Popotnica (Čas branja: 6 min)

Pomilujem zapečkarje. Pravzaprav o njih ne razmišljam, toda danes sem, ko sem iskala medicinsko oglje, našla vžigalnik z napisom »Halo Jovo«. Ne vem kako se je znašel v mojem malem nahrbtniku, toda medtem, ko popoldanski dež škreblja po bambusovi strehi, ga gledam med prsti. Topel tropski dež moči vasico, noč in dan prežeto z zvoki tropske narave. Iz sosednje hiše je skozi dež slišati cvrtje nasi gorenga, ocvrtega riža, s katerim bo bijung nahranila moža in vse otroke. Kar sem tu, smo se s papanom Henrijem, bijung Devi, pa njeno Dino, Fauzijem, Andreasom in Tasjo dobro spoznali. Preden grem v mesto, mi najmlajši, Reza, prinese skledo. Lep je. Neskvarjen. Gleda me s čistimi črnimi očmi, klepetava. Pripoveduje mi o učiteljici in drugem razredu, ki ga zdaj obiskuje. Pobožam ga po laseh in čvrstem, vitkem in zagorelem hrbtu. Njegova roka je le nekoliko manjša od moje. Smeje se. Iskreno me imajo radi. To so pravi ljudje. Če bo priden, mu pravim, bo pozneje dobil vžigalnik za svojega papana.

Kevin me prijazno zapelje do Kotawaringina. Ko sva se na zdelanem mopedu počasi spuščala po gorski cesti, sem se spraševala, kdo pri nas te kar takole zapelje 40 kilometrov z edinim prevoznim sredstvom družine, in pri tem ne zahteva nič v povračilo? Pa saj živim pri njih. To jim plačam. Rada sem tam. Ko po kolovozih, ki jih požira večerni mrak, prispeva, mu vsilim tistih 30.000 rupij in nasmejan kot pečen maček odropota v temo. Jaz moram poiskati Maksa.

Maks je car. Samo s to besedo se ga da opisati. Star je kakih petinštirideset, ima trebušček, lepo urejeno brado, je ljubitelj neokusnih lokalno tiskanih srajc, predvsem pa je Nizozemec, ki vsako tretje leto pride v Kotawaringin. V Amsterdamu lepo pusti svojo ženo in oba otroka in potuje. Ko sva nekoč pila pivo, sem ga vprašala, ali se mu to ne zdi neodgovorno, pa je bruhnil v smeh, jaz pa tudi. Režala sva se, vreščala, da je natakar verjetno mislil, da se nama je zmešalo. S popotniki preprosto nekaj imaš, neko vez, ki druži človeka, ki čutita klic.

Ko sem hitela po ulicah, prežetih s svežino popoldanskega dežja, sem spet našla v žepu vžigalnik. Bo že našel svoje mesto. Tu ga najde vse. Za razliko od doma.

Maks me pozdravi kot staro znanko, debatirava o lokalni hrani in najboljših spletnih straneh za poceni karte, izseljevanju domačinov in vdoru zahoda, ki je vsako leto hujši. Po četrtem ali petem pivu me gleda s tistimi vodenimi očmi in njegov kazalec najde mojo ramo in drsi po njej. Delam se, da tega ne opazim, zlahka bi mi bil oče, in nekaj razpredam o kakovostni potovalni brisači. Potem vstanem in mu rečem, da grem na stranišče. Res grem na stranišče in hvaležno izpraznim mehur. Izmuznem se skozi kuhinjo in zadnja vrata.

Še nekdo je v mestu. Justin in njegovi. Poznam ga še iz Erazmusa v Berlinu. Nemec je in njegov oče je diplomat, a on se za to ne meni. Sam potuje, a zdaj so s prijatelji blizu in surfajo.

Ko jih najdem, so čisto medeni. Kotawaringin je »surferski raj« zaradi valov. Avstralce je spoznal v Lomboku in jih privlekel 500 kilometrov daleč na »posebne valove«. Vseeno so zahodnjaki. Pomanjkanje nočnih klubov, lahkih Evropejk in obilice raznorodne pijače poskušajo nadomestiti s sodčki vodenega piva. Samo v bermuda hlačah, s trebuščki pri dvajsetih, zaudarjajoč po pivu, so prav tisto, čemur sem se hotela izogniti.

S Kevinom se objameva kot stara znanca, potem pa, sama zase, v svojem skrivnem kotičku kramljava dolgo v noč. Zdaj ko sem se otresla Maksa, mi alkohol spet prija. S prsti drsim skozi Kevinove lase – on pa ima trebušni six-pack – in vidim, da je trd. Bogi muc.

