Odsevi (Čas branja 5 min)

 

V topli vodi pod gladino katere so plavale dolge štrene las, je stala ženska. Odeta v krilo in belo srajco, se je ozirala po razpadajočih kamnitih stolpih vse naokoli. Nekoč so imeli pod strehami vgrajene velike ure, te pa so zdaj iztrgane ležale pri njihovih vznožjih, v vodi. Nad njimi se je širilo nebo nezdrave, sivozelene barve.

Zazdelo se ji je da pod vodo vidi še nekaj drugega, nekaj kamnitega, ko jo je dosegel oster ženski glas: »Mostovi so. Zdrobljeni mostovi.«

Ženska se je obrnila in kriknila. Vanjo je zrla stara ženska s popotno palico v roki. Nosila je drobna srebrna uhana.

»Kdo si?« je vprašala ženska.

»Sopotnica.«

»Ni mi všeč ta kraj,« je rekla ženska.

»Kraj. Kraj kraj,« je dejala ena od treh velikih vran, ki so nedaleč počivale na razbitem urnem mehanizmu.

»Greva?« je vprašala starka.

»Kam?«

»Pogledat, kaj je spodaj.« Šli sta med nagnjenimi in porušenimi stolpi. Voda je bila polna dolgih las in hkrati vabeče topla. Pod stopali so bila tla gobasta, mehka. Prišli sta do roba, kjer so se začela spuščati in če bi nadaljevali pot, bi morali zaplavati.

»Dovolj daleč sva,« je dejala ženska.

»Dol greva. Mnogokrat sva stali tu. Čas je, da greš naprej,« je rekla starka.

Ženska je odkimala.

»Potem ti bom pomagala,« je dejala starka, jo prijela za roko in jo začela vleči v vodo.

»Ne, nočem! Pusti me!« je zaklicala ženska in mlatila po starki, a grčasti prsti so bili premočni. Ženska je ugotovila, da je v vodi, da je pod vodo, poskušala se je iztrgati, se odriniti, starkin koščeni stisk ni popuščal, in v prsih jo je začelo žgati. Izdihnila je nekaj zraka, mehurjev, ki so hiteli gor, a vešča jo je vlekla v globino in mrak in takrat je prvič pogoltnila vodo. Bolečina ji je eksplodirala v pljučih, v vratu, v glavi, za očmi, otepala je, poskušala zgrabiti staruho, vdihnila še vode, še bolečine, rjula med utapljanjem, dokler ni v krčih nehala živeti.

Ženska se je pognala iz vode in videla, da lahko stoji. Poskušala je bruhati, nato je iz ust potegnila nekaj las in jih vrgla v vodo. Namesto stolpov so tu, delno potopljene v vodi, stale majhne sobe.

»Pa sva,« je dejala starka.

Pod nebom so krožile tri vrane.

»Kako si lahko storila kaj takega?« je vzrojila ženska.

»Pridi,« je odvrnila starka. »Nekaj si bova ogledali.«

»Ne. Nočem. Domov hočem!«

»Saj si že doma,« je odvrnila starka.

Ženska jo je nekaj trenutkov osuplo in prestrašeno gledala. Nato ji je sledila.

Okno sobe so uokvirjale bele polknice, kakršne imajo primorske hiše. Ženska je pomislila na neko družino. Na počitnice na morju.

»Poglej,« je dejala starka.

»Nič ni notri,« je odvrnila ženska. Nato je stopila do okna. V sobi, ki jo je do višine kolen zalila voda, je bila velika postelja. Na njej sta bila gola moški in ženska in on je divje suval vanjo. Zvoka ni bilo, toda ženski se je zazdelo, da sliši galebe, čuti vroče sonce in mivko. Nekje je bilo slišati tih mamin glas, da je šel očka po cigarete. Če bi priprla veke, bi bil moški morda podoben njenemu očetu. A ni mogel biti. Tisti dan je bilo vroče. Mama je bila žalostna. Ko se je očka vrnil in si požvižgaval, mama ni hotela njegovega poljuba.

