Osebnostna rast Darka Jakliča (Čas branja: 11 min)

Da bo pobil kar se da veliko število ljudi, se je Darko Jaklič odločil neko sončno marčevsko popoldne, ko je z balkona v dvanajstem nadstropju opazoval najstniška čefurja, ki sta na košarkarskem igrišču pecala najstniško čefurko. Mala – čeprav je bila gotovo hči sosedov, njenega imena ni poznal, saj je od izgube zaposlitve večino časa tičal v svoji sobi in igral LoL – je imela krasen geštel, ki je obljubljal bujno cvetenje vsaj še prihodnjih deset let.

Darkova odločitev, da bo postrelil, razstrelil ali poklal kar največ ljudi, je bila korak naprej. Še nekaj trenutkov poprej je, oklepajoč se ograje drobnega balkona na dvanajstem nadstropju, razmišljal, kako daleč naj se požene, da bo njegovo telo treščilo na obledele tlakovce tik ob bloku, ne pa vmes na travo. Ni hotel tvegati. Njegova mama je bila pri prijateljici Stanki, njegov oče je bil odsoten preteklih štiriintrideset let in tega resnično ni hotel zasrati.

Vse dokler ni Sabahudin, Jovan ali Aco začel pecati Slavenke, Refike ali Zuhre ob polomljenem košarkarskem košu, je imel Darko trden načrt. Zdaj pa ga je opustil.

Razmišljal je, kako bi vzel družinsko octavio in zgazil oba fanta, potem pa preudarjal, ali ne bi bilo bolj pošteno, da zgazi vse tri, saj bosta vsaj dva zvečer zelo verjetno fukala. On pa ne bo. Ker je brezposeln. In debel. In sam.

Potem se je vrnil v stanovanje.

Da Darko po diplomi ni dobil redne službe, da je bil vseh sedem let, ko je delal, prekarno zaposlen, da nikoli ni imel avta, posledično pa tudi ne dobre samopodobe (in (dobre) ženske), so bili odgovorni naslednji ljudje:

– Janez Maršič, predsednik upravnega odbora Družbe za razpolaganje s strateškim lastništvom Republike Slovenije (DRSLRS)
– Jože Menart, član upravnega odbora DRSLRS
– Leopold Baloh, glavni izvršni direktor DRSLRS
– Žan Škorec, izvršni direktor za upravljanje premoženja DRSLRS in
– Aleš G. Amon, izvršni direktor za korporativne zadeve DRSLRS

Pred tednom dni, ko se je odločil pobiti kar se da veliko število ljudi, se je, kot je zdaj drobila mama prijateljici Stanki, »Darko končno angažiral«. Udomačil se je v lokalnem Bistroju Drina in tam za 1,25 evra (kapučino s kozarcem vode) ves dan sesal njihov wi-fi. Ena prvih stvari, ki si jih je prebral o terorizmu, je bila, da tu ni heca in da mora človek ostati skrit, saj nanj prežijo NSA, CIA, FSB, GRU, Interpol, Europol, OVS, Sova in mnogi drugi. Denarja za vsakovrstne, na spletu dostopne kodirnike ni imel, je pa kmalu odkril spletne vmesnike, ki so prebiranje strani naredili anonimno. Tudi, da je deloval na javnem brezžičnem omrežju, je bil korak v tej smeri.

Prebral si je stotine člankov o terorističnih napadih po svetu, prenesel si je Anarhist Cookbook, Explosives and Homemade Bombs, Guerrilla’s Arsenal in še kopico drugih priročnikov, ki so opisovali pripravo vsega od TATP-ja do s črnim smodnikom polnjenih cevastih bomb. Odkril je skene vsakovrstnih vojaških in pirotehničnih priročnikov (ugotovil je, da se mnogi žal nanašajo na novoletno pirotehniko), presenetljivo nazorni pa so bili priročniki nekdanje JLA, ki so opisovali diverzantsko delovanje v primeru okupacije suverenega ozemlja SFRJ s strani »tuje sile«.

Toda, naj se je še tako poglabljal, je ugotavljal, da mu preprosto manjka znanja o kemiji. Naletel je tudi na nemir vzbujajoče pripevke o bombaških navdušencih, ki so oglušeli, oslepeli, zagoreli, ostali brez prstov, se zadušili, zastrupili, ali pa so jih po bombaški nezgodi mrliški ogledniki zbirali v vedro. Sestavljanje bomb je bil nevaren posel.

Nekaj časa je bil potrt, potem pa se je vpisal na zavod za zaposlovanje in se prijavil na popoldanski program srednje strojne in kemijske šole.

