Manifestno (Čas branja 5 min)

 

Črnina se je razpočila v rumene in vijoličaste kroge. Prepletali so se in se zlivali prek podobe stropne svetilke in stropa, s katerega se je luščil omet. Zaslišala je zvok tekoče vode in drobnih kovinskih predmetov, ki so na pladnju zadevali eden v drugega. Vonj po čistilu. Alkoholu. V vse skupaj se je vpletalo ritmično pivkanje naprave ob njej. Nekdo je zaprl pipo.

Ni mogla premakniti glave. Ne rok. Ničesar. Navdajala sta jo občutka breztežnosti ter zavitosti v orjaške kosme vate. Le tu in tam je čutila stik z odejo. Začudila se je, kako mirna je bila. Ob stresu v službi in napetostih doma, že dolgo ni bilo tako. Poskusila je priklicati zadnji spomin in oblikovale so se ji nejasne podobe delovnega dne v pisarni, sodelavke Janje in kave z avtomata. Potem pa … Spomnila se je, da je šla tečt. Zvečer je tekla po naselju, pa pod hribom.

V vidno polje (opazila je, da desnega očesa ne more odpreti), je prodrl moški obraz. Mladenič v karirasti srajci z napredujočo plešo in prvimi gubicami okoli oči. Tak, kakršni so svojčas študirali z njo v mestni knjižnici. Nikoli jih ni zares pogledala. Vedela pa je, kdo so. Kljub vati, v kateri je tako prijetno počivala, je, ko jo je pogledal, globoko v sebi vztrepetala.

»Hej, kako si?« je dejal. Segel je iz vidnega polja in nekaj uravnal, potem pa se ji znova posvetil.

»Oprosti, res sem neumen. Ne moreš več govoriti.« Pomolčal je, nato pa nadaljeval. »No, kot tudi jaz ne. Govoril sem, a me nihče ni slišal. V tem sva si podobna,« je dejal, pokimal in se nasmehnil. Popravil si je redke lase. Razmišljala je, da jih ima kakih trideset. Morda manj.

»Zdajle te še držita kaprasin in mulderon. Brez skrbi. Vse sem napisal na listek. Ko bodo prišli pote, bodo imeli vse podatke. Zelo sem pazil. Vse žile so v redu zvezane, pa tudi antiseptike sem ves čas dovajal.« Znova se je nasmehnil.

»Aja na desno oko ne vidiš, ker sem ga ven vzel.« Mehka meglica je vztrajala. Nadaljeval je.

»Kar dobro sem se poučil. Medicinske knjige in Youtube. Kot rečeno bodo kmalu prišli pote. Takrat se jim bom predal.«

Rahlo se je premaknila. Med lopaticami jo je prešinil vbodljaj. Namrščil se je. Posvetil se je napravi ob postelji, ki je oddajala enakomerne piske. Potem je pogled osredotočil na vrh njene glave in z nje previdno pobral majhno smet. Pozorno je opazoval predel nad njenimi očmi, kot bi tam ležal zapleten mehanizem.

»Evo, sem povečal dozo. Rane so še sveže, a povite. Nisem smel obdelati več kot dvajset odstotkov kože. Jasno sem izbral obraz in prsi. Pa vrat. To so najbolj deli, ki največ povedo. Razmišljal sem o sterilizaciji, ampak to je zapleten postopek. Poleg tega že imaš otroke. Bilo bi malo kontraproduktivno. Značajsko brezplodno. Ampak simbolika bi pa vseeno bila, kajne?« Pogledal je na uro, se popraskal po vencu las.

»Verjetno te zanima, zakaj sem to storil? Pogled nate ne bo lep. Ampak je vse v računalniku. In v teh mapah zraven. Moj manifest. Ko me bodo prijeli, jim bom vse to predal,« je rekel, potegnil stol k postelji, izvlekel robec, si obrisal čelo, se useknil in ga pospravil.

»Je pa kar delo, tole. Skoraj celo noč je trajalo. Ampak zdaj si, kot si. Kislina je bila hudič. Pa strah me je bilo za anestezijo in to. Ostanke sem dal v frezo. Tako da te ne bodo skrpali nazaj.« K ustom je ponesel lonček, morda skodelico kave ali čaja, odpil in jo nekam odložil.

Po vratu in tam, kjer je imela čeljust, jo je navdajal občutek praznine.

Zamislil se je in se ozrl po sobi, kot bi imel na čajanki gosta, ki se je začel očitno dolgočasiti. »Naj ti nekaj preberem.«

Segel je izven njenega vidnega polja (očesa ni mogla premikati. Zakaj ni mogla premikati očesa?) »A, evo,« je rekel in imel v rokah nekaj, verjetno knjigo. »Moja največja želja ob koncu osnovne šole ni bila to, da bi imel motor ali avto; želel sem si, da bi mi ga ob zvokih kakšne nežne rock balade vlekla kaka sošolka.” Rock balada. Pa podpičje. To mi je všeč. Potem je pa še en tip, Francoz, njega pa nimam tu. Ta je napisal, no, povzel, znanstveno dejstvo, da se podganji mladiči v spolnosti nikoli več ne obnašajo normalno, če jih po rojstvu odvzamejo mamam. Heh, mamam,« je dejal in se zazrl v daljavo. Pogledal je nekam dol, morda na uro.

