Desetka II. del (Čas branja: 26 minut)

 

Azra je sedela pred velikim šotorom, zraven generatorja, ki je molčal, odkar je Djilas napeljal elektriko od spodaj, iz vasi. Oblečena je bila v kratke hlače in belo majico s kratkimi rokavi. Kolena je imela pokrčena in s prsti je oklepala v opanke vdeta stopala ter globoko razmišljala.

Narava ji je bila všeč. Bilo je vroče, a tu je bilo tako drugače, tako daleč od tiste velike vile pod Golovcem, 400 kvadratnih metrov velikega zapora. S sabo je imela ducat škatlic apavrinov in v hladilniku šest piv, a sta pretekle tri dni z Elvisom preživela kot spodobna enostarševska družina. Sonce ju je vsakič zbudilo zarana, Djilas in njegovi vaški kolegi pa so se tudi zelo trudili. Dela na montažni hišici zraven šotora se niso premaknila niti za ped, toda poleg elektrike je bila za šotor na voljo tudi voda za kuho in prhanje. Po mnogih mesecih opijanja in apavrinov, se je Azra pod prho prvič zalotila, da razmišlja, če se ni v bližini ograjenega tuša prihulil kak domačin in jo opazuje. O svojem telesu že dolgo ni več razmišljala kot o lepem. Takrat pa, ko se je tu oprhala, si je vzela čas, podrobno pregledala dojke, trebuh, mednožje, stegna in golenice. Ogledala ni imela, a je bilo videti, da so temnomodre in vijoličaste sledi Djilasovih pesti in prstanov zbledele v umazane rumene in belkaste packe, za katere je vedela, da bodo izginile v nekaj dneh. Tudi spala je dobro. Alkohol in pomirjevala so poprej brisali cele tedne v trepetajočo dremavico, tu pa se je po prvi noči zbudila sveža, spočita in globoko mirna. Prepričana je bila, da ne bo trajalo, toda hvaležna je bila.

Prva in najočitnejša sprememba je bila, da je Djilas že sedemindvajset dni ni udaril. Po njenem štetju – in to je bilo do dne natančno – je, glede na pretekle intervale, zamujal že trinajsti dan. Druga, manj očitna, a strašljivo ključna pa je bila, da se ni več ukvarjal z Elvisom. Nekajkrat ga je videla, ko se je vrnil in se z njo pogovarjal skoraj pol ure, kot da ga res zanima, kako je, kako sta z Elvisom, če jima kaj manjka, potem pa se je vsakič znova odpravil. Eno noč je prespal v šotoru, na svojem ležišču in izginil še pred jutrom. Azra ni vedela, kaj bi si mislila. Na trenutke se ji je zdelo, da bi ji bilo mnogo lažje, če bi njen mož postal vegan in se udeležil Parade ponosa.

Najtežje pa je bilo, da ji je sin postal tujec. Sicer je zahteval njeno pozornost in nego, toda jasno je čutila, da bosta morala narediti še velike korake, če se bosta hotela spet zbližati. Otrok je pretekli dve leti poznal predvsem Djilasovega RAM-a, različne lokale in bogsigavédi kakšno družbo. Trije zajtrki, ki jih je Azra pripravila, so pomenili za Elvisa predvsem dneve čudenja in očitnega nezaupanja. Vedela je, kaj ga muči – bal se je, da nenadejana idila ne bo trajala. Po zajtrku je niti ni vprašal, ali lahko odide, temveč je kar izginil v gozd, češ da se gre igrat. Kot kak divji deček se je prikazal šele okoli kosila, kar je po navadi pomenilo pogreto konzervo in kruh. Azra je Djilasu dala listek za špecerijo, a je hudo dvomila, da se bo njen mož potrudil in nakupil potrebno.

Poleg tega je bila tu še dolga senca alkohola in tablet. Vedela je, da sta njena jasnost in čustvena čvrstost začasni. Ko je bila pri šotoru sama in je zrla v škripajoča debla in veje, se je spraševala, kako bo v resnici zmogla v novem življenju? In kar je bilo verjetneje, kako bo zmogla, ko bo življenje spet vrglo v stare tirnice? V novega Djilasa ni niti malo verjela.

Nek strah, ki se ga še ni upala nasloviti, je bil droben, komaj opazen dogodek, ko je Djilas dan prej pripeljal špecerijo. Elvis je, kar ga je poznala poprej, vedno stekel k očetu, zdaj pa je gledal v tla in končno izginil iz šotora. Azrinim očem to nikakor ni ušlo in zdaj je, z brado, naslonjeno na koleno, razmišljala o vsem tem.

Iz gozda je zaslišala požvižgavanje. Med drevesi se je prikazal star bradač v črnih škornjih, modrem delovnem kombinezonu, z zelenim jopičem na sebi in sekirico za pasom. Azro je za trenutek prešinila podoba postaranega otroka, ki nosi nekaj kužnega, zmedla se je, potem pa je vtis zbledel. Bradač se je ustavil in pozdravil.

»Buhdej, jst sm Tona. Č’gava pa si ti? Od Petra,« je nekako zvenelo.

Azra ga je čudno pogledala, ni zgrešila vonja po postanem znoju in od dela utrjenega telesa pod plastmi delavskih oblačil, pa tudi nečesa, kar je bil bolj občutek kot vonj. Nečesa, kar je zbujalo spomine na globoko gozdno prst in preteklost.

»Pozdravljeni,« je dejala, vstala in mu dala roko. Njena drobna dlan je kar izginila v njegovi žuljavi šapi. Jasno je razpoznala njegov čudenja poln pogled, ki ga je neuspešno poskušal skriti. Nasmehnila se je. Tako dolgo je bila že del Djilasovega inventarja in deležna samo njegovih žaljivk in udarcev, da je pozabila, kako so jo moški nekoč gledali.

