Ko gredo punce ven (Čas branja: 5 min)

Vetrič poznega poletnega večera je prinašal saje, vonj po sežganem lesu in nečem sladkobnem, kar se je pritajilo med obe vonjavi. Vsake toliko je počilo ali je med hišnimi lupinami odjeknilo zaporedje pokov. Iz ozke, s pooglenelimi ruševinami posute ulice, so se kobacale tri ženske. Ko se je prek kupa opek in podrtega trama na glavno ulico prebila prva, se je ozrla k tisti za sabo in ji pomagala s spodsipajočih se ostankov. Oblečeni sta bili v zguljena moška plašča, nosili sta blatne škornje, njuni glavi pa sta bili zaviti v rdečo in zeleno ruto.

»A smo?« je zadihano vprašala prva, ko se je še tretja članica spustila s kupa sipkega peska in opek.

»Huh, smo,« je pokimala ženska z zeleno ruto poleg nje.

Njuna spremljevalka je bila že na videz malo mlajša od njiju, študentskih let, in bila je mulatka. Bila je podobno uborno oblečena.

»Upam, da bo v redu,« je dejala in velikih oči pogledala vodilno. Ta se ji je pomirjujoče nasmehnila, nato pa se odpravile.

Zavile so na sosednjo široko ulico, sredi katere sta ležala zgorel tramvaj, po tleh je bilo videti sledi tankovskih gosenic. Ob eni od porušenih stavb je zgrbljen starček na voziček nalagal opeke. Ko jih je opazil, se je zdrznil, pogledal po ulici in zaklical: »vek, vek!«. »Soldaten,« je zašepetal.

Ko sta jo starejši odločno ubrali dalje, mulatka pa jima je bolj plašno sledila, je zrl vanje kot v duhove. Nečesa očitno nikakor ni razumel.

Do trojice so priplavali zvoki harmonike, prepleteni z mehkimi vzhodno slovanskimi glasovi in podaljšanimi vokali nečesa, kar je morda spominjalo na pesem. Bili so blizu, za preluknjanimi opečnatimi zavesami, ki so se dvigale v črno nebo. Najstarejša je zavila v ulico in poleg vojaškega tovornjaka zagledala kakih trideset mladih, v zelene uniforme odetih moških. Nekateri so nosili kape in drugi čelade z rdečimi zvezdami. Večina je imela puške, podajali so si steklenice prosojne tekočine in žejno pili.

Vodilni sta se pridružili še spremljevalki in pesem je utihnila. Vojaki so jih gledali. Nekdo se je kratko zarežal in rignil.

Prvi se je premaknil svetlolas mladenič z našitki na ramenih. Stekle so.

Dirjale so prek razbitih, od tankovskih gosenic zvoženih kock, luž, razsutih strešnikov in tramov. Prvo so ujeli najstarejšo. Drugo so zgrabili pri sežganem tramvaju, mulatka pa je zbežala v neko klet. Ko so vdrli za njo in je prvi začel trgati plašč z nje, je opazila, da se v kotu mračnega prostora stiskata starca in otroka. Starec je otrokoma prekril oči.

Prvi je bil svetlolasi mladenič. Prodrl je s silovitostjo od tridesetkilometrskih maršev utrjenega telesa, ki mu je smrt že mesece svedrala mimo glave. Ko jo je grizel in lizal po obrazu ter jo vlekel za lase, da je čutila, kako v zbodljajih bolečine popuščajo lasne korenine, ji je nosnice polnil tisti vonj sladkega. Zgrabil jo je za vrat, jekleni prsti so jo davili in v njegovih praznih očeh je videla iskre sladostrasti. Potem ji je strgal hlačke in jeklasti prsti na goltancu so se umaknili. Vdihnila je in on je zdrsnil vanjo, sočno, spolzko in vročo.

Ko se je tisto divje zasajalo vanjo in je nad njo lebdel nasmešek belih zob, je vsak vbod, ki je bil vbod maščevanja in je obetal tuje seme, prinašal tudi trepetljaj za trepetljajem obeta vrha, obet je prišel v valove, v butajoče mase užitka, ki so preplavljale telo, dokler se ni morala znova z vso močjo obvladovati, da ji niso uhajali glasni stoki strasti.

Naslednji je bil bradač. Nekaj grobega ji je dejal ter jo klofnil, da je okusila kri. Zgrabil jo je kot malo žival in prodrl. Bolelo jo je. Suval je in ko jo je deček – ali deklica – gledal med dedkovimi prsti, je ščegetavček izstrelil orgazem, kaskado valov omamljajočega užitka. Grizla je v otekajočo ustnico in sesala kri.

Visokorasel mož praznega pogleda jo je obrnil na trebuh in skoraj videla se je lahko belo in ženstvena in okroglo pred umazanimi, v grobe hlače stlačenimi udi, okoli katerih so med dlakami gomazele uši. Prodrl je in jo ranil.

