Prazniki (Čas branja: 6 min)

 

Kropitev

Popolnoma osredotočena nanese še zadnje potege maskare in v ogledalu opazuje rezultat. Zadovoljna je. No, še kar. Ogledalcu pošlje poljubček. Iz pritličja je slišati sesalec. Vstane, se pogleda še v stenskem ogledalu, zdrsne z dlanmi po enodelni beli obleki, ki poudarja jedre prsi in vitko telo. Popravi si kodre, še enkrat preveri ličilo, nato se spusti v pritličje.

V minimalistično opremljeni dnevni sobi deček in deklica sedita vsak v svojem kotu usnjenega kavča, zatopljena vsak v svojo tablico prenašata utesnjujoče dejstvo hlač in jopiča zanj in oblekice zanjo. Glede na goste, ki jih dobijo zvečer, se nimata kaj pačiti, pa tudi na flavti in violini nimata kaj fušati, jima je navrgla, ko ju je varuška končno spravila v oblačila.

Sesalec umolkne in v sobo z ročajem naprave v eni in nerodno posodo na koleščkih v drugi, prištorklja Marjeta. Prosi, če lahko gre. Da ujame še zadnji vlak za Maribor. Pokima ji, ji da dva dvajsetaka in se nasmehne. Zadovoljna je, da je prav Marjeti ponudila priložnost kaj zaslužiti. Nenazadnje sta bili v osnovni sošolki.

Malo po sedmi – še vedno dovolj zgodaj, da bo pričakal goste – je na dovozu slišati kolesa Jankovega bmw-ja. Vstopi izčrpan, napet, vrže aktovko na kavč med otroka, si razveže kravato.

Poljubi ga, mu reče, da je srček in ga vpraša, kako je bilo. Opozori ga, da bodo gostje kmalu tu.

Večerja mine dobro, kolikor lahko dobro mine večerja z vodjem občinske opozicije, sekretarjem ministrstva za zdravje, direktorjem komunalnega podjetja in njihovimi ženami.

Pozno zvečer, ko na televiziji žgolijo pridušeni glasovi adventnih zborov, jo vpraša, če se ji zdi dober človek? Preseneti jo. O tem ni razmišljala. Seveda je dober človek. Dober mož je in dober oče. In dober sin. Do svojih podjetij se je prebil z lastno sposobnostjo. Dedek in stric sta malo pomagala, a kaj to. Prešine jo je, da je morda spet bral časopise. Hlastajoči, podkupljeni, frustrirani novinarčki in televizijske kurbe z globokimi izrezi, ki samo čakajo pet minut slave in pravega tiča, mu seveda mečejo polena pod noge. A kaj bi to. Zelena zavist zgubarjev.

Pove, da so z družabniki ustanovili novo podjetje. Za ograje. In da bodo veliko uvažali. Da bo velik posel. V dnevni sobi se v stišani zvok božičnih napevov pomeša ritmično cmokanje. On zapre oči. Ona sprejme njegovo seme po obrazu.

 

Kadilo

Marjeta trikrat zavrti kovinsko kljuko nad ključavnico glavnih vrat. Prižge brlečo luč v veži. Z nogo odrine vrata svoje sobe in v temo vrže najprej eno, nato drugo vrečko robe, ki jo s sabo nosi vsaka spodobna čistilka. Šele potem si sname jakno. Njena spalnica je hkrati skladišče. Prsti so premrli, rdeči in grobi. Prav nič podobni prstom lastnice neponarejene diplome, jo prešine. Kislo se nasmehne. Ko na prazna stenska obešala – cimra študentka in cimer računalničar sta pri domačih – navesi še kapo, šal, zloži rokavice in čevlje, se sleče, smukne pod tuš in se dolgo, dolgo prha. Ker drugih dveh ni, je tople vode dovolj.

Potem sedi na postelji in toplo odeta – mraz se bo skozi slabo izolirana okna kletnega stanovanja zagotovo priplazil – razmišlja, da bi poklicala mamo, pa ve, kaj bo. Razmišlja, da ima do konca meseca še šestinpetdeset evrov. Vključno s temi, ki jih je dobila danes. Za njene starše je pri njenih letih še kaj bilo. Hiša, avto, kredit, redna služba, zavarovanja, letne počitnice, sindikalni izleti, samoumevnost kave na Maistrovem trgu. Prosti čas. Flirtanje. Samospoštovanje. Prižge cigaret. Dim se leno vije v mrak, ki ga razganja soj industrijskih luči tam daleč, čez travnik.

V naročje si da laptop in gre na facebook. Nekaj obvestil je. Moški znanci so polajkali njeno novo fotko. Nekdanja sošolka je naredila novo fotogalerijo sinovih kobacavih korakov in padcev. Znanec s faksa se je zaročil. Sestra je spekla na pogled precej neugledno pito. Njena mama je delila resnice o beguncih, ki jih mainstream mediji skrivajo.

