Jörmungandr (Čas branja 10 min)

 

1.

Prašne pikice se spuščajo skozi žarke popoldanskega sonca. V okusno opremljenem prostoru sedita moški blede polti in urejena ženska z zvezkom in pisalom v rokah.

»Za krivdo res ni razloga, Domen. Z Anjo sta se razšla, ker je imela tudi ona svoje težave. Saj razumete.«

On zre skozi okno. Te svetlobe že leta ni opazil. Nasmehne se.

»Je kaj smešno?«

»Še vedno mi ne vstane.«

Ona ne zardi, a on vidi, kako se je pod plastmi izobrazbe stavek dotakne na provokativen, skoraj zadrego vzbujajoč način.

»O tem sva že debatirala. Ko boste odložili krivdo – za katero ni nobenega razloga – se vam bodo povrnile tudi vse … funkcije.« Nato doda: »Odločiti se morate, Domen.«

Prepričan je, da bi mu, če bi bila toplejša ali pa bolj izkušena, položila dlan na koleno. Nič erotičnega ne bi bilo v tem. Tudi med njim in Anjo ni bilo. Bolj mu je bila mama kot punca.

»Dobil sem službo.« Terapevtkino olajšanje je skoraj otipljivo.

»Kaj res? To pa je nekaj! To morate proslaviti!«

S kom? pomisli, a ji tega ne reče. Noče biti zloben.

»No … ni čisto služba. Program na zavodu je. Praksa na osnovni šoli. Za zadnji letnik.«

Ona preveč angažirano kima.

»Krožek. Fotografski.«

»Fotografski. Fotografski, seveda, saj ste bili fotograf. Za Naš Čas ste fotografirali, dokler …« reče in on ve, da nikoli ni videla nobene njegove fotografije.

»Ja … Malo me je strah …« šepne on in s konico športnega copata vrta v tapison.

»Domen pa to je odlično! Nazaj v šolske klopi!« reče ona, ne da bi ga zares slišala.

2.

Roke se mu izdatno potijo in po lasišču ga ščemi, ko stoji na parkirišču in od daleč opazuje nizko stavbo, pred katero se zbirajo gruče šolarjev. Jutro je. Sicer nikoli ne vstaja tako zgodaj. Robovi pogleda se mu meglijo in zdi se mu, da ga navdaja omotica.

Čuti jo, pošast, ki diha svoj večni ritem v tempu malih in glavnih odmorov in popoldanskih dejavnosti in športne vzgoje. V njej živijo piranje.

Popravi si naramnico nahrbtnika, ki mu visi čez ramo. Noge se premaknejo in ga začno bližati nizki stavbi.

Gre čez prehod za pešce, skozi park pred šolo, med klopmi, polnimi mladih z žičkami v ušesih in mobiteli v dlaneh.

Hodi, trenutno še nepomemben, še nevažen, pač en stari, brez klasifikacije učitelj ali starš in zato – nerelevanten. Ve, da neprepoznava ne bo trajala. Male piranhe bodo zavohale kri.

Adamovo jabolko mu divje potuje po vratu gor in dol, ko dežurnemu pove, da išče profesorico Majeričevo.

3.

»Naj vam predstavim gospoda Permeta,« pravi ravnatelj, ko v povsem novi poslovni obleki objema Domna čez rame. Vanj gleda trideset parov indeferentih oči. V nekaterih je slutiti sled odpora.

»Gospod Perme – med nami Domen – je bil fotograf Našega Časa! Saj se spomnite, tistega časopisa. Srečo imamo, da samo ga dobili! Do konca leta bo prevzel interesno dejavnost fotografije za zadnji razred predmetne stopnje!« pravi ravnatelj in mu prijateljsko, skoraj zarotniško pomežikne.

»Evo gospod Per … Domen. Izvolite se predstaviti.«

Domen izdavi nekaj o tem, kako ga veseli delo z otroci in upa, da se bo dobro obnesel. Ne kaže, da bi koga prepričal. Muk ga odreši pomočnica ravnatelja, ki se prikaže s snopom papirjev v mapi. Povede ga po hodnikih, ki jih polni mrzličnost mladih teles. Prvi pogledi otrok ga že najdejo.

Učilnica, v kateri bo dvakrat tedensko poučeval fotografijo ima računalnik, pomočnica ravnatelja mu da uporabniško ime in geslo zanj, ključe od učilnice in ključek za kavomat. Vesela je, da bodo spet imeli foto krožek. Prejšnji učitelj je bil »dušica«, a ga je pobral rak na prostati, pove. V žepu ji začne igrati Hurem od Severine in javi se na telefon.

