Draga babi (Čas branja: 5 min)

 

Pročelje podeželske hiše se žge v zgodnjepopoldanskem soncu. Pod senčniki, ki akumulirajo sončno energijo ter jo buhtijo v ljudi pod njimi, se znojijo moški, ženske in otroci. Držijo kozarce in krožničke, vreščijo, nasmihajo se, krohotajo; s kožo in dlakami prekrito salo se znoji v vročini. V pridušeno čivkanje ptičev in občasno šuštenje listja režejo zvoki diatonične in klavirske harmonike skupaj z kitaro, bas kitaro in trobento. Fantje iz Roga iz radijskega oddajnika oznanjajo, da Si samo enkrat mlad.

Sedi ob hiši, ob žgočem ometu, med znoječima se vnukinjama, doraslima ženskama mlečnate kože brez starostnih peg in vrečastih prsi, in obiskovalci ji hodijo čestitat. Babi je mladostna res. Leta se ji sploh ne poznajo. Ko bi bila tudi sama taka pri teh letih. Babi carica!(Carica?) Joj super izgledaš. (Kdo je ta ženska? Zakaj jo tika?) Kako dobro se drži(namenjeno njeni hčerki, kot da je dojenček ali klinično dementna).

Tudi nečaki prihajajo. Pa vnuki. Kaveljci, ki bi jih v njenem času že davno vpoklicali, zdaj pa se zalizanih pričesk slinijo po njenih vnukinjah. Oni nimata visokega pritiska, težav z ravnotežjem, ne muči ju zaprtje in nespečnost. Ne jemljeta po tri bele, dve rumeni in modro tableto vsak dan z vodo. Njune bradavičke čvrsto stojijo pod tesno oprijetima majicama, ki vznemirjata vse daljnje, pa tudi bližnje moško sorodstvo. Nimata starostnih peg jetrne barve in vrvastih žil pod tenko kožo. Obe še imata maternici.

Pred njo hodijo obrazi, usta, prašičje oči, pa take prazne, votli obrazi, ki vidijo vino in čevapčiče in ženske riti in joške njenih vnukinj, take, ki primerjajo tuje torbice s svojimi in tuje kilograme s svojimi. Toda vsi, vsi ti imajo zdrave kolke, delujoče kurce, redno tardečo, so ženske in so moški in najhuje je, da mislijo, da se človek nekako kar navadi, kot na samico in gulag in pendrek in žico. Da so mu bolečine v križu, otekle goleni in tablete zvečer in tablete zjutraj in puljenje plevela v vrtu in kramljanje z prav tako zgrbljeno spako čez vrtno ograjo, dovolj. Obrazi – tolsti in suhi in visoki in urejeni in maziljeni in zaripli – še kar hodijo.

Vnukinja si popravlja maskaro.

Jurman ali pa Jamnik ali pa Jordan, ne ve, kako se piše – mož ene od hčera – se, majajoč, loti trkanja po kozarcu(jasno vidi mastne sledove njegovih ustnic na robu kozarca). Počasi začenjajo vsi molčati in gledajo njega (razen mladeniča v oprijeti majici z napisom Husqvarna, ki še kar bulji njeno starejšo nečakinjo, njen vrat in lica in oči in ves tisti čvrsti špeh in kožo, ki se, če se rani, hitro zaceli in oči v katerih ni rdečih žilic in rumenila še kar jo gleda in Jordan trka in starka s kotičkom očesa gleda njega in razmišlja, kako bi bilo če bi bil na njej in v njej v njeni razvlečeni fuflji če bi ril vanjo in oral ne ker bi hotel tega jasno noben tak ne bi hotel ampak ker bi moral ker bi bil morda Bolgar ali Romun ali Maročan svetle polti brez dovoljenja v Evropi in bi bila ona bogata in bi vedel da če jezdi če dobro jezdi da mu bo dala bankovec ali tri.

In ne bi fukal vnukinje).

