Noč (Čas branja: 9 minut)

 

Pulziranje me zbudi v BedTex bombažno posteljnino. Nekoč bo Waldorf Astoria Classic, ampak do tam je še daleč. Malo se zagnusim sebi, ko me ob misli na toplo posteljo, stanovanjce in Natašo, prešine občutek ugodja. To ni drža doerjev. Tako razmišljajo tisti, ki niso in nikoli ne bodo ustvarili ničesar.

Nataša še spi. Čez pet minut ji bo zvonila budilka. Vstanem, se odpravim v kopalnico, kjer me v zrcalu zaloti ostuden človek. Zboksal bi ga, tepel, zadrgnil bi ga v boksarsko vrečo in nabijal vanjo. Prejšnji teden je zafukal posel.

»Zafukal si,« mu tiho rečem in gledam njegov kretenski obraz.

»Zafukal,« ponovim. Saj ve. Saj razume. Pljunem v ogledalo.

Še ena kaplja v močvirje povprečnosti in spodletelosti, kot pravi poslovni guru Hayek. Zrem v tipa v zrcalu. Hočem ga razbiti, ga zmikastiti, mu dopovedati, da je nula, kurčeva nula in da je danes zanj nova priložnost, ena priložnost, edina priložnost in da če to zajebe, ni človek.

V spalnici zvoni budilka. Taši se zbudi.

Preden zapustim kopalnico, vadim nasmehe.

S Taši pripraviva smutije in ona pohiti z jutranjim pilatesom. Izpoveva si deset zapovedi uspešnih in si čestitava za današnje uspehe. Nekaj mi hoče povedati, ampak ni časa. Saj ve, kako je. Dam ji hiter poljub na lice, si popravim ovratnik srajčke (kar dobro pristoji temu luzerju) in s kovčkom odhitim na ulico, kjer me že čaka uber.

Udobno se namestim zadaj in v mirror appu preverjam, ali je gel v zadostni meri ukrotil moje lase in kako mi stoji skrbno izbrana armanijeva srajčka. Uber mi je všeč. Nobene zajebancije. Avto lepo diši, tip je lepo oblečen, obrit. Za stranke ima vodo. Hm, plastenke so iz veleblagovnice. Lahko bi se bolj potrudil z brandom.

Pulziranje potone nekam globoko, v trebuh. Avto drsi po ulicah in gledam vse te izmečke, vso to gomazečo maso, to žvarovino, ki se razliva po pločnikih, poseda v parkih in kofetka. Koliko od njih jih je na sociali? Koliko je parazitov javnega sektorja? Taki včasih zlobno komentirajo firmin spletni profil. Nedojebana impotentna golazen. Mamini sinčki, večni gostje hotela mama. Drkači. Stiskam pest in členki bledijo. Voznik me ocenjujoče pogleda v vzvratnem ogledalu. Nasmehnem se. Plašno umakne pogled. Pizdun.

Tu so, gomazijo med nami, sesajo kri delovnim ljudem, črpajo življenjske sokove tistim, ki dejansko kaj delamo in s svojimi kužnimi prsti mažejo uspeh. Govna, govna, govna.

Na cilju sva. Dam mu štiri zvezdice.

Ker sestanek vodi neka pretenciozna prasica, zadeva takoj iztiri. Pravi, da nameravajo pogodbe zaupati podjetju z ustreznimi referencami, a da zahtevajo tudi kapitalsko ustreznost in bolj, ko ji razlagam, da smo lean in paradigm shifterji, da se pri nas plača dejansko delo, da se ne zajebavamo (moja neposrednost očitno ni všeč tipu računovodskega videza) in da smo data driven, da je to win-win situacija in da imamo super ROI, da imamo seed kapital in da smo venture otriented, bolj lista po naši predstavitvi (a lahko nehaš listat, PIZDA?!?), bolj se mršči, vzdihuje, s tistimi pofukano manikiranimi nohti, ki bi jih počasi populil s kombinirkami, lista in lista, že drugič gre čez, se nasmiha, kuzla nepofukana, in mi pravi, nekaj pravi temu človeku v okusno izbrani Armanijevi srajci, nekaj pravi temu luzerju, temu ničetu, ki s tega sestanka ne bo potegnil sedemodstotnega profit margina, ampak bo odšel z njega z nulo, poražen, luzer, pofukan drkač, nekdo bi mu moral zdrkat v fris in mu mogoče tudi bo, samo da bo videl kako si, kako je, ko zafukaš, da bo videl, kako je.

