatem pa je veterinarja že čakal kozarček sadjevca, katerega pa je zavrnil. Zdravstvene težave, je pojasnil frapiranemu Joštu.

Ančka mu je odkazala nekakšno ropotarnico z okencem na koncu garaže, v kateri sta stala kombi in stari gasilski tovornjak. Juretu je bilo tam na voljo več kovinskih omar, majhna miza, postelja z vzmetnico, na kateri je ležalo nekaj odej in velika kovinska peč, poleg katere je bila gajbica nasekanih drv. Da je »dodatn kolm za bajto«, mu je še dejala Ančka, pokazala primitiven plastičen telefon v garaži, kamor bodo ta teden klicali tisti, ki bi se jim vžgal senik ali zbolela krava, nato pa mu je zaželela lahko noč.

»No, pa sva,« je Jure dejal Joštu, ko je mel roki in vse bolj opažal, da je v gasilskem domu le za spoznanje topleje kot zunaj. Možak je molčal, sedel je na zguljen kavč, vzel v roke Vroči Kaj in si natočil še en štamprle. Jure ni komentiral, pač pa je s telefona v pisarni poklical Anjo. Počutil se je rahlo smešno – nenazadnje se je odpravil komaj devetdeset kilometrov od doma – a se mu je vseeno zazdelo, da kliče nekam daleč. Pa še pozno je bilo. Oglasila se je Anjina mama, žgoleča kot vedno, nato pa sta z dekletom na kratko poklepetala. Anja je imela naslednji dan zgodaj predavanja, tako da sta kmalu končala. Začuden nad nekakšnim občutkom razočaranja, je Jure vrnil slušalko na vilice in se mimo Jošta z Vročim Kajem odpravil v svojo sobo. Iz nahrbtnika je izvlekel dodatna puloverja, si ju oblekel, si nadel bundo, zakuril v šporgertu in s kapuco potegnjeno čez glavo, zaspal.

 

»O, obiski iz Ljubljane,« je bil klic, ki ga je prebudil. V njegovo sobo je gledala v gasilske uniforme napravljena trojica. Vodil jih je nekakšen brkat dolgin, ki se je predstavil za »Raco«, češ da ga tako vsi kličejo. Juretu je dolgo stresal roko in ga brez pravega zanimanja spraševal, kako je spal. V eni od sosednjih sob je s posodo ropotala Ančka in se zadrla, da je zajtrk in naj pride, kdor hoče, čakala pa ne bo nikogar.

Zabuhli in mačkasti Jošt se je pobral domov, ostali pa so posedli z Juretom za dolgo mizo. Skozi steklene zidake, ki so sestavljali del jedilnice, je sijalo jasno, belo jutro.

»Ljubljančan?« je vprašal krepak mladenič širokih ramen in svetlih las, ko se je lotil klobase in zelja.

»Kranjčan. Nadomeščam kolega,« je odvrnil Jure.

»Ja, Grega se ga je preveč nacukal. Na črepinjo je padel. Človek nima mere,« je dejal Raca, medtem, ko je natakal pijačo.

Jure je odklonil, prepričal jih je šele z izgovorom, da jemlje posebne tablete za ravnotežje in da bi ga že kozarec spravil na tla. Veterinarjevo abstinenco so z veseljem uravnotežili s tem, da so si nalili dodatno rundo.

»Ja, sem videl Gregovo lado. Dobra je za po hostah tu okoli, ampak elektronka jo jebe,« je dejal svetlolasec, ko je vase basal velik kos kruha.

»No, če se zgodi, da obtičiš, zmeraj pripelje kdo mimo. Ponoči se pa kar v avto zapri, ne pešači okoli, da te ne najdemo pol na kakem mrhovišču ko onega Avstrijca,« se je zarežal Raca in tudi ostala dva sta planila v krohot. Še enkrat so nazdravili. Anka je mrkega pogleda pospravila krožnike in pribor.

