Hemoroidi (Čas branja 12 minut)

 

Konec

Če bi sekretarji, namestniki, pomočniki, višji in nižji referenti, vodje pisarn, svetovalci različnih stopenj ter en vodja analitike tisti torek ob 11:54 dopoldne vedeli, kaj je v treh, drug na drugega zloženih kartonastih škatlah z napisom Multicopy Original White, bi se pognali izza miz in stolov. Odvrgli bi stacionarne in mobilne telefone, papirje, pilice za nohte in stekleničke ´žive vode´. V neudobnih poslovnih čevljih, v balerinkah in bosi bi merili dolge, z adrenalinom prepojene korake, in vsa uradniškost, zadržanost in družbena moč bi jih za nekaj dolgih, a pomembnih trenutkov zapustili.

Treščili bi skozi stranska vrata parlamenta na ulico, mimo osuplega policista, ki bi pravkar pisal ženi sms, pa na cesto pred voznika, ki bi divje hupal in kazal policistu, naj kaj ukrene.

Tekli bi po ulici mimo kadilcev, ki bi se stiskali pod grelci bližnjega lokala in jih začudeno opazovali. Ob koncu dne bi hospitalizirali eno pomočnico sekretarja, ker bi si med tekom preklala noht in enega nižjega referenta zaradi bolečine v prsih.

Ker pa se to ni zgodilo, je ob 11:55 eksplodiralo šest detonatorjev, vsajenih v eksploziv v kartonastih škatlah. Naslednja milisekunda je devetnajst ljudi našla v notranjem krogu udarnega vala eksplozije, kjer je tlak dosegel 64 kilopaskalov, kar je v hipu spremenilo vseh devetnajst izbrancev v rdečkasto brozgo. Udarni val je temeljito scefral oblačila, olupil in zmrcvaril tapete, tapison, omet pisarn, v drobne trske je spremenil parket, vrata in podboje, deformiral kljuke in ključavnice razstrelil na sestavne dele. V kosce, nič večje od nohta, je spremenil devetnajst mobilnih telefonov, zdrobil pa je tudi nosilne in predelne stene ter železobetonska stebra, ki sta se vzpenjala skozi ves parlament. Vogal stavbe se je sesedel čez 165.000 milisekund.

Drugo območje prve tisočinke je zajelo šestindvajset ljudi. Tudi tam je udarni val vdrl stene in spremenil pohištvo v trske, udarni valovi so zdrseli skozi možgane, bobniče, pljuča, črevesja, jih potrgali in popokali. Trske, kosci ometa, ostanki telefonov, kavnih skodelic, iztrgane stranice predalov, vijaki, zdrobljena iverka, črepinje in izruvan parket so se jim zadrli v lasišča, obraze, ušesa, vitke in rejene vratove. Predrli so prsi, zasvedrali skozi ude, pljuča, črevesje, jetra, vranice, skozi dimlje, prečne in progaste mišice. Pritisku se je vdalo več lobanj.

V tretjem radiju so bili tisti, ki jih je zgolj vrglo ob stene, skozi okna, ki jim je še tedne piskalo v glavi in so jih boleli bobniči. Tisti, ki so se opotekali skozi prah in so jih z mobilnimi telefoni nato snemali firbci. Tisti, ki so napad mesece pozneje obeleževali z obiski terapevtov, popivanjem in uživanjem velikih količin tablet.

Eksplozija je konec tisočinke, približno 110.000 kubičnih metrov prostornine, iz katere je izrinila zrak, tega vsesala nazaj. Ob tem so razbitine še enkrat udarile, porezale, nasadile, opraskale, predrle, olupile in zmečkale vse v vseh treh polmerih.

Policist pred stavbo je prenehal tipkati sms in se ozrl.

