Skodelica kave (Čas branja: 9 min)

.mobi verzija je dosegljiva tu

Šefinja je imela danes okus po rji. Rahlo sladkast je bil, mošusen, dobro se je skladal s podobo kurpolentne ženske s trajno in pisarne, ki jo je Jelica zdaj zapuščala.
Mehanskih korakov je prišla do vrat, njeni vitki prsti so se oprijeli kljuke, jo potisnili navzdol in odrinili. Marta se je za svojo mizo že sklanjala nad neke pogodbe. Krilo je vajenega giba že prej potegnila prek debelih stegen do kolen.
Jelica je stopila na hodnik in zagledala Darka. Vedno v tuti, umazanih rok, je hišnik kot duh vznikal po stari, večinoma zapuščeni poslovni stavbi. Neobrit in okrogel se je nasmehnil Jelici, lačen nasmeh je bil to, toda vedela sta kje sta, kakšna mesta so jima odredili. Vseeno pa se je v Darkovih očeh lesketalo neko vedenje, instinktivno zadoščenje.
Jelica se je urno nasmehnila, si popravila vlažen pramen, se opomnila v sebi, da se ne sme dotakniti obraza, ker bi to vzbudilo sume in se usmerila proti pisarnam konec hodnika. Vstopila je in upala, da bo parfum – kupil ji ga je Marko – prekril vonj po šefičinem znoju, vlagi njenih usten.
Sedla je za svojo s papirji založeno mizo, ošinila vrsto igračk, ki jih je imela tam zložene – nikoli si ni priznala, da bi se zjokala kot majhna deklica, če bi jih kdo ukradel ali polomil – in odprla excel.

Neža jo je sumničavo motrila prek očal. Stroga računovodkinja poznih petdesetih let, nekoliko vitkejša kot Marta, a še vedno debela, je pozorno opazovala mlado žensko. Le kaj je smrklja skrivala? Nje, ki je v srditi borbi za obstoj po propadu podjetja ostala v njem in obdržala redno službo, že ne bo preslepila. Ne. Neža je poznala take. Včasih so jim rekli počepače. In ta, z njenimi ravnimi, rjavimi lasmi in roza puloverčkom je bila klasični primerek počepač. Le kaj so njena sladka usteca tvezila Marti? Šefica jo je redno klicala na razgovore. Neža je nekajkrat tako stala na hodniku, ravno prav daleč, oprezujoč za tistim Darkom, če bi se od kod prikazal in prisluškujoč dogajanju v šefičini pisarni. A ni slišala nič. Vrata so bila debela, protivlomna. Marta je imela v pisarni pomembne fascikle. Tudi izvod kolektivne pogodbe, ki je Neži zagotavljal še šest delovnih let do penzije. Nato pa, kdo ve. Človeku z redno službo se ni treba upokojiti. Zakaj bi se le? Da bi doma trpel starega? Heh! Neža je imela svoj načrt in ta je zagotavljal, da je nihče ne bo zjebal. Počasi je umaknila pogled z Jelice in se spet posvetila bilancam.

Jelica je zrla v trepetajoče excelove vrstice, toda morala je biti previdna. Zelo, zelo previdna. Prav tako, kot se je naučila zadržati vsebino želodca pod nadzorom, se je naučila razpoznavati tudi krokodile v kalnih vodah računovodstva Tehnostroja. Ko je pred pol leta dobila honorarno zaposlitev, je doma jokala pri Marku. Svoboda. Petsto evrov. Cel nov svet v primerjavi s socialo in mamini očitajočimi pogledi.
Srbel jo je kotiček ustnic, toda ni se drznila dotakniti. Če se dotakne bodo vedeli. Da bi se obliznila pa ni bilo za misliti. Zavedanje, da s temi istimi ustnicami zvečer poljublja Marka, je potisnila nekam v temo. Stenska ura je tiho tiktakala. Računalniški napajalniki so brneli. Neža je debelih, nalakiranih prstov drsela med listi.
Minilo je dovolj časa, Jelica je to začutila. Počasi je vstala.
»Kam pa?« je s kaplarskim tonom vprašala Neža.
»Na … toaleto,« je odvrnila Jelica, v delu sebe srečna, da v tem trenutku ne misli na posušeno sluz na puloverčku, vratu, ustnicah, licih, nosu, vekah. In laseh. Še preden bi hlipnila, je tisto udušila.
»Pet minut. Tamladi ste tako na frej. V mojih časih ni bilo tako,« je odvrnila starejša sodelavka. Jelica ni ne pritrdila ne pokimala. Naučila se je, da je najbolj molčati in počasi je, baletkaste postave, odšla na dolgo pot do sanitarij konec hodnika. Neža se je razgledala, ukresala vžigalnik in enega prižgala. Nato je puhala dim skozi okno in se dolgočasila z gledanjem golobov na notranjem dvorišča. Kako so vse zjebali. Banda, jo je prešinilo.