»Samo trenutek,« reče Domnu in s telefonom na ušesu zapusti učilnico. Po stavbi se razleže zvok šolskega zvonca. V učilnico ne pride nihče. Pomočnice ni nazaj.

4.

Prvo predavanje (šolsko uro, se popravi) ima ob 14.15. Ob 14.16 z nahrbtnikom in stativom (zakaj vraga, ga je vzel s sabo?) še vedno hiti po hodnikih tronadstropne stavbe.

Končno pritava do dežurnega (tokrat je to dekle precej materinskega videza) in dobi najprej jasne napotke, nato pa ga dekle kar samo pospremi do učilnice. Tam spozna osmerico šolarjev na OŠ Ludvika Praznika, ki se jim je krožek fotografije zdel zanimiv.

Ne ve točno, kaj pove, vidi pa, da to niso piranje. Ta osmerica – dva fanta in šest deklet – ga bolj spominja na osem vesoljčkov, plastičnih figuric, ki jih je nekdo posedel v učilnico namesto učencev. Marija, Pina, Ana(z dvema n), Anais, Tifani(brez ipsilona), Jaka, Žaž in Leila.

Uro začne z Italijo v 16. stoletju, camero obscuro in Niepcejevo fotografijo iz leta 1827, potem pa umolkne. Leila in Pina sta na mobitelih, Žaž si zamišljeno vrta po nosu in gleda v strop.

»Do naslednjič mi fotknite en portret,« reče Domen. Preostanek ure mine v posvetu, koga vse lahko fotografirajo, pa če mora biti moški ali ženska, ali štejejo tudi hišni ljubljenčki. Anais pravi, da bo fotografirala doprsne kipe pokojnih pesnikov v spominskem parku.

Ko je ure že konec in so že skoraj vsi zunaj, do Domna stopi debelušen fant, ki je sedel zraven Žaža. Vpraša, če si lahko sposodi gradivo z zgodovino fotografije. Domen molči in se zazre v snop papirjev.

Gradivo mu preda, prepričan, da ga več ne bo videl. Ko deček zlaga liste v torbo, najprej vzame ven nekaj zvezkov in veliko črno knjigo z naslovom »Mythology: An encyclopedia of Gods and legends of the Norselands«. Fant jo pospravi, zapre torbo, se zahvali in zapusti učilnico.

Domen gleda skozi okno. Spet je tu. Popoldanska svetloba. V njem se zbudi hrepenenje po nečem, čemur ne more ali noče nadeti imena.

Spomni se študija zgodovine. Tako daleč je že. Prešine ga, da je nekoč napisal referat o smrti skandinavskega boga Balderja skozi prizmo post-freudovske konceptualizacije. Za delo je dobil devetko.

Svetloba popoldanskega sonca zlatí park pred šolo.

5.

Samo dvakrat tedensko je na šoli, poučuje sedem učencev (Anais se je odločila, da jo bolj kot fotografija, zanima astronomija), toda prepoznava se krepi. Šolarji po njem drsijo s pogledi. On poskuša dajati suveren vtis. Kot da ne sliši opazk in hehetanja. Slabo spi.

Kaj pa bi se lahko zgodilo? Da kak mulec med njegovo uro na mobiju na glas predvaja glasbo. Obedovanje sendviča med poukom. Smeh. Izzivanje. Žaljivke. Spotikanje. Smrdljivec v razredu. Konica šestila v stegno.

Ve, da so piranje butaste ribe. A instinkte imajo nezmotljive.

Nek torek nekdo med množico zakliče »Ej, spermič!« in majhna tolpa ob šolskem stranišču plane v krohot. Režijo se kot blazne hijene, on se dela, da jih ne sliši. To ni pomagalo pred dvajsetimi leti. Morda bo tokrat. Višji je. Daljše korake dela. Ne nosi več šolske torbe, v katero bi se kdo vscal, nahrbtnik ima.

Pobegne v učilnico, do sedmerice, ki naj bi danes oddala fotografije športnikov. Tifani je dejala, da bo fotografirala plavalce, Žaž bratovo nogometno društvo med tekmo, Pina pa mlajšo sestro, ki trenira karate.

Pot od prehoda za pešce, čez park, v avlo, v prvo nadstropje in po hodniku postaja vse bolj domača. Vrišč z vseh strani, stvari, ki prežijo iz prepleta glav, rok, mešanice mladih teles.