 

 

 

 

 

Leto pred Koncem

Opazoval jih je v kavarni. Moške v poslovnih oblekah Hugo Bossa in Armanija, ženske v kostimčkih iz Manga in Zare. Tiste z več okusa v garderobi Michaela Korsa. Nobene od znamk ni poznal, vedel pa je, da ti ljudje zaslužijo precej več kot on, da jim nekdo vsak mesec petnajstega na račun nakaže plačo, da gredo v primeru bolezni k zdravniku in jim ta napiše proste dni, da si lahko vzamejo dopust. Da gredo lahko na morje. Da imajo čas biti s kom.

Siva naprava z zelenim zaslončkom na armaturi je znova zapiskala in ga opozorila, da je do izteka časa dostave paketa hitre pošte še 3 minute in 17 sekund. Njegov šef ni trpel zamud. Prav tako ne korporacija. Vsaka prepozno dostavljena pošiljka je bila za stranko zastonj. Razliko so trgali od nakazila podizvajalcu. Njemu. A se kljub temu v kolono razporejeni avtomobili pred njegovim malim kombijem niso hoteli premakniti. Premišljeval je, da bi vzel dobrih trideset kilogramov težak paket in ga kar peš dostavil teh 400 metrov, kolikor ga je ločilo do cilja. Šef bi dobil živčni zlom. Korporacija bi namesto nekih številk, na njegov račun vnesla neke druge številke. Njegova kletna soba bi bilo enako vlažna, le prihodnji mesec bolj hladna. Večkrat bi jedel samo rezance. In vse bi še šlo, če ne bi bilo hemoroidov.

Razpoke v črevesju. Pokanje žil, mu je razložil proktolog. Preveč sedite. Premalo se gibljete. Se v službi soočate z veliko stresa? Zdaj je bolečina cvetela, upal je, da se kri ne bo prebila skozi tampon med ritnicama, saj bo moral v tem primeru čistiti sedež, šiht pa je imel ta dan do šestih zvečer in zmanjkovalo mu je protibolečinskih tablet.

Takrat jih je zagledal. Tako mirni so se zdeli, nasmejani. Za steklom kavarne so se pogovarjali, pred sabo so imeli pijačo jantarne barve in sacher torte. Vedel je, da so iz parlamenta. K njim je večkrat vozil pakete. Avto za njim je divje hupal.

Saj ni imel velikih želja. Samo malo miru. Teden dni pavze. Teden brez nočne fure v Zagreb, Milano, na Dunaj, v Budimpešto. Ali dlje.

Lepe ženske so bile ob moških v poslovnih oblekah. Ni rabil lepe ženske, čeprav se je ne bi branil. Dovolj bi bilo, da bi imel denar za zmenek in pijačo. Za lunapark in sladkorno peno.

Iz razmišljanja so ga iztrgale prebadajoče bolečine v zadnjiku in hupanje avta za njim.

 

 

 

 

 

Devet mesecev pred Koncem

Žirija (»zaupanja vredni strokovnjak«, »diva mehkega srca« in »trdosrčni producent«) so enajstletni Ooni pojasnjevali, čemu ne gre v četrtfinale. Deklica je jokala. Njene digitalizirane solze so polzele po ekranu starega televizorja, ki ga je v kletni sobi pustil študent najemnik pred njim. Sedečega na nepospravljeni postelji, z daljincem v roki in šestimi urami do novega delovnega dne, ga je prešinilo, da je študent verjetno dobil dobro službo. Nekaj mu je pravilo, da je pred njim tu bival kak zdajšnji magister prava, zaposlen v eni od razvpitih, če ne že uglednih odvetniških pisarn. Imel je avto. Lepo žensko. Higieno. Libido.

Potem ga je prešinilo, da bi tudi sam lahko doštudiral kaj takega. Toda, ko se je odločal za visoko šolo, se je moral soočiti z dejstvom, da je komaj končal srednjo. In še to ne gimnazijo. Njegovo naravoslovje so zaznamovali cveki in dvojke. Nekje zadaj je ležalo dejstvo večno pijanega in odsotnega očeta. O mami ni razmišljal.