Klikne na objavo o neki družini. »Spimo v sobici, veliki 2 krat 3 metre, zebe nas zaradi luknjastih oken in vrat, posodo pomivam na stranišču in se med kuhanjem hodim gret v majhen prostor …« se začne zapis. Take rada deli njena prijateljica, prostovoljka v Rdečem križu. Marjeta bere do konca. Še enkrat. Vzame v roke svojega preklopnega samsunga, ki vse prepogosto samovoljno prekine klic ali ne pošlje sms-a in vpiše POMAGAJMO9. Telefon s piskom sporoči, da je sms uspešno prispel do naslovnika in da bo mobilna naročnina prihodnji mesec 5 evrov višja. Ugasne cigaret, nato si umije zobe.

Preobleče se v pižamo, zdrsne pod odejo in si pripravi budilko. Jutri je praznik, toda nasmetene, pobruhane in poscane sobe se ne bodo očistile same.

 

Rožni venec

»Ki nam daj duha pokorščine. Ki nam daj srečo uboštva. Ki …« besede ji zastanejo v grlu. Plastična podobica Svete Marije Matere božje nespretno pobarvanega obraza, zre na mrzlo sobico. Večino prostorčka zaseda star, pri tleh s cunjami obdan hladilnik, zdelan štedilnik in miza s tremi plastičnimi stoli. V enem od njih, stisnjena med mizo in štedilnik, sedi ženska in moli. V sosednji sobici spita hčerki in sin. Zmanjka ji besed. Zre v Marijo.

Sandi je šel spet na mejo. Bančni račun je prazen. Sociala pravi, da zaslužijo preveč in ne premakne ničesar. Kaj bo jutri kuhala, ne ve. Tudi riža ni več. In vendar je sled upanja. Delavka je bila pred tednom dni pri njih, le nekaj ur zatem, ko se je on oblekel v uniformo, pobral kapo in opasač in se preklinjajoč odpravil čakat sodelavca, ki bo njega in še tri druge pobral, da bodo malo več zaslužili s potnimi stroški. Na službo se ni upala obrniti, ko je bil on doma. Tulil bi in divjal. Preveč ga je peklilo, da kot mož postave skupaj z dodatki prinese domov 751 evrov. Ko je obiskovalka pospravljala diktafon in končevala popis – otroci so bili takrat pri sosedi – je delavka dejala, da so možnosti dobre in da se bo potrudila. Vse bodo uredili. Vključili bodo tudi Zvezo prijateljev mladine in Botrstvo. Noč je. Mraz kraljuje. Najmlajša stoka v spanju.

Do moževe vrnitve je šest dni. Do petnajstega, ko pride plača, devet. Mati šteje v temi.

 

Polnočnica

Voda ni več mrzla in glasovi zdaj zamirajo, ko čez most pritiskajočo množico in prerivajoče se, histerične begunce osvetljuje spuščajoča se signalna raketa. Nekje daleč zgoraj v temi ropota helikopter, za koluti žice, ki se vijejo ob reki, lajajo psi in ljudje.

Tok jo nosi in bi jo nesel dokler ne bi zblazneli kriki njene mame v množici pehajočih se Iračanov, Sircev, Afganistancev, Kurdov, Libijcev in Maročanov povsem izgini. A še jih sliši, ko jo voda nosi, ko ji poji bundico in jo dela vse težjo, ko se iz teme skozi snope svetlobe proti valovom vrtinčijo čudni beli koščki. Kot omet so, ki ga je videla padati z neba na obrobju Alepa. Reka jo nosi, kot najprej boleče hladna, a nato vse toplejša, omrtvičujoča mama jo objema, jo vrti, da postane omotična, kot je bila omotična na rdečem vrtiljaku v velikem zelenem parku, kamor so hodili z bratcem.

V leni ples ledeno mrzle reke nad katero kričijo ljudje in švigajo sledi izstreljenih signalnih raket, iz teme seže nekaj kovinskega, ostrega. Razpara bundico, otroško kožo, meso. Kolut jeklenih trnov, ki je, kdo ve kdaj, zdrsnil v vodo, ujame roko in trup. Za trenutek se na bregu, visoko nad deklico, pojavi visoka podoba moškega. V uniformi je, nima obraza, kot ti ljudje nimajo obrazov, drži masivno svetilko, snop usmerja po valovih, snežinke se vrtinčijo skozenj. Potem nekdo zakliče sandi in moški brez obraza se obrne, spusti roko in ko že gleda stran, plamen svetlobe oplazi telesce med bodečimi navoji. Polnočnica pride, s pritrkavanjem in šumljanjem reke.

 

Creative Commons licenca
Prazniki by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.
Ustvarjeno na podlagi dela, dostopnega na http://samovekratke.com/?p=261.

Leave a Reply

Your email address will not be published.