Nek četrtek ga nekdo pospreja s solzivcem in vrešče zbeži. Domen odpove uro in si v stranišču izmiva oči. Ravnatelj ga najde, povpraša, če je v redu. Nameni mu pomirjujoč trepljaj.

Po več neprespanih nočeh Domen v army shopu kupi šokerja. »Take imajo policaji v Los Angelesu,« pojasnjuje prodajalec, za katerem v vitrini počivajo dolge, črne cevi lovskih pušk. Zlahka ga skrije v nahrbtnik.

6.

Zaradi šokerja ne spi nič bolje. Zadnje čase sanja bizarne sanje, v katerih ga po šolskih hodnikih lovita kot palica za biljard dolga noža na vzmet. Naj še tako teče, postajajo hodniki vse strmejši, drsi zasledovalcem v pest. Ponavadi se zbudi, ko mu nekdo poskuša sleči hlače.

Četrtek je. Še dvajset minut do začetka ure. Nocoj je sanjal orjaško jeguljo, ki križari skozi morsko temo.

Refleksija vašega … stanja, komentira terapevtka.

Stoji na parkirišču nasproti šole. Izvleče cigareto in jo prižge. Prešine ga spomin na Nordijce, ki so pred bojem včasih uživali majhne količine rdečih mušnic. Njihovo besnilo je bilo legendarno. Domen ni besen. In samo Marlboro light ima.

Prižge, tedaj pa v parku konec parkirišča opazi premikanje. Močno potegne cigaret, skloni se in gre za avti. Vidi tri fante in na tleh četrtega. Tisti na tleh se otepa, nad pasom je gol, mladeniča ga držita in klečita na njem.

Moral bi steči tja, moral bi … Cigareta mu dogoreva med prsti. Tretji fant zajema sveže prekopano prst med vrtnicami in jo tlači v usta in nos tistemu na tleh. Fant se otepa, pljuva in joče.

Nordijski zavojevalci so med plenjenjem po Northumbriji, Friziji in Frankovski državi podvržena plemena pobijali in ropali. Posiljevali so tako ženske kot premagane moške, ga prešine stavek iz diplomskega dela. Trojica fanta ne posili. Naveličajo se igre. Režijo se, kot bi bili priča neokusni, a dobri šali. Dajo si pétke in se odpravijo.

Fant pljuva in kašlja, Domen jasno vidi brazde, ki so jih pustile solze. Jaka je. Tisti, ki si je izposodil njegove zapiske.

Skozi grmovje zagleda Domna.

Ta otrpne. Počasi vstane, se razgleda. Obhodi žičnato ograjo. Jaka sedi na tleh, smrka in pljuva v travo. Domen vzame fantov pulover, majice pa ne najde. Jaka si na hitro obriše obraz. Ko drži njegov pulover, Domen prvič zavoha, da diši po mokrem. Ne po mokrem. Po gnilem. Pravzaprav ta vonj prihaja tudi od Jake. Poprej tega nikoli ni opazil, toda fantove hlače so nekoliko prevelike, pulover pa rdeč, z rumenimi cikcaki nad katerimi poskakujejo izvezeni jeleni. Izdelek poznih osemdesetih. Jaka iz bližnjega grmovja potegne torbo, jo malo potolče, potem pa stoji in gleda Domna.

Ko se končno odpravi, Domen še dolgo gleda za njim.

7.

»Žonta? Ja, poznam ga,« pravi svetlolasa učiteljica dobrih stodesetih kilogramov, ki z rdečim pisalom hiti po testu matematike. Domen s svoje strani mize vidi, da se, glede na količino rdečine, nekemu Mihi Potočniku slabo piše.

»Njegove mame nikoli ni na govorilne. Na začetku sem še klicala, ampak imam samo dve roki.« Potočnikov test odloži na kup že popravljenih (ocenjen je z -2) in se loti naslednjega.

»Ampak mulc je dovolj brihten. Ne ravno pameten, no, brihten pa že. Saj ima dvojke in trojke. Šel bo za peka ali kuharja.«

Domen se počuti kot na ustnem izpitu, ki ga opravlja že tretjič, predavatelj pa je prepričan o njegovi nezadostni naštudiranosti. Ženska vzdihne.

