Desetka I. del (Čas branja: 30 minut)

Jutro, ko je Peter Ciglenečki, med prijatelji in sovražniki znan kot »Djilas«, prvič slišal za Lipanje, oziroma tri parcele v bližini, ki na zemljevidu niso imele imena, domačini pa so jih imenovali Bele vode, je zanj pomenilo še en uspeh v karieri lastnika stavnice. Pretekli večer je Javor Kranj s 5 : 0 premagal Veržej, TopTech Drava pa s 3 : 2 Velike Lašče. Djilas sicer sam nikoli ni stavil – mogoče pa je bilo v njegovi stavnici na robu Ljubljane, ki je bila hkrati tudi lokal in frizerski salon, včasih najti nadvse zanimive stavniške kvote. V dveh letih, kar je imel v lasti omenjeni poslovni obrat, se je vanj nakapljala čedna skupinica stavniških zasvojencev in ti so k Djilasovemu premoženju, ki je dotlej vključevalo še dva lokala, dostavno službo in majhno tiskarno, primaknili čedne denarce. V kvote »Desetke«, kot se je imenovala stavnica/lokal/frizerski salon, ni posumil nihče, enega ali dva, ki pa sta, so Djilasovi fantje malo sprehodili in njune sume razblinili.

To sončno jutro, ko se je Djilas s svojim ameriškim poltovornjakom RAM 1500 in sinčkom Elvisom pripeljal na kavico, je bil karseda dobre volje. Oba izida mu je Štef iz nogometne zveze pravilno namignil, Djilas je pri njem pozabil par tisoč evričev, sam pa dal v žep desetkrat toliko. Zjutraj je Azra v kuhinji nekaj težila in ko jo je umiril z dobro merjenim krošejem, je pobral čebljavega Elvisa in odšel v »pisarno«. Dan se še ni zares segrel, ko je parkiral med Anjinim smartom in golfom nekega pedra, ki je parkiral postrani in bi ga Djilas z užitkom razbil, a se je takoj odločil, da ga ne bo, ker so bile take stvari slabe za posel.

Za šankom ga je pričakala Dževada, ki jo je imel tam zaradi dogovora z Albanci – babura je bila grda ko satan, a je bil z njo kar zadovoljen – oziral pa se je za Anjo, ki je pred mesecem začela delati v frizerskem salonu. Dovolj dolgo je bila na njegovi plači, da jo porihta, čeprav se mu je te tedne izogibala. Lisica mala.

Dževada mu je s hitrim, hladnim, izvolite šefe, prinesla macchiato, Djilas pa je začel prebirati Športne novice. Elvis se je zraven spakoval, molil jezik iz ust in delal brrr ter segal po kepicah vanilije in lešnika, ki mu jih je v skodelico nadevala Dževada. V »Desetki« so imeli vse, odkar je Djilas dobil sina, tudi široko izbiro sladoleda.

Na mobitel je dobil obvestilo, da bo Marti iz Zagreba poslal konec tedna nov paket, tajnica pa ga je opozorila, da ima jutri pri računovodji nov sestanek glede računovodskih knjig. Djilas se je namrščil, ko je prebral ta e-mail, saj je bilo v rokah Računovodstva Spasič že vse preveč podatkov o njegovem malem cesarstvu. Tu bo treba kmalu »stvari presaditi in nasuti novo zemljo«, ga je prešinilo. Nasmehnil se je sinčku, ki je v levici mečkal kepico vanilijevega sladoleda ter rumeno tekočino kapljal po hlačah, sedežu in tleh. Elvis se mu je, okoli ust in po nosu popackan s sladoledom, široko smejal in ropotal »Led, led, led.« Djilas ga je pobožal po laseh.

Ravno je prebiral, kako je Drava nedavno premagala Brežice-Terme Vita, ko se je skozi vrata, ki so vodila v skladišče, prikazal Sandi. Sandi je bil vitek, visok mladenič, ki se je rad česal na prečko in uporabljal veliko želeja. Djilas ga je pobral v taekwando klubu Pantera, kjer je hitro videl, da se mali slabo obvladuje in je brezmejno pohlepen. Ocenil je, da ga bo lahko ponucal za kakšno leto, leto in pol, potem pa bo brez dvoma zagazil v kakšno govno in ga bodo dali za štiri ali pet let na Dob. Vrnil se bo modrejši, Djilasu ne bo zameril ničesar in tudi, če bi bil dovolj bister, da bi pogruntal, da ga je Djilas namočil, mu tega ne bo zameril. Djilas bo namreč edini, ki mu bo lahko ponudil delo, ki ne bo garanje v Sparovi hladilnici. Sandi bo tako čez dobrega pol desetletja nadvse zanesljiv fant. V trenutku, ko je pristopil do Djilasove mizice in mu povedal, da ga zadaj čaka Jamnik, pa je bil še vedno povzpetniški pezdetek, ki bi mu najraje predelal fris, a je globoko vdihnil, odpil še malo kavice, se ozrl, če se kje okoli smuka Anjina rit, ter se odpravil v skladišče. Dževadi je zabičal, naj pazi na malega in vedel, da je njegov naslednik, ki je zdaj tekal med mizami, do njegove vrnitve povsem varen.

