Alpe (Čas branja: 5 minut)

 

Ko sem naslednje jutro zaspana stopila v kuhinjo, je Maksi besno drgnil lonce od sinočnje večerje in zraven živalsko preklinjal. Sklanjal se je nad koritom, da so hlače lepo orisovale njegovo ritko in s pomivalno gobico drgnil velik lonec.

Bosa sem odšla do vrat, prijetno podlago zlizanega lesa stare gorske koče pa so, ko sem stopila na balkon, nadomestile grobe hrastove deske. Pred mano so se razprle Alpe. Gore, ki so se dvigale iz zelenila dolin. Od tu se ni videlo cest, tudi o skupkih, ki bi lahko bili drobni zaselki, si lahko le ugibal. Tako daleč sva bila.

Ozrla sem se po pobočju, po katerem je vijugala ozka steza. Nižje so jo obdali krmežljavi borovci in zdelo se mi je, da med njimi vidim premikanje. Rumene in rdeče barve najbolj zgodnjih planincev, ki jih danes – zaradi mene – ne bosta pričakala topla jota in kuhane klobase, ampak zmačkan oskrbnik, kruh, salama in čaj. Maksiju ga kdaj res zagodem.

Nad dolino je vlekel severnik in zlahka se je pretipal skozi mojo pižamo. Zamižala sem in vdihnila svež gorski zrak. Bradavičke so mi otrdele. Spet sva bila tu.

Čez dan sem ga pustila pri miru. Skuhala sem mu čaj, a se ga ni dotaknil, kuhinje pa se sicer nisem dotikala. Vedela sem, kako oblastniški je, ko gre za kuhinjo. Še ko je bil otrok, ni hotel, da se igram z njegovimi igračami. Večino dneva sem preživela na balkonu in prebirala McEwanov Betonski vrt. Opoldne sem se sprehodila okoli hiše in pri bivaku opazila črno zaplato sežgane trave. Če bi človek počepnil in pobrskal med pepelom, bi našel ostanke letvic in slikarskega platna. Tak je moj Maksi. Najdem ga, potem kriči kot iz uma, ko hočem gledati njegove slike, pa jih pograbi in jih zmeče na ogenj. Še posebej ga je razkurilo, da sem nosila mamin prstan. Potem sva se ljubila in čutila sem ga – poznalo se mu je, da me dolgo ni imel.

Vedela sem, da mu ni všeč, da sem tam samo v trenerki in majici s kratkimi rokavi, saj so na dolgi balkon, ki je tekel ob vsej hiši, hodili tudi drugi planinci. Toda imel je preveč dela in prehudega mačka, da bi se še pritoževal. Dva lekadola, ki sem mu jih pustila v kuhinji, pa sta le izginila. Gostov ta dan na srečo ni bilo veliko. Zgodaj popoldne mi je zabrusil, naj popazim na hišo, potem pa sem slišala, kako se prha. Imelo me je, da bi smuknila k njemu, a je bilo noč zanj še preveč živa in je bil nataknjen.

Starejšemu paru sem zaračunala čaj in rum in očitno je bilo, da njej moje spogledovanje z njenim možem ni prav nič všeč. Zdi se mi, da je tudi Maksi zaripnil, ko je videl moje v čopka spete lase, a ni rekel ničesar. Planinčeva žena je streljala s pogledi. Še nekaj časa sem gledala za njima in ko sta bila dovolj daleč, sem videla, da mu je nekaj začela govoriti in on jo je ves sključen poslušal in stopicljal za njo. Prešinilo me je, kako nesrečna je večina ljudi. Ko najdejo pravo ljubezen, je ne vzamejo, mimo gredo ali pa dovolijo drobnim osebnim kapricam, družbenemu stanu ali razdalji, da jim zaprejo pot do tega, o čemer sanjajo. No, razdalja pri nama z Maksijem nikoli ni bila težava, toda lahko bi se odločila drugače. Bog ve, da nama je družba na najino pot položila dovolj ovir.

Nasmehnila sem se, ujela pogled bradača v karirasti majici, ki ni poslušal svojega dekleta, ampak opazoval mojo ritko, se zavrtela okoli osi in izginila v hišo. Zunaj je sijalo vroče alpsko sonce.

Počasi je prilezel večer. Maksi je bil boljše volje in večina gostov je odšla. Ostal je le starejši par, ki je v prvem nadstropju najel sobo ter član gorske reševalne službe. Enkrat samkrat sem samo v tesni majici in spodnjem delu trenirke zanalašč smuknila skozi jedilnico, kjer sta sedela s steklenico slivovke in videla reševalčev poželjivi in Maksijev jezni pogled.

Vedela sem, da ne sme nič reči, čeprav se je v jezi njegovih zenic zrcalila tudi sla. Verjetno me je omenil kot »frkljo iz mesta« ali kaj podobno prezirljivega, on, ki je pred mano zbežal med skale in gorske koze. Slabo je zbežal, kot vedno. Še ko je bil majhen, se mi ni znal skriti. Vedela sem, da si me reševalec želi. Ampak točno tako se je dalo Maksija razdražiti, že od nekdaj. In, hih, vzdražiti.

Ko je prišel v nadstropje in sem v svoji sobi gledala v strani romana, misli pa so mi tavale po najinih mestih, sem vedela, da ni dosti pil. Ko je bil jezen, ni nikoli dosti pil. Ah, moj Maksi. Naj sem ga še tako dobro poznala, me ni nikoli začel dolgočasiti.

Čutila sem, kako počiva z roko na kljuki vrat, kako prisluškuje hiši (reševalec je spal v pritličju, starejši par pa dve sobi stran od moje), kako razmišlja, kako ga gotovo prevevajo tudi spomini, ko je prvič takole stal pred mojo sobo, z roko na kljuki. Živo se spomnim svoje takratne mrzlične budnosti in svojih velikih oči, ki so gledale izza odeje, potiskane s samorogi. Kako sem ga takrat hotela z močjo misli, kot v kakšnem znanstveno fantastičnem filmu, prisiliti, naj le vstopi. Gumbaste oči plišastih igrač so zrle na naju, ko sva se ljubila.

Vstopil je. Bil je lep, oh, tako zelo lep, moj Maksi in spet je prinesel koš izgovorov in krivdic, ki so se raztopile v mojem pogledu, dotiku, poljubu.

Jutro naju je našlo objeta na postelji in mirno je spal. Z roko sem zdrsnila v torbico, vklopila mobitel in možu poslala sms, da se danes zvečer vrnem. Napisala sem, da ga pogrešam, njega in deklici, temu pa dodala kopico osladnih emotikonov. Edvard mi je sporočilo takoj vrnil, kot bi nanj posebej čakal. Napisal mi je, da je imela Marja zvečer malo vročine, z Evo pa da pravkar jesta kosmiče in čakata, da se vrnem z izleta. Tu, med gorami, sem imela ta privilegij, da se mi ni bilo treba nasmehniti, odpisala pa sem ljubeče in toplo, kot se od mame in žene pričakuje.

Poljubila sem Maksija in vstala sva. Ni govoril in vedela sem, da se bo kmalu preselil, da bo to nek oddaljen, težko dostopen kraj. Tudi tam ga bom našla.

 

Creative Commons licenca
Srebrni iskalec by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Leave a Reply

Your email address will not be published.