Kolaž (Čas branja: 12 min)

Stari golf je počasi vijugal po gramozni cesti, ki se je čez livade vila globlje v gozd. Velika rešetkasta vrata, skozi katera je zapeljal na posestvo, so bila vsaj že kilometer za njim, ko je voznik zagledal hišo. Nizka minimalistična stavba – skupek kvadrov, odetih v peskano jeklo in zatemnjeno steklo – je bila stisnjena med visoko smrečje.

Zavrl je na drobljenem granitnem gramozu pred hišo, ugasnil motor, snel očala za v avto ter jih zamenjal z običajnimi. Ko je segel po debelo mapo, ga je rahlo uščipnilo v križu, nato pa se je odpravil do masivnih kovinskih vrat. Niso imela kljuke. Ko se je približal, so se z električnim brenčanjem odprla. Vstopil je v vežo, kjer je na parketu iz staranega tika zamenjal svoje čevlje za copate, nato so se odprla še notranja vrata.

»Doberdan?« je zaklical v stavbo.

»Doberdan! Kar naprej!« mu je dejal glas iz ene od sob v zadnjem delu stavbe. Počasi se je odpravil po hodniku, ki se je odpiral v orjaški dnevni sobi v katerih sta nad sedežnima garniturama dominirali postmodernistični sliki.

Mimo vrste vrat brez kljuk je prispel do izjemno svetle sobe, katere steklene stene so se odpirale na veliko, z gozdom obraščeno livado s teniškim igriščem in helikopterskim pristajališčem. V sobi je stala miza za biljard, poleg nje pa visok moški v športni trenirki. Visok, kozav obraz so zamejevali črni lasje, njegove sive oči pa so, medtem, ko je oklepal biljardno palico, pozorno opazovale razdaljo med belo in črno kroglo na zeleni volni. Gost je molčal. Moški se je še nekaj trenutkov osredotočal na krogli, potem pa palico odložil. Osladno se je nasmehnil.

»Patrik. Patrik Vivod. Kako vam lahko pomagam?« je vprašal in prišleku trdno segel v roko.

»Anton Potokar. Me veseli,« je odvrnil ta.

V sobo je vstopil strežaj v fraku – ali pa je bila strežajka, Anton je presenečeno ugotovil, da spola ne more določiti – in gostitelj ga je vprašal, ali bi kaj spil.

»Čaj. Sadni čaj, če imate. Kave ali alkohola ne smem. Zaradi srca,« se je nasmehnil.

»Zame Remy Martina,« je naročil moški. Pokazal je na sedežno garnituro, od koder je bil lep razgled na posestvo. Anton je sédel in odložil mapo.

»Anton. Potokar,« je zamišljeno dejal moški in ga precenjujoče gledal, stoječ ob mizi.

»Gospod Vivod,« se mu je ta nasmehnil iz udobnega sedala.

Znova se je pojavil strežaj oziroma strežajka, Patriku postavil pladenjček s konjakom na biljardno mizo, na mizico pred Antona pa čaj. Ta ga je malo srknil in presenečeno vzkliknil: »Tole je pa nekaj posebnega.«

»Mda. Kuhinjo mi letos zalaga nek Tajec. Dober je.« Potem je molčal in opazoval starejšega moškega.

Ta mu je vračal molk, nato pa vprašal: »Kako, da ste me sprejeli?«

Gostitelj je odpil malo konjaka, ga odložil in skomignil. »Morda mi je bil vaš mail zanimiv. Morda sem si zaželel družbe.«

»Družbe nekdanjega policista in upokojenega kriptologa? Brez dvoma imate pri svojem finančnem stanju na voljo več kot dovolj dobre družbe. Mladenk, ki bi lahko bile moje hčerke, recimo.« Gostitelj ga je hladno gledal.

»Ali vnukinje,« je odvrnil.

Anton mu je nevznemirjeno vračal pogled. Nato je pokimal in se nasmehnil.

»V emailu ste zapisali, da bi me radi vprašali o ženskah,« je dejal moški in srknil še malo konjaka.

»Ne ravno,« je odvrnil Anton. »Napisal sem, da bi se rad pogovoril o ženskah. Ne morem vas ravno zasliševati.«

»Seveda. Niste več policist.«

»Nisem. Te dni sem bolj upokojenec. In nespečnež. He he. Rad se vozim s podzemno.«

»Ponoči?«

Anton je pokimal.

