Umetno usnje (Čas branja: 4 min)

 

Jezik imam skoraj v njeni riti in to jo vznemirja na neki globoki ravni, v tistih ostankih njenega najstniškega, ki so preživeli v prva leta študija. Leži na meni, vendar ni težka. Ritnici čvrsto stiskata moja lica, nosno školjko prežema vonj mlade ženske in mleka za telo, brbončice pa okušajo mlado analno mišico. V okusu so mladost, redni treningi vsak torek in četrtek, zdrava prehrana.

 

Spoznala sva se na neki literarni zadevi. No, »spoznala«. Spoznala ponavadi pomeni, »spogledala«, »klepetala«, »se smehljala«, v tem primeru pa sem jaz opazil njene oprijete hlače iz umetnega usnja. Črne. Črne kot usnje, a ne usnje. Črne kot perverzija, a ne perverzija. Črne kot sado-mazo, a ne sado-mazo. In očala debelih dizajnerskih okvirov, ki so uokvirjala oči v katerih je bilo nekaj, kar je nakazovalo, da vse prepogosto – ne da bi to zares hotela – potopi kremplje v kožo in moškega prek trebuha razreže do osramja. A zraven je bilo še nekaj motnega. Tisto, kar me je prepričalo.

 

Moj jezik v resnici ni v njeni riti. Ona misli, da je. Mišica zapiralka – čvrsta, čista, kot so lahko čiste mišice zapiralke enaindvajsetletnih športnic – je povsem dovolj čista za starega kozla moje baže. Ona medtem vleče mojega tiča. Njeno početje ni kaj posebnega, kot tudi ne moj tič. Davno so že leta, ko bi me kaj takega pognalo v bliskovito spontano erekcijo in izliv, zdaj pa preveč drkam in steblo ter glavica nista dovolj občutljiva. Saj se trudi in njena dišeča usta so po svoje dražljiva. Vendar, morda sem samo prestar ali pa preveč zategnjen. Prvi fuk je zame vedno precej mlahav. Dnevi treningov in fukanja milfic z vedno trdim so zame mimo.

 

Imela je Denisa, Marka, Bora, Jožeta, Žana Ena in Žana Dve. In zdaj »starega kozla«. Ona bi rekla, da nisem. Ne bi rekla, da »nisem star kozel«, ampak da »nisem«. Izognila bi se besedi. Nasmejala bi se. Zignorirala bi dejstvo, da fukava v flatu mojega znanca, ki se je prostovoljno deportiral v bližnji lokal. Da nimam ne redne službe, ne avta, da sicer živim pri mami.

 

Mačjih gibov se obrne, vidim jo, rahlo je omotična. O, da, ti torki in četrtki se ji še kako poznajo. Vem, ker imam trideset in triintrideset in petintrideset stare sodelavke in vem, kako se gibajo ženske, ki se jim iz prvih gub reži starikavost. Nasméh se drži. Skriva stisko, stiskico, da mi ni zares stopil. Vsem njenim prejšnjim je. Kadar so jo hoteli fukat. Včasih so jo klofutali in davili.

 

»Majhnega tiča imaš,« mi reče. Poljubim jo.

»Ti si pa nastavljačica. Fukariš se s starimi dedci.«

Ne komentira. Tu sva, tako sva, ker je prvič, ker je tu še tisto neznano kar jo meni dela zanimivo in mene njej varnega. Ne znava si še zasaditi krempljev v živo meso. Drugič bo tu že senca. Tretjič, četrtič morda zlom, kričanje, obtožbe. Skrušeno odklepanje vrat in razhod.

 

Poljub je dolg in slinast. Prevalim jo na hrbet. Kako je lahka! Malo rijem po njeni češpljici. Z glavo vznak rahlo razprtih ust sope. Zapre oči. Saj bi bilo lepo, če bi se potrudil, če bi jo lahko zares živalsko pofukal, tâko, odklopljeno, rahlo zdolgočaseno, razmišljujočo o prijateljici Nini in njeni zadnji objavi na fejsu, bližajočima se izpitoma in zadnjemu komadu Chrisa Browna. Saj bi bilo lepo, da ne bi vedel kdo je pod mano – ampak nisva zato sedela drug ob drugem, zroč v tla, kot da sva stara enajst. Nisva se zato nespretno iskala po fejsu, nisem zato za zmenek izbral Copacabane, kamor ne grem nikoli in nisva zato šele po dveh urah vljudnostnih Margarit in Courvoisierja prešla na Staropramna.

 

Čutim jo pod mano, vseeno je vroča in buhti od spolnosti; rdeče iskre se utrnejo v meni, iskre grizenja dojk in surovega vlečenja za lase in v mojih gibih ni nič drugačnega od Denisa, Marka, Bora, Jožeta, Žana Ena ter Žana Dve. Miži, ve, kot to vedo mačke in ženske, da kljub odsotnosti klofut, davljenja ali grizenja, moje ravnanje ni več iskanje njenega užitka ali moje potešitve, pač pa kaznovanje, ki navdušuje režečega se možica v meni.

 

Nabijam in ležem nanjo, prsti nežno zdrsijo skoz kodre in pogleda me – nekdo je tu, na njej, v njej – in reče: »Kaj si prasec da tkole fukaš punčke.«

»Kot tvoj stari,« rečem.

Nekaj motnega odsevne v njej.

 

Samo za sled trenutka je pod mano mrliško otopela, iz krča ji zraste širok nasmeh, skoraj režanje, stara, Denisu, Marku, Boru, Joži, Žanu Ena in Žanu Dve, povsem prepričljiva maska. Krinka, ki prevara vse tipe, razen takih, ki nam v bistvu ni do fukanja mladih (no, vsaj na tak način ne) deklet, ki, ko nam je dano priti v njihovo vežo, počakamo, da kuhajo čaj, medtem pa odsunemo loputo v njihove kleti.

 

Njen pogled, zdaj oropan zapeljive maskare, debelih okvirov in brezskrbne nasmejanosti se lomi in odpada v črnino. Še enkrat se hoče nasmehniti, a se raztegnjene ustnice in beli zobje sprevržejo v režanje. Hoče prasniti v smeh in me igrivo udariti po rami. Hoče biti ogorčena. Hoče reči, da sem prasec, da pokvarim vsako sceno in da naj spizdim. Vse to umre pod mojim pogledom, še preden se rodi.

Odriniti me hoče.

Potem mrtvo leži pod mano.

 

Prekobalim se na bok, na hrbet. Razlika med mano, Denisom, Markom, Borom, Jožo, Žanom Ena in Žanom Dve ter moškim, čigar senca sega v sobo je, da mi je dovolj njena toplota, dviganje in padanje njenega prsnega koša, lopatica, na kateri počiva moja desnica.

Kot tęžko, premočeno plišasto igračo jo potegnem k sebi in delno nase, njeno stegno počiva med mojimi nogami. Kot filirana riba je.

Solze ne pritečejo, toda nekje daleč se z mokrimi zvoki nekaj trga. Njena glava počiva pod mojo brado.

 

Morda bova skupaj več kot štirikrat.

 

Creative Commons licenca
Umetno usnje by Samo Petančič is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna License.
Ustvarjeno na podlagi dela, dostopnega na http://samovekratke.com/?p=282.

Leave a Reply

Your email address will not be published.