Oona je zapuščala oder. Občinstvo je žvižgalo »trdosrčnemu producentu«, »diva mehkega srca« je skomigala, »zaupanja vredni strokovnjak« pa si je čistil očala. Na dnu ekrana je sivi trak napovedoval ponovitev dokumentarca o Thathcherjevi s poudarkom na gospodarskih reformah.

Vstal je in šel do kletnega okna. Na polico je naslonil glavo in si jo podprl s pestmi. Odpiral se mu je razgled na noč, neonsko svetlobo, pločnik, kolesarsko stezo, štiripasovnico in na drugi strani nato stolpnice. Prve tedne je z zanimanjem tako opazoval svet.

Zdaj je gledal v plakat čez cesto. Ženska na njem je sedela na tleh, kolena je imela potegnjena k obrazu in glavo sklonjeno naprej, da so se z nje usipali lasje. Nočem biti tiho in trpeti je pisalo na njem. Spodaj je bila telefonska številka in spletni naslov skupine za samopomoč.

Morda je že desetič gledal ta plakat. Saj je bil lep plakat. Toda ni mogel spregledati, da je ženska na njem vitka. Goste lase ima in verjetno je mlada. Saj je vse v redu. Toda ni si mogel misliti, da ji kdo ne bi pomagal. Sploh moški. On bi ji pomagal.

Nekoč je iskal po spletu telefon za tiste v stiski, pa je našel le takega za najstnike in za ženske. Na koncu je poklical tistega za ženske in dolgo molčal. Prešinilo ga je, da bo morda zdrkal na ženski glas na drugi strani, pa ni bilo v njem nič, kar bi se ga dotaknilo.

Odložil je.

 

 

 

 

 

Šest mesecev pred Koncem

Dan in noč sta se zlila v kalejdoskop teme in svetlobe, kosov sivine, polmraka, kurje svetlobe. Jedel je ponoči, spal podnevi, zobe si je umil, ko se je spomnil, enako je veljalo za prhanje.

Neko noč je gledal Iztrebljevalca, potem pa je bil na vrsti dokumentarec o Timothyju McVeighu, tistem, ki je v zrak pognal ameriško zvezno zgradbo, ubil 168 ljudi ter jih več kot 680 ranil.

On ni imel namena nikogar ubiti. Ničesar razstreliti. Toda začel je brskati po spletu.

Mesec pozneje je njegova kletna soba spominjala na primitiven laboratorij. Mešal je in kuhal, nasuval prah, držeč časopisni papir za robove. Vedel je, da ga lahko tako početje zastrupi, ožge ali raznese. Bral je priročnike na spletu, gledal posnetke na Youtubu o sestavljanju telefonsko proženih bomb, sestavljal in razstavljal. Mislil je, da bo kdaj kdo vstopil v njegovo sobo, posumil na kuhanje drog in poklical policijo, a ljudi sem ni bilo. Stanodajalec je stanarino redno prejemal na račun. Ljudje na pločniku se v njegovo sobo niso ozirali.

Prah z imenom TATP, ki ga je ustvarjal, je bil znan kot izjemno močan in nestabilen eksploziv. Kupčke prahu je lahko detoniral udarec, plamen ali pa so eksplodirali kar sami od sebe.

Bilo mu je vseeno. Morda bi bilo tako bolje. Konec neskončnih prošenj, poslanih stotinam podjetij, kjer so zaposlovali sinove in hčere. Konec bolečin, ki so mu prebadale črevo. Konec čakanja, da bo v javnem zdravstvu na vrsti za proktološki pregled. Konec katatoničnega buljenja v nočni program, v upanju, da jutro nikoli ne pride.

Včasih je sanjal, da leži v Kliničnem centru in patološko empatična medicinska sestra v njem prepozna nekaj dobrega. Simpatična sta si. Zapleteta se. Skupaj sta. Potem se je zbudil.

 

 

 

 

 

Tri mesece pred Koncem

Barje je bilo širno in v zimski sivini večinoma prazno. Po cesti v daljavi je občasno pripeljal avto. Prek travnikov je bilo videti ograjo avtoodpada. Gost črn dim, ki se je vil izza nje, je izdajal, da tam nekdo kuri pnevmatike. Bilo je mrzlo.