»Pa ni to nevarno?«

Anton je skomignil. »Vse v življenju je nevarno.«

»Bral sem, da ste pred leti rešili tistega ata, ko so ga napadli huligani.«

»Ah, tisto ni bilo nič.«

»Menda ste se šestih mladeničev lotili s flinto.«

»Samo opozorilni strel je bil. In še to iz revolverja.«

»Ga imate še?«

»Imam,« je pokimal Anton.

Nato sta bila nekaj časa tiho.

»Veste, kaj imam tudi rad?« je vprašal Anton. »Uganke. Križanke. Snaha pa me je navdušila za sudokuje. Krasna punca. Z mojim sinom imata tri otroke.«

»Brez dvoma zgledno skrbita zanje.«

»Seveda. No in te križanke in to … veste, gospod Vivod … človek se navadi. Že kot majhen sem imel rad uganke in vzorce.«

»Tudi policijski pogajalec ste bili. Šest let v prestolnici, potem pa na deželi.«

»Ste se pa pozanimali o meni.«

Moški se je nasmehnil in odpil še malo konjaka.

»Kakorkoli … Vzorci, da. V emailu sem vam napisal, da bi se rad pogovoril o ženskah. In čeprav bi bilo morda pametneje, da začneva s kako drugo vašo … žensko, bi rad najprej izrazil opažanje, da res nimate sreče s spremljevalkami zadnjih let. No, ali pa ne one z vami?«

»Kako to mislite?«

»No …« je dejal Anton, odprl mapo in vzel ven šopa spetih listov. »Se opravičujem, jaz sem bolj analogen človek. Imam rad vse natisnjeno v več kopijah. Tudi, če kako izgubim, ni hudega. Nedavno sem celo mapo pozabil pri odvetniku,« se je zahahljal. Potem pa nadaljeval. »Prva je bila Nina Molnar. Rojena 1994. Brez zaposlitve. Čeprav se govori, da je delala kot fotomodel. Pred štirimi leti je izdelala dva letnika srednje frizerske. Kmalu potem je spoznala vas.«

»Z Nino sva bila skupaj kratek čas. Z bivšimi se ne ukvarjam. Za stvarmi, ki jih človek pusti za sabo, se ni ozirati.«

»Mhm,« je dejal Anton in listal po spetih papirjih. »Pred tremi leti sta šla narazen. O tem so na kratko pisale manjše trač revije. Menda so bile še neke tožbe in govorice, toda vse skupaj je zelo hitro potihnilo. Takrat ste bili že kar bogati. Na petinštiridesetih milijonih, če prav vem.«

»Tam nekje.«

»Torej … gospodična Molnarjeva je imela nato prometno nezgodo. Nenavadna stvar. Kazalo je, da ji je nekdo trčil v zadek vozila. Nato pa je razneslo pnevmatiko in z avtom je strmoglavila deset metrov globoko. Vozila, ki naj bi jo izsililo, niso našli. Pa tudi forenzično poročilo je pomanjkljivo. Čudno, kajne?«

»Čudno je samo, da imajo občani dostop do forenzičnih poročil državne policije,« je dejal mož in odpil konjak.

Anton je nadaljeval. »Ta primer je bil najbolj zanimiv. Kajti gospodično Molnar je dva meseca pozneje napadel narkoman. Domnevni narkoman. Tudi njega niso našli. So pa našli injekcijsko brizgo, s katero ji je grozil in je vsebovala s HIV-om okuženo kri. Večkrat jo je porezal, a se je menda kar trdoživo upirala in se na srečo ni okužila.«

»Na srečo.«

»Mhm. Vem tudi, da ste imeli, vsaj za drugi napad, popoln alibi,« se je nasmehnil Anton. »Je pa res, da gospodična Molnar spet živi pri mami. Zapustila je glavno mesto. Ne nadaljuje šolanja in diagnosticirali so ji PTSD. Kar kruto, kajne?«

»Kar.«

»Upam, da vas z vsem tem ne dolgočasim?«

Gostitelj se je nasmehnil.

»Ne, kar nadaljujte.«

»Druga je bila Darja Kuhar.«

»Kaj to pomeni, bila? Kot vem, je živa?«

Anton se je nasmehnil.