»No …« je Raca želel načeti novo razglabljanje, ko je v domu predirljivo zabrlizgalo, da je Jure kar poskočil. Svetlolasec se je – zdaj lepo rdečih lic – pomujal do telefona.

»O veterinar, zate je,« je dejal in mu molil slušalko. Tako se je začelo Juretovo dežurstvo na kočevskem.

 

2.

Prvi trije dnevi so Juretu v Andrejih minili dokaj hitro. Enkrat se je celo ustavil v zdravstvenem domu v Kočevju in si ogledal temeljito zapitega in pošteno pobunkanega predhodnika, za katerega pa ni kazalo, da bo kmalu zapustil ta svet.

Dela ni imel veliko. Obravnaval je nekaj šepavih krav, v enem hlevu je odkril mastitis, pri eni kravi pa downerjev sindrom. Lada mu je v dveh dneh crknila dvakrat, a so se mimoidoči izkazali pripravljene pomagati. Četrti dan pozno popoldne – spet je snežilo, pa tudi zvečerilo se je že – je, ravno, ko je zdolgočasen reševal križanko, dobil klic, da ima neka krava težave s telitvijo. Že čez deset minut se je skozi noč in zamete prebijal proti zaselku z imenom Lipanje.

Spet je snežilo. Beli kolovoz je izginjal v temi obcestnih smrek in kar nekajkrat je avto zaneslo, čeprav brzinomer nikoli ni segel čez štirideset kilometrov. Jure je prevozil prvi odcep in nato drugega, vedno bolj pa se je zdelo, da tema postaja vse gostejša in da luči razkrivajo vse manj.

Nenadoma so kolesa izgubila oprijem in lada je – ne brez elegance – zdrsnila prek ceste in v globok jarek. Kar nenadoma je Jure v avtu sedel zelo postrani, pravzaprav je ležal na voznikovih vratih. Vohal je izpušne hlape, ki so se gostili v potniški kabini, zgrabil je prestavno ročico in prestavil v prvo, vključil reduktor, kolesa so zakopala, avto se je malo zamajal toda iz jarka se ni premaknil. Kazalo je, da je nekam nasedel. Minilo je vsega nekaj minut, ko se je že videl, kako skozi zamete vleče dolgo zajlo. Kako jo navija okoli smreke, iz beline pa se, tih kot smrt, prižene medved. Ne ravno velik. Samo kakih dvesto kilogramov težak in z devetdeset kilogrami pritiska na centimeter čeljusti. Nasmehnil se je takemu razmišljanju, malo pa mu je vseeno postalo vroče in usta je imel nenadoma nekam suha. Razmišljal je, kaj storiti, nato pa je nagnjeno lado presvetlila  svetloba, da je zamežikal, svetlobi pa se je pridružilo pobrundavanje močnega avtomobilskega motorja. Iz bleščave se je izvila Joštova lada.

»Lublanske srajce pa res niste h nam za na cesto,« je dejal lovec, ko je široko odprl vrata juretovega avta in so v notranjost bruhnile snežinke. Veterinarju je ponudil roko in ga spravil v svoj avto.

»A  ste v redu, dohtar?« ga je vprašal.

Jure je pokimal.

»Bo. Lahko greva naprej. Le zaneslo me je …«

»Sem videl, ja, ha ha. Vašo lado bova jutri ven potegnila. Zdaj bova šla kar z mojim naprej.«

»Kako ste me našli …« je Jure počasi vprašal in se drgnil po razboleli ličnici. Jošt je izvlekel prisrčnico, globoko nagnil, malo pomislil in dejal:
»Fantje iz doma so me poklicali. Se jim je zdelo, da bi se vam utegnilo kaj zgodit.«

»Ampak …«

»Ceste tu okoli so zajebane. Je za pazit.«

Jure ni vrtal dalje. Bolela ga je glava, zdaj je ugotovil, da se je tudi ugriznil v jezik. Med močnim naletavanjem sploh ni videl, da sta se peljala mimo velike, zdaj povsem pobeljene table, z napisom »Lipanje«.

