Male milosti (Čas branja: 8 minut)

 

1.

Jan Žveglič je nehal upati na oblačen oktobrski dan, ko se je mimo bloka, v katerem je živel, počasi pomikala kolona avtomobilov, po pločniku poleg njih pa je, varen pod dežnikom, hodil objet parček.

Jana je, v sobi, ki jo je prežemal zatohli vonj po moškem, prešinilo nekaj, kar bi bilo še najbližje stanju, ki mu medicinska znanost pravi status moribundus, oziroma obdobje umiranja – faza, v kateri je jasno, da je travma za telo smrtna, vendar še ni nehalo živeti. V tem trenutku ga je prešinila peščica spominov preteklosti, ki so vključevali Pandorino skrinjico in upanje, pa tudi dejstva, da te zgodbe, dokler je bil še študent, nikoli ni v resnici razumel. Faza se je končala in Jan ni več upal.

Molče je sedel v svoji sobi, prek slušalk še nekaj časa poslušal člane svojega klana iz World Of Warcraft, ki so se pregovarjali o tem, katere kobolde je najbolje poslati na katero misijo podviga Roaring abyss, potem pa je slušalke snel. Nanj se je poveznila tišina. Kot sladkorna pena je prežemala stanovanje z Janom v eni, molčečim očetom (in časopisom) v drugi ter mamo (in njenim trpkim pogledom), v tretji sobi.

Ozrl na list ob računalniku, na katerem si je beležil poslane prošnje za delo. Pod njim sta ležala še dva, povsem popisana. Marketinške agencije, oddelki za odnose z javnostmi, televizije, radii, časopisi, nekaj muzejev, peščica kickstarterjev. Datum ob prvem vpisu je bil star več kot dve leti.

Sedel je s slušalkami v naročju, potem pa odprl spletni brskalnik, poiskal zavod za zaposlovanje in počasi drsel prek oglasov. Za direktorja zdravstvenega doma, upravljalca rezkalnice ali poslovodjo večjega gostinskega obrata ni bil kvalificiran, ustavil pa se je pri oglasu podjetja Fau-St storitve, ki je vsak mesec objavljajo nove oglase za voznike taksijev. Vzel je mobitel in zavrtel številko.

2.

Mama je od njegovega rojstva vedela, da je v njenem sinu nekaj bolnega. Kljub dobro opravljeni osnovni šoli, šahovskem in odbojkarskem krožku, kljub dobro opravljeni gimnaziji in diplomi na filozofski fakulteti, je vedela, da z Janom ni vse v redu. Zato je pazila nanj. Kadar je bil doma, kadar je bil v svoji sobi, kadar je bil priden, takrat je bilo vse v redu. Takrat je dobil domače pečene štrudlje in sveže preoblečeno posteljo. Sin je iskal službo, a je zaradi težkih časov ni našel. Razumljivo. Včasih, na trenutke, ko je bila sama, si je priznala, da bi bilo življenje brez njega mnogo težje. Dec ni bil za nobeno rabo. Bral je časopise, hodil balinat in mrko srebal govejo juho. Govorila nista.

Mama sicer nikoli ni bila posebej inteligentna, imela pa je naravno budnost, pozornost za ljudi. In sin ki je tisti dan stopil iz njene sobe, ni bil njen sin. Bil je le lupina. Tak, podoben, je bil že dvakrat v življenju. Enkrat, v tednih, preden si je prerezal žile, in drugič, ko se je okrog njega motala tista kurba, Maruša.

Tudi zdaj je imel na obrazu ta izraz, to energijo, ki je so jo znali psihološki priročniki le približno zaobjeti, bi pa jo znal začutiti dober terapevt.

Mama je previdno opazovala in molčala.

3.

Abdulmezidu Popoviću, ki so ga vsi klicali Peter, moški na nasprotni strani mize ni bil všeč. Niti ga ni zares odbijal. Deček v moškem telesu. Mehak in nesposoben odločitev, ki jih je terjalo življenje. In vendar je prišel na razgovor za voznika taksija. Za 650 evrov neto, za cel mesec nočnih, ki so se obračunavale po štiri ure, čeprav se je v resnici delalo po deset. Med razgovorom je omenil nekega Kamíja, Francoza, ki pa ga Abdulmezid ni poznal.

Abdulmezid je cmokal in se žuljavih prstov drgnil po bradi. Negotov je mladeniča vzel.

4.

Panika je v mami počasi, a vztrajno naraščala. Sinu je pekla štrudlje. Preoblačila mu je posteljo. Sesala sobo. In če se je ta nekoč z globokim odporom, ki ga je na nagonski ravni zelo dobro razumela, prenažiral s štrudljem, spal pod svežimi odejami in ždel v posesani sobi, je zdaj to počel kot tujec.

Zmrazilo jo je, ko ji je nekoč dal poljub na lase. Bilo je, kot bi se je dotaknil mrlič. In vendar je Marta Žveglič natanko vedela, da se njen sin ne bo ubil. Odhajal je in kazalo je, da ga ne bo mogla dobiti nazaj.

Prvič po dolgih letih je zvečer vzela tablete in jih poplaknila z merico vina.