Odkar je redno hodil »v šole« in redno »študiral« v Drini, se je njegov odnos z mamo zelo popravil. Ugotovil je, da je od vsega pešačenja celo shujšal. V sobi si je nad nasmeteno pisalno mizo nalepil fotografije Maršiča, Menarta, Baloha, Škorca in Amona. Ure in ure je presurfal na spletnih straneh medijev, ki so imeli o vseh bogate arhive. Maršič je bil tesno povezan z najmočnejšo desno stranko v državi in globoko vezan v posle na začetku devetdesetih. Menart je bil župan manjše občine, dokler mu ni potekel mandat – oziroma je bil pravnomočno obsojen (to je bila stvar interpretacije), potem pa je ustanovil podjetje, ki je imelo prvo leto 2.200 evrov prometa, že prihodnje leto pa je postalo eden glavnih zunanjih podizvajalcev državne energetike. Letni promet podjetja ni nikoli padel pod deset milijonov evrov.

Podobna ozadja so imeli tudi Baloh, Škorc in Amon. Kar jih je postavilo na muho Darka Jakliča, je bilo dejstvo, da so bili tik pred krizo vsi nadzorniki državnih bank. Točno so vedeli, kaj se bo zgodilo. In se je. Odstavili so jih in jih čez leto in mesec prestavili v nadzorni odbor DRSLRS. Darko je izračunal, da mu, glede na to, koliko si je za sanacijo dolgov izposodila država, vsakdo od njih dolguje 755 evrov. Če bi ta denar dali skupaj, bi imel Darko 3.755 evrov. Ta denar bi imel Darkov bivši šef, njegova žena in njuna dvomesečna hčerka, s katero so hodili na Kanarske otoke. Ta denar bi imela Darkova mama in soseda Stanka. Ta denar bi zaokrožil in gospodarstvo bi si opomoglo. Maršič, Menart, Baloh, Škorec in Amon pa bi ždeli v kehi. A ni bilo tako.

In ker ni bilo tako in ker se mu je zdelo pobijati neke nesrečnike pred trgovinskim centrom zdaj bedasto, se je odločil, da bo med naslednjo sejo nadzornega sveta v pritličje stavbe, kjer je imel omenjeni nadzorni svet svoj sedež, zapeljal tovornjak poln TATP-ja in vse skupaj detoniral.

Potem pa je mama sporočila, da je umrl stric Tomislav.

Stric Tomislav je živel sam nekje pri hrvaški meji in edini spomin, ki ga je imel nanj Darko – in je bil nekaj mesecev v njegovem otroštvu vir pristnih nočnih mor in prebujanja v temo – je bila slika in zvok cvilečega prašiča, ki se bojuje za življenje, majhen moški v modrem delovnem kombinezonu pa živali v vrat rine nož. Poleg tega se je spomnil še revne, majhne hiše neometanih zidov, košatega gozda in stričevega smradu po slivovki. Ne glede na mamino veselje, da je »podedovala kmetijo« – bila je stričeva edina sorodnica – , Darko posebnih upov ni gojil. Ti se niso prav nič izboljšali tudi, ko sta se z mamo na siv in deževen marčevski dan oglasila na pokopališču Stari log, kjer je peščica stark z dvema pijančkoma in zdolgočasenim župnikom strica položila k večnemu pokoju.

Kako uro pozneje sta z mamo stala pred hišo, za katero se je zdelo, da se je v dveh desetletjih, kar jo je Darko nazadnje videl, posedla še za kak meter, okoli nje pa so oblast prevzele avtomobilske in traktorske lupine, odsluženi pralni stroji, rjaste banje in vsakovrstna druga ropotija. Mobitel tu ni lovil signala.

V notranjosti stričeve domačije so bile mize in odprte omare nastlane s starimi časopisi, plastičnimi in kartonastimi škatlami, odsluženimi likalniki, šivalnimi stroji in zalivalkami. V kotu, stisnjenem med kramo, je bila umazana postelja, zraven nje pa majhna kovinska peč. Kako da, glede na to, da so v hiši očitno kurili z drvmi, vse skupaj ni že davno zgorelo, je Darku ostala popolna neznanka.

Mama je sklenila, da bo »domačijo dobro prodala«.