Ležala je na razbrazdanih tleh, gola pod sivim nebom ranega jutra. Nogo je imela, golo in opraskano, potopljeno v lužo. Jezik je otipal zlomljen zob. Dva.

Del lasišča je imela zlepljen s krvjo, na levo oko ni videla nič. Bolečina v podplutbah se je že razvila v redno utripanje. Od pasu navzdol jo je … bolelo. A slutila je, da je bilo tam bolečin še mnogo. Takih, ki se bodo razcvetele pozneje. Nekaj dlak je imela potrganih iz mednožja in tam so žarele jasne, žgoče pičice bolečine.

Vdihnila je in zrak je imel vonj krvi. In morda sperme. Ko je levo roko ponesla k obrazu, jo je bolečina prestrelila v ramenu in ko je z desno segla h zapestju leve, je videla, da ima polomljene nohte. Ozrla se je h zapestju in se dotaknila mesta pod dlanjo, kot bi tipala pulz. Pod kožo je zažarel napis Siegel-Gale. Njeno telo, golo pod nebom uničenega mesta, je počasi, skupaj z obleko, zbledelo s tal ulice in se razblinilo.

Sterilnost klinike so mehčali pastelni toni in ko se je Zenia v njej zavedla, se je nad njo sklanjala medicinska sestra.

»Lepo pozdravljeni. Povratek je potekal brez zapletov. Regeneracija je 99% končana,« ji je dejala. »Vaši prijateljici vas že čakata v sobi za počitek. V nekaj minutah vas bomo spravili ven.«

Zenia se je ozrla. Oblečena je bila v papirnato bolniško srajco. Obkrožalo jo je nekaj s stropa visečih diagnostičnih naprav, drugače pa je bila soba prazna.

»Lahko vstanem?« je vprašala.

Medicinska sestra je pokimala.

Vrata, ki jih je označeval komaj viden oval, so tiho zdrsnila v steno in skoznje je stopil mlad zdravnik.

»Gospa Keller, vidim, da ste nazaj. Je bilo… zadovoljivo?« je vprašal.

Zenia se tiho nasmehnila. Z jezikom je zdrsnila po popolnih zobeh.

»No … V redu …« je skomignila.

»Kar se tiče vrnitve in regeneracije, ni posebnosti. Nanoti in koktejl metaregeneratorjev so…« je začel, a je tedaj vstopil starejši možak v zdravniški halji.

»Zeni! Zenčika!« je vzkliknil in jo objel. »Kako je bilo? Ste se zabavale?« Dala mu je poljubček na lice.

»Super je bilo, Bernard. Hvala.«

»Kakopak, moja najdražja. Oh, veš, zdaj, ko je tehnologija že dovolj napredovala, ne razmišljamo samo o Berlinu in Balkanu, ampak tudi o Konstantinoplu, Kartagini …«

Ni kazalo, da bi sogovornica vedela, o čem govori.

»Pošlji mi prospekt,« mu je dejala.

»Zdaj so popularni sado-mazo paketi. Nanking pa padec Saigona. Nekateri pa hočejo Auschwitz, Mauthausen in celo gulage. Za en dan, teden … Ampak to je že preko neke meje nekega zdravega turizma, jaz pravim …«

Popravila si je pramen, ki ji je padel na čelo brez gubic in se mu nasmehnila.

»Na Gardsko jezero moramo. Ervin bo vesel. A je te dni tako zaposlen. A ga bova že odtrgala od dela, kajne?« mu je dejala in mu pomežiknila. Bernard se je zaupniško nasmehnil, potem pa sta z mlajšim zdravnikom zapustila prostor in pustila medicinski sestri, da pomaga žensko obleči.

Prijateljici sta jo pričakali v sobici velikih, udobnih stolov in toplih barv. Če je človek vstal in nekoliko iztegnil vrat, je lahko skozi orjaška okna videl vse do brandenburških vrat. Mulatka je zdolgočaseno brskala po hologramskem prikazu info omrežja, kolegica pa je nanašala puder in se šobila v ogledalce.

»No punce, vama je bilo všeč? Kaj pravita?« je vprašala Zenia.

»Bilo je čaaa-robno« je dejala mulatka, ugasnila hologram, vstala in ji dala poljubček.

»To moramo ponoviti. Naslednjo sredo. Ne – še bolje, četrtek, ko ima Jules tisti kolegij,« je odvrnila druga in pospravila ličilo v torbico.

Ko so se po orjaškem stopnišču pred kliniko spustile do pločnika, so jim vrata v limuzine odprli zdolgočaseni vozniki. Dame so se vračale domov.

Creative Commons licenca
Ko gredo punce ven by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna License.

Leave a Reply

Your email address will not be published.