Srebrni iskalec (Čas branja: 4 minute)

 

Otok

Sonce je skozi zaprte veke rdečkasta pika v rdečini. Vroče je.

Valovi leno pljuskajo ob trup Srebrnega iskalca, ki se, s trideset metri dolžine dviga nad turkizno modrino.

Člani posadke – kapitan, maser in chef – so vsak na svojem mestu. Kapitan s klimatiziranega poveljniškega mostu z daljnogledom nadzoruje rebrasto modrino, maser prebira priročnik o kiropraktiki in chef, potem, ko je namešal dva white russiana s pristno vodko Kors, ureja začimbe. Nobeden od njih ne klepeta ali prazno bulji v morje. Vedo, da ona ne mara postavanja.

Mladenič v cenenih kopalkah se priziba s koktajloma. Všeč ji je njegov negotov korak, podčrtan z nelagodjem (pre)velike jahte, skoraj agorafobijo vzbujajočo modrino, ki jo na eni strani zamejuje le nizek otok in koktajlov, ki staneta več, kot sam zasluži v mesecu.

To, da ga je lepotica povabila na jahto, se mu je sprva zdelo nepredstavljiv blagoslov. Zdaj pa strah v njem raste. Pa ni potrebe po tem. Teh nekaj dni bo ostalo kot sanje, mitska pripoved, ki je verjetno sošolcem nikoli ne bo povedal. Kar ona hoče od njega, je njegova nespretnost, srnasta rjavost njegovih oči in hlastno nabijanje njegovega telesa in uda, ki si – nikoli zares prepričana da je blagoslov resničen – strežeta z njenim telesom.

Ve, da mu je v dvodelnih minimale animale noro privlačna in njegova erekcija jo vsakič, ko ji nanaša kremo za sončenje, neizmerno zabava. Včasih ji je iskreno smešno, ko se revni moški – torej večina – ozirajo za njo, ko stopa iz avta na poti v restavracijo ali ko Darija in Viktorijo s šoferjem pobereta v šoli. Vsi ti moški mislijo, da je božansko lepa. Ni jim jasno, da je za modne piste, ki kaj štejejo, vsaj pet let prestara. Torej, neskončno prestara.

Mladenič ji, potem, ko je položil koktajla na palubo (in enega malo polil), zdaj maže kremo po hrbtu. Morda bo nekajdnevno druženje končal z več sto evri v žepih. Morda tudi ne.

Včasih je dovolj samo lep spomin.

 

 

 

Celina

Ko se on vrne v vilo, je še vedno budna. Pravzaprav ni budna. Drema, kot dremajo medicinske sestre in zdravniki na urgenci, ko čakajo naslednjega pacienta. Pridušeni hrup mesta ji dela družbo. Valuje in se prebija čez visoke žive meje in betonske zidove predmestja. Prodira tudi v sobi, kjer trdno spita Darij in Viktorija.

Čeprav je sorazmerno daleč, soj mestnih luči vsako noč uduši svetlobo zvezd nad vilo in ona se včasih sprašuje, ali se njen fant z jahte morda kopa v istih lučeh. Se pod neonkami naliva s poceni vodko, prežvekuje kebab za tri evre in objema čez rame najstnico s slabimi zobmi? Morda pa tudi ne. Ves denar za poletne izlete je porabil za kampiranje s prijatelji, s katerega ga je takrat za nekaj dni in noči odpeljala zagorela valkira z aviatorkami, potisnjenimi v zlate lase.

»Tesóro mio, tesóro mio, tesóro mio …« momlja on, ko je doma. Njegov obilni trebuh ni prav nič podoben mladeničevemu in njegovi prsti ter dlani so prsti in dlani lastnika. Nobene zadrege ni v njih.

Še naprej momlja prazne, s s kokainom in x-i skaljene komplimente, ko ga ona strastno poljublja, ko mu tišči jezik v usta in ga grabi, kot da si ga močno želi.

On jo slači, vztrajno, a brez prave moči vlači obleko z nje. V spalnici sta, tla pokriva pravi žamet in svila na orjaški okrogli postelji je prvovrstna jokohamska. Nekaj časa se ljubita, ona hlasta po njem in on se občasno odzove, potem pa mu ni treba nič reči, ona dobro ve, kaj hoče. Kot živo srebro se zlije do omare, jo odpre, izvleče skupek usnjenih pasov, na katerih je pritrjen velik srebrn dildo. Pomisli, da bi vsak moški, vsak normalen, morda vsak reven moški vstal. Šel bi do nje, pritisnil svoj (pa četudi vampast) trebuh ob njen hrbet, položil dlani na njene rame in posadil poljub na njen vrat. Pristno bi si je želel.

Odrine misli, ki znajo biti včasih res v napoto in se, s trdno opasanim udom vrne do postelje, kjer se on kot omotičen mrož obrača na trebuh. Rad ima, da mu govori ponižujoče besede, ki pa njej že dolgo ne pomenijo nič več.

Simulira gibanje, nasajanje in za trenutek v njej vznikne misel, kaj bi porekli njegovi poslovni prijatelji, če bi vedeli, da je to tisto, na kar je reducirano njuno spolno življenje. Na to in, zanjo, na Srebrnega iskalca. Potem jo prešine, da verjetno počno mnogo hujše reči.

Marljivo simulira suvanje, ritem, ki se ga dobro spomni iz dijaškega doma modne agencije, ko so si jo jemali moški, ki bi v odsotnosti staršev morali paziti nanjo.

On postane povsem mehak, telo brez volje. Ko je pofukan, podrejen, zaspi kot ubit.

Ona leži na svili, voha vonj lubrikanta in tisto malo vonja po znoju, ki ostane po takem ljubljenju. Še vedno tesno opasana in s plastičnim udom, ki sluzast štrli v temo, poskuša na nebu razbrati zvezdo.

 

 

 

Creative Commons licenca
Srebrni iskalec by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Leave a Reply

Your email address will not be published.