Anor Kath – Doba razdora: Živopisna bera šestih mesecev po izdaji

Ljubljana – Od izida Anor Katha – Dobe razdora je minilo pol leta. V tem času je bila prva naklada razprodana. Roman je bil deležen zelo ugodnih kritik v reviji Joker, Bukla in časopisu Delo, kjer jo je pod lupo vzel Aljoša Harlamov. V knjižnicah si je drugi del doslej izposodilo približno 200 ljudi. Sama smo povprašali o poti druge knjige, dodali pa tudi vprašanja, ki smo jih dobili po mailu/na fb.

 

Kako je šla prodaja Anor Katha – Dobe razdora?

Prodajo smo z ekipo od vsega začetka načrtovali v takem obsegu, da bi morale poiti vse knjige. Približno 100 smo jih prodali slovenskim knjižnicam (pri čemer je pomagalo tudi ime Gorana Potočnika Černeta kot urednika, saj nas je distributer Buča takoj »vzel pod svoje krilo«), ostalo so pokupili ljudje na predstavitvah ter skozi mesece v Črni Luknji in v knjigarni Antika v Celju.

 

Stopetdeset izvodov ni ravno velika naklada.

Gre za butični produkt, kar fantazijski žanr, pri nas je, ustrezna je tudi naklada. Vsekakor smo prodali vse in morali zaradi zahtev bralcev narediti še manjši ponatis. Vsekakor lahko Anor Kath – Dobo razdora s stališča prodaje ocenim kot uspešnega.

 

Je bilo pri prodaji prve naklade kaj dobička?

Kot je pri takih projektih običajno, je prodaja pokrila približno polovico stroškov.

 

Iti v izdajo knjige, da bi človek kaj zaslužil, se torej ne splača?

Absolutno ne.

 

Torej nekako zaradi lastnega veselja?

Tako nekako.

 

Prva knjiga je izšla pri založbi Goga, ta pa v samozaložbi. Kako je izdati knjigo v samozaložbi?

V teoriji ni težko. Napišeš, daš oblikovalcu postaviti, izbereš generično naslovnico, plačaš tisk in imaš. Seveda so končni produkti z estetskega stališča največkrat ničvredni, tekst pa pogosto povsem neprebavljiv.

Jaz sem imel srečo, da sem h projektu pritegnil Gorana. On je roman uredniško pregledal, povezal naju je z uveljavljeno oblikovalko, prek svojih poznanstev v medijih sem dobil lektorico, prijatelji so mi pomagali in mi še pomagajo s trženjem. Mislim, da je temelj dobre samozaložniške knjige, da pri njej, ne glede na to, da je samozaložniška, sodeluje vsaj pet ljudi. V nasprotnem primeru nastane nekaj, kar ne sodi na knjižne police.

 

V drugi knjigi je po opažanju nekaterih pozornih bralcev kar precej slovničnih napak. Na primer Lokat, ki so bili v prvem delu z veliko, so zdaj z malo. Ponekod so zatipki. Knjiga je bila lektorirana, kako da je to ostalo?

Težko kaj rečem na to. Lektura je bila opravljena pa tudi plačana, a nekatere napake so očitno ostale. Le glede Lokat bi lahko nekaj rekel. Prva knjiga je produkt mladega, z angleško literaturo zelo »okuženega« uma. To je pomenilo tudi pisanje v verzalkah prav vsega, na kar sem naletel. Goran je tu zelo veliko »očistil«. Lokat bi morali biti z malo, enako kot orki iz Gospodarja prstanov, na primer. Če se prav spomnim, me je Goran še spraševal o tem, a sem se takrat strašno nagibal proti verzalkam. Danes mi to ni v ponos, jezik jemljem povsem drugače, a tako je. Kateri koli izdelek mora človek na neki točki odložiti in reči – končan je, čeprav ni popoln. To velja tudi za knjigo.

 

Fantazijski žanr je gotovo zanimiv tudi za tujino. Razmišljaš o prevodu v angleščino?

O prodoru na tujih literarnih trgih ve veliko Miha Mazzini. Kogar to bolj zanima, lahko pobrska po njegovih kolumnah na to temo. Prvič, v Sloveniji si eden od morda 20.000 ljudi, ki pišejo. Tam si eden od milijona. Več je založb, revij, toda to je zgolj iluzija boljših možnosti. Konkurenca je tudi nekajkrat večja. Poleg tega stane prevod recimo 400 avtorskih strani, kolikor jih obsega na primer moj drugi roman, med 4000( nekakovosten ) in 7000( kakovosten ) evri.

 

Si razmišljal, da bi pisal v angleščini?

Sem, dokler sem mislil, da angleščino obvladam .

 

Lahko pojasniš?

Ljudje pogosto pravijo, »raje bom pisal v angleščini, slovenščina je siromašen jezik«. Menim, da kaj takega lahko izreče le nekdo zelo mlad ali jezikovni amater. Zadeva spominja na učenje borilnih veščin: po letu ali dveh so mnogi navdušeni nad svojim znanjem. Po petih, desetih letih, ta gotovost zbledi, ker pride neka zrelost. Da je nek jezik uboren, lahko reče samo človek z zares revnim besednjakom tega jezika. Če pa zmore kdo replicirati pet strani angleščine na ravni Stephena Kinga ali Georgea Martina, potem naj se zadeve le loti.

 

Živimo v digitalni dobi. Je pričakovati e-izdajo Anor Katha?

Za zdaj ne. Glede na to, da sloni večina »režije« na meni, za to nimam časa, hkrati pa je to en aspekt, ki ga niti ne poznam. Morda bo Anor Kath kot trilogija zaživel v e-obliki, ko bo končan tretji del.

 

Kako pa napreduje tretji del romana?