Iz avta je vzel napravico, na katero je bila pritrjena stara nokia, in jo odnesel sto metrov po slabo utrjenem kolovozu. Odložil jo je in se vrnil. Pogoltnil je protibolečinsko tableto, izvlekel mobitel in poklical. Silovit pok ga je za trenutek oglušil in osupnil, kot jajce velik kamen, ki mu je pribrenčal mimo glave, pa mu je dal misliti, da bi mu, če bi frčal kakih 30 centimetrov bolj desno, verjetno prebil prednji del lobanje. Zgrudil bi se in, če dovolj dolgo ne bi bilo nikogar, umrl. Če pa bi bil pohabljen – morda bi imel poškodovan čelni možganski reženj – ,bi ga mogoče dali na zavod za rehabilitacijo in predstavljal si je mlado, nekoliko naivno fizioterapevtko, kako se sklanja nadenj. Nekaj toplega je bilo v tej misli.

Ko se je približal, je videl, da je bil krater globok deset centimetrov, širok pa več kot meter. Smrdelo je po zažganem.

 

 

 

 

 

Mesec in pol pred Koncem

Šef je dejal, da se premalo trudi. Da ni team player. Da bodo imeli teambuilding, ampak da ne vidi pravega razloga, da bi ga povabil nanj. Potem mu je dejal, da bodo mesečno plačilo znižali za 300 evrov. Začasna optimizacija Alpsko-panonskega sektorja, je dejal.

Tisti večer je, potem ko je pojedel tri protibolečinske tablete, dolgo v noč mešal aceton in vodikov peroksid, hladil mešanico v ledeni vodi in odčitaval temperaturo. Na ekranu za njim se je »trdosrčni producent« prepiral z »zaupanja vrednim strokovnjakom«, ali naj v četrtfinale spustijo skupino petih bratov vprašljivega pevskega talenta, a očarljivih deških potez.

Tudi to noč ga ni razneslo ali ožgalo. Zjutraj je mirnejši sedel v avto, prevzel prvo naročilo in se odpeljal.

Tisti vikend so ga na barju zaslišali policisti. Napravico, ki jo je testiral tokrat, je imel še v avtu, ko je opazil avto s policijskimi oznakami. S spuščenimi rokami jih je pričakal. Pomislil je, da bo pred obravnavo deležen vsaj pravočasnega proktološkega pregleda. Ni se nameraval upirati. Policijsko vozilo je zavrlo na kolovozu nedaleč od njegovega, izstopila sta bradat policist in svetlolasa policistka. Policist si je nadel kapo, vzel v roke beležnico in svinčnik ter se napotil proti moškemu. Za trenutek ga je prešinilo, da bi kar ponudil zapestji, pa se je odločil, da ne bo prehiteval usode.

»Dober dan,« je dejal policist, ne ravno sovražno.

»Dober dan.«

»Povejte mi prosim, ste pogosto tu?«

»Ob koncih tedna pridem.«

Policist je pokimal. Odprl je beležnico in nekaj vpisal.

»Zanima me, ali ste opazili kaj sumljivega?«

»Sumljivega?«

»Ja, kakšne sumljive osebe.«

»Oprostite, kako sumljive?«

»Torej, dobili smo obvestilo, da tu nelegalno sežigajo odpadke. Na tem delu barja. Ste opazili kaj takega?«

Skomignil je. Nato pa je dejal:

»Pred približno mesecem, morda malo več, sem videl zelo črn dim. Od tamle, na avtoodpadu.«

»Črn dim?«

»Kot bi kurili gume.«

»Aha,« je dejal policist in nekaj pozorno vpisal v beležnico. Policistka je zehala.

»Kdaj pravite, da ste to opazili?«

»Konec februarja. Mislim.«

»Februarja. Drži,« je dejal uniformiranec in nekaj intenzivno kracal v beležko. »Dajte mi še osebne podatke,« je dejal.

