Anor Kath drugič: Pogovor z urednikom Goranom Potočnikom Černetom

Maribor – Humanist, filozof, sociolog, urednik ter ne nazadnje velik poznavalec in privrženec žanra Goran Potočnik Černe je ključna oseba, ki je v prvencu Anor Kath: Pota magov pred osmimi leti prepoznala pravo materijo za rast in razvoj več tisočletne zgodovine fantazijskega imperija Anor Kath. Kot pravi avtor, je bil Goran tisti, ki je materialu dal prvi priložnost za rast in razvoj. Tokrat se rojeva drugi del trilogije pod naslovom Anor Kath: Doba razdora.

Kaj lahko pričakujemo po osmih letih premora?
Delo je zastavljeno kot trilogija. Zgodba se v drugem delu logično nadaljuje tam, kjer se je v prvem končala. Osrednji liki v zgodbi – magi, v prvem delu opravijo svoje poslanstvo in obudijo zakopana orožja imperija. V nadaljevanju so spet tu, a vsak s svojim pogledom, kako in če sploh naprej.

Lahko pričakujemo “zrelejše” branje, bolj izpiljeno ali gre še za radikalnejši poseg v zgodbo/karakterje?
Samo se je v osmih letih še bolj posvetil pisanju. Izpilil se je, tako v stilu kot v samem obrtniškem delu pisanja. Obzorje si je še bolj razširil, pisanja se loteva zrelo in strastno. Če je  v prvem delu zgodba še bolj enoplastna  (seveda, ker to zahteva sama materija zgodbe), v drugem delu postane kompleksnejša: politika, dialektika oblasti, moč ideologij itd.

Precej pogosto je svet glavnih junakov v fantazijskih romanih predvidljiv, črno-bel, v prvem delu smo ugotovili, da magi niso le »navadni« pozitivci … kaj lahko pričakujemo v nadaljevanju, ostaja to ena glavnih posebnosti romana?
Liki so še bolj realistični, njihov svet je večinoma umazan, značaji so hinavski, zlobni, stremljivi, egoistični med njimi so pravi ljudomrzneži. Kralja Aragorna boste tu težko našli. Čaranje in magija že v prvem delu nista izstopala, v drugem še manj oziroma bolje, v zgodbo sta tako umeščena, da ne delujeta nerealno. Je pa res: ko človek prebudi in razbesni bogove, potem se običajne koordinate sveta postavijo na glavo – najmanj. Bralci prvega dela bodo ob prebiranju drugega zagotovo pozitivno presenečeni.

Vemo, da slovenski pisci ne ustvarjajo v žanru, kakovostne tovrstne literature v slovenščini praktični ni … s čim vas je Samo prepričal?
Ko sem dobil v roke prvo knjigo Pota magov me je zgodba povsem navdušila, bil sem presenečen, da ima en slovenski avtor lahko v sebi tudi tako »fantastično« zgodbo. Seveda je bil to šele rokopis in Samo je veliko delal na njem (stil, karakterizacija likov), tako da sta sedaj zgodba, zajeta v prvi in drugi del, čvrsta in močna. Toplo jo priporočam vsem fenom tovrstne literature – bralcem klasičnega fantazija.

Kakšen je odnos slovenskega pisca z izbranim urednikom?
Slovenski avtorji niso najbolje vajeni sodelovanja z literarnimi uredniki. Težko sprejmejo uredniške posege. V tujini je tesno sodelovanje z urednikom nekaj povsem običajnega. Bistveno je, da avtor uredniku zaupa, da verjame v njuno partnerstvo. Včasih tudi avtorji izgubijo kompas, takrat jim lahko urednik zelo dobro pomaga in jih spravi na pravi tir, ki pa je seveda avtorjev tir in ne urednikov.

Menite, da je izdaja knjig v samozaložbi lahko oteževalna okoliščina?
Od avtorja zahteva kar precej discipline, odgovornosti po drugi strani pa mu omogoča vpliv in kontrolo nad vsemi fazami izdaje knjige (uredniške korekture, prelom, oblikovanje, tisk, promocija trženje itd.)in tudi porabo sredstev. Kot avtor in investitor sam odločaš o uredniku, lekturi, izdelavi naslovnice, prelomu, načinom promocije …  Pri tem pa je tudi zelo dobrodošlo sodelovanje z nekom, ki dobro pozna različne vidike izdajanja knjige. Tudi zato, da se ne odkriva tople vode in predvsem, da ne pride do spodrsljajev, ki samozaložnika udarijo po žepu.

Koliko je žanr popularen pri nas?
Mislim, da je s popularnostjo podobno kot drugje po svetu. Na hitro se jo da razdeliti v dve skupini. Imamo trdo, »hardcore« jedro, ki postanejo, so in ostajajo ljubitelji žanra zaradi zgodb samih. Potem pa je tu še bolj »sezonska« skupina, ki je prav tako strastna v svoji privrženosti, le da ji malce pomagajo tudi mediji in množična prisotnost in popularnost določenih del žanra. Tu imam seveda v mislih ekranizacije Gospodarja prstanov, Igre prestolov, Hobbita, Harrya Potterja (upam, da me kdo ne pribije na križ, ker sem umeščam tega fanta z očali). Da se razumemo, s tem ni nič narobe. Sam se prav dobro znajdem v obeh skupinah.

Glede na uspeh serije Game of Thrones, vidite v Anor Kathu priložnost za nekaj podobnega?
Pogoj za uspeh na velikih platnih ali televiziji je zagotovo prepoznavnost in uspešnost
literarnega dela. Svetovna uspešnica pa postane knjiga v angleškem jeziku. Tipičen primer tega je Harry Potter. V nekem »pravljičnem svetu« ima zgodba Anor Kath zagotovo vse, kar potrebuje scenarist, da naredi dober scenarij, režiser pa odličen film ali nadaljevanko. A če smo realni, in sam rad ostajam realen, bi se obrnil v drugo smer, ki pa se mi zdi še kako realna in izvedljiva. Zakaj se Anor Kath ne bi adaptiral kot strip?

T.D., foto: Urška Potočnik Černe

Goran Potočnik Černe (1972) je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Objavlja kritike humanističnih del, eseje, intervjuje in druge publicistične zapise. V letih od 2001 do 2008 je bil glavni urednik Založbe Tuma. Med drugim je bil pobudnik in urednik Antologije slovenskih pesnic in monografije Pozabljena polovica, izdane skupaj s SAZU. Leta 2004 je bil med soustanovitelji Festivala Pranger, danes je njegov producent. Leta 2013 je ustanovil zavod Misel v Praksi, kjer vodi prvo Filozofsko posvetovalnico (Česalnico misli) pri nas. Občasno se tudi umetnostno udejstvuje. Je član slovenske državne reprezentance v kendu (japonske mečevalne borilne veščine).

Leave a Reply

Your email address will not be published.