Jamnik je bil suh možic očetovskega videza z velikimi očali. Delal je v hortikulturnem centru Vrtnica, kjer so ga Djilasovi fantje enkrat obiskali. Imel je ženo zaposleno na občini in otroka, ki sta hodila na OŠ Brezovica, v prostem času pa je rad ribaril in stavil astronomske vsote. Seveda ni začel takoj. Kot nekaterim drugim »potencialcem«, mu je Djilas nastavil eno in čez čas še eno kvoto. In ga je imel. Nadaljevanje je bilo že utečena tragikomedija: najprej je skopnel njegov osebni račun, potem je vzel dodatne kreditne kartice, temu so sledile ženine kreditne, pa majhen kreditek za fiktivni čebelnjak in še en za domnevno počitniško prikolico. Ko je žena približno razumela, kaj se dogaja, je bil Luka Jamnik Djilasu dolžan že 13.200 evrov, po Djilasovih izračunih in obrestih, torej, tako na oko, na dober dan, 17.000 evrov. Doslej je plačal 6.850 evrov obresti in Djilasu je bilo jasno, da zasvojenček že piha v naslednjo piščalko, ki se ji je reklo manjši kredit na hišo. Tudi zato je bil rahlo presenečen, ko je v skladišču, sedečega na zaboju pomaranč, našel Jamnika, ki ga ni obdajala običajna avreola strahu, ampak ga je gledal z upanjem in nekakšno kuverto v rokah.

»Luki, kako gre?« je dejal Djilas in se nato obrnil k Sandiju: »Sandek, daj nama prinesi sok. Meni jabolčnega. Pa na malega vrzi uč.« Videl je, kako je mladeničeve oči prestrelilo sovraštvo, zamrznil ga je, potem pa se zavrtel na peti in izginil v lokal.

Peter Ciglenečki je bil sicer že od malega velik fant. V četrtem razredu je večino sošolcev prekašal za glavo, pri šestnajstih se je na veselicah in v blokovskih naseljih že suvereno tepel. Manko fizične moči je takrat nadomestil s surovostjo in zahrbtnostjo, ko je začel redno boksati in dvigovati uteži, pa je zrasel v velikana, ki se mu je večina umaknila s poti. Poroka, pijača, neskončno število kebabov, burekov in sladkanih pijač, prvi sin in veliko sestankovanja pa so mu dodali okoli petdeset kilogramov, ki jih je zdaj nosil v mesnatih rokah, mesenih prsih, velikem pivskem trebuhu in stegnih, ki so bila za dve moški. Kljub temu je bilo Jamniku, nad katerim se je grmadil Djilas, povsem jasno, da je ta moški več kot dovolj okreten, da bi z lahkoto zgrabil pivsko steklenico, jo razbil in mu igraje izkopal oko. Zato je Djilasa gledal pohlevno, skoraj vabeče.

»Pozdravljeni, gospod Ciglenečki,« je dejal Jamnik, mečkajoč kuverto v rokah.

Djilas se je malo namrščil.

»No, kaj imaš?« je dejal.

»T-torej,« je zajecljal Jamnik »vem, da vam dolgujem znatno vsoto …«

»Dvaindvajset. In veliko živcev.«

Jamnik je umolknil, malo pobuljil, potem pa nadaljeval. Ves čas je opazoval Djilasovi, z velikimi zlatimi prstani pokrite pésti.

»Da, razumem, se je nabralo … Torej … Nedavno mi je umrla teta.«

Djilas je pozorno poslušal. V Jamnikovih besedah je slišal šelestenje bankovcev in glede tega se nikoli ni motil.

»Bila je stara, neprijazna ženska. Več kot dvajset let nismo govorili …«

»Kaj imaš?« je vprašal Djilas in se sklonil naprej.

Jamnik je debelo pogoltnil.

»P-parcele. Mislil sem jih prodati, potem pa … Sem pomislil, da bi lahko to stvar uredila z darilno pogodbo. Pa da je ta to za … nama.« Nenadoma je gledal z očmi človeka, ki vidi samo še vrv. Če mu ta zadnji, obupani načrt ne uspe.

»Pa ni tole kakšen nateg?« je vprašal Djilas. Seveda je vedel, da ni nateg. Jasno je videl, da Jamnik drži nekaj vrednega, nekaj, kar bi se dalo lepo likvidirati in je gotovo vredno več od petindvajset, kolikor mu je dolgoval. Ali pa sedemindvajset. Trideset. Treba ga je bilo priviti.

Jamnik je divje odkimaval in zdaj tiščal kuverto k prsim.

»Ne, ne, vse je tu. Vse je legalno. Spremenili so prostorski načrt. Zazidljivo je. In zdaj bodo tam blizu še Nemci neko fabriko postavili. Dvesto novih delovnih mest. Ljudje se bodo priseljevali. Parcele bodo veliko vredne …« je bebljal.

Djilas mu je iztrgal kuverto in jo odprl. Preletel je pravniško nepremičninsko latovščino, s katero si je bil kljub nedokončani srednji tehniški šoli, zelo domač. Malo se je mrščil, kremžil, se čudil. Sandi je prinesel sok in Djilas je videl, kako ga je hotel treščiti ob tla, kako ga je hotel vsaj malo politi, a sta pohlep in strah pred šefom prevladala. Jamnik se svojega ni dotaknil.

Iz papirjev je Djilas izluščil nekaj dejstev:

– Jamnik je bil lastnik približno 2.000 kvadratnih metrov zemlje

– Parcela je ležala v katastrski občini Kočevje

– Dodaten list papirja je pričal o tem, da bo zazidljivost možna z novim letom

– Na hitro je v glavi seštel kvadrate in vrednost, ter prišel do vsote približno 50.000 evrov. Pa četudi je bil to uradni cenilec, ki je vedno preveč naračunal, bi lahko zemljišča še vedno prodal vsaj za štirideset.

»A me imaš za bedaka?« ga je vprašal in ta je debelo pogledal. Djilas je lahko skoraj videl, kako v možicu pokajo strune.

Jamnik je zmogel zgolj odkimati.

»Tole je nateg. To je nezazidljiva zemlja. Verjetno vse zaraščeno s šikaro

»Na Kočevskem ni šikare …« je dejal Jamnik, ves bled.

»A me zajevbavaš?« je vstal Djilas in s papirji udaril dolžnika po glavi. »Tole? To ni vredno deset! A me zajebavaš?«

»Je, pa je, februarja bodo blizu zidali Švabi, so že podpisali, v časopisu je bilo!« je tulil Jamnik, ko si je zastiral obraz pred klofutami.

