Lepo (Čas branja: 7 min)

Marko je z rahlimi bolečinami v križu sédel na klop pred vikendom. Sonce je toplo sijalo in goričke griče barvalo v rjavo in zeleno. Vonj po gozdu je prežemal pozno popoldne.

Segel je v žep in potegnil ven mobitel. Tudi tu je signal dobro lovil. Kakovosten mobilni paket si je kupil.

Odprl je facebook in preletel nova obvestila. Matej je bil z otroci očitno na nekakšni vzpetini nad Mariborom in je posnel več fotografij male Ive in Eve, ki sta se spakovali z ograje. Greta je kupila nov čajni servis in ga ustrezno ovekovečila, Nika pa se je lotila Superpilatesa in bila, kot je to razkrival status, »samozavestnega počutja«(-feeling Confident).

Nikogar od njih ni poznal. Podrsal je do »find more friends« in jih dodal še nekaj, da jih je bilo zdaj 2711. Potem je šel na twitter. Nekaj časa je drsel prek objav na temo pravic centra za socialno delo glede jemanja otrok, molka »uradnih medijev o migrantski krizi«, slik krofov, otrok, avtomobilov, komentarjev o »prodanih novinarjih« in dnevno pretečenih kilometrih nekega ViolaPanterjaMB, ki se je očitno pripravljal na zadarski maraton. Vzdihnil je.

Kljub soncu, ki je zlatilo vrhove košatih dreves, kakršnih v Mariboru, kjer je živel, ni bilo, je bilo na parceli hladno.

Pred nakupom si jo je večkrat ogledal. Tudi v bližnji vasi je bil in enkrat je celo prespal v nekakšnem kmečkem turizmu, ki ga je vodil zapit lokalec. A še zdaj se je živo spomnil sladostrastja ob podpisu pogodbe. Takrat se je vse hitro dogajalo. Hišica je rasla, najprej izkop in temelji, nato pōd in potem stene, streha. Tudi sam je objavil fotografije ter jih tvitnil. Dobil je štiri všečke in eno delitev, ki jo je opravilo Nizke gradnje Majerič d.o.o., ki je zadevo gradilo.

Z jezikom je podrgnil po zobeh, pomislil, če je lačen, a se je dobro najedel doma. Tudi tu je imel lepo zalogo pločevink vložene govedine, rib in sadja. Če bi bilo slučajno treba.

Zdaj je z mobitelom v roki opazoval zlatečo se, a počasi temnečo pokrajino. Vstal je in se razgledal, kot bi bil rahlo izgubljen. Njegov prostorček za oddih, mesto, ki naj bi ga napolnilo in razvedrilo, razbilo rutino, kraj, kjer si je predstavljal tisoč in eno zabavno dejavnost (badminton. Morda badminton) je tonilo v gozdni mrak. Škoda octavia, parkirana zraven male stavbe, ga je vabeče pozivala k odhodu. Samo sesti mora vanjo in obrniti ključ – goriva ima dovolj, saj je dotočil na neki regionalni bencinski črpalki – in v dobri uri bo doma. V stanovanjcu, ki je bilo le petnajst minut peš od mariborske izpostave statističnega urada Republike Slovenije, kjer je delal vse odkar je končal fakulteto. Takrat je mislil, da bo karierna pot tista, ki ga bo spremenila. Prišel bo do denarja in končno zapustil razpuščeni in do njega občasno nekoliko sovražni vrvež upravne fakultete v prestolnici. A se ni zgodilo kaj dosti. Nekaj časa mu je bila zanimiva sodelavka Sanja, a je kmalu priredila manjšo zabavo in obelodanila poroko z nekim športnim trenerjem. Potem je lahko vsak teden gledal, kako ji raste trebuh.

Včasih je cele ure sedel doma in pregledoval facebook, zrl v življenja drugih, jih dodajal kot prijatelje, a všečkov ni nikoli delil. Včasih je dodal kakšno šalo na račun davkarije in nekoč je podelil vabilo na koncert njegove sestre, ki je živela v Novem mestu in pela v bandu.

