Klic Globokega (Čas branja 5 min)

Na poveljniškem mostu je v pilotskem sedežu sedela ženska. Odeta v oguljen jopič je gledala v ekran. Ko je zrla v podobo velike črne praznine, posejane z redkimi belimi pičicami, sta očesi z mehanskimi roženicami oranžno žareli v mraku velike sobe.

Sedeži kopilota, navigatorja in prvega častnika so bili prazni. Temo prostora so prebadale le rumene, oranžne in zelene lučke komandnih pultov, napolnjevalo pa ga je pridušeno brnenje generatorjev globoko v ladji in zvok ventilatorjev v zračnikih.

Nogo v vojaškem škornju je naslonila na komandni pult pred sabo. Segla je v notranji žep jopiča, izvlekla prisrčnico, odvila zamašek in potegnila požirek.

S hidravličnim piskom so se odprla vrata v prostor.

»A smo se ohladili?« je ženska vprašala dekle, ki je vstopilo.

Gostja je bila bosa. Nosila je zelo kratke kavbojke in raztegnjeno majico z velikim zobatim smeškom, ki je pravil Rawr. Njeni lasje so bili rumeni, modri in roza.

Sprehodila se je mimo praznih sedežev, se ustavila ob ženski in jo prebadala s pogledom. Ta je še enkrat nagnila prisrčnico in ji vrnila pogled. V soju lučk je bilo videti kovinske vsadke, ki so ji prekrivali del obraza in segali daleč v lasišče.

»No, kaj je?« je rekla.

»Veš, vedno lahko nehaš,« je dejala deklica.

Prhnila je in se zazrla v ekran. V črnini so zdaj brlele številčnejše bele pičice. Znova je nagnila kovinsko steklenico.

»Na krovu imaš tristo ljudi …«

»Tristo šest. Samo šest je članov posadke. Samo šest je mojih.«

»Ampak tristo jih bo umrlo! Tudi ženske in otroci!«

»Tudi ženske in tudi otroci so tehnično že mrtvi. Kriospanec je enak smrti.«

»Tega ti ni treba.«

»Pa kje misliš, da si? Kaj misliš, da je to?« je vprašala ženska in s prisrčnico pokazala po poveljniškem mostu. Dekle je molčalo. »Tihotapska ladja je. Najboljša med Devico, Sedeminštiridesetico in Maffejem Ena. In tihotapske ladje vozijo prepovedane stvari. Tudi ljudi.«

»Ampak na 731 jim bodo … Bodo …«

»Pobrali jim bodo organe. Še vedno speče bodo dali na mizo in jim pobrali organe, ker neki laboratorij potrebuje prave, ne pa in-vitro vzgojene. Plačali nam bodo dovolj, da bomo lahko praznovali naslednjega pol leta.«

»Ti ne praznuješ. Denarja pa imaš že dolgo dovolj.« Čez čas je dodala: »Nikoli ni prepozno.«

Ženska je znova odpila požirek. Bele pike na ekranu so postale jasnejše.

»Že dolgo je prepozno.«

»Ne pa ni!« je dekle udarilo z nogo ob tla.

»Pa je!« je zarjula ženska in mehanske šarenice so ji močneje žarele v temi. »Kaj ti veš o tihotapstvu in zunanjih sistemih in Globokem?« Dekle je molčalo, ženska pa je nadaljevala. »Tukaj si … ampak ni te mi treba prenašati! Da dobim takóle, na stara leta na krov tako … avšo. Nikoli prepozno … Vidiš ta dva,« je rekla in pokazala na priponki, ki ju je imela nalepljeni na komandni plošči. Na vsaki je bil moški obraz. Dekle je pokimalo.

»Han Reynolds in Malcolm Solo. Veš, zakaj ju imam tu?«

Dekle je odkimalo.

»Ker sta laž. Tihotapci so vedno, še na Stari Zemlji vozili slabe stvari. Droge. Orožje. Ljudi. Ženske. Deklice. Misliš, da je kdorkoli kdajkoli nezakonito kaj zaslužil, ne da bi komu drugemu škodoval? Zame pa, draga moja, je že dolgo prepozno. Morda je bilo prepozno, ko me je mati rodila na Cervusu štiri. Morda, ko sem pri enajstih prvič ubijala. Morda, ko me je pri dvanajstih posilila gruča Dežnih pesti. Ali ko sem tedaj najboljšo prijateljico potisnila v zračni jašek, da si je polomila noge, jaz pa ušla. Morda, ko sem ubila tipa, ki je hotel biti dober z mano. Kdo misliš, da smo? Reynolds in Solo?«

»Ampak enkrat je moralo biti …«

Ženska je zrla v črnino. Pičice so postajale jasnejše. Rumena lučka nad ekranom je trikrat utripnila in oddala tri zaporedne piske.