»Glejte Perme. Saj ste pametni. Nič ne rečem. Pametni pa sočutni pa vse to. Ampak mulci so mulci. Včasih se morajo tudi sami zmenit. Ne morejo biti v vatki do smrti. Zaradi mene pojdite do ravnatelja. Vam bo isto povedal. Odbrenkajte teh par mesecev, poberite potrdilo za zavod in si najdite kakšno fajn službo. A punco imate?«

»Ne.«

»No, pa še punco. Fajn službo in punco in ne mislite na neumnosti.«

8.

»Kuga bi radi?« vpraša zgarana ženska svetlih las, ki jih načenja sivina. V pepelniku, prepolnem cigaretnih ogorkov, ugaša še enega. Prostor v katerem sedita z Domnom prežemajo vlaga, revščina in vonj po zelju.

»Torej, gospa Permetova … jaz sem jakov učitelj fotografije.«

Ona poseže po novem cigaretnem zavojčku, ga z veščino dolgoletnega kadilca odpre, izvleče paličico in prižge.

»Oglasil sem se … Ker sem slišal, da ima Jaka težave.«

»A izdeluje razred?«

»No …«

»Če izdeluje, ni kaj. Naj le pohiti, ne bom ga večno živela.«

Domen poskuša ignorirati predšolski deklici, ki ga opazujeta izza podboja vrat. Majhen mešanec zraven njiju ovohava packo na tleh.

»Poglejte … Zanima me, če vam je Jaka zaupal kaj o nasilju.«

»Kakšnem nasilju?«

»Nasilju med vrstniki.«

Ženska vleče cigareto.

»Bi nam lahko zrihtali kak dodatek na socialni? Zadnje čase so škrti.«

»Glejte, Jaka …«

»Jaka se mora učit. Sicer, če bi bilo po moje, bi že delal. Ni lahko takole, brez moškega, veste?«

»Bi prišli kdaj na govorilne ure? Morda bi …«

»Morda bi mi dali kak evro, a? Za otroke.«

Domen jo začudeno gleda. Izroči ji dvajset evrov.

»Gospa Permetova, res …«

»Glej učiteljček,« reče ona in se mu motnega pogleda zazre v oči. »Vrni se lepo v … Kjerkoli že taki živite. Jakata pa pusti na miru.«

9.

»Rozman, Jamnik in Lužar. Ja, poznam jih,« reče šolska psihologinja, ko preklada fascikle iz omare v omaro. »Oprostite če sem groba, ampak mali pizduni so. Ne pričakujte, da vam bo glede njih kdo pomagal. Rozmanov oče je velik gradbenik, Jamnik je sin onega Jamnika iz SDD…«

»Tistega iz Gorice?«

»Ja, tistega. Lužar pa je sadist. Ampak ker sta zraven Rozman in Jamnik, ne bo ravnatelj naredil nič. Zormanova pa še manj, pa čeprav je razredničarka.«

Domen zre v svoje dlani. Prsti se mu zdijo mehki, vodenasti. Jeguljasti. Veliko sanja jegulje in nože na vzmet, ki ga gonijo skozi učilnice. Včasih se zbudi in čuti nevidne vreze okoli dimelj.

»Pred časom sem šel domov za Jako in je … Smrdel.«

»Smrdel?«

»Ja. Ampak mislim, da to ni bilo zaradi oblačil. Mislim, da so mu nekaj podtaknili v torbo.«

»Kaj – nekaj?«

»No, drek.«

Psihologinja sede. Poravna pisalni blok. Prestavi nekaj svinčnikov v lončku.

»Glejte, Jaka lahko pride k meni. Sicer pa hodi k vam, na krožek, kajne?«

Domen pokima.

»Pokažite mu, da je v nečem dober. Treba mu je okrepiti samopodobo. Spodbudite ga.«

Nekaj časa jo gleda, potem pa pokima.

10.

Rozman, Jamnik in Lužar imajo facebook. Jamnik je zagrizen motorist, vozi rally, ki ga očitno financira njegov oče. Ima punco Nino. Domen znova in znova gleda vimeo posnetek Jamnika, ki s steklenico v roki objema rjavolaso dekle in prepeva Na svečo se je usedla. Zunaj je gluha noč. Okoli njega se skozi temo, ki jo razganja zgolj soj monitorja, zvijajo jegulje. Pobrska za porniči. Drka. Mlahavi ud izcedi nekaj semena.