Še enkrat je pogledal mobitel, ga spravil v žep in se odpravil v gozd. Če se izgubi, bo poklical reševalce.

Prizor ga je pričakal brez kakršne koli napovedi. Pravkar je še hodil po jasi in opazoval majhno, dokaj raztegnjeno vas po imenu Kuzmovci, ki je bila najbližje njegovemu novemu mestu oddiha, že naslednji trenutek je med drevesi zagledal najstnico na vseh štirih s spuščenimi hlačkami, v katero je bil sprijet črn labradorec. Pes je zadovoljno sopihal v gozdni polmrak, rep mu je visel vstran, ona pa je, s kaplicami znoja na čelu in utrujeno mehkobo v očeh, gledala med drevesa.

Še preden bi Marko lahko karkoli storil, se je ozrla vanj.

Otrpnil je in ni vedel, kaj bi. Njen izraz je hipoma prešel od dremavega miru v nekaj, kar bi lahko bil strah, pa odraz tisoč hkratnih misli in nato panike. Marku se je rahlo pobesila čeljust in trdno je oklenil prste okrog mobitela, ga izvlekel in v njenih očeh razbral grozo. Stal je tako nekaj trenutkov, potegnil z jezikom čez ustnice, potem pa pospravil mobitel. Obrnil se je in jo hitro ubral nazaj k hiški.

V spanec je utonil nekje proti drugi zjutraj. Iz poplave objav na facebooku, twitterju, snapchatu, objav na goodreadsih in pregledovanju duolinga ter prebiranju vestičarskih portalov, je zdrsnil v nemiren, s spominom digitalizirane svetlobe prežet spanec.

Zbudil se je v petje gozdnih ptic.

Samo v majici in spodnjicah je vstal in sklenil, da vikend proda in se ne vrne. Ni vedel, da bi pred spanjem karkoli pil, toda mehur se mu je čez noč dodobra napolnil in je zdaj v brneči preobremenjenosti opozarjal, da ga mora spraznit. Odprl je vrata in jo zagledal na klopi ob hiši.

Oblečena je bila v vojaške hlače in črno usnjeno bundo, šele zdaj je opazil, da ima tudi svilnate črne lase in svetlo, belo kožo. Ob njej je sopel črni labradorec in z velikimi, prijaznimi očmi gledal Marka.

Ta je izdavil nekakšen »Eee…« in smuknil za vogal, potem pa hitro izvlekel korenjaka in zastokal od užitka, ko je curek zalil travo.

»Medo, pusti ga,« je slišal za sabo in pes, ki si je hotel ogledati neznanca, je ubogljivo pricalpljal nazaj do dekleta. Marko je odtočil, pomislil, da je samo v spodnjicah in majici, nato pa stopil do vrat in ji dejal: »Samo oblečem se« in smuknil noter. Ko se je vrnil, je kadila in gledala na vasico spodaj.

»A me boš zatožil?« je vprašala in ga ni pogledala. Pes se je slinil in srečno zrl zdaj vanjo, zdaj vanj. Marko je pogoltnil in ker mu ni prišlo na pamet nič pametnejšega, je izstrelil: »A boš čaj? Earl Graya imam. Bergamota.«

Skomignila je. Odpravil se je noter, ropotal z gorilnikom in posodico, natočil vodo in lep čas buljil v zavrelo tekočino, preden je odstavil posodo. Pomislil je, da bi si moral umiti zobe. In da ima zadah. Naložil je skodelici na pladenj, dodal posodo z vodo, sladkor in mleko.

Ko se je vrnil na prag, je pri njenih nogah videl tri ogorke. Pravkar je prižigala četrto cigareto. Malo je postal, cmoknil, potem pa prisedel. Mednju je postavil pladenj s čajem, skodelicama, sladkorjem in mlekom. Labradorec je silil zraven, pa ga je z »Medo, bejš« odrinila in se ni nič pritoževal. Zvedavega pogleda ji je legel k nogam. Marko je natočil čaj.

»Kako si me našla?« je vprašal.

