Samo Petančič: Vrnitev Anor Katha po dolgih osmih letih

Ljubljana – Od izida Anor Katha: Poti magov je minilo osem let. Ko je knjiga izšla, je bila, sodeč po knjižnični izposoji, dobro brana, o njej pa se je govorilo tudi po spletnih forumih, ki se ukvarjajo z znanstveno fantastično in fantazijsko književnostjo. Po dolgoletnem molku se zgodba štirih magov (in ene sopotnice) vrača v romanu Anor Kath: Doba razdora.

Začniva na koncu prve knjige. »Začelo se je,« je dejal Muliarov v kleti Harlonartove palače, stoječ zraven kovinske kocke. Žarela je. Lahko razkriješ začetek Dobe razdora ali vsaj nakažeš, kaj si v njej obeta bralec?

Premislek. V drugi knjigi se zgodba nadaljuje. To poudarjam zato, ker se določene pripovedne linije tudi prekinejo ali končajo. V drugem delu zgodbo še vedno nosijo glavni liki, vendar mislim, da bodo tisti, ki poznajo prvo knjigo, utegnili biti malce presenečeni nad določenimi stvarmi v drugi. Tako bom povedal – v trilogijah se pričakuje dramaturški lok in ta je v moji knjigi, bi rekel, malce čuden. Smeh.

Zakaj čuden?

Tega sicer nisem pobral od Georga R. R. Martina (avtor Pesmi ledu in ognja, bolj znane po naslovu prve knjige Igra prestolov, op. G.B.), ampak za nekatere svoje like sem že ves čas imel zamisel, da na neki točki odidejo iz zgodbe na tak ali drugačen način in se jim to tudi zgodi. To bo mogoče neprijetno ali nenavadno nekomu, ki je vajen glavnega junaka spremljati do konca, vendar to pri meni ni samo po sebi umevno. Zgodba je bila pač tako zamišljena.

Čeprav si imel zgodbo torej že začrtano, zakaj bo med izidom prvenca in njegovega nadaljevanja minilo dolgih osem let?

Ja, besedilo druge knjige sem imel pripravljeno po izidu prve, vendar sem dobil vtis, da je na založbi uplahnelo zanimanje za založiti drugo. Pred približno tremi ali štirimi leti sem z njimi znova skušal stopiti v stik, a tudi takrat ni bilo nekega konkretnega odziva.

To me pa preseneča! Kot sem namreč bral, je bila tvoja prva knjiga svoj čas celo najbolj izposojana v kategoriji znanstveno-fantastične in fantazijske književnosti med odraslimi bralci.

Dozdeva se mi, da so za pomanjkanje zanimanja s strani založbe krive subvencije.

Kako, prosim?!

Hja – izdajo knjigo, poberejo subvencijo in to je to. Trženja je komajda kaj ali sploh nič… Zdi se mi, da je bil za založbo izid moje prve knjige enkratni projekt. Da se ne bi razumeli narobe – subvencije kot take niso nujno slabe. Nenazadnje so mi omogočile izdajo prvenca in mi posredno dale tudi voljo, elan – nenazadnje tudi za tokratno samozaložbo.

Ostaniva še malce pri času, ki je pretekel od takrat. Star si bil 27 let, zdaj jih imaš 35. Človek se v tem času spremeni v marsikaterem pogledu. Ali se to kakorkoli odraža v drugi knjigi?

Da in ne. Besedilo druge knjige je staro približno šest, sedem let in ga namenoma nisem hotel preveč popravljati. V tem času sem sodeloval na več literarnih delavnicah pri nas in v tujini, se prijavljal na tekmovanja, pisal kratke zgodbe… in moj slog pisanja je danes vsekakor drugačen, kot je bil takrat. Čeprav je bilo moje pisanje bolj »na horuk«, grobo, izpuščalo je detajle, veliko se je dogajalo, stvari so letele okoli… je imelo nek draž in je, kot kaže, pritegnilo bralce. Preskok med slogoma v prvi in drugi knjigi bi bil čisto prevelik, če bi vztrajal pri današnjem stilu pisanja. Kogar zanima, si ga lahko ogleda na spletni strani, kjer imam objavljenih nekaj kratkih zgodb.

Ali lahko podrobneje opišeš razvoj tvojega pisanja?