»Enkrat je bilo.« Tokrat je prisrčnica ostala v roki. »Bila je moja druga ladja. Tišina. Vodil jo je tip iz NGC 1093. Muse mu je bilo ime. Bil je pošten. Pošten,« je dejala in pokimala. »Ves čas je govoril, kako ima ženo in šest otrok in da si želi še dve in da ju bo poročil, ko se bo vrnil in zaslužil dovolj, da se bo umaknil.«

»Kaj se je zgodilo?«

»Umaknil se je. Poročil se je s še dvema ženskam. Našli so ga.«

»Federacija?«

»Konkurenca.«

»In kaj je bilo z njim?«

Ženska ni odgovorila. Odpila je iz prisrčnice.

»Bilo pa je tudi dobro. Vem, da je bilo. Moralo je biti.«

Zvezde na ekranu so postajale jasnejše. Ženska je dolgo gledala v ekran.

»Felicia in Nix. To je bilo … Hah. Konec dvajsetih. Med revolucijo na Vesti Major. Nisem si mislila, da bom srečala še koga … Takega. A Felicia je bila … taka. Želela si je s postojanke, kjer je odraščala in vzela sem jo. Nikoli nisem nikogar vzela kar tako. Pol leta pozneje sem zapustila mesto kapitanke. Dala sem se izplačati in našli sva krasen kotiček v NGC 3401. Mala Minerva je bilo ime luni. Majhna skupnost. Daleč od vsega. Kmalu sva dobili Niks. Bila je tako … Bila je … Vse je bilo … Lepo.«

»Kaj se je zgodilo?«

Ženska je spila še en požirek.

»Gotovo pričakuješ tragično zgodbo. Tako o piratih ali upornikih, ki so pridrveli na Malo Minervo in pobili vse, kar je lezlo in šlo. Ali o grozoviti bakteriji, ki je zdesetkala kolonijo. Ali pa da se je izkazalo, da mi je bila Felicia podtaknjena kot maščevanje tekmeca iz daljne daljne preteklosti in me je poskušala neko noč ubiti.«

Zvezd je bilo zdaj manj, ena med njimi pa se je večala, zdaj je bila že skoraj velika kot frnikola.

»Zapustila sem ju. Niks je vedno govorila, da želi postati pankerica in Felicia je imela velike načrte z novo hišo. Jaz pa sem ju zapustila.«

»Zakaj?«

»Si tihotapec ali pa nisi. Globoko me je klicalo vse od dne, ko sem stopila z ladje. Klicalo me je, ker je vedelo, kaj sem. Nekega jutra se mu nisem mogla več upirati.«

Jurij Činovski je hitel po ozkih hodnikih Harpune. Plečat, plešast in odet v delovno obleko z močnimi delavskimi škornji na nogah, je bil izrezan ladijski strojnik. Ko se je približal ladijskemu mostu, je slišal kapitanko z nekom govoriti. Pritisnil je stikalo ob hidravličnih vratih in ta so se odprla. Vstopil je na poveljniški most in dejal: »Imate pa temnó.«

Kapitanka se je počasi zavrtela v stolu in se nasmehnila: »To smo.«

Popraskal se je po zatilju, negotov, kaj poveljnica misli, zato se je raje osredotočil na tisto, zaradi česar je prišel.

»CBB-kupole sem popravil. Ob pristanku bodo delovale . Bi si jih šli ogledat?«

Kapitanka je pokimala in vstala. S strojnikom sta se odpravila po ozkem, slabo osvetljenem hodniku. Šla sta skozi ladijsko skladišče, do vrha založeno s prosojnimi kapsulami, v katerih so spali moški, ženske in otroci.

Poveljniški most je ostal povsem prazen.

Zvezda na ekranu pa je postajala zelo, zelo svetla.

 

Creative Commons licenca
Klic globokega by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

 

Leave a Reply

Your email address will not be published.