Iz snežinkastih zaves, ki so poplesavale pred žarometi, so se izluščile nizke hiše. Prevozila sta križišče in Juretu se je za trenutek razkril pogled na cerkev z masivnim zvonikom ter na znamenje pred njo. Ko so ga osvetlili žarometi, se mu je zazdelo, da križani Jezus rjove v agoniji.

Jošt je že zavijal desno, med hišami. Ko je pobeljeno vozilo zarilo na dvorišče, je pošteno pohupal in odprla so se vrata dolge, temne zgradbe, v kateri je bil hlev.

Gospodar je bil obilen, grozovito zaripel tip. Jure je pomislil, da od njegovih jeter verjetno ni dosti ostalo. Povedel ju je po poslopju v katerem je bil morda ducat krav in eno tele. Milkica, kot se je bolna krava imenovala, očitno ni imela samo težav z brejostjo, pač pa je trpela tudi za laminitisom. Jure jo je pretipal in ji pregledal vse štiri okončine. Stopili so pod napušč, pred hlev in Jure je med joštovim puhanjem cigaret razložil kakšno kopel za parklje potrebujejo živali in kako mora biti zgrajena. Gospodarju je prodal nekaj zdravil za v krmo, na hitro si je umil roke, šele ko sta se z Joštom odpravljala, pa je opazil, kako se je njegov rešitelj šele zdaj sprostil. Okostenel nemir, ki ga je navdajal poprej, a ga Jure niti ni opazil, je spolzel iz njega in Jošt je znova izdatno praznil prisrčnico.

Jure je za svojo opremo vedno dobro skrbel in to je veljalo tudi za veliko torbo. Ko jo je položil na zadnji sedež, mu ni ušlo, da je za enega izmed žepov zasajen listek. Namrščil se je, ga v svetlobi dvoriščne svetilke izvlekel ter med premraženimi prsti razgrnil.

»PROSIM POMAGAJTE«

je nekdo napisal z zelo okorno, skoraj otroško pisavo. Zazrl se je listek. Nato se je razgledal po dvorišču. Jošt je še vedno žejno lokal vsebino kovinske steklenice, gospodar pa ga je prekrižanih rok gledal z vhoda v štalo. V nanašajočem snegu in zavijanju vetra se je zdel kot čokata, velika zver. Jure je listek pospravil v žep, sedel v avto, nahrulil Jošta, da pijan ne bo vozil, nato pa po lovčevih okajenih navodilih speljal nazaj proti Andrejem.

Prosim pomagajte. Uro pozneje je Jure zgrbljen sedel ob kovinski mizi ter listek premetaval po prstih. V sosednji sobi gasilskega doma je Raca nekaj šaril po orodju, Anka pa se je jezno lotevala posode. Veterinar je stopil na zrak. Nenadoma so se za njim odprla vrata in skoznje je z velikim čebrom prilomastila Anka. Močnih rok je čeber odnesla do jarka in vsebino zlila vanj. Nato se je, ne da bi veterinarju namenila pogled, vrnila.

»Anka … Poznate Lipovže?« je dejal Jure in ta mu je namenila pogled, kot da bi bil skrajno nadležen turist.

»Lipanje. Kaj pa te zanima?« je končno rekla.

»Eh nič pravzaprav,« je dejal in potisnil roke v žepe bunde. »Včeraj smo bili tam. In … Veste, pri komu smo bili?«

»Pri Podržajevih. Jošt je povedal.«

Jure je pokimal.

»Ne vem. Se tam kdaj … Se je tam kdaj dogajalo kaj čudnega?«

»Kot kaj?«

»Ne vem, no … Kaj nenavadnega.«

»Pri nas se ne dogaja nič nenavadnega,« mu je odvrnila in odšla v hišo. Slišal je, kako je notri tolkla s škornji ob tla.