Delam veliko, ampak napredek je zelo počasen. Po eni strani je osnutek, ki ga je Goran sicer prvič že pregledal, še zelo grob in nedodelan, po drugi strani pa se je moja jezikovna in pripovedna raven zelo dvignila. Na novo pišem cela zaporedja poglavij. Trenutno imam osnovno urejenih morda sto strani, na delo pa čaka še kakih tristo.

 

Kdaj lahko računamo na izid tretjega dela?

Težko rečem, odvisno od časa, ki ga bom namenil popravkom. Ko bom imel končni tekst – ki ga bodo morali prebrati številni prijatelji in znanci, vrniti svoje opombe, ki jih bom moral sam vnesti, potem ga bo moral pregledati še urednik in bom moral sam opraviti še zadnji pregled, pa še skozi lekturo bo moral – bo trajalo še vsaj pol leta, da se zadevo oblikuje in stiska. Verjetno bi moral končni produkt ugledati luč do konca leta 2017. Pa še vprašanje sponzorjev je. Za prvo knjigo sem vložil lasten denar, nekaj so primaknili starši, velik del pa računovodstvo Račuč d.o.o. Za zadnjo knjigo denarja žal še nimam. Upam, da se najde še kak sponzor, kdo, ki bi bil pripravljen podpreti tak projektek. Stroški v končni fazi niso veliki, za enega človeka s povprečno honorarno plačo pa kar nanesejo.

 

Od kod izvira ime Anor Kath?

Prvi Anor Kath je nastajal precej pod vplivom fantazijske filmografije v začetku dvatistočih, predvsem Gospodarja prstanov, ki ga je zaznamovala politična korektnost in posiljevanje zgodbe z zelo slabo spisanimi »močnimi« ženskimi liki. Osebno me je to zelo ujezilo – nenazadnje sem rasel tudi ob stripih Konana Barbara, kjer takih neumnosti ni bilo, njegov fantazijski svet je bil surov in krut – zato sem hotel v svojem delu prevzeti nekatere Tolkienove elemente, predvsem tiste dele, ki bi jih danes opredelili kot politično nekorektne. Zven »Anor« iz starega imena mesta Minas Tirith, ki se je nekoč imenovalo Minas Anor, se mi je zdel pravi, močan, s pravim poreklom.

Hkrati pa sem nameraval pisati temno fantazijo in eno tovrstnih del, ki ni bilo knjiga ampak je bilo računalniška igra, je bilo Myth: The fallen lords. Grozovita, skozi računalniško igro povedana zgodba, ki morda nekoliko spominja na filmsko verzijo McCartthyjeve Ceste, me je absolutno prevzela. Del zgodbe je tudi cesarstvo Cath Bruig, ki velja za mitsko obdobje napredka in mogočnosti človeka. Tako je nastal Anor Kath – naslov, ki je črpal iz dveh pomembnih vplivov.

 

Kaj je z vsem ubijanjem likov v drugem delu? O čem bo tretji del trilogije, če pa je toliko pomembnih oseb mrtvih?

Morda je bila poanta trilogije nekoliko nespretno prenešena, vendar je Anor Kath zgodba o spremembi. To je še eno mesto, kjer sem želel odmik od uveljavljenih pristopov, kjer spoznaš junaka in si z njim do konca. Ljudje umirajo, so zgolj košček v velikem kolesu dogajanja, ki mnoge tudi zdrobi. Poleg tega gre tu tudi za menjavo starega z novim redom. Ker je to fantazijski žanr – ni rečeno, da vsi, ki umrejo, ostanejo mrtvi.

 

Nedavno si zmagal na natečaju kratke zgodbe založbe AirBeletrina. Boš zmago izkoristil za večjo prepoznavnost in tudi podporo Anor Kathu?

Več kot en človek me je spraševal o tem, a mislim da moje kratke zgodbe in doslej napisani romani, niso združljivi. Kratke zgodbe, katerih vrh je Polni krog, so nekaj povsem drugega. Gre tudi za povsem različni občinstvi.

 

Ali kratke zgodbe kako vplivajo na tvoj fantazijski žanr, na pisanje romana?

Samo s stališča bolj disciplinirane zgodbe in jezika. Vsebinsko ne, obrtniško pa zelo.

 

Na samovihkratkih.com imaš tudi nekaj izsekov nečesa, kar si poimenoval Lipanje. Bo iz tega kaj nastalo?

Lipanje so projekt, ki je dobil svojo »vrstno številko«, potem, ko sem se po približno petih letih premora, okoli leta 2012 spet začel ukvarjati s pisanjem. Projekta se nameravam lotiti, nekje imam celo kakih 150 strani »osnutka«, a se bom tega lotil šele, ko bo tretji del Anor Katha končan. Upam, tudi izdan.

 

Ali med pisanjem poslušaš glasbo?

Všeč so mi filmski albumi – Dark Knight, Inception, Mad Max: Fury Road. Rad poslušam tudi Two steps from hell in Power phantom music, za nekoliko mračnejše pisanje pa Atruim Carceri. Tudi Sepultura in Fear Factory se najdeta v tem repertoarju. Občasno pa si preprosto vstavim slušalke v ušesa in ne poslušam nič. Obstaja le šum krvi, ki kroži po telesu. Nenavadno, a super za koncentracijo.

 

Za konec še, kaj bi predlagal mladim, na primer srednješolcem, ki se lotevajo pisanja?

Si bom sposodil kar rek velikana, do katerega čutim veliko spoštovanje, Stephena Kinga, ki pravi: »Če hočeš biti pisec, moraš početi predvsem dve stvari: Veliko brati in veliko pisati.«

N. I.

 

11031131_1580623658866433_486556206150567200_o

Leave a Reply

Your email address will not be published.