Maj in Mina (Čas branja: 4 min)

»Mmajč, M-mi nissmo. Nissmo krivi,« reče šklepetajočih zob, ko napol nag s stotinami drugih ždi v gnijoči slami. Kljub nagnetenim človeškim telesom je v dolgem hlevu nekdanje zadruge hladno. Smrdi po urinu in strahu.

Ona se na drugi strani žičnate ograje, ki razpolavlja prostor po sredini, nasmehne, močno potegne cigareto, puhne dim, nato pa jo zgrabi kašelj. Rabi nekaj trenutkov, da se umiri in tesneje stisne papovko, ki ji skoraj zdrsne z rame in katere jermen jo žuli v ključnico. Nato se zazre v oči bivšega šefa.

Vedno je bil suh, že tedaj, ko je bila ona sveža s faksa. Ljubitelj Fred Perry-jevih pulijev. Rad je imel neurejeno, dolgo pričesko, za katero pa se tu, pod tramovi stavbe iz nekega drugega časa, izkaže, da jo je že krepko načela pleša. Človek, ki je večino delovnega dne preživel na kavi. Izključno pristni Illy. Zdaj je pred njo samo v umazanih spodnjicah. Ločuje ju žičnata mreža na kateri so strjena kri, lasje in pri dnu posušen drek.


Ona zre mimo in vleče cigareto, čeprav jo on išče s pogledom.
Tu jih je kakih tristo, moških, žensk in otrok, premraženih, saj skozi okna, zadelana le s kartonom, vleče. Od nedaleč, izza gozda, jih dosežejo časovno enakomerno oddaljeni poki.

»Poglej. P-poglej jih,« reče in z levico pokaže proti vitki ženski, ki oklepa morda petnajst in desetletno deklico. Dlan ima porezano. Slabo se celi. »Marjana. M-moja Marjana,« nadaljuje, »velikokrat sem ti pravil o njej. Medicinska sestra je. Reševala je življenja. Morda ga je tudi kakemu tvojemu … prijatelju. Ali pa mami. Očetu.«

Ona preprime puško in na obrazu ji zaigra nasmeh. Ne doseže njenih oči.

»In Lina. Ter Tara. Je tako?« vpraša ona.

Pokima. Tiho jo gleda.

Poda mu cigareto in on jo med žičnim prepletom tresočih prstov pritakne plamenu, nato pa strastno vleče. Tresavica se umiri. Ko je bil urednik na agenciji, ni kadil. Ni več kadil, ker je to presegel. Dim cigaret se leno vije v novembrski zrak.

»Maja, prosim,« reče, »one mi pomenijo vse. Prosim. Spravi jih čez. Ti to lahko. Ne zaradi mene. Ne, zame je prepozno. Zaradi …«

Ve, da hoče reči, zaradi starih časov. Zaradi tega, kar je bilo. Zaradi tega, kar smo preživeli skupaj. Skupaj? Tu so prav zato, ker so takrat živeli skupaj. Toda stvari so doživljali … drugače.

»Zaradi … človečnosti,« končno dokonča stavek in strastno vleče cigareto. Že skoraj na polovici je. Ona znova ponese cigareto med ustnice, vsesa dim, spet se je loti kašelj. Stražarja pri vratih nočeta pokazati, da jo opazujeta, a s kotičkom pogleda vseeno jo. Nima epolet, a vesta, da ima zveze v centrali. Od vsega začetka je bila zraven. V nekaterih krogih je že skoraj legenda in zato se z njo ni več pametno družiti. Vrhovni so na stare borce zadnje čase vse bolj pozorni.

Znova si popravi jermen puške. »To o krivdi, …« počasi reče ona, »Je zanimiva stvar. Mi bi morali drugače, kajne?«

Ne kima. Inteligenten je, ne spušča se v boj, ko ve, da bo izgubil. Zato je prekarce tudi tako dobro vodil. Imel je človečno plat. Razumel je. Znal je razbiti vsakršne sindikalne poskuse. Nastrojiti ljudi enega proti drugemu. Poudarjati, da je socializem mrtev. Le redko je moral ukrepati tako, da komu ni podaljšal pogodbe. Rad je hodil na smučanje v Švico.

»Mi bi morali drugače, kajne?« Znova potegne cigareto. On je svojo že pokadil.

»Jaz sem kriv. Sem, poglej, priznam. Kriv sem. Moral bi kaj naredit. Glej, priznam, vse priznam,« razlaga tako drugače, kot v letih pred Borzo, streljanjem na Jamnikovi, procesom proti sedmerici in končni vstaji. Takrat, ko je v svojih pulijih zgolj skomigal z rameni in poudarjal, da so »vsi v istem čolnu« in »da je treba zdržati«. Potem pa se šel z ženo in hčerkama sprostit na Tajsko.

»Ampak one niso krive. Sploh pa ne Lina in Tara,« znova kaže proti ženskam.

Ona pokima.

»Pa veliki so ušli. Ušli so vam … Bankirji in politiki in in … Saj veš.«

Ona znova pokima. Potem odgovori: »Marjana bi lahko rešila mene. Ali mojo mamo. Očeta verjetno ne, ker je pijanec in novih jeter pač ne delajo.«

On jo gleda z velikimi očmi.

»Ja, lahko bi rešila mene. Nikoli pa ne bi mogla rešiti mojega otroka,« odvrne ona, seže v žep grobega vojaškega plašča, izvleče zavojček cigaret – še dve sta noter – ga malo potrese in vrne v žep. Nasmehne se. Stražarja molčita, z razdalje jo prikrito motrita.

»Nisem jaz kriv! Nisem ti jaz prepovedal imeti otroka. Ni to samo stvar redne službe! Vse je stvar odločitve!«

Maja postane, otipa tokareva pod plaščem. Tam je, v usnjenem toku, črno jeklo s šaržerjem, v katerem je osem nabojev. Nazadnje je streljal v prestolnici. V zatilja.

Njena roka nekaj časa ostane na orožju, ne ve kako dolgo, potem pa seže v žep in bivšemu šefu poda škatlico cigaret. On jo z velikimi očmi prime, oba čutita ducate pogledov, ki spremljajo vsak njun gib.

»Ime bi mu bilo Maj. Če bi bila punca, bi bila pa Mina,« reče ona in tiha toplina neke daljne misli zažari v njenih očeh. Nekdanji šef jo ujame le, ker je živalsko pozoren.

Ona se odpravi mimo zagrajenega prostora z ujetniki, težki vojaški čevlji škrtajo po betonu, ki ga prekriva redka slama. Ko pride iz hleva, stražarja skoraj stopita v pozor, ne gledata ji v oči, potem pa se sprostita in izmenjata pogled olajšanja. Stopi v rjavo žlobodro, ki daleč naokoli obdaja stavbo in v kateri se utapljajo redke snežinke. Pókov za bližnjim gozdom ni več slišati. Za smrečjem se budijo motorji praznih tovornjakov.

Ona seže pod plašč, v notranji žep, izvleče novo škatlo cigaret. Prižge. Dene jo med ustnice, potem pa globoko vdihne.

Creative Commons licenca
Maj in Mina by Samo Petančič is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.
Ustvarjeno na podlagi dela, dostopnega na http://samovekratke.com/?p=302.

Leave a Reply

Your email address will not be published.