Lužar ima kopico fotografij s paintballa. S smučanja iz Avstrije. Rad ima dobre avtomobile. Polajkane ima strani Ljubitelji BMW-jev, Bemfl4Evar in Jekleni Konjički. Veliko je v fitnesu. Na nekaj posnetkih dviguje uteži, prijatelj pa ga snema in komentira.

Rozman ima zaklenjen profil. Peščica fotografij, ki so jo lahko ogleda, razkriva njegovo dopustovanje na hrvaških otokih. Enkrat je fotografiran z družino. Njegov oče – suh možic ostrega pogleda – nerazpoloženo zre v fotografsko lečo. Tudi član Rokometnega Kluba Šmarje Petrochem je. V fotoaparat se nasmiha z gasilske fotografije njegovega kluba.

Četrtek popoldne je. Fotografski krožek se je že raztepel in Domen hiti na parkirišče čez cesto nasproti šole. Za avtomobili na betonskem bloku v travi opazi Jako. Fantu se tresejo rame in tiho ihti. Domen ga gleda. Prižge cigaret. Potem sede zraven. Zazna vonj po vlagi. Gnitju. Vidi odprto torbo.

Domen seže vanjo in vzame v roke debelo knjigo. Jormungard – Nordijska mitologija in animalistična simbolika skandinavskih ljudstev. Druga, razširjena izdaja.

»Zdaj bi te moral vprašati, če so ti všeč Vikingi,« reče Domen.

Jaka ga, rdečih oči, začudeno pogleda.

»Precej grozno, če te lajf takole fuka, ane?«

Jaka zre vanj velikih oči.

»A ti je všeč Jörmungandr?«

»A ni Jormungandr?«

»Ne. Jörmungandr,« reče Domen s pravilnim naglasom.

Fant pokima.

»Na koncu dni bo Jörmungandr ubil Odina. In zastrupil bo nebo.«

Domen mu vrne knjigo.

»Ampak tega ne vedo vsi. Kajne?«

»Ne. Ne vedo,« pravi Domen.

11. Strupitev

Matej Rozman po koncu treninga sveže oprhan diši po deodorantu. Pred športno dvorano z velikim rdečim napisom »Rokometni Klub Šmarje Petrochem« si s soigralci izmenja še zadnje dovtipe. Vesel je. Jutri je nov dan, spet se bodo videli z Jamnikom in Lužarjem in morda kaj ušpičili. Mogoče se bodo s kom pohecali.

Tema je že in jesen, a je še toplo.

Avtobusna postaja ni daleč. Do nje vodi dolga ulica mimo zapuščenega stadiona. Čez park je treba in skozi spalno naselje. Kolega ga spremi pol poti, naprej gre sam.

Zavije v park, kjer samevajo igrala in košata drevesa, zasajena konec neke vojne, ko so prav po teh ulicah zmagovalci gnali, trpinčili in ubijali izdajalce domovine.

Iz mraka se izlušči suha, nekoliko višja postava. Nahrbtnik ima. Ko se njuna pogleda srečata, Mateja za trenutek hladno spreleti. Obraz mu je od nekod znan.

Tujec seže pod jakno in izvleče črn predmet. V temi parka se ob brenčanju električne energije v mladeničev trup zasadita drobni puščici. Mišičje kolapsira pod navalom desettisočev voltov električne napetosti.

Leži na pesku, ko čuti, kako ga tujec prevali na trebuh.

Ni groze. Samo čudenje, neskončno čudenje temu padcu, sesutju, ki je gotovo nekakšna napaka in se bo hitro odpravila. Tujec mu sleče kratke hlače. Dol potegne boksarice. Koščeni prsti ga vlečejo za lase. Težko moško telo je na njem in nekaj vročega in čvrstega od zadaj poišče pot med ritnicami.

Čudno je. Kot bi se dogajalo zunaj njega. Boli. Tisto si izbori pot vanj.

Ko pozneje leži v grmovju, ko mehansko vstane in nase nerodnih prstov potegne boksarice, ko bruha prvič in drugič in tretjič v zavedanju da NIKOLI NIKOMUR ne sme povedati, vanj pljuska spomin na posiljevalčev zadah po cigaretah. In na neznano norveško besedo, ki se je ne bo mogel nikoli več spomniti.

Le včasih ga bo našla, v polspancu pred zoro. Kot kraken bo bruhnila iz temin, za sabo pa pustila zgolj priokus po bruhanju in občutek sramu.

Nikoli ne bo minil.

Creative Commons licenca
Jörmungandr by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

 

Leave a Reply

Your email address will not be published.