Bog je velik (Čas branja: 6 min)

Spoznal sem ga nek večer v pivnici. Bil je lokalec, plečat, pegast in svetlih las se je zrinil h točilnem pultu, naročil svetlega Latrappa in si razpel plašč. Njegova oblačila so pričala o debeli denarnici in pomanjkanju okusa. Ali ženske roke pri garderobi.

Sam sem sedel tam, žulil brezalkoholno pivo in čakal, da se vrne moj bratranec. Štiri leta so bila okoli kar sem bil na Nizozemskem, delal sem, dobro sem govoril jezik in se držal zakonov, toda birokratov to ni zanimalo. Mojo vizo so lahko podaljšale le bratrančeve veščine in v tem pogledu do tedaj ni razočaral. Sicer tudi takrat ni. Sem pa bil na trnih.

 

Da s pivskim sosedom ni vse v redu, sem videl po tem, da se postreženega mu piva ni dotaknil, niti se ni zamotil s pametnim telefonom. Krepki svetlolasec, ki bi pred dvema stoletjema morda lahko poveljeval na sužnjarski fregati, je zgrbljen ždel ob točilnem pultu in strto gledal predse.

To me takrat niti ni posebej presenetilo. V teh zahodnjakih je nekaj, njihovi avti in hiše in krediti in njihove poblajhane ženske so jim pobrali vse, kar je v človeku človeškega in božjega.
Pravzaprav ne vem zakaj sem ga ogovoril. Domačini bi ga spregledali. Zapičili bi se v svoje iphone in ipade in si globlje v ušesa potisnili slušalke. In šli dalje. To ni človeško.

Ne vem, kaj sem mu rekel. Mislim, da sem ga vprašal, kako da je pristal tu. In morda je prav zaradi tega, nekako priseljensko naivnega vprašanja, zagrabil. Bil je star kakih petintrideset, pozneje sem izvedel, da dela na nekakšnem uradu ali direktoratu za prostorsko načrtovanje. Plača v tisočakih. Volvo. Stanovanje od stodvajset kvadratov. Ni pa imel prstana. Mož brez prstana, to mi je bilo sumljivo.

 

Bil je potolčen kot garjav pes, ki ga naženo iz vasi, moški s tisoč evri gotovine v žepu in kreditnimi karticami z deset tisoč evrskimi limiti. To me je že takrat begalo.

Spila sva tako nekaj piv – jaz brezalkoholnih Dubblov, on pa konkretnih Latrappov. Bil je petek in si je lahko privoščil. Spremil me je pred lokal, ker sem dolgo in z užitkom kadil moje markizke in neverjetno – v družbi novega kolega me ni nadlegoval noben škif. Zapila sva se, no, on se je, pozno v noč in povedal mi je, da mu je ime Gerold, da dela na omenjenem uradu, da živi sam in da ima samo mamo. Smrkajoč skozi solze mi je pojasnil, da je bil danes na zmenku, a da iz tega ni bilo nič. Da nikoli ni bilo nič. Skoraj raztapljal se je pred mano.

Tega v resnici nisem razumel. Ženske se je dalo kupiti, tudi tu. In nenazadnje, ženske padajo na denar. Gerold ni bil reven. Bil je bogat in debel. In nesrečen.

 

Nato ga nisem videl skoraj tri tedne, moj bratranec pa je še vedno copral podaljšanje vize in bil sem že pošteno nemiren in sem se nek večer znova znašel v tistem lokalu. Tudi Gerold je bil tam, zadovoljen kot pujs. Pozdravil me je, kot da sva stara znanca, mi plačal pijačo. Pravil mi je o neki ženski, s katero da je bil na zmenku in kako krasno da je bilo. Nisem ga razumel. Sam sem imel dve ženi. Prva je žalostno končala, drugo in moje tri otroke preživljam z delom tu. Pred mano pa je bil moški, odrasel, dorasel, čigar celo počutje je določalo to, ali se mu je neka lokalna praznoglavka nasmihala na večerji. Vseeno sva se dobro in dolgo zaklepetala in ko je moj bratranec končno uredil tisto vizo, sem začel pogosteje zahajati v lokal. Gerold je bil znova strt, neko noč se ga je prav nemarno nacedil in poklical sem mu taksi. Nisva postala prijatelja, vsaj z mojega stališča ne, je pa vedno prisedel k meni. Redno je hodil v lokal, delil neuspehe in žalostne zgodbe, toda plačeval je pijačo (zame brezalkoholno, pa vseeno) in me na nek način kljub vsemu zabaval. Mislim, da se je z mano družil, ker ni imel nikogar. S temi zahodnjaki je pogosto tako. Ženske pa to sploh skvari.

 

Nekaj več sem o njem izvedel nek petkov večer, ko se ga je še posebej nadelal in sva na avtobusni postaji čakala taksi. Sopel je, kalnih oči in zabuhlih lic je zrl v mestni neon in snežinke poznega oktobra, nato pa nenadoma dejal:

»Ali veš, kaj je v življenju treba naredit?«

»Ne vem,« sem odvrnil in vlekel markizko.

»V življenju je treba najt žensko. Eno žensko. Naredit otroka. To je to. It na jahto. Nekoga ubit. A si že koga ubil?«

Odkimal sem. Upal sem, da prepričljivo.