Starka jo je prijela za roko in šli sta naprej. Znova sta v sobi videli lepo grajeno moško telo, kako si je jemalo vitko žensko polnih prsi. Mimo ženske, ki je to gledala, pa je splaval spomin na deklico, ki je sama čakala v veži. Ni se zdel resničen.

»Še veliko sob bo,« je dejala starka. »Enkrat boš morala vanje.«

Znova sta dosegli kraj, kjer so se tla začela spuščati.

»V redu je, res. Dovolj sem videla,« je dejala ženska. Starka se je nasmehnila in jo nežno prijela za zapestje.

»Ne, ne grem!« je kriknila ženska, a je bilo, kot bi jo vlekla jeklenica.

»Ne, ne tja!« je zakričala. Starka jo je potegnila, ona pa je zasadila nohte v starkino kožo, obleko, jo poskušala zgrabiti. Pritisk v pljučih je naraščal in cvetel v bolečino. Držala je zrak dokler je lahko, nato pa izdihnila. Bolečina v prsih je zrasla v veliko, preveliko žogo. Morala jo je izpustiti. Voda je vdrla v usta, v trebuh, nato pa v sapnik, pljuča.

Tokrat je ženska sedela v vodi in oklepala kolena. Tiho je smrkala.

»Sovražim te,« je dejala. Tu so ju obkrožale izrezane sobe, pa tudi kosi ulic, kos kopališča, kina, prodajalne.

Ženska se je počasi ozrla k enemu od stavbnih izsekov. Bil je sestavljen iz hodnika, končeval pa se je z lesenim stopniščem. Na njem je sedela deklica v svetlomodri oblekici. Ženska jo je opazovala, ne zavedajoč se, kako močno stiska čeljusti. Po hodniku se je oddaljevala neka ženska s cekarjem. Pomembne opravke je imela. Deklica je morala ostati. Biti pridna.

Ženska je vstala, naredila korak, potem pa so se ji udrle solze. Popustila so ji kolena in čofnila je v vodo, se zgrabila za trebuh in tulila da boli, preveč boli.

»Družbo rabi,« je dejala starka. Ženska je kleče in prelomljena v životu dolgo tulila. Čez čas jo je našla starkina dlan. Oprla se je nanjo in vstala. Počasi je prebrodila razdaljo do zalitih stopnic. Deklica jo je začudeno gledala. Ženska ji je nerodno obrisala solze. Potem jo je vzela v naročje. Žena s cekarjem jim je še vedno kazala hrbet.

»Za danes bo dovolj,« je dejala starka in se nasmehnila.

»… tri – dve – ena in se zbudiva. Spet sva v najini sobi, na kavču, v ordinaciji,« je dejala dama v lepi enodelni obleki. Ženska na kavču je odprla oči. Preplašeno se je ozrla po terapevtki, ki je sedela v sivem fotelju zraven.

»Je konec?«

»Za danes bo dovolj,« je pokimala ta.

»Joj, jokala sem,« je rekla ženska na kavču, sedla, hitro vzela torbico in si začela z robčkom brisati mokra lica. Nato je vprašala:

»Je bilo v redu? Ničesar se ne spomnim.«

Terapevtka se je nasmehnila in se dotaknila lepega srebrnega uhana pod desnim ušesom.

»Dobro. Nekaj sva načeli. Naslednjič pa naprej. Če boste hoteli.«

»Nič se ne spomnim. Ampak se čudno počutim. Izčrpana sem.«

»To je dobro. Pokličite, če se vam bo zdelo.«

Ženska je plačala seanso, se v kopalnici hitro uredila in se odpravila iz poslovne stavbe.

Njen odhod so opazile le tri vrane, ki so leno krožile nad parkiriščem.

Creative Commons licenca
Odsevi by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Leave a Reply

Your email address will not be published.