Moški v srajci leseno odgovarja, seveda leseno odgovarja, preklet pajac nedojebani, ko ga gledam, zunaj njega sem, nadzorujem situacijo, ocenjujem situacijo, obvladam, pajac pa se bo zdaj lepo zahvalil in se krčevitega nasmeška pobral, pobral se bo in ne bo vzel uber, ampak bo po mestu pešačil, dokler ga ne bodo žgali podplati. Za kazen.

Ko nekaj časa sedim v parku in opazujem zadrogirance, ki se poskušajo po med drevesoma napeti vrvi prebiti z ene strani do druge, padajo, se krohotajo in nacejajo s pivom, slišim nekoga hlipati. Ozrem se in vidim, da hlipljaji prihajajo iz mene, iz tega patetičnega telesa, iz tega patetičnega človeka. Ima me, da bi strgal srajco, zmečkal kovček in z njim tolkel ob drevo, dokler ne bi razpadel, da bi s členki nabijal v lubje, dokler ne bi postali krvava kaša. Stisnem zobe. Pojem tableto za želodec. To so tiste stvari, ki ločujejo. Črta v pesku. O tem je govoril stari. A si baba al si pa … Stiskam zobe. Bojim se, da bi mi popustile drage plombe. Enko so mi dvakrat menjali. Dihaj fant, dihaj. Noter in ven. Prana joga, prana-varana. Vdih. Izdih. En dan boš dovolj bogat, da boš spražil vse tiste džankse in njihovo nedojebano drkarjenje, o, kako bodo še najebali, ti pa se boš smejal, smejal se boš, smejal se boš iz stanovanja na pobočjih nad mestom, ko boš pijan od prvovrstnega Moeta.

Vzamem mobitel. Preletim objave na fb. Natašin profil je dobil še pet followerjev. Saj gre fant, saj gre. Vidim tudi nekatere objave parazitov, komune in UTD in komunizem in nekaj, ampak teh črvov ne smem odjebat, treba je mrežit, treba se je nasmihat, se z vsemi dobro razumet. Pojem še eno tableto za želodec. Potem naročim uber. Čas je, da stvari postavim na svoje mesto. Čas je, da naredim red.

V firmi je spet popoln razpad sistema. Dunja dela, ampak kot po navadi se bolj dela da dela, nekaj lista in vpisuje v računalnik. Otrpne, ko me vidi, naj kar otrpne kuzla. Danes je pred deseto zvečer ne spustim domov. Me sploh ne briga. Že zdavnaj bi letela na cesto, če ne bi imeli v tej državi na splošno tako govnarskega kadra. In vsi nekaj hočejo. Če jim ponudiš pošteno delo, vijejo roke, da je plačilo premajhno, potem so nekaj časa pri tebi, privijejo se ti na prsi kot kača, potem se pa začne, »Šef, spet sem bolna«, »Šef, tudi danes moram po otroka v vrtec«, »Šef, obletnico imava, pa me je ven peljal«, »Šef, rada bi na dopust«. Sami izgovori. Listanje papirjev in izgovori. Dunji nič ne rečem, pa ji je vse jasno. Če ne bi imela dveh otrok, bi tudi ona spizdila in me tožila, tako kot tista prejšnja kuzla, Zarja. Pofukana sodišča, ki ščitijo govna. To državo je res za milostno ustrelit in to čim prej, da bo konec takih ekscesov.