»Lažeš! Kje si to izvedel,« je zarenčal Djilas in uradnička zgrabil za ovratnik. V sebi pa se je režal. Ta šarada mu ni samo prijala. Hotel je, da se Jamnik res userje in da mu bo hvaležen, ko mu bo izpulil to zlato jajce. Sicer bo treba še preverit. A kazalo je dobro.

»V časopisu je bilo! V Novicah! In na radiu! Zidali bodo! Koroški Austgarten!«

»Kakšen Austgarten?! A me zajebavaš? A mi lažeš?« je rjovel Djilas in butal moškega v zaboje s pomarančami. Zelo jasno je za sabo čutil tudi Sandija, ki se je naslajal.

»Bilo je, bilo!« je tulil zdaj Jamnik.

»Šef,« ga je za ramo nenadoma potegnil Sandi. Djilas se je ozrl in zagledal Elvisa, ki je cuzal prstek in med skladovnicama škatel opazoval dogajanje. Djilas se je umiril.

»Pridi sem, lave,« je dejal in mu pomignil. Vzel je dečka v naročje.

»Vidiš tega strica, ga vidiš?« je vprašal in pokazal na Jamnika, ki je stokal na zabojih pomaranč.

»Stric,« je dejal mali.

»Stric, ja. Slab stric,« je rekel Djilas in uradnička močno klofnil, da se je Jamnik z nekaj potrganimi gumbi posedel ob zabojih. Elvis je zacvilil v njegovem naročju. Potem je zaploskal. Djilas je moškega brcnil. Elvis je divje ploskal, ves od sladoleda.

»Lej, jaz nisem veleposestnik,« je končno rekel orjak. »Poslujem v kešu.«

»To je vse, kar imam. Prosim, preverite,« je smrkal Jamnik.

Djilas je počepnil k njemu, še vedno s sinom v naročju. Mali se je pačil.

»Lej, dal ti bom šanso. In ker se bom moral jaz ukvarjat s temi jajci, ti bom nabil še štiri, tako da si zdaj na dvaintrideset. Če bo pa tole kakšna zajebancija, ti bom pa tvojega tamalega na furo peljal. Bomo pol videli, kdo se bo zajebaval.«

Jamnika je dal Sandiju vreči iz lokala in ta ga je z očitnim užitkom potisnil na parkirišče in ga brcnil v zadnjico. Elvis je pri tem cvilil in poskakoval od navdušenja.

Odvetniška pisarna Skušek – javnosti popolnoma neznana, v pravih krogih pa zelo znana, je potrdila, da so papirji, ki jih je Djilas dostavil njihovi mladi in po Djilasovi oceni zelo pofukljivi odvetnici, pristni. Naredili so tudi izračun vrednosti parcel in ugotovili, da bi se jih res dalo dobro unovčiti.

Ko sta bila z Elvisom pri odvetniku Skušku in je njegova vitka praktikantka razlagala dejstva, Djilas pa je razmišljal, ali bi jo stari Skušek dal na razpolago, je ta pojasnil, da ima Djilas izredno srečo, da gre zaradi novega prostorskega načrta in nemške investicije, za prvovrstna zemljišča in bi se tam dalo postaviti tudi turistično naselje. Kočevska, še vedno zapuščena in pred šestdesetimi leti porušena in prisilno izpraznjena regija, se je s kolesarskimi potmi, backpack turizmom ter turizmom, ki je izkoriščalo opuščene objekte nekdanje JLA, počasi vračala na turistične zemljevide.

»Na daljnovidnih je, da pograbijo priložnost,« se je nasmehnil stari Skušek in nič kaj prikrito položil roko praktikantki na stegno. Elvis je na listu papirja lomil grafitne konice novih svinčnikov, Djilas pa se je ponosno muzal.

Neko zgodnje dopoldne, v nedeljo, je Djilas Azri pojasnil, da gresta s sinom na izlet. Azra, nekdanja lepotica in pevka v nekaterih bolj razvpitih lokalih glavnega mesta, tega ni komentirala. Velika črna očala so skrivala le del modrih, zelenih, rdečkastih in rumenih nabreklin, ki so tekle prek njene desne arkade, nosu, napihnjene cvetele pod desnim očesom in se razlivale po ličnici. Nova serija črnic je cvetela na vratu. Sploh ni več skrivala, da pije, redno je goltala tudi apavrine ter tramale, ki jih je družinski zdravnik, dr. Milač, predpisoval v benevolentnih količinah. Zadnje, kar je Azro Fendič, zdaj Azro Ciglenečki, še držalo pri življenju, je bilo dejstvo, da je njen mučitelj oboževal njunega otroka.

V Kočevje sta oče in sin prispela opoldne. V gostilnici Falkenau, stisnjeni med smrečje, sta počakala odvetnika Žibreta, ki naj bi potem, ko je Jamnik Djilasu že predal svoje premoženje, vse zemljiškoknjižno uredil.

Djilas je bil tu precej iz svojega revirja. Kot dolgoletni poslovnež je seveda tudi kočevski konec nekoliko poznal – vedel je za migrantske naveze, ki so jih prek Kranjčanov tu vodili Črnogorci, vedel je za Prevozništvo Japelj, v čigar tovornjakih so tabletke in belo potovali v Amsterdam in Berlin. Vedel je tudi za znamenite Šabiče, ki so imeli v svojih taborih same črne gradnje in svoje zakone, orožje in obilico neizobraženih, neumitih otrok ter za Djilasa nekajkrat poslovno zanimive velike količine nelegalnih zdravil, ki so od tu odtekale v zahodne države. Kočevska za Djilasa ni bila »vroča«, neumnosti pa vseeno ni smel početi in je bil vesel, da bo imel lokalnega vodiča.