»Živa. Ne pa zdrava. Kolegico Kuharjevo ste spoznali kakih šest mesecev po Molnarjevi. Približno dve leti po vaših prvih poslih. Menda na neki zabavi.«

»Na poslovni večerji.«

»Ah. Na večerji. Z njo ste bili kakega pol leta, toda veste, kaj je zanimivo? Ko sem sestavljal tole … mapo, sem govoril s številnimi ljudmi. Poznate gospo Milo?«

Patrik se ni odzval.

»Torej, me ne preseneča, da se gospe Mile ne spomnite. Čez šestdeset let ima in krepko čez šestdeset kilogramov, dela pa kot čistilka. Takrat je redno čistila vašo staro hišo. Prvo, ali drugo, ne vem točno, katero ste imeli takrat. Gospa Mila je zgovorna gospa in je podelila nekaj zanimivih vtisov.«

Moški se ni odzval.

»Torej … dejala je, da je gospodična Darja, s katero vas je bilo videti v javnosti, ko je bila pri vas na obisku, spala v drugi sobi kot vi.«

»Darja je spala marsikje,« je odvrnil Patrik.

Anton se je nasmehnil.

»No, saj ne rečem. Ljudje vidijo izseke življenj in vlečejo neke vzporednice, ki pogosto nimajo nobene zveze z resnico. Zanimivo pa je.« Ker ga gostitelj ni prekinil, je nadaljeval. »Z Darjo ste šli narazen manj kot pol leta potem, ko se je nekako razvedelo, da sta skupaj. Nič posebej čudnega se ni dogajalo po vajinem razhodu … mimo grede, kdo je končal razmerje? Vi ali ona?«

»Nisva se ujela.«

»Mhm. Torej, nič posebnega razen ene prijave na policijsko postajo v glavnem mestu. Kaže, da je bila gospodična Kuharjeva pod vtisom, da jo nekdo zasleduje.«

»Menda ne pravite, da sem jo zalezoval?«

»Vi? Ne. Kje pa. Ampak prijava obstaja in kar nekaj dela je bilo treba, da sem jo našel. Ampak vse skupaj v povezavi s tem, kar se je zgodilo, ni važno. Kolegica Kuharjeva se je še isto leto novembra odpravila v Indonezijo. Za ženske je to lahko nevarna dežela.«

»Nevarna.«

»Mhm. Pa zanjo ne bi smela biti. Z agencijo Lacroix je podpisala pogodbo za snemanje fotografij za linijo kopalk. Skoraj pravljično, kajne? Za tako dekle.«

»Pravljično,« se je nasmehnil Patrik.

»Torej … snemanje se je že skoraj začelo, ko se je zgodila tragedija.«

Patrik je pokimal. »V obraz so ji vrgli žvepleno kislino.«

»Tako je. Kar precej se je takrat pisalo o tem. Pa zanimivo je bilo … gospodična je napad komaj preživela. Tekočine je bilo res precej. Stopilo je lase, kožo in kost. Hude deformacije. Dosmrtne. Primer je ostal nepojasnjen, agencija je našla nov model, gospodična Kuharjeva pa zdaj živi v rehabilitacijskem oddelku v Vodenicah. Jo greste kdaj pogledat?«

»Nimam časa.«

»Mhm, razumem. Naj nadaljujem?«

»Prosim,« je dejal Patrik in naročil še en konjak. Sedel je nasproti Antonu in se razkomotil na sedežni.

»Tretja je bila Nastasja Ivanišinska. Ukrajinka. Ko ste jo spoznali, je imela dvaindvajset let in, sodeč po mojem poizvedovanju, tudi z njo niste spali. Ampak to so skoraj ugibanja. Zelo posredni indici. Tudi z njo ste se kmalu razšli. Gospodična se je nenadoma odselila na jug in približno takrat ste postali stranka ACAC International.«

Gostitelj ga je za trenutek vznemirjeno pogledal, a je že moment kasneje z mehkim in na videz umirjenim gibom segel po konjaku.

»Res ste dober vohljač. Morda bi vas moral najeti, da bi preprečevali industrijsko vohunjenje. Da, imam pogodbo z ACAC in varujejo nekatere moje nepremičnine. A kaj ima to s čimerkoli?«

»Oh gospod Vivod. Zakaj prav ACAC? Zakaj ne Manta International, Horg-Allen-Kleindinst, ali BBK? Vsi so globalni, veliki, z odličnim renomejem. ACAC pa se je prestrukturiral in preimenoval že dvakrat. Po tisti zadevi v Ekvadorju in v Grčiji. Ko gre za najemanje varnostnih služb, imate slabe svetovalce, gospod Vivod.«

Gostitelj je molčal.

