Kri (Čas branja 5 min)

V stenah je plen. Včasih škreblja, njegove nožice tiho drobijo. Tačke imam zvite pod trupom, dremam. Morda bom kaj slišal, medtem ko čakam ne-mačko.

Ne-mačka je posebna, ker ima mnogo vonjav. Občasno, ko je doma več dni, ima le svojega in morda še enega. Kadar je ni cel dan in se vrne, pa je vonjav več.

Mrak prehaja v temo, kar pomeni, da je čas njene vrnitve že blizu.

Slišim jo. Klik-klik-klik-klik odzvanjajo njeni koraki po hodniku. Odklepa. Pogledam, skočim z vrhnje police na nižjo in še nižjo in na tla. Dvignjenega repa pohitim do vrat, kjer vedno vstopi.

Spet je tisti čas, ko diši po krvi. Najboljši vonj. Izpušča mehke zvoke in dviguje roki, s katerima drži vrečki. Drgnem se ob njene noge, da bo dišala po meni. Jasno bo, čigava je.

Vrečke so zanimive. V njih so pogosto BRIKETI. Med sezuvanjem me boža, nagovarja in jaz ji vračam mile zvoke, kakor mijavkajo le mladiči. Ampak potem je čas za BRIKETE. Prideva v prostor, kjer so BRIKETI. Odloži vrečke. Skočim na pult, glasno nekaj reče, me prime pod trebuhom (ne maram tega) in me položi na tla. Smukam se okrog nog in zahtevam BRIKETE. Slišim šumenje vrečk. BRIKETI! Predme postavi polno skodelico in me poboža. Zapodim se v hrano, goltam. Mečkam jih med zobmi in požiram, medtem ko ušesa budno pazijo. Moji so.

Slišim, kako v sosednjem prostoru toči vodo. Umijem si gobček, ušesa in tačke. Ne-mačka se vrne v sobo, zdaj diši samo po eni močni dišavi (in pod tem po sladki krvi). Sede na kavč. V škatli pred njo začne igrati zvok, po površini plešejo podobe brez vonja. Počasi ji zlezem v naročje, spodvijem tačke in rep. Dremam. Ne-mačka me boža. Kmalu bo noč. V stenah je plen.

Tema je.

Zunaj svetijo luči. Vidim črne škatle z belimi očmi, ki švigajo pod njimi. Vstanem. Pretegnem se. Zazeham. Skočim na tla in pohitim po stopnicah v zgornje nadstropje. Vrata so priprta. Slišim ne-mačko, kako diha. Prikradem se v njeno sobo. Voham jo. Voham kri. Neslišno skočim na stol in na mizo. Opazujem njeno nepremično telo. Poslušam. Tudi tu je lahko plen.

Grem po okenski polici in smuknem skozi priprto okno. Obda me noč. Rahlo odprem gobček. Vonjave me vabijo v gozd nad naseljem. Vonj ptičje scaline. Komaj zaznaven. Ampak jaz … PLEN! PLEN!

Zrem navzgor.

Tamle je, v temi frfota. Prijetno me zaščemi v čeljustih, v tačkah in hrbtu. PLEN odfrfota. Predaleč je.

Skočim na ograjo balkona, pretečem sosednjega, pa še enega. Z desne se zasliši lajež. Čekani so tam. Rjavočrni, veliki. Varno so ujeti za ograjo. Divje lajajo. Sprehodim se do zadnjega balkona, skočim na ograjo in se bližam čekanom v ogradi. Visoka je. Previsoka, da bi jo čekani preskočili. Vidim jih, za ograjo bliskajo v belini, obkroža jih velika črna senca in VONJ po mokri dlaki in neartikuliranem besu. Uriniram po ograji. Čekani na drugi strani renčijo, lajajo, se zaganjajo, razkopavajo travo. V prostorih se prižge luč. Naprej grem. Zavijem v ulico, skočim na lesen zabojček, prevrnjen smetnjak, na sod in na ograjo.

MAČEK!