Mama domačije ni dobro prodala. Oglasi na spletnih oglasnih portalih so bili zastonj, a se je izkazalo, da je treba njihovo umestitev na vrh strani plačati. Storitev je bilo treba doplačevati vsak mesec, portalov je bilo več in vsak je zahteval svoj denar. Mama je plačala za posebno promocijo spletnih oglasov, računala na angleške in avstralske kupce, ki se menda trgajo za slikovito slovensko podeželje, ceno je celo zbila z 18.000 na 16.000 evrov. Nič. Povezala se je z nepremičninsko agencijo in ji na koncu izplačala več kot osemsto evrov, da je nepremičninski agent pojasnil, da ima stričeva domačija komaj hišo in skedenj, nima pa zares uporabnega gospodarskega poslopja, vinograda, sadovnjaka ali česa podobnega, kar bi ceno kakorkoli zvišalo. Dovozna pot je bila »zemljiškoknjižno sumljiva«, je dejal. Zemljišče in stavbo je ocenil na 2.500 evrov, potem pa ji naravnost dejal, da bo kaj takega težko celo podarila. Mama ga je prav nič mamasto poslala v razplodni organ in ga označila za oderuha.

To je bilo zgodaj poleti, ko se je šola že končala in si je Darko razbijal glavo, kako do denarja. Vse »poceni ekplozivne naprave iz kuhinjskih izdelkov« so bile kljub vsemu nekako drage. Poleg tega ni imel prostora, kjer bi se ukvarjal s svojimi eksperimenti. V šoli je nekaj opreme in pripravkov nakradel, a se je bal, da ga bodo dobili, zato je nehal. Lahko bi se odpeljal v Bosno in tam kupil kalašnikovko in nekaj bomb, a tudi tu ni bilo rečeno, da mu jih ne bi prodal lokalni kriminalist. Sanje o TATP-ju so se razblinile, ko je ugotovil, kako nestabilen je. Za napad bi potreboval amonijev nitrat, kakršnega je uporabil tudi Breivik. Tega pa je lahko pridobil samo iz gnojil. In naj je še tako pretresal svoje načrte in jih spet sestavljal, je vedno znova prišel do dejstva, da dobi mesečno 252 evrov socialne pomoči (in kak dvajsetak na črno za kako lekturo) in da je mobilen približno tako kot kak starček s propadlimi kolki na minimalni pokojnini.

Potem pa je enega vročih junijskih dni med surfanjem po spletu odkril evropske razpise. Na spletni strani kočevske občine je naletel na povezavo »Evropske spodbude in razvoj podeželja«. Dolge dneve je nato proučeval strani teksta pod gesli, kot so »Partnerski sporazum med Slovenijo in EU 2015-2025«, »Razvoj ruralnih regij EU« in »Spodbude nerazvitih območij EU 2000-2030«. Z vsako prebrano vrstico mu je zadeva postajala zanimivejša.

Mama ni mogla skriti veselja sosedi Stanki, ko je njen sin tistega poletja posvetil čiščenju in prenovi kmetije. Celo nekaj denarja za gorivo in malico je primaknila. Darko je dolge ure preždel po občinskih uradih, upravnih enotah in pri županu. Ugotovil je, da sestava »Celostnega programa trajnostnega izkoriščanja lesne mase in integracije kmetijskega obrata Lipanje 14 v razvojno shemo 2015-2025«, ki bi mu navrgla približno 300 evropskih tisočakov v petih letih, v primerjavi z njegovo diplomo niti ni bila tak podvig. Kadar mu je začelo zmanjkovati elana, si je pogledal fotografije Maršiča, Menarta, Baloha, Škorca in Amona, ki jih je zdaj nosil v denarnici.

Ko je samo v delovnih hlačah in umazani podmajici neko popoldne vlačil ropotijo na prikolico, so se prikazali novinarji s kombijem in kamero in nasmejana študentka brez kakršnega koli pojma o kmetovanju, razpisih ali regionalnem razvoju, mu je pustila, da je pol ure govoril v mikrofon. Takrat je Darko ugotovil, da je »mladi up slovenskega regionalnega razvoja«. Mami je tako povedala Stanka, ki da je »videla Darka takoj za Kmetijo in pred Slovenskimi talenti«.

Na domačijo so začeli zahajati sosedje. Sosed Marjan je prinesel slivovko in ostal pozno v večer. Sosed Jošt ga je povabil na koline (bile so manj grozne, kot se je spomnil). Povabili so ga v Livold v Žogico, kjer so načenjali dolge debate o življenju in zavedanju. Stregla jim je natakarica Olga, ki jo je lastnik uvozil menda naravnost iz Kijeva in je bila visoka in blont.

Kmalu po novem letu se je Darko odjavil z zavoda. Prvega februarja je prejel potrdilo o nakazilu prvih evropskih sredstev za njegov »Celostni program trajnostnega izkoriščanja lesne mase in integracije kmetijskega obrata Lipanje 14 v razvojno shemo 2015-2025«.