Dan pozneje se je vračal skozi Kočevsko reko in pred gostilno »Pri Bertonclju« opazil vojaško zeleno Štefovo lado. Zavrl je in svojega terenca parkiral poleg, nato pa vstopil. Pozdravil ga je vzbuh zatohlega, po cigaretah in slivovki smrdečega zraka, hip zatem je pogovor v gostilnici umolknil. Še krčmar – visok, suh moški podganastega videza – je nehal brisati štamprle. V Jureta so zrli trije toplo oblečeni člani zelene bratoviščine ter gozdarja, ki sta dan že podlagala s takratkim. Eden od treh lovcev je bil Štef. Ko je prepoznal Jureta, se je zarežal, mu pomahal in ga predstavil družbici kot začasnega veterinarja. Vzdušje se je precej otoplilo in z vsemi se je rokoval, eden od gozdarjev pa se mu je priporočil, naj pride pogledat njegovega psa. Štef mu je že naročil kratkega na svoj račun in sedla sta za mizo v kotu, od katere se je dobro videlo vse debeleje zasneženo cesto in ograjo. Ko sta malo pokramljala, je Jure dejal:
»Poznaš Podržajeve?« in zaznal neobičajen preblisk na lovčevem obrazu. Ta je krčmarju pomignil še za eno rundo. Jure se svojega ni dotaknil.

»Podržajevi … Niso oni v Lipanjah?« je bil neprepričljiv Štef.

»Mhm,« je odvrnil Jure in ga pozorno gledal.

»Ja, nekaj se spomnim.«

»Mhm. Kaj veš o njih?«

»No, kaj vem, kaj vem. Pač, kmetje. Kakih deset glav živine, prašiči. Njihov stari se je pred letom dni zapletel v nek mejniški spor, zdaj se tožijo …«

Jure je pokimal. Štef je izvlekel robec, se useknil in si otrl čelo.

»Koliko pa jih je pri hiši?«
»Kaj vem, koliko jih je pri hiši? Kaj te sploh vse to zanima?« je vzrojil Štef in ostali so se za trenutek ozrli k njemu. Oštir je prinesel kozarčka. Štef je svojega takoj zvrnil.

»Res je, da zdravim krave in konje in prašiče …« je dejal Jure. »Vendar sem včeraj v svoji torbi našel tole,« je rekel in položil listek pred štefa. Ta ga niti ni dobro pogledal.

»Ja in kaj bi zdaj rad od mene?«

»Kaj veš o Podržajevih?«

»Nič ne vem! Brigam se zase in predlagam, da to storiš tudi ti, sicer … Nič ne vem,« mu je šepnil.

»Prosim. Pomagajte. Pisava je okorna,« je rekel Jure in nekoliko priprl oči. »Misliš, da je bil otrok?«

Štefa je zdaj kar izstrelilo izza mize, pograbil je svojo kapo s šanka, da sta ga kolega začudeno gledala, zarenčal »daj na kredo,« in jo odkuril. Jure je nekaj trenutkov opazoval ostale goste, ki so ga sumničavo merili, nato pa vstal, skomignil in plačal njun zapitek. Ter dodal še tisočaka za rundo za ostale. Ob odhodu ga je pospremilo odobravajoče brundanje.

 

3.

Lada je bila skrita med drevje ob cesti od koder je bil to zimsko dopoldne pogled na Lipanje še posebej dober. Od gozdih obronkov se je dežela spuščala do skupka hiš, nagnetenega okoli cerkve in križišča.

Od tu vasica ni izgledala prav nič posebnega. Preprost zaselek z družinami, kjer so se mladi izseljevali v mesta, hiše z gospodarskimi poslopji pa počasi postajale prazne lupine, ki so jih naseljevali le še duhovi preteklosti. Ali pač?

Jure je tiho žvečil zobotrebec – navada, ki je nadomestila kajenje – in tehtal, kaj storiti. Občasno je iz smeri Kočevja pripeljal kak avto, to pa je bilo tudi vse.

