Reka (Čas branja 3 min)

Rjavina reke v senci dreves tipa po bregovih in jih ponekod preliva. Kalne vode, po katerih vsake toliko prinese deblo, penita le stebra, ki sta nekoč nosila glavni lok porušenega mostu.

Ob reki je privezan čoln. Na obali sedi obilen, v grobe hlače in tesno majico odet moški. Redkih las in zariplih lic se sklanja predse in rezlja količek. V vedru ob njem se premetavajo jegulje. Premalo vode imajo.

Ko se pojavi med debli se nožič ustavi sredi reza. Nepočesanih svetlih las je, vitka. Z usnjeno torbico v rokah. Za nohti ima črno in obute prevelike moške škornje.

Moški pomolči, seže z dlanjo pod nos in potegne prek ustnic in brade.

Doberdan reče ona.

Molči. Še vedno zre predse, pa v reko in čaka.

Doberdan oprostite čezrekobirada, ponovi ona in drži torbico pred sabo kot nekakšno svetinjico.

Še vedno čaka, z nožičem. Potem se počasi ozre k njej. Kot bi imel stekleni očesi. S spodnjo ustnico seže čez zgornjo. Cmokne.

»Kaj hočeš?«

Čez reko bi rada. Mostov ni.

Gleda jo. Listje šelesti. Voda teče.

Imam … To.

S težavo odpne trdi medeninast gumb na preveliki torbici. Prestopa se. Seže v sprednji predelek in izvleče tenko zapestnico. Iztegne roko in mu jo ponudi.

On gleda v reko.

»Kje je tvoj spremljevalec?«

Spremljevalec?

»Take vedno nekdo čaka.«

Molčita. Reka šumlja. Iz leno nihajočih krošenj vsake toliko pride škripljaj in čez čas zavohata dim, ki pa preide.

Rada bi šla čez.

»Zakaj pa?«

Tam … Tja moram.

»Nekdo te tam čaka. Kdo?«

Sorodniki.

Roka z zapestnico omahne.

Stoji, on pa sedi. Potem se njegova roka – vidi, da ima na kazalcu odtrgan noht – stegne k zapestnici, ki jo drži ob sebi in za trenutek se zboji, da jo hoče zgrabiti

zaznava znoj in umazanijo v luskinastih dlaneh in tisto grozno grozno rano na prstu

in uduši hlipljaj, ko njegovi prsti vzamejo obročasto kovino. Nožič zaškrta po njej.

»Pleh,« odgovori in ji jo vrne. Ona jo vzame.

Od daleč ju dosežejo zvoki nečesa težkega, nečesa, kar se ruši. Potem neha.

Res moram čez.

Molči in gleda v reko.

Še to imam, reče in izvleče dva palca visok kipec angela z ženskim obrazom, ki objema fantka.

On ga vzame

s tisto grozno grozno rano, zakaj je ni previl

si ga ogleda in ji ga vrne.

Ničesar drugega nimam.

Pogleda jo. Še vedno se v njegovih očeh zrcali prepričanje, da jo nekdo spremlja.

Tako stojita.

»Nazaj na kmetijo moram,« reče on in znova ju doseže vonj po sežganem. Čez čas preide.

Ona molči in gleda v reko. Med hitečo rjavino vznikne nekaj črnega. Morda deblo. Jegulje se premetavajo v vedru.

Čez čas njeni prsti sežejo do prvega gumba oblekice. Obraz ji zalije bledica. Ustnice se stisnejo v tenko črto. Odpne ga. Potem še drugega. Trdo stoji pred njim. On gleda v vodo.

Njena roka – prsti se ji zdijo v primerjavi z njegovimi tanki in zelo zelo krhki – seže po njem, po njegovi

s tisto grozno grozno rano

in jo povede do sebe, do stegna, do delov, kjer sluti, da se počne to. Njegova roka je le nekaj trenutkov mlahava, mehka, potem oleseni. Zlahka iztrga prste iz njenega prijema.

Vstane in prešine jo, da zdaj bo. Zazre se ji v oči. Ona vidi gube, napredujočo plešo, salo, ki oklepa vrat, zaripla lica, lojnice.

Stojita in molčita. Gleda jo v oči. Gleda jo.

»Še vedno mislim, da si s prijateljem,« reče. Razgleda se po hosti za njima, drevesih, ki se dvigajo po pobočju.

Nikogar ni, reče ona s počenim glasom.

»Na kmetijo moram,« odvrne on in počasi pobere vedro. Jegulje se premetavajo.

Mi ne boš pomagal?

»Na kmetijo moram,« odvrne počasi in se betežnih korakov odpravi med drevesi. »Na kmetijo.«

Reka poteguje čoln in ona z napol razpeto oblekico stoji ob rjavi vodi.

Creative Commons licenca
Reka by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Leave a Reply

Your email address will not be published.