Žibret se je izkazal za umetno zagorelega, rahlo zgrbljenega štiridesetletnika v poslovni obleki, ki je napredujočo plešo skrival s popolnoma pobrito glavo. Več o njem so Djilasu povedale ura Breguet Heritage 5400 na odvetnikovem zapestju in oči, v katerih je bilo nekaj vodenastega.

Take oči ne morejo govoriti resnice, tudi če bi jo hotele, je v redkem trenutku filozofskega razmišljanja o ljudeh in svetu prešinilo Djilasa. Z odvetnikom sta se rokovala in njegov stisk je bil, po pričakovanju, mlahav in pôten.

»Ste dobro potovali? Do Ribnice spet prenavljajo cesto,« je vprašal Žibret.

Djilas mu je odgovoril, a je predvsem ocenjeval sogovornika. Poznal je takšne tiče in dobro vedel, da ne trzajo samo na denar, pač pa predvsem na skrite silnice moči. Ladijske podgane, ki so daleč pred potniki zaznale tresljaje v ladijskem trupu, so bile v primerjavi s takimi profili prave amaterke.

»A tole je pa mali Ciglenečki?« je vprašal Žibret.

Ne da bi v odvetnikovem vprašanju Djilasa kaj plašilo. Bolj se mu je možak studil. Taki so živeli vzorna družinska življenja, vsake toliko pa so si privoščili srdito mikastenje mladoletne prostitutke. Vse dogovorjeno, plačano, seveda. Djilas je začutil močno željo, da bi moškega pred sabo zmečkal kot ščurka. Tega ne bi storil s sovraštvom, pač pa z gnusom in živo si je predstavljal, kako bi mu občutje prešlo v olajšanje. Dejal je, da bi si rad ogledal parcele.

Nad Kočevsko so se zbirali sivi oblaki, nič takega, kar bi napovedovalo močno ali dolgo deževje, morda pa bi bilo dovolj za kratko ploho. Peljali so po dobro vzdrževani asfaltni cesti, ki so jo zamejevali beli cestni količki, obkrožali pa urejeni travniki in dolge njive. Na obeh straneh ceste so vedno znova vzniknili skupki čednih montažnih hiš. Za nekatere se je videlo, da so jih zgradili na krajih, kjer so bile nekoč kmetije. Vzhodno in zahodno od ceste so se v daljavi bohotili nizki, razpotegnjeni griči, gosto poraščeni z gozdovi.

Peljali so se v Kočevje in se peljali še skozi dve vasici. Po cesti so se zdaj začele viti temne sledi svežega asfalta, s katerim so krpali razpoke. Sprva je vodila po travnikih, potem pa se ji je z desne približalo hribovje in gosto smrečje. Gozd – smreke, bukve, leska – se je dvignil na obeh straneh ceste. Elvis je prevzeto zrl skozi avtomobilsko okno.

Kaj kmalu se je svet znova odprl in po majhni kotlinici, h kateri se je z okoliških hribov razraščal gozd, so se peljali skozi vasico, ki ni štela več kot dvajset hiš. Pa še za te se je zdelo, da so večinoma zapuščene. Pot jih je vodila skozi gosto smrečnato zelenilo, ki se je sklenilo nad cesto in naprej po odprti travnati ravnici, sredi katere je bila zgrajena Kočevska Reka – droben zaselek s peščico industrijskih stavb. Odvetnik je v Reki suvereno zavil in cesta je spet izginila v gozd. Peljala je skozi vasici, za kateri se je zdelo, da tam ne živi nihče več. Djilasa je prešinilo, da se bo gozd nekoč pritihotapil do stavb in jih počasi, molče utopil v zelenem. Stresel je z glavo in se nasmehnil. Ko se je ozrl po Elvisu, je ta nepremično gledal v drevesa, njegova ročica pa je počivala na vetrobranskem steklu.

Gozd se je znova razprl in pred Djilasom so se razprostrli z drevesjem zamejeni travniki. Kak kilometer pred sabo, je v smeri kamor je vijugala cesta, videl skupek starih hiš, sredi katerih je stala majhna cerkvica. Daleč pred vasico je odvetnikov mercedez zavil desno in navkreber med drevesa, na nekakšno poljsko pot. Djilas mu je sledil. Peljala sta po razritem kolovozu, ki je bolj spominjal na vlako kot na cesto. Iznenada se je na njuni desni, skrita v senci, iz drevja izvila velika trinadstropna stavba z dolgimi balkoni. Nekakšen motel ali hotel, gotovo opuščen, je prešinilo Djilasa. Pomislil je, da so imeli tu morda partijci svojčas lovske koče. Cesta je izpod temnih krošenj nenadoma zavijugala znova na sonce, na polóžen travnik in Djilas je zdaj videl, da sta z odvetnikom nad vasjo, precej bližje zgornjemu robu gozda, ki je obkrožal veliko čistino. Cesta je bila tu bolje nasuta. Na mercedesu so zažarele zavorne luči in avto se je ustavil. Odvetnik je izstopil.

»Od tule,« je dejal čez čas, ko sta stala kakih dvesto metrov naprej od avtomobilov, »pa tamle do gozdne meje. Vidite tistole lopo? Podrto? Tam sega meja še v hosto, kakšnih trideset metrov. Sem nedavno preveril na katastru, pa tudi z geodetom sva bila tu. Čednih dva tisoč kvadratov je. Do Kočevja je od tule le dvajset minut …«

Djilas ga je takoj ustavil.

»Dvajset? Ne me zajebavat.«

»Dvajset,« je malo plašno pokimal skoraj dve glavi manjši odvetnik.

Djilas je pogledal na uro in res – lokalček so zapustili pred največ petindvajsetimi minutami. Zdelo se mu je, da so se vozili vsaj tri četrt ure.

»Hm,« je dejal.

Odvetnik ni komentiral. Zrla sta po pobočju.