Stoji na koncu ograje in zre vame. Stojim kot vkopan. Vsa dlaka je naježena, ušesa poklopljena ob lobanjo. Oči široko odprte. Počasi naredim korak. Še enega. MAČEK smrdi po samcu. Kremplji se hočejo zasaditi vanj, čekani trgati. Mirujeva. Korak. Korak.

Iz moje globočine se dviga gnus, godenje, ki preide v vrišč. MAČEK vrača z enako mero. Korak. Korak.

Eksplodirava v kepo dlak, krempljev in vrišča. Zasajam, grizem, trgam. Obmirujeva.

Okoli naju se k tlom spuščajo kosmi dlake. Svet napolni vonj krvi. Grozeče godeva.

Poženeva se v klanje in rane in vreznine, v trganje dlake, v bes BES BES!

Stojiva.

Odmika se. Diši po krvi.

TEČEVA! Gonim ga, dokler ne zbeži na smetnjak in gor v temo.

Sopem. Poslušam.

Nikogar ni.

Skočim na leseni zabojček in na smetnjak. Še zmeraj nikogar. Poližem si rane.

Hodim. Nizki prostori, majhni prostori. Hodnik. Velike škatle z belimi očmi, ki hrumijo med stavbami.

PLEN!

Ob veliki škatli je. Vohlja. Brčice se mu tresejo. Otrpnem. Rep rahlo opleta. PLEN! Premakne se. Majhen je. Kožuščkat.

Ven pride. Na odprto. Stran od škatle. Še. Še. Ima okrogla ušesa in budne oči. Potrese z brčicami.

Na odprtem je. Poženem se na škatlo in s škatle me ponese dol, dol, PLEN se obrača, cikcaka. Ena tačka zgreši, druga zadane in zasadi kremplje.

Obrača se, zvija, vrešči. Ugriznem ŽIVO telo v katerem brni srčece. Obmirujem.

Nedaleč pelje škatla. Samo moj uhelj, ki se obrne, jo zazna.

Plen trzne. Tacnem ga.

Prevrnem ga. Požene se stran, znova ga zgrabim in vržem v zrak.

Čakam. Na hitro se umijem.

Skotalim ga. Še enkrat. Ugriznem in vržem.

Čakam.

Steče stran. Zgrabim ga. Spustim. Leži. Trza z nožicami. Ugriznem in vržem. Obleži. Umivam se.

Škatle ropotajo mimo.

Zgrabim ga z gobčkom in ga nesem.

Noč diši po dežju in smeteh. Skočim na smetnjak. In … je to cvilež? Izpustim plen. Skočim na ograjo. Poslušam. Uho sèm. Uho tja.

Tamle.

Previdno in počasi se bližam. Prostor za ograjo. Oči! Siva MAČKA. Gleda me izpod škatle. Počasi se bližam. Shirana je. Pod škatlo mijavkajo mladiči. Dišijo po mleku.

Bližam se. Zapiha. Grozeče zagode.

Ustavim se. Bližam se. Golči. Njen vrišč se dvigne med zgradbe.

Zamahne po meni. Eksplodirava v kepo krempljev, čekanov, grizenja, pihanja in tuljenja. Otrpneva. Bolščiva.

Še enkrat.

Shirana je. Krvavi.

Še.

Zbeži.

Splazim se pod škatlo in vsako od cvilečih kepic močno ugriznem v tilnik. Obmirujejo.

Pred zoro smuknem k ne-mački skozi okno. Kmalu bo vstala, me pobožala in mi dala BRIKETE. Trenutno še spi in momlja v spanju. Splazim se k njej. Topla je in diši po nečem sladkobnem. Pod tem vonjem je vonj krvi. Kar zaščemi me v čeljustih.

Lenobno se umivam, nato spodvijem tačke in jo priprtih oči opazujem.

Včasih si želim, da bi bil večji. Ali pa ona manjša.

Lovil bi jo. Igrala bi se.

Mmm, BRIKETI.

 

Creative Commons licenca
Kri by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Leave a Reply

Your email address will not be published.