5.

Novi voznik je bil zanesljiv. Prihajal je točno. Ko mu je Abdulmezid naročil, naj opere staro fiat bravo, v kateri je delal, je to izpolnil molče. Nekajkrat je moral opravljati zaporedne dvojne izmene. Ni komentiral. Abdulmezid, izkušen v revnih predelih predvojnega Sarajeva, nato pa kot tihotapec v »zaračenih conah« in končno kot poslovnež v Sloveniji, še vedno ni bil prepričan o mladeniču. Zdelo se mu je – kot se je zdelo tudi Janovi mami – a prepričan še ni bil.

Nek večer se je Jan prikazal v njegovi pisarni z izmenskim zapisnikom. Dejal je, da gre h Metrotoursu. Da so mu ponudili boljšo plačo.

»Pa nije sve u plati, mali moj,« mu je dejal Abdulmezid.

Jan je molčal. In čakal.

»A bi naredil eno furo?« je vprašal. Jan je skomignil.

6.

Konec vročega julijskega dne je policijska postaja Center dobila histeričen klic ženske, ki je trdila, da je njen sin izginil. Policist, ki je imel ta dan precej slab dan (dajali so ga sveže razcveteli hemeroidi), se je je sicer uspel odkrižati, pa se je ženšče na policijski postaji prikazalo pol ure pozneje. Z njo je bil mož, ki ni govoril, je pa precej kadil. Dežurnega je vprašal, če imajo kakšno gradivo, medtem, ko čaka.

»Kakšno gradivo?« ga je vprašal policist.

»Jano, Našo ženo. Lady,« je dejal moški skomigajoč. Končno je kadil pred postajo in prebiral letak na temo varnosti na spletu.

Njen sin je taksist, zadnje čase se čudno vede, verjetno je na drogah, morajo ga najti, gotovo se je zapletel v slabo družbo, saj ne govori več z njo, je v policista drdrala ženska. Ta je izpolnil poročilo in ga poslal na splošno kriminaliteto in piarovki. Okrožnico pa je poslal tudi na policijsko upravo.

Moški se je na postaji javil dva dni kasneje. Policistom je povedal, da je objavo o svojem izginotju videl na spletu. Ter, da se je preselil. Policisti so obvestilo o pogrešani osebi umaknili.

7.

Janova družba se je počasi spremenila. Taksisti s škoda oktaviami, fiat bravami in renaulti scenici so se umaknili takim z mercedesi serije s in bmwji serije 3.

Redno je vozil. Ljubljana – Milano, Ljubljana – Amsterdam, Ljubljana – Beograd. Na meji je brez sledi čustva na obrazu izročil potni list, cariniki so mu ga vrnili in nemoteno je nadaljeval pot. Abdulmezida sta nadomestila Mavric in njegova žena Joli. Jan ni spraševal. Spal je v motelu Pri Vodebu. Ko je okna polepil s kartonom, se je upravnik razburjal le do točke, ko mu je Jan izročil plačilo sobe za pol leta.

Sčasoma je še vedno vozil taksi, toda pobral ni več niti ene običajne stranke. Petkrat ali desetkrat mesečno je opravil »furo«, drugače pa je bil prost. Enkrat je med pogovorom ujel, da ga imajo radi, ker se ne kurbâ in ni navlečen.

Nek večer so bili z znanci v lokalu in so se jim pridružila dekleta. Bila so deset, petnajst let mlajša od njih, v oprijetih enodelnih oblekicah in črnih salonarjih. Ena ga je vprašala, če bi šla do njega. Ko sta se vozila skozi mestni neon, je bila v sedežu volva vsa majhna. Strah, debelo prepleskam z rdečilom in pudrom, je ležal nekje v lesku njenih oči.

V hostlu je dvakrat izlil vanjo. Potem se je spomnil, da si tisto noč še ni umil zob. Gol je stal pred ogledalom in si dolgo ščetkal zobe. Legel je poleg nje in ona je, prepričana, da je zaljubljena vanj, ob njem prebedela noč.

8.

Mamo so nek večer našli policisti, ko je pijana in omotična od tablet, tavala po mestnem parku. Ko so jo pripeljali domov, se oče ni preveč vznemirjal. Zaklenil je za njo in se lotil reševanja križanke.

9.

Jan je shujšal. Postal je trši, čeprav njegov pogled ni dobil prave vsebine. Dobil je dioptrijo in začel nositi leče. Operirali so mu koleno. Spal je z ženskami. Ena, Maša, ga ni nikoli pozabila in se je vedno znova vračala. Zdaj je imel okusno opremljeno, skoraj sterilno stanovanje na robu mesta.

Neko toplo moč sredi poletja ga je klical Mavric. Njegov glas se je tresel. Jan se je brez besed odpravil do fitnesa na robu mesta, kjer ga je pričakal Mavric. Bil je ves krvav. Truplo sta zavila v polivinil in ga vrgla v prtljažnik janovega volva. Kar tam se je Mavric slekel do golega, Jan pa je vsa njegova oblačila zavil v polivinil in zavoj potisnil v prtljažnik. Po spalnici s krvavo posteljo in tlemi je polil gorivo in vse skupaj zažgal.