»Pa elektrika, voda? Internet?«

»Voda in elektrika sta že tamle,« je dejal odvetnik in pokazal na hišice, stisnjene okoli cerkvice. Od tu, nekoliko višje, je Djilas lahko videl, da imajo nekatere zraven tudi kmetijska poslopja in majhna dvorišča. Na enem je stal traktor.

»V bistvu je že vse zmenjeno,« je dodal.

Djilas je uprl stisnjeni pesti v svoje zalite boke, se razkoračil in zrl po pobočju. Po dnu kotline se je vila cesta, bolj cestica, vasica s peščico hiš in cerkvico pa bi zapolnila kakšnih deset parcel predmestja v Ljubljani, od koder je bil. Počepnil je, odtrgal bilko in jo dal med zobe. Odvetnik je mirno čakal.

Sonce je kar dobro žgalo, a vročine niti ni čutil. Premišljeval je, da si je nekaj takega vedno želel. Lokali in stavnice, to je bilo že v redu. Tole pa je bila zemlja. Nekaj pristnega, nekako veleposestniškega. Ne samo premoženje, ampak tudi ugled.

Imel je tudi prijatelja, no, znanca, prijateljev v resnici ni imel, Miloša, in ta Miloš je imel majhno gradbeno podjetje. Večinoma so gradili hitro in poceni, da je začelo vse razpadati že po dveh letih, a takrat vsakokratne Miloševe firme že davno ni bilo več. Dvakrat mu je Djilas posodil svoje fante, da so se pogovorili z nezadovoljnimi kupci stanovanj, ki so Miloša našli kljub stečaju podjetja.

Miloš je posel torej obvladal in – to je Djilas vedel – po svetu je vedno hodilo dovolj bebcev, revežev, ki so napraskali vse svoje premoženje za eno stanovanjce. Take bi lahko nategnil že s parcelami, ampak če bi plačevali četrte gradbene faze, bi potegnil še več keša. In Miloš bi mu zrihtal tretjerazredni gradbeni material, zanesljive radnike iz Bosne ter tistih nekaj strojev. Miloš bi znal delati čarovnije v stilu, da bi porabili izolacijo predvideno za eno hiško, v resnici za štiri ali pa celo za šest, Miloš bi znal stanjšati knauf, ustrezno razredčiti lak za parket, da bi dobro prišli skoz. Djilas se je zarežal. Če se bo znal prav obrniti – in doslej se je vedno – bo tale luknja postala še prava zlata jama.

Stokajoč je vstal.

»Kako se imenuje tale vas?« je vprašal in pokazal na skupek hiš ob cesti spodaj.

»Lipanje,« je dejal odvetnik. Ton njegovega glasu je Djilas tokrat spregledal, to pa zato, ker je videl, da je sovozniški sedež njegovega kolosalnega RAM-a 1500, prazen. Elvisa ni bilo več v kabini.

»Elvis!« je zaklical Djilas in stekel proti avtoma. Prešinilo ga je, da so ti gozdovi polni medvedov, risov in pedofilov in da bo vsem trem naštetim odrl kurce, če samo pogledajo njegovega sinčka. Odvetnik je uslužno stopil za njim.

»Elvis!« je še enkrat zaklical Djilas, odprl vrata poltovornjaka, res videl, da sinka ni na sedežih in da se ne skriva v prostoru za noge pod njimi in pohitel še okoli vozila. Pogledoval je po poti, ki je peljala v gozd in proti zapuščenemu motelu, pa še v drugo smer, kjer je pot nekaj časa rahlo vijugala po spuščajočih se travnikih, potem pa izginila v gozdu.

»Elvis!« je zaklical še enkrat in takrat videl dečka, ki se je kakih sto petdeset metrov stran, tam, kjer je travnik že prešel v hosto, obrnil k njemu. V rokah je držal travniške rože in začudeno gledal očeta, ki se je zdaj kot lačen medved, oblečen v rdeče-modro majico Katarske nogometne reprezentance, pognal po travniku proti njemu. Zdelo se je, da je Elvis namenjen naravnost v smrečje in ga je očetov klic popolnoma presenetil. Ko je ta pritekel do sina, se je zasopel ustavil, se nekaj časa opiral na kolena in lovil sapo, potem pa je naval strahu in besa, ki sta vzkipela v njem, zreduciral na:

»No, pridi. Pa da mi nikoli več ne odlutaš takole po svoje!«

Elvis je obljubil, da ne bo.

Žibret je stal pri RAM-u in z nezgrešljivim občutkom podrepnika modro molčal. Djilas je Elvisa spravil v tovornjak, si prisegel, da mu prostor niti približno ni všeč, da bo vse skupaj prodal in da se ne prikaže več.

»Se vidimo,« je dejal odvetniku, se s sinčkom skobacal v kabino in na položnem terenu zlahka obrnil. Odpeljal se je v Kočevje in naprej proti Ljubljani.

V Ribnici sta pojedla veliki pici in spila štiri velike Coca-Cole (veliko večino naročenega je seveda spil in pojedel Djilas) in svet se je do doma že zdel prijaznejši, Elvisovo vandranje pa le neprijeten spominček, ki je za trenutek skazil ugodno poslovno priložnost.

Azra je ležala v postelji. Posteljnina je smrdela in morda je nekdo nekje blizu bruhal. Ni bilo važno. Mirela in Fadila, ki sta dvakrat tedensko čistili dom Ciglenečkih bosta prišli, pomili tla, slekli umazane prevleke, jih dali prat in nadeli nove.