Listek je obstajal, to je bilo dejstvo. Dejstvo je bilo tudi, da je bila v Kočevju policijska postaja, pa tudi center za socialno delo. Toda, kaj bi jim Jure povedal? Da je dobil listek? Kakšen listek? En listek. In zakaj prav on? Če je bil nekdo v stiski, bi se lahko obrnil na učitelja, župnika, tudi v Kočevje bi lahko šel. Razen če ni mogel.

Nenadoma je njegov pogled zamrznil na vzvratnem ogledalu. Med pomrznjenimi debli je stal v maskirna oblačila odet mož z dvocevko. Jure se je obrnil, da bi ga bolje videl. Moški je počasi prigazil do vrat. Jure je spustil okno.

»Dobrdan,« je dejal.

Vanj je gledal suh, žilav mož kakih štiridesetih let. Vodenasti očesi sta merili veterinarja. Puško je imel še vedno v rokah, usmerjeno proti tlom.

»Kaj delaš tu?« ga je vprašal.

»Veterinar sem. Kdo pa ste vi?«

Mož je molče zrl vanj. Oči – zdelo se je da so morda modre ali sive – so ga nepopustljivo prebadale.

»To je jevšnikarjev svet. Tu ne smeš parkirat.«

»Veste kaj o Podržajevih?« je vprašal Jure in moški se je za trenutek zdrznil.

»Pojdi,« je še dejal, nato pa počasi odpešačil nazaj v gozd.

Jure je nenadoma ugotovil, da mu je vroče. Odpel si je bundo in snel kapo. Zagnal je motor in odpeljal proti Lipanjam.

 

Sredi vasi, stisnjen med pritličnimi hišami in cerkvijo, je ležal trgec, zdaj križem kražem prepreden z belimi koloseki. Na sredi pred cerkvijo je ležala orjaška kamnita posoda, obroč iz velikih, težkih kamnov, za katerega se je zdelo, da je na sredi zasut. Morda je tam nekoč raslo drevo.

Jure je parkiral zraven kamnitega otoka in izstopil. Sneg je škripal pod gojzarji. Vas je molčala.

 

Razgledal se je in čakal. Od nekod je prihajalo tiho petje, nekakšna narodnozabavna pesmica. Ko se je odpravil za njo, je naletel na vrata, ki so bila nekaj hiš naprej od cerkve. Po policah v sobi sodeč in tam razloženih artiklih, je videl, da je to vaška trgovinica. Skozi, z ledenimi rožami pokrita okna, je opazil starca, ki je žvečil pipo. Mežikajoč je listal Delo, zraven njega pa je stal majhen rumen radio iz katerega je bilo slišati Avsenike.

»Bogdaj,« je dejal Jure, ko je odločno vstopil.

Starec ga je pogledal, kot bi stopil v trgovinico Elvis. Nekaj trenutkov je molčal in ker oča ni nič dejal, je spregovoril Jure. Dedku je ponudil roko in ta jo je, rahlo odprtih ust, zadržano stisnil.

»Doberdan. Bogdej! Jaz sem novi veterinar. Sem se včeraj pri Podržajevih oglasil.«

Starec sivih las in velike pleše ga je še vedno gledal, kot bi slabo slišal. Nato je končno dejal:
»Doberdan.«

»Doberdan, doberdan, ja,« je rekel Jure in si ogledoval skromno založene police. Opečenec, pivo, zobne ščetke, wc papir.

»Vžigalice iščem,« je rekel možu.

»Aja a … a … a veste,« je rekel stari, nato pa se zadrl nekam v sosednjo sobo: »Anže! Anže!«

»Saj ni treba nikogar klicati,« je bil spravljiv Jure in je vzel ter vrnil Laško pivo z rokom trajanja, ki je pretekel ravno ta dan.

»Kaj je stari, zetorja sem popravljal … « je prikolovratil v sobo plečat, zaripel mladenič v tuti, gozdarski srajci in francozom v roki. Ko je zagledal Jureta je obstal.