Jelica je dosegla stranišče, ravne drže, strumno odprla vrata in se obvladano sprehodila do kabine. Zaprla je vrata za sabo – ključa ni bilo – položila pokrov na školjko, sklenila roki in sedla nanjo. Streslo jo je nekaj hlipajev, nato pa je samo strmela v vrata. Prej je jokala. Smrkala je in solze so ji padale na puloverček, srajčko, tuniko, karkoli je že takrat nosila. Prvič je bruhala. Pa saj ni bilo kaj izbruhati. Še to ji je spodletelo. Zgubi.
Zdaj je samo sedela, sklenjenih rok in zrla v belino vrat kabine in z delom sebe vohala jedko mešanico urina in razkužila v prostoru. Pomislila je na Fato, ki je te prostore čistila konec vsakega meseca. Zdela se ji je srečnejša.
In ravno ko se je malo sestavila, ko je za drobec lažje zadihala, se je s hodnika zaslišalo: »Gospa Kozamernik! Gospa Kozamernik!« Hripavi Darkov glas. In nekaj je bilo v njem. Neko veselje. Igra.  Svoje čute je v teh šestih mesecih razvila do neverjetnih višin. Kot tudi prag za toleranco gnusa.
Odtrgala je kos wc papirja, si obrisala obraz, zmočila papir pod vodo v lijaku, se urno, grobo, sovražno do sebe obrisala in ga vrgla v koš. Nato je odprla vrata, odločna, a le za trenutek, ki je šel, prav tako, kot je prišel.
Pred vrati je stal Darko, nasmejan, s tistim počrnelim zobom in vonjem po cigaretah.
»Gospa šefica je rekla, da pejte strup za podgane nastavt,« je dejal in ji kot nekaj najbolj samoumevnega v roke potisnil veliko zeleno škatlo. Ona je, povsem nepripravljena, gledala vanjo, kot bi držala nekakšno fantastično aparaturo.
»Podgane?«
»Podgane,« je pokimal Darko. »Spodaj jih mamo saj veste, v prvi etaži. Po kotih mal nasujete pa je.«
»Ampak …«
»Kaj ampak?« je dejal s pogledom, ki je pričal, da že ve, kaj bo vprašala.
»A niste vi …«
»Jaz moram okna montirat. Poleg tega befel je befel. V mojih časih smo se tega držal.«
Nato je, ne da bi čakal odgovora, odšel k Neži, kjer sta skupaj prižgala še enega, tiho opravljala in prisluškovala, če se prikaže šefica.

Jelica je gledala za Darkom, nekaj časa je tako stala tam, s škatlo. Pisarniška dela je pisalo. Pisarniška dela je takrat pisalo v oglasu. Seveda je vedela, da so v kleti podgane. V upravni zgradbi je nekoč delalo prek tisoč ljudi in imela je dve kleti. Se je Darko hotel pošaliti? Jo je povlekel za nos? Trdih korakov se je, s škatlo v rokah, odpravila do tovornega dvigala. Obotaje je vstopila vanj in – za razliko od ponavadi, ko je pritisnila nič, tokrat pritisnila minus ena.