»Videla sem te pri Bankovih. Ko si tam spal. Pa enkrat si se pogovarjal z Kuzmičom. Aprila. Za les za hišo.«

Marko je zrl po položnih gričih, cesti, ki se je vila med njimi in idiličnih hišicah.

»Samo še maturo moram naredit. Potem grem v Nemčijo.«

Srebal je prevroč čaj in si znova in znova opekel nebo in jezik. Meda ni hotel pogledati.

»Prišla sem da bi … Lahko bi me … Da ne bi povedal … Če bi hotel …,« je dejala, ga pogledala, pa hitro umaknila pogled za slap črnih las. Vlekla je cigareto. Konica je oranžno žarela.

Ni vedel, kaj odgovoriti. Gledal je njene majhne uhane, pirsing v obrvi, pogrizene nohte, hlastno sesanje cigarete. Toda še preden je karkoli potuhtal, je začutil, da se nekaj dogaja. Dekličina pleča – na hrbtu usnjene jakne je imela napis Anthrax – so trznila, enkrat, dvakrat, potem pa je zahlipala in se zrušila ob njem ter ob tem prevrnila pladenj in čaj, da je pretresen opazoval, kako se Earl Gray Bergamot vpija v prekmursko črnico.

»Prosim, ne jim povedat, ker mi bodo vzeli MEDA!« je zatulila in grabila, smrkala ter kapljala solze po njegovih kolenih in kavbojkah. Marko je velikih oči buljil vanjo. Medo je prišel do nje in jo lizal po obrazu.

»Prosim,« je bruhala skozi hlipanje in ihtenje »Ne povej jim, ker naju bodo dali narazen!«

Marko, ki je čutil, da mora nekaj storiti, jo je nežno prijel pod pazduhami, in jo (v sebi vzdihujoč nad razlitim čajem) posedel na klop.

»Oprosti,« je dejal, negotov, če je to prava beseda.

Malo se je umirila, smrkala in si z robom jakne brisala nos. Medo se je vzpel na klop in ji namenil še par lizajev. Potem ga je tesno objela, kot veliko plišasto igračo, ki je urno mahala z repom. Še vedno so ji tekle solze.

Marko jo je gledal. Nekaj grenkega se je znašlo v njegovem okusu. Sedél je in zgrabil desko, da so se mu pobelili členki. In nekaj ga je zapeklilo. Globoko. Negotovost je minila. Zrl je v tla.

»Ne bom … Ne bom povedal,« je dejal.

»Res ne?« je posmrkala.

Pokimal je. Pomencal si je oko.

»Ne bom,« je odvrnil.

Objemala je velikega psa, s prsti drsela skozi njegovo dlako in jo močila s solzami.

»Bala sem se, bala sem …« je smrkala, »da si me posnel in in …«

Sedel je nekaj trenutkov, potem pa vstal. Iz hiše se je vrnil z mobitelom. Vzel je vžigalnik in ga pritaknil robu naprave. Vogal se je začel peniti in smrdeti, potem se je plamen prijel. Medo je približal svoj smrček, ugotovil, da zadeva zaudarja in se umaknil.

Plameni so počasi požirali napravico.

»A hočeš vedeti, kako mi je ime?« je dejala.

»Ne,« je odvrnil, medtem, ko so se črni stebrički dima urno vrtinčili v nebo in je plastika pokljala in cvrčala. Odložil ga je na kamen poleg klopi.

»A sta srečna?« je nenadoma vprašal.

»On je vse, kar imam,« je zelo tiho odvrnila.

Pokimal je.

Vstala je in si obrisala solze.

»Hotela sem te zaklat. Ali pa sebe. Sem mislila vzet nož. Ali pa da bi ti plačala … Ampak nimam denarja. Če bi mi vzeli Meda… « je rekla. Medo ji je lizal prste.

Marko je pokimal.

»Lepo je to. Zdaj pa pojdi,« je dejal.

Dekle in pes sta se počasi spustila v gozd.

Lepo, je pomislil Marko, ko je sedel na svoji jasi.

Creative Commons licenca
Lepo by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna License.

Leave a Reply

Your email address will not be published.