»Kaj hočete?«

»Včeraj sem bil pri Podržajevih …« je spravljivo začel Jure, a ga je oni prekinil.

»Kaj hočete, kaj rabite?« in se – veterinar tega ni spregledal – za trenutek ozrl čez ramo v sobo, iz katere je prišel.

»Malo jeklenko za plin,« si je zmislil.

»No, tega nimamo,« je odvrnil oni in ga potisnil skozi vrata. »V Kočevje ali Novo mesto boste morali …«

»Potem bi vzel pivo …« je Jure povedal vratom, ki so se mu zaloputnila v obraz. Pogledal je v notranjost, a ne starca, ne možaka ni več videl. Avsenike so zamenjali Fantje iz Oplotnice.

Zravnal se je, si popravil jakno in se znova razgledal. Po cesti iz smeri Kočevja je pripeljal velik, bel poltovornjak z napisom »Steklarsko Češarek« in urno odpeljal mimo njega. Počasi se je vrnil do lade. Nato se je zamislil. Sijalo je opoldansko sonce, jasno, brez oblačka. Brezmadežno. Kot ta vas, za katero se je zdelo, da jo pokriva bel prt. Izvlekel je listič. Prosim pomagajte.

Tedaj pa je zagledal znamenje in Kristusa.

Ni mu bilo treba prav blizu, naredil je nekaj korakov in takrat začutil, kako je dobil kurjo polt. Ne zaradi tega, kar je videl, pač pa, ker je zaslutil, da je tisto, kar je doslej tu dremalo, postalo pozorno nanj, na Jureta Žličarja, Kranjčana, veterinarja. In vendar ga oči niso varale.

Na lični cedrovini, pod spretno izdelanim nadstreškom, ki ga je nosil križ, je bil pribit kipec Jezusa. Jure jih je kot podeželan videl že veliko. Trpečih, zasanjanih pogledov, zročih v nebo, k Očetu, razprtih dlani, predajajočih se žebljem, ki so predrli njihove dlani. Ta pa je bil drugačen.

Bil je brez krpe, ki je pokrivala take kipce in prav nič sprejemajoče-trpeče ni zrl v nebo ali sklanjal glave. Ves gornji del njegovega života je bil napet, trgal se je s križa, na rokah in vratu so izstopale debele žile. Ta Jezus je kričal, tulil je, široko odprtih ust in v njegovih očeh se je zrcalila blaznost, grozovita želja po begu. Rana na boku je bila precej večja, kot pri podobnih znamenjih na Gorenjskem in zdelo se je, da iz nje nekaj mezi. Pravzaprav, se je zdelo, da iz nje, da izmed Kristusovih reber vdirajo štirje majhni prsti.

»O, bogdaj!« se je zaslišalo od cerkve izza katere se je prikazal okrogoličen, urejeno oblečen možak. To gotovo ni bil kmet. Trebuh je imel velik, toda vse na njem se je zdelo nekako testeno, zdrizasto. Taki sta bili tudi modri očesi, globoko vsajeni v njegov debeli obraz.

»Martin Jažovec, župnik. Dober dan,« je dejal Juretu, ko je skozi sneg pripešačil do njega.

Jure se je nehote še enkrat ozrl po znamenju. Jezus je imel zdaj sklonjeno glavo, lasje so mu zakrivali obraz, rana pod rebri je bila komaj ranica.