Svet je bil že nekaj let strt, spominjal je na pogled skozi večkrat počeno okensko steklo, kjer vsak kos zajame del resničnosti, ga izkrivi, naredi manjšega, ali večjega, ga raztegne. Večina kosov je za Azro zdaj že sivela. Le eden, njen Eli, jo je še držal tu. Sicer ga je Djilas redno jemal s sabo, včasih tudi za več dni, s katerih se je deček vračal umazan, nenaspan, a zadovoljen. Pred tedni je Azro vznemirilo, ko ga je videla potegniti mačko za rep. Bil je to majhen muc, mladič, in deček ga je močno zgrabil za rep, cuknil je, kot bi ga poskušal odtrgati, mačkonček pa ga je z mlečnimi krempeljci opraskal, da ga je Elvis izpustil in bruhnil v jok, kosmati štirinožec pa jo je ucvrl med goste vrtnice, kjer ga fantek ni dosegel. Eli je brcnil za njim in v tej brci se je že odražal svetovni nazor Petra Ciglenečkega. Azra ni nikoli študirala psihologije ali česa podobnega, toda imela je nezgrešljiv materinski čut, kot ga ima večina mam in čeprav je zdaj ležala v postelji in so ji v žilah izzvenevali zadnji ostanki alkohola in apavrina, je vedela, da izgublja sina.

Ves tepež, vse poniževanje, zaklepanje v sobe, ves alkohol, tablete in noro metanje ob moža, ki je sina uporabljal tudi kot sredstvo izsiljevanja, Azrinih nagonov niso otopili. Prav nasprotno. S pretanjenostjo pijanca, ki vse dni preživi v omami, nakar se iz prepleta čustvene zmede, ko mu nihče več ne namenja nobene pozornosti, prikrade pronicljivi opazovalec, je Azra spremljala Djilasove odhode. Poletje se je rojevalo v junijski vročini in vedela je, točno je vedela, da se je pred dvema mesecema nekaj spremenilo. Njen mož je dotlej sicer redno jemal njunega sina, vsak teden je z njim kraljeval v Desetki, občasno ga je vzel tudi na kakšen »sestanek« po gostilnah in barih. Azra je vedela, da je njen sin varen in da je bil, ko se je vračal domov in ji tekel v naročje, še vedno njen. Zdaj, ko je vedela le, da njen mož posluje na Kočevskem, pa je vse bolj jasno čutila, da se to spreminja. Da nekaj preži na Elija. Alkohol in apavrin, ki sta jo prej omamljala, sta zdaj postala zaveznika. Nekaj, kar ji bo pomagalo premakniti, prepričati Petra Ciglenečkega.

V preteklih tednih je ta postal povsem obseden s »parcelo«. V prvih dveh tednih se je odpravil na Kočevsko trikrat, potem je šel tja za tri dni skupaj. Konec prvega meseca je Azra sprejela doma Markija – enega številnih Petrovih poslovnih partnerjev, ki je vozil kričeče zeleno subaru imprezo in ves čas smrkal. Videti je bilo, da je Petra iskal tu, ker ga drugače ni dobil, tudi na telefonne.

Naslednji četrtek se je Djilas vrnil z Elijem in se ni zdel preveč zainteresiran za pitje ali za tepež, kot tudi ne za Markijev obisk. Azra se je lotila velikega projekta. Počasi, previdno kot mrhovinarska ptica, ki se skakljaje približuje levu in kadavru vodnega bivola, je začela tipati proti možu. Kar jo je osupnilo, je bilo to, kako hitro se je Peter vdal. Po navadi je svoje posle ljubosumno skrival in o njegovih poteh je izvedela le postopoma in samo v koscih, ki jih je morala sestavljati, kot kakšen Sherlock Holmes. Tokrat pa se je Peter razgovoril o parceli, uporabil je besedo »livada«, kjer namerava postaviti nizke stanovanjske bloke, nobenega sranja, ampak prave vile-bloke, ki jih bo prodal po ugodni ceni, da bo super zaslužil. Kot šolarček, ki komaj čaka, da bo mami predstavil svoj dan v šoli, ji je razlagal o nekem Martu, članu tamkajšnje lovske družine, ki da ga vabi med lovce in da je že vse zmenjeno, da je že kupil od njega sto litrov šnopsa in ga zdaj po desetkratni ceni prodaja v Desetki in da se spodaj odpirajo možnosti ampak res možnosti, da bi res lahko dosti zaslužila, da bi bili skupaj in tam res lahko dobro živeli.

Azra bi bila manj presenečena, če bi njen mož vstopil v hišo, ji pojasnil, da je po novem vegan in da se bo udeležil Parade ponosa. Prvič je ni udaril. V njem ni bilo tiste dobro znane napetosti, vzmeti, ki se je lahko sprožila kadarkoli. Drugič, dejal je zaslužila. Peter ni zaslužka nikoli delil, že sam koncept dvojine pa se je dotlej vedno nanašal zgolj nanj in na Elija in nikakor na Azro. In da bi tam lahko dobro živeli. Kaj je to pomenilo? Njen mož je bil pošast, toda takega ga še ni videla. Nekje globoko, kjer počivajo človeški strahovi pradavnih časov, je Azro Fendič, zdaj Azro Ciglenečki, tako zmrazilo, da je, ko je Peter spet posvetil pozornost Eliju, stekla v sobo, pogoltnila dva apavrina in jih poplaknila kar z jagodno vodko, ki je bila slučajno pri roki.

Tisti torek, ko se je Djilas z Elvisom popoldne prikazal, da bi se vsi trije odpeljali na livado, se je v vili prikazal Sandi. Bil je sicer običajno nadut, a očitno tudi on šefa ni videl že lep čas. Azra mu je natočila kozarec juice-vodke, ki se je ni dotaknil, je pa dejal, da bi moral šef res kaj okrog priti in da Dževada krade iz blagajne. Azra je obupano zrla vanj. Obvestilo, ki bi nekoč nad Desetko, njene natakarje in Dževado priklicalo bes božji, bo zdaj izzvenelo v prazno. Azra je za trenutek videla Sandija, kako se ponaša kot novi lastnik Desetke, v naslednjem pa pepelnato bel leži na kovinski mizi v prostoru, do višine prsi obdanem z belimi ploščicami. Nadela si je trpeče-odsotni obraz zlorabljane žene in Sandi se je odpravil.