»Jaz tudi ne. Fukal sem. Ampak je bilo žalostno. In potem me je odjebala. Nimam otroka. Tudi na jahti nisem bil. Sploh pa danes piratov ni več.«

Molčal sem. Tukajšnja kolonizatorska zgodovina mi ni nikoli dišala.

»Ja, to je treba. Ampak veš, enim uspe. Eni imajo jebeno popolne ženske. Pa otroke. Male srčke, sončke pa pa taka jajca. Jajca …« je rekel in kosmi izdihanega zraka so se mu razblinjali v noč. Avtomobili so hiteli mimo postaje. Ni se dal motiti. »In a veš … človek … moški … ni bil narejen za tole. Poglej me. Samo poglej me. Vzgojila me je baba! Baba, razumeš? Človek tak ne more normalen odrast. Ne more. Kdor trdi, da je, laže. In taki so najhujši. Lažnivci s svojimi avti in družinami in otročki. Najhujši.«

Dolgočasil me ni, posebej zabaval pa tudi ne. Vendar sem mu pustil, naj govori. Je bil le lokalni znanec in če bi jaz imel težave s policijo, bi lahko pričal zame. Ali kaj takega.

»Včasih hočem it v vrtec,« je rekel.

»Kam?«

»V vrtec.«

»Po kaj pa?« sem ga vprašal.

»Po otroke.«

»Otroke?«

»Aha.«

»In kaj boš z njimi?«

»Postrelil jih bom,« je dejal.

 

Nisem vedel, kaj bi si mislil o vsem skupaj, nato so minili tedni, videla sva se, pa spet ne, jaz sem varil v pristaniščih. Vse do mrzle sredine marca ni omenil ubijanja. Takrat pa mi je spet dejal: »Veš kaj imam doma? A, ne veš? Ne veš ane?« je spraševal v ledeni noči, ko sva stala pred že zaprtim lokalom. »Sigsauerja. Pa kalašnikovko. Pa navadne pa fosforne granate. Pa tritonal. A veš? Sedem kilogramov. Z detonatorji.«

Bil je pijan in jaz sem bil njegov znanec, toda zdi se mi, da je bilo bolj tisto, da je Gerold takrat postajal že tako poln tega, da bi te reči razlagal že skoraj komurkoli, ki bi si vzel pet minut. Klic na pomoč, pravijo tile zahodnjaki. Pa kaj še. S steklim psom se ne pogovarjaš. Pošlješ mu kroglo v glavo. Le da jaz tega nisem mogel. Lahko bi ga prijavil policiji, ampak potem bi ugotovili, da moja viza morda le ni povsem veljavna. Od birokratov in policajev sem se držal kar se da daleč. Poleg tega sem takrat še mislil, da si zmišljuje. Ljudje, še posebej moški, radi nakladajo o dolžini svojih orodij in recimo temu, orožja.

 

Potem me je nek vikend povabil na žar. Sama sva bila na orjaškem balkonu vrh nizkega bloka v boljšem delu mesta. Pokazal mi je pištolo in avtomatsko puško.

»A? A? Takole jih bom,« je razlagal in meril v druge stavbe. Mislim, da je tudi takrat upal, da ga vidi kak oprezujoč sosed, da ga prijavi. Ampak norci imajo srečo. Dom geluk.

 

Še so bili večeri, ko sva pila, vsakič je bil bolj mračen. Jaz pa sem mu govoril, kako so stvari zakoličene, kako so dokončne, ko enkrat preideš določene življenjske mejnike, fakulteto recimo, ko bi si moral kaj ustvariti, razlagal sem mu, kako ima vsak generacijski bazen populacijo žensk, ki jo je treba poplenit, sicer ostane samo še šrot. Bil sem njegov prijatelj, zaupnik. Človek, ki stvarno gleda na stvari.

 

Nek večer sva se tako znašla pri njem. Grozovito se je napil in začel okoli mahati s pištolo. Končno se je zrušil v drag naslanjač in vprašal: »Jusuf, v čem je sploh poanta?«

»Ni je. Igral si in izgubil si, Gerold,« sem mu rekel. »To, da ne boš nikoli pri nobeni dosegel nič, je bilo jasno, še preden si zapustil stajco.«

Lahnost njegovega giba me je presenetila, zdi pa se mi, da je morda želel, da bi ob tem trenutku nekdo bil ob njem. Ali pa me je želel kaznovati. Kot bi poprej že vadil, si je vstavil cev globoko v usta, varovalka je bila odpeta in ko je pritisnil na sprožilec je krogla s pokom in bliskom Geroldu Alferdincku iztrgala zatilje ter ga razmazala po dragem kavču in steni zadaj.

 

Malo sem počakal in ko je bilo jasno, da debeluh pred mano ne bo nikoli več vdihnil ali vstal, sem vzel mobilni telefon in poklical bratranca. Gerold je obupal nad življenjem, vse puške in razstrelivo mu niso pomagali nič, ker so taki, kot je bil sam, obsojeni na propad že od začetka. Nisem mogel dovoliti, da bi se nekdo tak sprehodil v lokalni vrtec.

 

Bratranec je dejal, da je v mestu in da lahko pride po robo. Geroldu je bilo orožje nekoristno, ker je bil mrtev. Nam pa ne. Mi smo živi.

 

Bog je velik.

Creative Commons Licence
Bog je velik by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License.
Based on a work at http://samovekratke.com/?p=225.

Leave a Reply

Your email address will not be published.