»Vas fascinira Pintarjevo znamenje? Predlani ga je postavil. Sicer pa je mnogo zanimivejša cerkev. Pridite, naj vam natočim kratkega.«

»H-hvala, ne pijem,« je odvrnil Jure, ki je še kar gledal lesenega Kristusa. »Oprostite, ampak pravzaprav sem bil namenjen h podržajevim. Kravo moram …«

»Krave bodo že počakale. Zdaj ste tu in pošteno je, da se spoznava, vi pastir tukajšnje govedi in jaz … mojih ovčic.«

»Ostal bom samo teden dni in že tako je polovica mimo …«

»Nič ne de, nič ne de, nikoli ne škodi …«

»Oprostite, ampak res moram do Podržajevih. Dežuren sem,« je končno odvrnil Jure in se trdno ustavil. Za župnika se je nenadoma zazdelo, da se le s težavo obvladuje. Nekaj hlastavega je bilo v njegovi drži. Nato se je nasmehnil.

»H-hvala … pridem drugič, je dejal veterinar in se ritensko umikal proti avtu, nato pa se je obrnil in trdih korakov nadaljeval do lade. Čutil je, kako ga obliva hladen pot. Instinkt mu je pravil naj se hitro pobere.

Ko je prišel do lade in se ozrl k cerkvi, moža ni bilo več. Hitro je sedel v avto in po nekaj poskusih je zaganjač zagrabil. Motor je pokašljeval in se nato umiril v leru, Jure pa je zrl v sončen zimski dan. Zdelo se mu je, da je to njegova zadnja priložnost. Ničesar ni bilo, kar bi to potrdilo ali ovrglo, razen njegovega občutka, a je bil v to trdno prepričan.

Počasi, preudarno je speljal in se usmeril proti Podržajevi domačiji.

Zasnežena kmetija je bila v opoldanskem soncu prava podoba idile. Velika domača hiša, poleg nje dolg hlev, zraven nadstrešek pod katerim sta počivala traktor in trosilnik. Lada je na dovozu malo pokašljala, nato pa gladko speljala na spluženo dvorišče.

Jure je počasi izstopil in se razgledal. Sonce je tako močno sijalo, da se je nakremžil. Nato je zaslišal odpiranje vrat in na dvorišče je stopil gospodar. Jure je stal in ga gledal. Spraševal se je, če je to isti moški, kot pretekli večer. Zdaj je bil nekam bled, praznih oči in nemirnih rok, ki so iskale zdaj žepe, zdaj rob pasu ali hlač.

»Bogdej. Krave sem prišel pogledal.«

Kmet ga je začudeno gledal. Vrgel je pogled v hišo, nato pa pazljivo zaprl vrata.

»Saj … saj ste bili zanč,« je dejal in se ozrl po hiši, kot bi ga nekaj od tam opazovalo.

»M…da. Ampak take stvari je bolje večkrat pogledati. Brez skrbi. Nič vas ne bo stalo,« je dejal Jure in  odločno zakoračil v hlev.

Čeprav je pretipal trebuh in si ogledal parklje, je s kotičkom očesa ves čas opazoval gospodarja. Ta se je prestopal, mečkal rob puloverja in se kot otrok, ki nekaj skriva, oziral okoli sebe.

»Še kdo skrbi za živali?«

»Moja žena in Pavle,« je odvrnil kmet.

»Moral bom govoriti z njima.«

»A-am. Zdajle ju ni doma,« je dejal kmet.

»Ni problema. Bom počakal.«

»Tudi jaz se odpravljam …«

»Ni problema. Počakal bom v avtu,« je rekel Jure, se odpravil v lado, si vtaknil zobotrebec med zobe in se po mačje zgrbil v sedežu.

Kmet ga je nekaj trenutkov gledal, nato pa je šel v hišo. Vrnil se je čez kake pol ure. Jure je spustil šipo.

»Iti morate,« mu je kmet s sapo, krepko prežeto s slivovko, dahnil v obraz.

»Dobro Podržaj. Pa bodiva iskrena,« je dejal Jure in izstopil. Spet je začenjalo snežiti.

»Tule pri vas se nekaj dogaja. To veš ti, to vem jaz.«

Kmet ga je gledal motnih oči in nekaj usodnega je bilo v njih.