Razigran se je popoldne – točno ob uri, kot je napovedal – prikazal Djilas in ju skupaj s sinom odpeljal na Kočevsko.

Preden je postala pevka, najprej v Klubu 500 in nato diskoteki Total, je bila Azra deklica zapitega, nasilnega očeta in tihe mame. Če je večino leta bojevala na videz neskončno kalvarijo s cveki v slovenskih šolah, pa je julija in avgusta redno odhajala v majhno vasico nedaleč od Kraljeva v Srbiji, kjer se je z nečaki in nečakinjami vse dni in pozno v večere podila po gričih in gozdičih. Zagoreli otroci so dolge dneve preživljali v senci bukev in macesnov, pogosto tudi brez in vrb, ki so se sklanjale nad velikim bližnjim potokom. Tam so gradili umetne jezove, gradiče iz blata, ter se igrali ravbarje in žandarje. Naravo je imela Azra rada in ko je desetletje pozneje sedela na zadnjem sedežu velike kabine RAM-a 1500, je velikih oči opazovala slovensko podeželje. Tu je bilo vse bolj urejeno kot v Srbiji, hiše so bile lepše in ceste nove. Vseeno pa je bilo tu tudi zeleno. Umirjena, globoka zelena, za katero je upala, da bo umirila tudi čudi njenega moža in zaradi katere je upala, da bo prešel tudi lesk v njegovih očeh. Djilas je zadnje dni gledal kot sveže zaljubljen mladenič in njegov pogled je imel patino norosti.

Kočevje je bilo majhen kraj, kjer na pogled ni bilo nobenega denarja in življenja, za tri ali štiri vasice, skozi katere so se peljali, pa se je Azri zdelo, da so jih postavili nekje konec sedemdesetih, stanovalci pa so potem kmalu odšli. Ko je poltovornjak zavil na poljsko pot in med smrečje, se je Azra spraševala, ali se ni njenemu možu morda zmešalo. Zares zmešalo, na način, ki ni vključeval samo poniževanja in rednega tepeža. Avto z močnim pogonom na vse štiri je pripeljal iz gozda in Azra je bila nenadoma prepričana, da so na livadi. Sončna se je od roba gozda položno spuščala proti cesti, ki se je spodaj vila v majhno vasico, sredi katere je stala cerkvica. Djilas je ustavil avto in skočil ven, sledil mu je Elvis, ki jo je takoj nekam odkuril, a se oče za njim ni niti ozrl. Azra je, s sončnimi očali na obrazu, ki je, kadar ni bil pokrit s črnicami, pritegnil mnoge moške, izstopila. Stala je na velikem, polagoma spuščajočem se travnatem prostoru, ki so ga v daljavi zamejevali pionirski listavci, ti pa so se nadaljevali v visoke smreke, ki so tam stale kot stražarji s koničastimi čeladami iz srednjega veka. Sonce je žgalo zeleno travo, ki je marsikje že povzela svetle in tudi svetlorjave tone. Ljubljana, predmestja in veleblagovnice so se nenadoma zdeli strašno daleč.

Azra je, ker je slutila, da se to pričakuje od nje, pokimala.

»Ane? Ane? Kaj sem ti govoril?« je razlagal Djilas in skakal okoli kot otrok, ki ima novo igračo. »Tule bodo, šest četverčkov v dveh nadstropjih. Ne bomo šli predaleč, da bo še nekaj zemlje okoli stavb. Dovoz bomo uredili od spodaj, samo nasuti in potem asfaltirati moramo cesto, sem že govoril s Prebiličem …«

Azra ga je čudno pogledala.

»Župan. Fajn možak. Krasen. Elektriko bomo tudi potegnili, Miloš bo zraven, ampak mu ne bom pustil prevelike zajebancije. Bomo vse nadzorovali. Od tamle,« je dejal in pokazal konec ceste, kjer je poleg ogrodja nečesa, za kar je kazalo, da bo v enem tedna nova montažna hiša, stal velik oranžen šotor, kot bi se nekdo odločil letos poletje preživeti na robu kočevskih host, namesto na primer v Medulinu ali na Pagu. Azra je strmela.

»To bo, kot da bi bili na počitnicah. S temelji bomo začeli čez dva tedna, vse plošče bodo narejene v mesecu dni. Potem prve stene … do začetka oktobra bo vse pod strehami. Pozimi, če bo dovolil sneg, bomo stvari spedenali do konca. Sem že zastavil Desetko in firmici. Ves denar je že na lagerju. A ni to čudovito?«

Azra je moža videla takega le dvakrat v življenju. Prvikrat, ko si jo je prvič vzel na zadnjem sedežu njegovega takratnega bmw-ja in drugič, ko je uničil nekega Džakoviča, regionalnega konkurenta, ki mu je na koncu ostalo samo majhno stanovanje in delo na bencinski črpalki, medtem ko je bil leta prej lastnih dveh velikih gostiln, nočnega kluba in zastavljalnice. Tudi zdaj je njen mučitelj in mož gledal podobno, a v njegovih očeh je bilo še nekaj, kar je Azro plašilo bolj, kot če bi bil pred njo z mesarskim nožem. Na obrazu ji je igral krčevit nasmešek. Ni se mogla znebiti občutka, da jo smreke gledajo. Ob misli, da bo tu dolge tedne, jo je kljub vročemu dnevu zmrazilo.