Po zadnjih sedežih je pogrnil še polivinila in svojega šefa, drgetajočega pod odejo, odpeljal domov, kjer ga je odvedel do kopalnice in se je ta tam oprhal. Jan se je odpeljal domov, naložil v avto vrečo apna, pasjo ovratnico in lopato, ter se odpeljal na jug. Pot ga je vodila z regionalne na lokalno cesto, skozi vasi in gozd, pa na kolovoz, kjer so temo razsvetljevali le volvovi žarometi.

Izkopal je luknjo, nasul vanjo apna, spustil noter truplo (iz polivinila so se gledali zlati kodri), ga prekril z lopatami belega prahu, potem pa vse skupaj prelil z litri vode iz ročke, ki jo je kupil na bencinski črpalki. Vse skupaj je zasul in v grob zasadil rogovilo, na katero je obesil pasjo ovratnico.

10.

Pozno jeseni so mamo sprejeli na zaprti oddelek psihiatrične klinike. Oče je bral časopise.

11.

Odet v suknjič z metuljčkom in kozarcem moeta v roki, je Jan stal na barki, zasidrani v najprestižnejši marini v Benetkah. Mnogo ljudi je stalo na zgornji in spodnji palubi velike jahte. Klepetali so in se hahljali, izmenjavali dovtipe in komplimente. Moški so bili v smokingih, ženske večerne obleke so razkrivale popolne, v stradežu in telovadnicah utrjene hrbte.

Brezizrazno je stal med ljudmi, dokler ni zagledal urejenega moškega srednjih let z brki in kozjo bradico. Poraščenost, ki bi na drugačnem moškem delovala patetično, je tu uokvirjala moč, nadzor in suverenost. Moški je imel v rokah kozarec s pijačo jantarne barve. Tudi on je bil sam zase in ni govoril z nikomer. Njuna pogleda sta se srečala. Nekaj trenutkov sta se gledala, potem pa je moški pokimal. Jan je vrnil kimljaj.

Čez čas ga je prijelo na vodo in mimo treh deklet, ki so poželjivo opazovale ravnanje belih črtic na stekelcu, se je Jan prebil do stranišča. Ko je vračal, je v z zlatom in škrlatom obloženem hodniku zaslišal hlipanje, sopenje in moški glas, ki je ponavljal porka putana, porka putana, porka putana. Ustavil se je in s konico kazalca za centimeter odprl vrata v eno od spalnic, ki so se vrstile po podpalubju. Na postelji je videl dekle, katere telo je kazalo vse, za manekenke značilne, znake anoreksije. Njena ustnica je bila počena in iz nosu sta ji tekla kri in smrkelj. Morala je biti stara 14 ali 15 let. Moški na njej je bil obilen in star.

Jan je tako stal le trenutek, potem pa je v hodniku zagledal moškega s palube. Ta je počasi prišel do njega, se z vljudnim, a odmerjenim skuzi prebil mimo njega in se odpravil v stranišče. Jan je še nekaj trenutkov opazoval zaripli obraz moškega na dekletu, potem pa se je vrnil na palubo.

Popil je svojo pijačo in se odločil vrniti v hotel, ko ga je pri mostičku na obrežje prestregel moški s kozarcem.

»Ostanite,« mu je dejal.

Jan je potreboval le nekaj trenutek. Pokimal je. Vrnil se je na spodnjo palubo in vzel plastenko vode. Minilo je več ur. Moški je kozarec prav tako zamenjal alkohol za plastenko vode in zdaj kramljal s tem, zdaj z onim. Minila je polnoč, gostje so se zredčili. Prilezle so zadnje ure pred zoro, ko je večina odšla ali omagala, le nekateri pari so se strastno poljubljali ali občevali, kar tam, med spečimi in obnemoglimi telesi drugih udeležencev. Moški je Janu namignil, naj gre na premec, zraven katerega je bil privezan velik gumijast čoln. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Moški s kozarcem je tokrat namesto kozarca ob sebi podpiral debeluha iz podpalubja. Jan je stopil do njega. Moški mu ga je izročil v varstvo, potem pa se previdno razgledal.

Debeluha sta spustila v čoln poleg jahte in mu sledila.

Moški ob mlahavem debeluhu je takrat pogledal Jana. Sklonila sta se h debeluhu in ga zvrnila prek roba čolna, še vedno držeč ga za lase, vrat in pas hlač.

Njegov smrtni boj je bil za človeka v tako slabi kondiciji dolg, poln brbotanja in pod vodo zelo glasen, toda ropot motorja gliserja, ki je ravno izplul, ga je preglasil.

Jan in moški sta čakala in šele, ko se je telo pod njunimi prsti umirilo, sta ga spustila. Vstala sta in se vrnila na palubo.

»Piccole benedizioni,« je, tik preden sta se na pomolu razšla, dejal moški.

Jan je še dolgo gledal za njim.

Z rokami v žepih se odpravil poiskat taksi.

 
 

Creative Commons licenca
Male milosti by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Leave a Reply

Your email address will not be published.