»Torej ja. Ko se boš cela videla – ali pa, ko boš videla izraze na obrazih drugih – boš, hm. Kaj boš? Te bo navzel občutek izgube? Groze? Verjetno groze. Žal mi je. Zate, kot osebnost, kot Matejo Potokar, ženo Jana Potokarja, mamo Ane in Žana, računovodkinjo v rehabilitacijskem centru Vodenice.«

Ni trznila z očmi. Čemu ni mogla trzniti z očmi? Kako je vedel? Zalezovalec? Bolnik, ki si ga je v ozki ulici pod dolgim dežnim plaščem metal nanjo, ko je vstopala v avto ali šla po otroka v vrtec? Kaj je hotel? Kaj je storil?

Odložil je knjigo, vzel majhno pršilo in ji previdno posprejal oko.

»Ampak nekaj pa naj bo jasno – to tudi zapišem v manifestu – nočem pomilovanja. Hočem samo, da se razume. Da je jasno,« je dejal in znova odpil z lončka. Posmrknil je in se useknil. »Ljudje ne vidijo vsebine. Danes konzumirajo samo še formo. In ti, s svojo preteklostjo srečne srednješolke, uspešne športnice, mame, pridne delavke, si popoln odraz tistega, kar je treba … spremeniti, da se lahko poda moje sporočilo. Umetnik bi temu rekel performans. Ampak upam, da tega ne bo kdo tako razlagal.«

Znova je odpil iz skodelice. V njeni glavi je vladal šum, ki je zdaj naraščal, zdaj upadal v nekakšno čebelasto brnenje.

»Vem, kaj boš rekla. Ta vprašanja se bodo pojavljala še mnogokrat. Zakaj jaz? Kaj sem mu storila? Zakaj ne kdo drug? No. Vse je v manifestu. Ti bodo lahko prebrali.«

V sobi je bilo toplo. In zdaj je poleg pivkanja aparata ob sebi, slišala še brnenje. Mogoče ventilatorčki. Kje je bil njen mobitel? Kje je? Kako izgleda? Od želje po ogledalu in hkratnem strahu ji je postalo slabo.

»Kot je nekoč dejal moder mož, človeka danes ne moreš več potrepljati po rami in mu nekaj povedati, ampak ga moraš udariti s pnevmatičnim kladivom. Potem imaš njegovo popolno pozornost. Oprosti, a na to, da bi zaradi preteklosti moji punci ali ženi do ročaja zabil kladivo v glavo, ne pristajam. Treba je biti ekstovertiran …« v prostorih pod njima je nekaj zaropotalo. »… treba je preseči spone te družbe, kamor spada tudi slepota za nasilje. Vse nasilje. Prihajajo.«

Slišala je korake. Težko udarjanje vojaških čevljev ob železne stopnice, ki so se bližali, bližali in upala je, da bodo tu, da bodo čim prej tu, da jo iztrgajo iz te more in jo poneso do Ane, Žana in Antona.

Zaslišala je silovit tresk (zvok je bil nenavaden, kot bi slišala samo na eno uho), nato pa krik, »ROKE GOR! ROKE GOR POLICIJA! ROKE GOR!« in »PUSTI TO! SPUSTI!« nato pa so njeno vidno polje izpolnili grom in bliski, nekaj je padlo, nekaj se je težko prevrnilo. Oblila jo je vročina, nekje blizu so vzbuhnili plameni (ni videla. Ni mogla obrniti glave) in nato je prišel do nje »O Mati Božja« in »Jezus Marija«, temu pa je sledil zvok davljenja, kašlja prepletenega z davljenjem. Nekaj je mokro brizgnilo po tleh. Sobo je začel polniti dim.

»Pizda tist je kisik!« je kriknil nekdo in »Zgrabi jo!«

»O pizda O pizda! O pizda« je ponavljal mlad moški glas. Drug, skoraj jokav, »Pizda kje nej jo primem, lej kaka je« in »O kurba lej usta«, kar je presekal strog in odločen »Mandič, Jamnik, zgrabita jo! Jovo in Šmuc za nami! Gremo! Gremo!« Sledil je še en »Ne mi tle omedlet!« in nekdo je nekoga močno klofnil in potisnil predse.

Ko so jo močne roke in v plinsko masko odeta glava prinesle vem (bila je lahka, tako zelo lahka), so jo oblile modre in rdeče utripajoče luči, nekoga je slišala šepniti božje ime in nekoga bruhati. Slišala je nosila prve pomoči na koleščkih in zamolkli grom ter zvok padajočega stekla, ko je nekaj razneslo v višjih nadstropjih.

S cevjo v rokah so mimo tekli gasilci, za rumenim trakom pa so snemalne ekipe že držale mikrofone in kamere.

 

Creative Commons licenca
Manifestno by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Leave a Reply

Your email address will not be published.