»Tole,« je dejal Jure in izvlekel listič iz denarnice ter ga kmetu pomolil pod nos »sem nedavno dobil pri vas. Sem si rekel, da bi šel do policistov ali na socialo, pa sem se odločil, da bom raje prej vas povprašal, ker vem da ste pošten človek.«

Nekaj je ugasnilo v kmetovih očeh. Ramena so se mu pobesila. Skoraj pomilujoče je pogledal Jureta. Nato je usmeril oči proti tlom.

»Ne bi smeli priti,« je tiho dejal.

Tedaj so se mehko odprla hišna vrata. Na sonce je stopila krepka kmečka ženska. Taka, mimo katere  bi se Jure peljal brez pomisleka, a je bil tu preveč časa, nekaj ga je … zaznamovalo … in njena podoba, občutek nje je nekako bledel in se spreminjal. Kar je ležalo pod prvo plastjo žene in kmetice, Jure ni mogel razbrati, čutil pa je obup gospodarja poleg sebe. In strah. Čeprav jo je gledal, ga je v delčku njegovih misli čudilo dejstvo, da ne more določiti barve njenih las in oči. Morda … ga je le drobec spominjala na njegovo mamo.

»Alojz,« je dejala možu in njen glas je bil brezprostoren, kot bi ne valoval v zimskem zraku. »Predolgo si pustil našega gosta zunaj.«

Kmet je gledal v konice škornjev.

»In vi, mladenič, ste se oglasili prevečkrat. Pridite. Pridite na vino … in … na potico,« je dejala mirnega glasu, podobnega mrzli reki.

Jure je tam stal, nato pa stopil korak naprej. Zavedal se je, da tega noče. Ni ji zaupal. Pravzaprav je kos njega, nek preprost, jasen konstrukt slutil,  da je ta ženska, da je to tisto, kar je iskal in da pravzaprav ne bi smel tako vstopiti, ne na tak način, ker bo … kaj bo? Videl je, kako se bliža velikemu oboku, na katerem je bila letnica 1892, pod njo pa je nekdo s kredo zapisal »19 G+M+B 92«. Kaj je že to pomenilo?

 

Epilog.

Psihiatrična klinika Idrija je bil velik, hladen in čist kraj. Nobenega kričanja ali paznikov, ki po hodnikih vlačijo paciente v prisilnih jopičih. Anjo je na vhodu sprejel zdolgočasen varnostnik, ko mu je povedala, da je dogovorjena pri doktor Kavčiču pa jo je usmeril v čakalnico.

Doktor se je izkazal za plečatega, čvrstega moža, ki bi morda bolj spadal za plug kot na mesto predstojnika Urgentne psihiatrične ambulante. Vendar se je izkazal za toplega moža. Spregovorila sta nekaj besed, a se je zdelo vse tako … neresnično. Sploh so bili ti zadnji dnevi zanjo … težko razumljivi. Najprej Juretovo izginotje med nadomeščanjem v Kočevju, nato čakanje, klici na policijo, občino, lovsko zvezo. In Juretova histerična mama. In potem informacija, da so ga našli. In da so ga dali v oskrbo v Idrijo. V Idrijo. Med pijance in norce.

Visoki doktor jo je po visokih hodnikih popeljal do vrat v drugem nadstropju. Po kratkem iskanju pravega ključa ji je čuvaj odprl vrata oblazinjene sobe. V njej je ležal Jure. Njegov pogled je bil prazen, kot soba v kateri gori luč, notri pa ni nikogar. Ana se mu je počasi, negotovih korakov približala, a jo je doktor opozoril:

»Previdno gospodična. Kljub katatoničnemu stanju je ugriznil že dva paznika.«

Ane Jure ni ugriznil. Niti ni čutil, ko ga je pobožala po licu in so njene solze kapnile na izrabljeno blago oblazinjenega poda. Jure je bil zelo daleč.

Creative Commons Licence
Nadomeščanje by Samo Petančič is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License.
Based on a work at http://samovekratke.com/?p=150.

 

Leave a Reply

Your email address will not be published.