Pogledam še v telefonski center. Večina je sključenih za računalniki s slušalkami na glavi in se dela da dela, dva sedeža sta prazna. Pohitim po stopnicah dol, pa zadaj za poslovno stavbo in ju tam najdem: Marjo in Katarino. Na cigareti sta. Katarino takoj odpustim. Kuzla sifilitična si mi še drzne nekaj ugovarjati, potem pa mi reče, da je vesela in da sem pizdun in zvodnik in psihopat in zdaj rjujem nanjo, rdeč sem v obraz, čutim, kako mi paše, kako prihaja, vse ponižanje s sestanka, čutim kako jo z vsako kletvico zabijam do nafte, kako se lomi pred mano, kako bo ona in ne jaz, fafala kurce poraza, kako bo odpuščena, izvržena, kako bom, če bo klical kakšen od potencialnih delodajalcev, da preveri, dejal, da je bila najslabši, najbolj nezanesljiv, najbolj prevarantski poslovni partner, kar sem jih kdaj imel.

Pofukani honorarci.

Marja pa ve, da z mano ni heca. Velikih oči moleduje, se opravičuje, razlaga mi, naj mislim na njeno bolno mamo in dejstvo, da sta v podnajemu, da se res trudi, da je pridna, tam poveša oči, lizala bi mi čevlje, ma lizala bi kurčevi tlak, če bi hotel in to je res dober občutek, to je šit, to je spid. Liži, fafaj, kuzla, prekleto govno lahko si hvaležna, da si tu, tudi ti imaš šanso, malo se potrudiš, par knjig prebereš, trdo zagrabiš in evo uspeh, ni da ni. Če pa hočeš lizat prah, če si tak črv, pol pa fafaj, samo ne mi stokat, če imaš poln gobec.

V pisarno se vrnem žvižgajoč.

S Taši se vidiva pozno zvečer. Vidim jo, kako vsa vitka, s tistimi ljubkimi očalci na prifrknjenem nosku bere knjige o osebnostni rasti. Ob misli, da bi jo vprašal, koliko strank je imela danes, se jezero kisline v meni preobrne, pljuskne in izbruhne. Zadušim ga s pestjo tablet za želodec. Potem dolgo v kopalnici bijem bitko. Oklepam se plastičnega pulta (zakaj je plastičen, zakaj u pizdomaterino klošarsko je plastičen in ne granit ali marmornat?) in znojim znojne kaplje stiske. Kar tako, kar tako, fant moj. To so črte v pesku. Tu se ločijo babe in … Iz prihodnjega dne, iz časa onkraj te noči se mi reži nekaj strašnega, ampak ne. Jaz ne popuščam. Jaz sem doer. ROI. Profit margins. Ne boš. Ne. To je za slabiče. Prekleti drkači. Velik boš. Enkrat boš velik, ti gnoj.

V popolni temi tečem v kuhinjo, odprem hladilnik, zgrabim stekleni kozarec s kikirikijevim maslom in si ga tlačim v gobec. Urno goltam, kot da nisem jedel tedne, sladkasta zmes se mi raztaplja v ustih in drsi po grlu, me polni, polni, polni. Obstanem. Nažrt sem. Rignem.

Odložim kozarec, zaprem hladilnik, stečem v kopalnico, potisnem glavo v školjko in kazalec globoko v goltanec. Z vsakim krčem bruhanja me šutne nov trip endorfinov in blažen sedim ob školjki.

Počasi vstanem. Umijem si obraz, roke, zobe. Sperem školjko. V ogledalu pred mano ni nikogar. V kuhinji vržem prazni kozarec kikirikijevega masla v koš za smeti.

Pridem v spalnico.

Taši spi.

Noč pa zre vame.

 
 
 

Creative Commons licenca
Noč by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Leave a Reply

Your email address will not be published.