Prvo kletno etažo so po privatizaciji in stečaju podjetja oddali lokalnemu tajkunčku, ki je nakupil kakih sto predilnih strojev. Delali niso niti en dan. Zdaj se je na njih nabiral prah, pajčevine, občasno je šelestel polivinil s katerim so bili nekateri pokriti. In tiho škrtanje. Kot bi nekdo brusil majhne, ostre zobke enega ob drugega. Zvoki hitečih nožic.
Ker je stečajni upravitelj varčeval, je od štiridesetih, v nizkem, kot nogometno igrišče velikem prostoru, gorelo samo kakih sedem zamreženih žarnic. Jelica je stala tam in iz svetlobnega kroga gledala v oblegajočo črnino, temo, ki je skrivala mokre kožuhe in gnus in urna bitja, ki silovito ugriznejo in so spretna in se znajo urno zagnati v v … Dolgo je izdihnila. To je bila njena prva služba. Prva po treh letih od diplome. Ni smela zamočiti. Nekje daleč zadaj je zazvenela njena mama in njeno trdno prepričanje, da se je hči vrgla po očetu. Velikih oči, medtem, ko jo je oblival mrzel pot, je mlada ženska izginila v temo.

Minilo je nekaj časa. Neža se je odpravila na kosilo. Darko pa se je zavlekel nekam, kamor se zavlečejo stari mački in iznajdljivi hišniki, ki v tridesetih letih izmojstrijo izogibanje delu. Jelica je stala na hodniku in oklepala pol prazno zeleno škatlo. V obraz je bila siva. Njena leva najlonka je bila strgana. Manjkal ji je desni čevelj.
»Kozamernikova. Kave bom,« se je zaslišalo iz šefičine pisarne. Kako je vedela, da se je že vrnila iz kleti? A nekaj je bilo. Marta je vedela. Vedno je vedela.
Jelica je požrla velik cmok in čudno stopajoč zaradi manjkajočega čevlja, kar s škatlo pohitela v kuhinjo. Marta je hotela kavo. Hotela je kavo in po kavi … po kavi je pogosto hotela še.
Jelico so za trenutek preplavile podobe šefiničih sivkastih zob, polnih, s kolagenom nabrizganih ustnic, debelih stegen, mesnate vulve in močnih, črnih dlak, med katere so se vtihotapile tudi sive. Oprla se je na pult in zaprla oči.
Vlila je vodo v posebno grelno ročko, ki je tekočino segrela, preden je šla v džezvo. Pritisnila je plastični jeziček, da je naredilo »ping«, nato pa je gledala, kako je hladna tekočina vzbrbotala in zavrela in jo je prelila v džezvo.
Vonj. Vonj po Marti se je nekako prebil do nje. S pogledom popolne bolečine je gledala v kuhinjske ploščice. Obraz se ji je skremžil v skoraj smešno grimaso.
Odstavila je zavrelo vodo, vzela skodelo s kavo, odmaknila keramični pokrov in vsula eno, dve žlički. Nato je pomešala in zavrela prvič, drugič … potem pa ji je pogled obstal na zeleni škatli. Še veliko zelenih, kot šibra velikih kroglic je bilo notri. Tistih, ki so se razstresle, ko je … spodaj …
Obvladujoč se, grabeč po nadzoru nad sabo, je nekako odrinila misli na tisto spodaj in vzela žlico in  zajela iz zelene škatle in jo ponesla k ustom. Dišalo je po umetnem gnojilu.
Nekaj trenutkov je bila tako, potem je žlico previdno ponesla do džezve in vsebino stresla vanjo. Kroglice so izginile v črnini. Raztopile so se.

»Jeli! Kdaj bo kava?« se je slišalo iz pisarne.
»Tak-takoj gospa,« je odvrnila Jela. Odlila je kavo v umivalnik in oprala džezvo. Nato je pristavila novo merico.

Creative Commons Licence
Skodelica kave by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License.
Based on a work at http://samovekratke.com/?p=208.

Leave a Reply

Your email address will not be published.