Dvakrat poskuša poseči po meni, a ga smeje odrinem. Samo prijatelja sva. Še pred zoro odtavam nazaj v mesto. Najdem rikšarja z motorčkom in vrne me v moje gnezdece v gorah.

Ne vem zakaj se mi po poti, med brnenjem motorčka in pozibavanjem po razdrapani in strmi poti, prikradejo spomini na mamo.

Z mojo mamo sva si res najbližji na svetu. Vem, da pogosto misliva ena na drugo. Redno si piševa maile, včasih tudi dvakrat na mesec. Ko sem bila na Zahodni Javi, se je oglasila za deset dni in skupaj sva potovali. Malo je bila tudi naporna s tisoč vprašanji kako mi gre in kako sem in kako se mi zdi Java in če sem zadovoljna in če ne delam neumnosti in tako dalje. Kot da sama ne bi videla vsaj tridesetih držav. Veliko je razlagala o očetu, ki je v Vietnamu. Skoraj v soseščini. Potem je bila še scena z nekim Jamesom, mojim ameriškim znancem. Mami se je topila okoli njega, ga hvalila z najbolj neprimernimi komplimenti. Nekajkrat sta celo skupaj izginila in priznam, da me je zaskrbelo, dokler me ni v hotelski sobici povsem resno pogledala in vprašala, ali z Jamesom mislim resno. Da je čudovit fant. Malo sem se oddahnila, malo pa me je tudi razjezilo, da v vsakem prijatelju vidi mojega snubca in bodočega moža.

Zadnji dan njenega obiska se je končal grdo. Ves dan je bila mami mrakobno razpoložena in mi je težila celo, ko sem pisala moje potopisniške bloge. Veliko ljudi jih bere in lajka in deli. Pila je cenen beli rum, potem pa začela preklinjati, kar se za urejeno, športno petdesetletnico z dobro službo, res ne spodobi. Preklinjala je Jamesa in kako so vsi moški prasci – taka postane, ko preveč spije. Jaz sem morala ravno oddat kolumno za »Azijske vandrovce« in sem si zarila slušalke s Pearl Jami v ušesa ter divje tipkala po laptopu in medtem, ko sem ravno sestavljala odstavek o božanski hrani in božansko prijaznih domačinih, je mami začela udrihat še čez očka, čeprav dobro ve, da tega ne prenašam. Zdrli sva se druga na drugo, steklenica belega ruma je poletela skozi okno, mama pa je bosa kriče oddirjala na hodnik in izginila v noč.

Ne vem, kje je prespala. Vrnila se je naslednji dan. Prepira ni omenila niti z eno besedo, bila je umita in sveža in v sveže kupljeni oblekici – ne vem, kje je dobila denar. Ampak taka je. Znajde se. Vedno se je. Občudujem jo.

Na poti do letališča sva se že omehčali. Ko je čakala na letalo, sva jokali in smrkali kot najstnici in potem sem jo pospremila na letalo. Najraje jo imam. No, očka pa še malo bolj. Ko mu le ne bi bilo treba ves čas potovati.

Motorček je nehal drdrati in vidim, da sem v vasi.

Vozniku stisnem v dlan tistih nekaj rupij, snežno belih zob se mi nasmehne in obrne. Noč je še, a zora se že napoveduje v srebrnkasti obrobi gorskih vršacev.

Sprehodim se skozi vas do svoje odprte kolibe, pes zalaja in umolkne, rahlo opotekajoče pridem do močnega trama, se oprem obenj, potegnem hlače in hlačke do kolen, počepnem in se kar tam polulam. Nekaj me žuli v žepu. Ko se olajšam, se spet oblečem, vstanem in prešine me, kako nesvobodni so vsi tisti doma. Sežem v žep in zatipam – vžigalnik. Spomnim se Nuše, ki mi je na kozarcu rumenega muškata v Bisou-ju zagotavljala, da »so vsi ljudje povsod isti« in »da je ne zanimajo stvari, ki jih je videlo že milijon parov oči«. Ona, ki ne gre dlje od Šiške ali Sostrega.

Ko vstopim na podest z mojim hamokom, vidim, da me Reza že čaka. Dečkasto vitek, obetajoč, da se bo razvil še v krasnega mladeniča, gol leži na razpotegnjenem kavču, kjer, kadar ni turistov, spita njegova starša. Nasmehnem se mu in rahlo omotična stopim do njega. S prsti potegnem po njegovi zagoreli golenici, vitkem stegnu, še neporaščenem mednožju in malem pestiču na sredi, ki se pred mano dvigne kot roža proti soncu. Ves čas se drži na smeh. Sklonim se in mu ga vzamem v usta. Ustno votlino mi hipoma napolni mlado seme. Če bo dovolj priden, bo dobil vžigalnik.

Creative Commons licenca
Popotnica by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Leave a Reply

Your email address will not be published.