V življenju je bila sreča in je bila sreča, je vedel Djilas. In to, kar se mu je zgodilo, se človeku zgodi samo enkrat. Prišel je na Kočevsko in namesto regionalnih igralcev, ki ljubosumno pazijo na svoje ustaljene trgovske poti, našel kopico ljudi, pripravljenih sodelovati. Več kot to, njihove ponudbe so bile poštene, več kot poštene in že tretji teden so iz Lesarstva Jesenšek v Italijo prodajali hlodovino iz Bosne, za katero so trdili, da je pristna slovenska bukovina. Tudi eden mlajših bratov Šabič je bil navdušen nad prišlekom in njegovimi zvezami v glavnem mestu, na Gorenjskem, v Avstriji in Nemčiji. Paketi nelegalnih zdravil so za zdaj curljali na sever v motorjih mednarodnih avtobusov, kmalu pa utegnejo dreti kot hudournik. Oboje je že navrglo prve dobičke in Djilas si je zlahka izgovoril kredite na bankah, del posojila pa je vzel tudi pri Zabukovcu, drobnem »podizvajalcu« znamenitega Ulama, ki je imel čez večino Slovenije in Furlanije-Julijske Krajine in v primerjavi s katerim je bil tudi Djilas samo mala ribica. Obresti so bile zmerne, vsota posojena takoj in tudi Miloš, ki je sprva sitnaril in bil poln dvomov, je, ko je videl svežnje bankovcev, hitro začel delati.

O podeželanih Djilas nikoli ni imel dobrega mnenja. Slovenski podeželani so se mu zdeli še posebej omejeni, tako da ga je Tona iz Lipanj popolnoma osupnil. Tona je bil star kakšnih petinpetdeset, morda malo več, vse dni je okoli hodil v črnih škornjih, modrem kombinezonu in zelenem jopiču. S seboj je vedno nosil delavske rokavice in sekirico, spremljal pa ga je smrad postanega znoja, smrekovja in smole. Njegov obraz je bil skrit v košati črni bradi, lasje, zdaj že zelo razredčeni, pa so mu zadaj segali do vratu. Kako, da se mu v brado še ni prikradla sivina, se Djilas ni spraševal, sicer pa se ni več spraševal o številnih rečeh. Denar je dotekal, računovodstvo je plačevalo obresti in prirejalo knjige. Miloš je z geodeti štorkljal po parcelah.

Tona ga je v lokalni krčmi v Lipanjah, ki ni imela imena in je bila zgolj garaža, v kateri sta bili dolgi mizi s klopmi in velikim sodom vina, predstavil Franetu in Urošu. Oba sta bila, podobno kot Tona, ustrezno rdečelična in gostoljubna. Pili so slivovko in jedli sir škripavac s hrvaške strani meje in Djilas je ugotavljal, da se že leta ni v družbi tako dobro počutil. Pravzaprav se še nikoli ni tako dobro počutil. Ko je začel »posel«, je moral ves čas paziti na hrbet, prej doma tudi ni bilo dosti drugače, zdaj pa mu tega ni bilo treba.

Elvisu še ni bilo treba v šolo, tako da je brez težav pohajkoval z njim, v resnici pa je Lipanje največ raziskoval sam. Skrb, ki je Djilasa navdajala prvi dan, je povsem minila. Medtem ko je poslušal sina, je ta Djilasu pojasnil, da se v vasi igra z neko Tino in da je Tina »super«. Sinovo čebljanje je Djilas umestil nekam med cvetoče posle, dogovarjanje z Milošem, ki nikakor ni hotel prespati v velikem šotoru, kjer je zdaj bival Djilas in druženjem z domačini ki so se izkazali za zabavno družbico.

Iz udobja Lipanj se je Djilas prebudil neko jutro, konec drugega tedna obiska, ko Azre še ni bilo na obisku. V spanec se mu je prikradlo nekaj, kar bi lahko bil Elvis. Elvis, ki je stokal, kot bi bil v stiski, vse skupaj pa se je znova in znova prelevilo v nekakšno grgranje. Djilas, čigar um se je že prebijal proti gladini budnosti, je sanjal, da išče školjke in ima kazalec desne roke v duplinici, kamor se je zavlekel morski datelj. Rob duplinice v skali je bil zoprno oster in moker in nekje je Djilas slišal pljuskanje vode. Prijetno je bilo.

Odprl je oči in zagledal groze poln in že rahlo modrikast Elvisov obraz. Nekaj velikega, žilnatega in mesenega, je pokrivalo sinov obraz pod nosom in ko se je premaknil, da bi ukrepal, je ugotovil, da se je ponoči nekako znašel na ležišču svojega sina, da je ležal na njem in mu v usta potisnil kazalec.

Djilas je potreboval trenutek, dva, da so dejstva predrla dremavost spanca in v resničnost priklicala šotor, sinovo ležišče in trenutno stanje. Potem se je pognal z Elvisa, kot bi bil ta razbeljen, kriknil , gledal svoj oslinjeni kazalec in dečka, ki je zdaj svoboden velikega očetovega telesa, zagrgral in iz ust se mu je pocedila obilica sline, potem je končno lahko vdihnil in bruhnil v jok. Bledikava groza je Djilasa napolnila, ko se je pognal k sinu, da bi ga vzel v naročje, a se je otrok, še vedno v solzah, kot majhen rak pognal s postelje na platno, s katerim so bila pokrita tla in do prenosne hladilne skrinje, kjer se je skrčil v položaj zarodka in jokal.

Djilasu je groza zamrznila v grlu.

Zgrabil se je za prsi, nenadoma ni mogel dihati. Zmogel se je molče opoteči iz šotora, zunaj je izpustil nekakšen pisk in če bi ga kdo opazoval iz gozda, bi videl, da je mrtvaško bled. Hotel se je še enkrat ozreti v šotor, odgrniti zaveso, se vrniti in popestovati sina, a tisti pogled – Elvisov pogled – ki ga je napolnjevala prvinska groza in katere vzrok je bil zgolj in samo on, je bil preveč.

Zdirjal je v vasico, v garažno gostilno.

Dan pozneje je v Lipanje pripeljal Azro.

 

 

Creative Commons licenca

 

Desetka I. del by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Leave a Reply

Your email address will not be published.