»Mda … Torej, kot rečeno, pogodbo z ACAC ste sklenili nekje po razhodu z gospodično Ivanišinsko. Ki pa je znova doživela kar se da nenavadno usodo. Izginila je za tri mesece, dokler je niso našli nekje v Bosni. Lokalne oblasti menijo, da so jo od nekod pripeljali. Nekateri so sumili, da iz Rusije. Veste zakaj iz Rusije?«

Patrik je odkimal.

»Ker je bila okužena s posebno vrsto ruske tuberkuloze. XDR-TB se imenuje. In odporna je na antibiotike. Sploh v taki, relativno pozni, nezdravljeni fazi.«

»Tragično.«

»Mhm,« je pokimal Anton z mehkobo, ki se ni dotaknila njegovih oči. »In zdaj je izginila še Nuša Jamnik. Šestindvajset let. Menda sta se razšla pred pol leta. Sprašujem se, bojim se, da se revici kaj ne pripeti. Vaša nekdanja dekleta imajo res nesrečo.«

»Ne vem, zakaj bi vas to skrbelo. Nikogar ni nič skrbelo, dokler sem bil plonk.«

»In vidite, gospod Vivod, tu so se mi stvari začele sestavljati. Imam samo posredne indice – niso dokazi – ampak napletel sem zanimivo zgodbo. Bi jo slišali?«

»Prosim.«

»Vidite, poskušal sem izvedeti vse, kar sem lahko o vaši zgodovini. Zlati maturant, povprečje 9,9, diploma s posebno pohvalo. Ampak potem ste se vrnili domov in nekako … vam ni ravno šlo, kajne?«

»Bil sem brezposeln.«

»Nekaj časa ste delali kot sodelavec neke računalniške revije, potem ste vozili kombi, bili ste montažer plakatov. Iz montaže so vas odpustili, ker ste se stepli z nekim sodelavcem.«

»Na kaj ciljate?«

»Še nič dosti. Do 35. leta ste bili spodletel moški. Nedojebanec, kot je take nekoč ocenjeval psihiater Rogelj. Se opravičujem – tudi v imenu dr. Roglja. Gre za precej nestrokoven izraz,« je dejal in v gostiteljevih očeh za hip ugledal nemir vzbujajoč lesk.

»Potem pa vam je uspelo. Pred štirimi leti ste s sodelavcem naredili aplikacijo BaBoo. Danes ima več kot petdeset milijonov uporabnikov. In vredni ste, kaj – 230 milijonov?«

»Dvesto triintrideset.«

»Dvesto triintrideset. Veste, slabo spim, veliko časa imam in verjetno preveč domišljije, pa sem poklical še vaše bivše sošolce. Večina ni imela ne želje ne časa govoriti o vas, a nekateri vseeno so. Mnogi so vas spregledali, sploh niso opazili, da ste bili v šoli. Nekateri, oziroma nekatere … pa so bolj lucidne. Spomnijo se vas kot tihega, vase potegnjenega in rahlo strašljivega fanta. Ste bili takrat jezni, Patrik?«

»Bilo je najstništvo. Vsi so takrat jezni.«

»No, eni že. Uspešni športniki, bogati fantje in lepa dekleta se imajo pogosto kar lepo,« je dejal in pozorno gledal gostitelja. Njegov obraz je ostal negiben. Nadaljeval je: »Za nekatere pa je najstništvo tudi jezno obdobje. Je res. Ampak mi je dalo mislit. In veste, jaz sem tak, ne verjamem sam sebi, zato sem cel ta kolaž nesel moji znanki. Psihologinja je, z dolgoletnimi izkušnjami v zaporih, centrih za rehabilitacijo in več klinikami po državi. Pa sva malo mlela in mlela.«

Patrik ga je hladno gledal.

»Res živimo v družbi, kjer stvari niso fer in je moški brez denarja vreden manj kot pasji drek na cesti, toda tistim, ki se jim uspe prebiti, če temu tako rečemo, z družbenega dna, je lepo. Lepe hiše, lepi avti, lepe obleke. In lepa dekleta.«

Gostitelj ni reagiral.