Jurman ali pa Jamnik ali pa Jordan razširi roke in začne recitirati. Slabo ga sliši, čaka na operacijo desnega sluhovoda, a še vedno pride do nje

po koledarju nosite sicer res osem križev, toda telesno in predvsem duševno ste veliko mlajši in vsem nam predstavljate zgled discipliniranosti, odgovornosti, idealizma …

mnogi vaši vrstniki in vrstnice so izgubili glavno vsebino življenja, vi je na naše veselje in zadovoljstvo niste …

Glavno vsebino življenja ne prinaša samo denar, ampak izpolnjeno življenje. ZADOVOLJSTVO! prinaša še marsikaj drugega: ena najpomembnejših sestavin našega skupnega življenja so človeški stiki v družini, z brati in sestrami, s sorodniki, prijatelji in znanci. Z vami in ob vas rastemo se izpolnjujemo in dozorevamo …

Sedi med vnukinjama s čvrstimi češpljicami. Rdeče obarvano sonce žge kožo, bode v motne oči. Prelije se v rdečo utripajočo luč, reševalca, ki mu na prsnem našitku piše M. Karić in mlado, vitko zdravnico tako zdravih kodrov, da se zdi, da nosi lasuljo. Sklanjata se k njej. Tema je. Na tleh leži. Na prekopani gredi. Ob njej motika. M. Karić se z lučko v roki sklanja k njej in jo sprašuje, če ve, kje je. Svoje ime mu je že povedala. V dnevni sobi, le lučaj od vhoda, sedi njen Marjan. Njegove plenice so znova polne. Zre v nočni program poletne noči, kjer mažoretka dela premete. Napovedovalec se smeji z občinstvom. Konfeti padajo. Okrasni laserji režejo skozi kadre. M. Karić in zdravnica jo premeščata na nosila.

nasploh se mi zdi najpomembnejše, da ste v zrelih letih obogatili vaše življenjske navade s vključevanjem v svet, ki ni vezan samo na dom in družino. Imate nov krog prijateljic, imate svoj hobi in imate cilje, ki si jih želite doseči …


Ploskanje. Vstane in srce na trenutek vztrepeta. Čas je za rumene tablete. V omari jih ima, zraven kredence, v četrtem predalu v oranžni škatlici z belim pokrovčkom, na katerem piše MO TU WE TH FR SA SU in jih je ona prepisala z P T S Č P S N. Vnukinji sta zaskrbljeni, a ena opazuje Husquarno, druga pa z manikiranim palcem, ki ob petkih in vikendih drka kakega lepo dišečega športnega rokometaša ali odbojkarja, drsi po zaslonu mobilnega telefona. Čvrsto a odsotno jo dvigneta, veliko je vprašanj, mamika sem in mamika tja in na pomoč pripravljenega obračanja in sklanjanja, seveda le za trenutek, za toliko, da se prekine pogovor in se naredi vljudnostno gesto, potem pa se vrne k debatam o lokalni energetiki, cenam vrtcev in letošnjem letovanju.

Pegast mladenič ji reče, da se odlično drži. Mozolji na njegovem obrazu so pognali v zamolklo rdeča gorovja z belkastimi vrhovi. Kaj pomeni, da se odlično drži? Da ima inkontinenco na urin in ne na blato? Da njen kolk ni zlomljen, ampak da v zgodnjih jutranjih urah žge kot razžarjen ogelj? Da sta kožasti vreči na prsih, za katerimi so pred pol stoletja gledali vsi moški, malo manj vrečasti, kot druge njene generacije? Kaj?

Pride v hodnik, hladno je. Na desni je dnevna soba z dolgo zofo in predali z zdravili. Po starcih smrdi. Na televizorju sivolas moški brezmadežno belih zob hodi ob svoji stari, a še vedno privlačni ženi. V rokah imata pohodne palice. Vzpenjata se v Alpe. Ekran preleti ime zavarovalnice.

Skloni se, odpre predal, v roke vzame oranžno škatlico. Še nekaj je tam. Zraven starih obližev in modnih revij iz poznih sedemdesetih leži s parafinom prevlečena škatlica s simbolom podgane, glavnim napisom »Rattentod« in »Enthält 2% der gelben phosphor und 98% der inerten inhalt«. Pod tem »Deutsche Pharmaziegesellschaft«.

Od zunaj je slišati Oplotniške Navihanke, ki med akordi harmonik, trobent in sintezajserja trdijo, da ne bodo dale al pa ja.

V sobo pride visoka ženska zgodnjih štiridesetih, skoraj z gnusom nosi prazni ročki za limonado, katerih ročaja se ji lepita na dlani in prste.

»Čau mamči,« reče starki in odloži posodi v korito. »Limonade je zmanjkalo.« Umije si roke, si v starem ogledalu popravi ličilo in se vrne v slepilo.

Starka ostane s škatlico v sobi.

 

Creative Commons licenca
Draga babi by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Leave a Reply

Your email address will not be published.