Policista sta se odpeljala.

 

 

 

 

 

Dva tedna pred Koncem

Jamnik ni imel časa.

Moški je sedel na nepostlani postelji, televizor je bil ugasnjen, sam pa je zrl v pametni telefon, s katerim je ravnokar poklical Jamnika, zadnjega prijatelja iz srednje šole. Tri tedne sta se dogovarjala za pivo v soboto, a je Jamnik zdaj dejal, da je zaseden. Morda je bilo posredi delo, morda ženska.

Počasi je vstal in se odpravil v službo. Ta dan je imel popoldanski turnus.

V parlamentu je bilo strašno živo, predvsem pa je dišalo. V komaj zaznaven vonj čistil, tapisona in loščila so se vrivale kolonjske vodice in parfumi. Zlat, marmornat svet rdečih preprog, v katerem na moškega niso gledali zviška. Tropi seksapilnih žensk in moških z avreolo uspeha, ga v delovni obleki in s paketom v roki sploh niso opazili. On pa je opazil njih. Včasih, ob kakšnih še posebej lepih laseh ali skladnosti biserov in kože dekolteja, je v sebi dolgo zijal.

Teden pred Koncem so ga na barju še enkrat popisali policisti. Videli so odprti prtljažnik in elektroniko v njem, a so jih zanimali predvsem Romi, lastniki avtoodpada in smodeče se gume.

 

 

 

 

 

Pol ure pred Koncem


Dostavil je paket. Ustavil ga ni nihče.

 

 

 

 

 

Nov Začetek

Facebook, Twitter, spletni portali, televizije in radii so eksplodirali. Ves svet je tisti dan poročal o Državi, o Vsaj petdesetih žrtvah, o Odgovornosti, ki je (še) ni prevzela nobena teroristična skupina, o Zborovanjih po vsem svetu, na katerih so prižigali svečke.

O privoščljivosti, sovraštvu, mnenjih, da so že dobili, kar jim je šlo, da bo zdaj vstala uboga raja, da je to delo levih fašistov in da je črna banda zadevo pripravljala od leta ’45«, ni poročal noben uraden medij, so pa informacijski vakuum zapolnile žolčne debate na omrežjih in forumih. »Spontano« so organizirali več manjših zborovanj, prižiganj sveč, govorov. Plešasti strokovnjaki z družboslovnih fakultet so na televizijskih zaslonih razglabljali o »paradigmi sodobne varnosti«.

Moški je sedel v sobi, gledal televizijo, čakal. Ker je bilo mestno jedro nekaj dni zaprto, je bilo tam bolj težavno dostavljati. Vmes so bili tudi prazniki, a je moral delati vse dni.

Vsak dan je stopil v mrzlo kletno sobo v pričakovanju kriminalistov, policije, morda oklepljenih specialcev s kriki »Roke gor« in »Odvrzi orožje, policija!«.

Nič se ni zgodilo. Tedni so tekli, nihče ni prišel. Ko se je po mesecu dni pojavil na policijski postaji, da bi se predal, so mu dali obrazec in dejali, naj se postavi v vrsto. Odgovornost za napad je hotelo prevzeti več kot tisoč ljudi, številni med njimi so bili celo iz sosednjih držav.

Sedel je v sobi in gledal televizijo. Bombni napad je izpodrinila novica o kitajskih nepremičninskih balonih. Pošteno je zamajala trge. Visoko je kotirala tudi zgodba z otrokom, ki da ga je vzgojiteljica v vrtcu zapirala v omaro.

Spet mu je zmanjkalo protibolečinskih tablet, ki jih je zdaj že moral kupovati sam, saj mu jih zdravnik ni več hotel predpisati. Zavarovalnica jih ni več krila.

Vstal je, si popravil tampon in vzel velik črn kvader z elektronsko napravico in mobitelom. Položil ga je v kartonasto škatlo, jo zaprl in se odpravil na delo.

 

 

Creative Commons licenca
Hemoroidi by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Leave a Reply

Your email address will not be published.