Dogajanje po izidu prvenca je bilo zame zelo nenavadno. Preplavljali so me zelo nasprotujoči si občutki. Ob tistih nekaj branjih, ki smo jih pripravili, sem doživljal mešanico velikih pričakovanj in prav tako velike zadrege. Potem je vse skupaj zamrlo in zame to takrat sploh ni bilo slabo. Pred približno tremi leti pa me je pravzaprav moja sestra nagovorila, naj pisanja ne opustim za vekomaj. Velik premik je bila tudi delavnica romana v Stari Sušici na Hrvaškem – česa podobnega takrat ni bilo pri nas. Tisti teden dni dela in druženja z literarnimi ustvarjalci in resnično kakovostnimi mentorji – pa čeprav v hrvaškem jeziku – mi je dal elana za celo leto! Ideje so vznikale ena za drugo in to ne zgolj pri že napisanem starem besedilu. Začel sem oblikovati nova, pisati kratke zgodbe, se udeleževal natečajev…

…in ostal pri istem uredniku.

Gorazd Potočnik Černe se je mi je kot urednik zelo izkazal že pri moji prvi knjigi. Vanjo je po mojem prepričanju vložil zelo veliko energije. Poleg tega je eden redkih pri nas, ki da priložnost domačemu žanru …

Kaj to pomeni, da je eden redkih? Imaš drugačne izkušnje z večino drugih?

Veliko svojih del sem pošiljal založbam, na natečaje ipd. in potrdile so se mi besede Andreja Blatnika, ki je  – po domače povedano – pri nas kar »kaliber« na področju književnosti. Dejal mi je namreč, da žanrska književnost v Sloveniji ni priljubljena, ker smo ruralna dežela. Za žanr pa rabiš mesto, metropolitanstvo. Opažam še, da je pri nas težko najti nekoga, ki bi pisal oziroma izdajal žanrsko literaturo. Slovenci ne maramo slovenskega žanra, kar pravzaprav razumem, saj ga ne maram niti sam. Smeh. Mora biti res izjemno delo, da me pozitivno preseneti.

Tvoj prvenec so ob izidu poimenovali za enega prvih slovenskih fantazijskih romanov. Kakšno je tvoje mnenje o tem konkretnem žanru pri nas dandanes?

Pisci fantazijske literature so pri nas bolj kot ne »prosti strelci«. Marsikdaj so to srednješolci, ki jih podpre šola ali pa imajo »strica« v lokalni tovarni, ki jim za izid knjige da na stran dva ali tri tisočake. Posebej bi omenil društvo Zvezdni prah, v katerem se je na primer Bojan Ekselenski zelo angažiral glede žanrske literature. Tu so še Andrej Ivanuša in drugi, ki so skupaj oblikovali takšno »kavbojsko« ekipo. Namenoma sem uporabil tak pridevnik, saj so kot nekakšni prosti jezdeci. Oni so močnejša skupnost pri nas na žanrskem področju, še posebej fantazijskem in znanstveno fantastičnem.

Kje pa vidiš sebe znotraj tega?

To sem se velikokrat spraševal in si na koncu vedno odgovoril enako: rad bi zgolj povedal neko zgodbo. Zgodbo, ki me žuli, saj je stara kakih osem let in bi jo rad predvsem spravil do bralcev, še posebej tistim, ki so bili zaradi dolge zamude morda razočarani.

Kakšna je predvidena časovnica do izida?

Izid bo predvidoma julija. Knjiga je trenutno v prelomu, ta traja tri tedne do enega meseca. Sledijo še zadnji pregledi in tisk. Če mi ne uspe julija, pa raje septembra.

Prej si omenil, kako težko si shajal z javnimi branji. Ali jih pripravljaš zdaj in kako boš tokrat shajal z njimi?

Bomo videli, vendar upam, da se bo poznalo 7 let dozorevanja. Smeh. Za začetek načrtujem dve branji v Ljubljani, a ni še nič dogovorjeno. Poleg tega sem se povezal z nekaterimi našimi literarnimi kritiki, ki so naklonjeni žanru. Upam, da bo kakšna pobuda prišla tudi z njihove strani. Pri prvencu sem na primer kljub kot rečeno skromnemu trženju doživel eno prisrčno povabilo k pogovoru na Radiju Trbovlje in česa takšnega bi si želel tudi tokrat. Dogajanja v zvezi s knjigo bodo na voljo tudi na mojem facebook profilu.

Čeprav je pogovor nastal v pričakovanju izida drugega dela trilogije, se za konec zazriva v prihodnost. Ali si upaš napovedati izid sklepnega dela?

Mislim, da bi utegnil finance zbrati do leta 2016 in če potem rabimo še kakšno leto za izdajo… verjetno bi izšla nekje 2017 ali 2018.

Držim pesti!

G.B.

e                                             foto: Mavric Pivk

Leave a Reply

Your email address will not be published.