Poleg vode in elektrike je na domačijo dobil internet – toda pravega denarja za kombije in razstrelivo še vedno ni imel. Med ljudmi se je raznesel glas, da je postal pravi mojster prebijanja skozi evropske razpise. Obiskovalci s klobasami in slivovko v eni in šopi papirjev v drugi roki, so si kmalu podajali kljuko. Prijavil se je na mnogotere razpise. Nekateri so obrodili, nekateri ne. Dal je posekati večji del gozda okoli hiše in s tem zaslužil nekaj denarja. Sečnjo so mi novi znanci opravili skoraj zastonj. Namesto mamine škode octavie si je kupil starega rabljenega terenca.

Vendar še vedno ni bil blizu velikanskim količinam amonijevega nitrata. In popivanje s sosedi, premagovanje birokratskih ovir in dirjanje po zapuščenih gozdnih cestah ter ždenje v lovskih prežah, se mu je kar nekako priljubilo. Zgodaj spomladi je na črno odstrelil prvo srno.

Potem je napočil veliki dan. Nek pozen septembrski večer sta seksala z Olgo. Darko ni točno vedel, kaj to pomeni, slutil pa je, kaj to pomeni.

Pozno pozimi je postavil orjaška rastlinjaka in zdaj so se pri njem vrstili novinarji lokalnih časopisov, radiev in tv-postaj. Mnoge je zanimalo, ali si je pomagal s kakim startupom ali crowdfundingom.

Zgodaj spomladi tega leta je, potem ko se je uspešno prebil skozi kopico regionalnih, državnih in evropskih razpisov, končno lahko naročil gnojilo. Olga se je preselila k njemu. Lastnik Žogice je besnel, a priznaval, da z nosečo natakarico nima kaj početi. Trdil je, da mu je ljubljanska srajca »spridila babo« in da bo moral po novo. Darko je bil, ko se je lastnik malo umiril, za šankom spet dobrodošel.

Pozno maja so Škorca prestavili v upravo Nove kreditne banke Celje in Darko je ugotovil, da bo rabil dve bombi. Zdaj je imel že dovolj denarja za pot v Bosno, a ni hotel več tvegati. V garaži, ki jo je dozidal skednju, je s preciznostjo Walterja Whita kuhal vse večje in večje količine razstreliva. Skladiščil ga je v zapuščeni zemljanki nedaleč od hiše. Olga ga pri tem ni motila, niti ga nič ni spraševala, kljub visoki nosečnosti sta prav lepo seksala, sosedje so hodili na obiske ob raznoraznih urah, a v početja vzornega državljana, ki je zaselku prinesel nacionalno slavo (celo Slovenčeve Novice so si privoščile dvostransko reportažo o »Uspehu samorastnika iz Lipanj«) niso prav nič dvomili.

V vročem juliju sta se rodila Maja in Žan. Za deklico je izbral ime Darko. Maja mu je bilo všeč, ker je lastnici imena omogočilo, da si sama izteše svojo usodo. Olgi je bil všeč Žan, za katerega je Darko menil, da je preveč »newage«, a dogovor je bil dogovor. Pozno jeseni je kupil tovornjak, s katerim je na tržnico vozil velike količine jagod, ki so pod umetnimi gnojili z velikimi količinami nitrata hitro in bogato obrodile. Kombi je bil s prostornino 11,5 kubičnih metrov idealen za razstrelitev pred sedežem DRSLRS, toda zdaj je bil ves čas poln gajbic z jagodami. Olga je vztrajala, da rabita avto, ker bodo otroci kmalu začeli hoditi v vrtec, in Darko je kupil družinskega enoprostorca ter prodal starega terenca.

Pozno avgusta je ugotovil, da zemljanka, v kateri je skladiščil razstrelivo, ni najbolj vodotesna zgradba na Kočevskem. Večina nitrata je bila popolnoma premočena in treba bi bilo tedne dela, da bi ga znova destiliral.

Nek pozen jesenski večer, ko otrok ni bilo doma in so se delavci, ki jih je na kmetijo v okviru javnih del napotil zavod za zaposlovanje, utrujeni in zadovoljni spokali v avtobusek ter se odpeljali v Kočevje, sta sedela pod kostanjem pred hišo. Videl je, da ga je dobro cepil in da bo čez kako stoletje to krasno drevo.
»A veš, da sem hotel enkrat vse skupaj vreči v zrak?« jo je vprašal.

»Pa glej. Vsakemu kdaj prekipi, moja miluška,« je odvrnila.

»Je tako, ane?« je prikimal v gozdni mrak.

 

Creative Commons licenca
Osebnostna rast Darka Jakliča by Samo Petančič is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.
Ustvarjeno na podlagi dela, dostopnega na http://samovekratke.com/?p=289.

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published.