»Lepa dekleta ljubijo barabe, he he. Poznate to skladbo? Ne? No, saj je pred vašim časom. Kakorkoli … s prijateljico sva razmišljala. Kaj, če je tak, bogat moški intelektualec? Nekdo, ki po svoje razume ustroj družbe? Kaj, če ima povsem uničeno samopodobo in ga vse češpljice, ki se mu nenadoma nudijo, ne spravijo v ekstazo, ampak v srd? Manj artikuliran človek bi komu razbil glavo. Bolj artikuliran, pa bi, morda za zabavo, morda za sprostitev, morda za povračilo, takim damam uničeval življenja. Ne bi jih ubil – samo pohabil. Zelo ustrezno pohabil.«

»Ker je bolan.«

»No … Kierkegaard in Nietzsche sta zadevo poimenovala ressentiment – človek, ki je bil poprej slabič, ustvari lutko za svoj ego, ki jo nato uničuje. Nezmožen je moralno ogledalo obrniti vase in videti šibkost, ki mu preprečuje dostop do večjih resnic – na primer te, da se ženske že nezavedno prodajajo, kot se, toda v to so vključene intrinzično – torej, zakaj bi bil človek jezen? Oboji smo v svoji naravi plitki, saj moški po drugi strani pred vse postavljajo videz, lepoto ženske.« Malo je premolknil. »Vsaj moja znanka tako pravi.«

»Zanimive znanke imate.«

Anton se je nasmehnil. Gostitelj pa je nadaljeval: »Torej hočete reči, da menite, da jaz uničujem svoje nekdanje ženske, ker sem bil nekoč revež in vas zdaj skrbi, kaj se bo zgodilo z naslednjo?«

Anton se je znova nasmehnil.

»Hotel sem vam samo predstaviti svojo teorijo.« Njegov nasmeh je vztrajal.

»In zdaj boste šli z njo na policijo?«

»Policijo? Ha ha, bog ne daj! Oni me bodo označili za trčenega, ker se spravljam na uspešnega poslovneža, gospodarsko zvezdo države! Vi pa me boste tožili zaradi blatenja v javnosti. In tožbo tudi dobili. Seveda ne.«

»Kaj pa?«

»Pa … svoje delo sem vam hotel predstaviti. Zanimivo življenje imate, gospod Vivod in ni zanimivo zgolj za trač revije.« Anton se je nasmehnil. Kratek čas sta se gledala. Nato je gostitelj dejal:

»No, me veseli. Vsekakor je bil vaš obisk zanimiv.«

»Drži. Mimo grede, če se ne motim, ste se nedavno razšli tudi z zadnjo spremljevalko, Evo Erjavec. Misico tistega casinoja z obale … Kakih šest tednov bo tega, kajne?«

»Dobro ste obveščeni. Res je, najina mnenja so se preveč … razhajala.«

»Tako pride. Drži,« je dejal Anton in vstal. »Hvala za vaš čas. Vsekakor bom poskušal ostati na tekočem.«

»In plesti vaše teoreme.«

»Tako je. Teoreme.«

Gostitelj je Antona pospremil do vrat in tam se je ta še zadnjič obrnil.

»Ah, pozabil sem pohvaliti vaš čaj. Vrhunski.«

Patrik se je nasmehnil.

»Me veseli, da vam je všeč. Nazaj boste pa že našli, kajne?«

»Bom,« je pokimal Anton in se vrnil v avto. Vhodna vrata so se za njim z električnim brnenjem zaklenila.

Patrik ga je opazoval, ko je obrnil avto in se začel oddaljevati, potem pa segel v žep, izvlekel mobitel in poklical. Enkrat je pozvonilo.

»Si vse slišala?« je vprašal. »Dobro. Dobro,« je nadaljeval. »Kako daleč smo z zdajšnjo zadevo? Dobro. Ne, tokrat ne rabim ne fotografij, ne videov. Dovolj je, da vem, da je urejeno. Drži. Plačano bo kot ponavadi. Pozdravljena,« je še dejal, nato pa prekinil povezavo. Vrnil se je v sobo, kjer sta se pogovarjala z Antonom. Lenobno je kotalil belo bilijardno kroglo po zeleni površini.

Poklical je strežaja androgenega videza.

»Pošljite gospodu Potokarju zaboj čaja, ki ste mu ga postregli tokrat. Dovolj meric za en mesec. In tako potem vsak mesec. Dokler bom živ.«

Creative Commons licenca
Kolaz by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Leave a Reply

Your email address will not be published.