Za Tono se je zdelo, da nenadoma ni vedel, kaj bi rekel. Popraskal se je po redkih, štrenastih laseh in s tem sprožil majhen izbruh prhljaja, potem pa se je odkašljal in dejal:

»Letos je pa vroče.«

Azra je pokimala.

»Sem brala, da je to to globalno segrevanje.«

Tona jo je čudno gledal, potem pa dejal: »A vodo pa vse to imate, je vse v redu?«

»Odlično je, hvala. Ste vi pomagali tole napeljati?«

»Jaz, pa fantje iz vasi. Vaš mož je fejst fant in bo pripeljal življenje v Lipajne. To ni slabo.«

Azra se je nasmehnila, potem pa se rahlo zmedla, kot bi jo zalotili sredi nekakšnega nespametnega početja: »Saj res? Bi kaj spili? Nimam veliko, lahko pa vam pripravim ledeni čaj. V šotoru imam tudi hladilnik in led.« Tona se je ozrl čez ramo in Azro je prešinila podoba otroka, ki pogleduje k mami, če lahko od »tete« vzame bombon. Pogledal jo je in pokimal. Posedla ga je v zložljivi stolček pred šotorom, kjer je bil tudi generator. Prinesla je kozarca ledenega čaja, postavila svoj zložljivi stolček poleg njegovega in objela kozarec. Nenadoma se je zelo zavedala kratkih hlač, katerih hlačnice so se začenjale visoko na stegnih, in tesne majice. Moški je kot nekakšen trol, prevelik za zložljivi stolček, sedel pred šotorom in zrl v smreke. Nekaj metrov so se še nadaljevale, potem pa se je začela položna ravnica po kateri je žgalo sonce in na kateri naj bi zidali.

»A vam ni nič vroče?« je vprašala.

Začudeno jo je pogledal.

»Ih,« je dejal, »saj je vroče, ampak hosta je lahko nevarna. Zato imam tele,« je rekel in pokazal močan, okovan gozdarski škorenj. Pa ko podiraš, reči frčijo okoli. Če podiraš z žago in se strga veriga, pa te opali po roki, je bolje imeti kaj čez. Saj je vroče, sam kaj češ.« Zdelo se je, da je hotel še nekaj reči, pa mu je pogled zaplaval med drevesa. Odpil je.

»Tole je pa sladko,« je dejal.

»Ledeni čaj iz plastenke,« je dejala Azra in v zadregi skomignila.

»Raje imam vino,« je dejal, potem pa, kot bi se ustrašil, da jo je užalil, dodal: »No, ne da ni dobro, lepo, da ste mi postregli, ampak no …«

Nasmehnila se je in mu pokimala. Izpraznil je kozarec, vsesal kocki ledu, ju pogrizel in pogoltnil. Z zadovoljnim vzdihom je vstal.

»Tole je pa pasalo. Na Kope moram danes. Lubadar. Dosti bo za ven potegnit.«

Azra je poslušala, a ni vedela, o čem govori. Nenadoma sta zaslišala hoteče korake in iz hoste je pridirjal Elvis.

»Mami, mami, lej, kaj sem nabral,« je vzkliknil fantek in kazal dlani, polni žira. Ko je opazil tujca, se je ustavil in začudeno gledal.

»To je pa …« je dejala Azra, a je možak že pokimal.

»Se že poznamo,« je dejal. »Kaj pa boš s tem, Elvis?« je vprašal.

»Nesel jih bom Tini.«

Tona je nekaj trenutkov molčal in ga gledal. Azra bi prisegla, da je bila v njegovih očeh skrb.

»Kaj, žir?« je končno vprašal.

»Lešnike.«

»To je žir.«

Deček se je razočarano zazrl v svoj plen. Tona je vzel en plod in med prsti odluščil kapico.

»In to precej suh žir,« je rekel.

Elvis je nabrane plodove stresel v travo in se zdel strašno razočaran.

»Sem mislil prinest Tini,« je tiho dejal.

Azra je znova ujela tisti Tonov pogled, zdelo se je, da hoče nekaj reči in da ob Elvisovih besedah v njem klije nekaj grenkega.

»Moram naprej,« je končno dejal Tona.

»Ste v redu?« je vprašala Azra.

Zazrl se je v njene oči in v njegovih je bilo nekaj vodenastega, morda so bile to solze, morda pa vlažen videz, ki pride s preveč popitega alkohola. Njegova nos in lica niso bila pordečela samo od sonca.

Vsesal je ustnici, kot bi premleval nekaj v sebi, potem pa dejal: »Zbogom.« Ozrl se je, kot bi izrekel nekaj grešnega in bi ga kdo lahko slišal, potem pa odšel. Azra je gledala zrla za njim, Elvis pa se je stiskal k njej in ona mu je s prsti drsela skozi lase. Potem jo je vprašal, kdaj bosta kosila in odšla sta v vroči šotor.

Tona ni šel daleč. Umaknil se je pod krošnje in sedel na podrto drevo. Da, bilo je vroče, toda bil je oblečen. Tudi spal je oblečen. Če je bil nag, so se mu dogajale slabe stvari že od malega. Tona pa ni hotel, da bi se to še kdaj ponovilo. Izvlekel je prisrčnico in močno nagnil. Sonce je žgalo in smrekove iglice so prostor pod krošnjami spremenile v zelen, trepetav kraj, kjer se človek pogosto ni mogel zanesti na svoje oči. Ptice in žuželke so molčale.

Prihod moškega ga ni preveč vznemiril. Vsi so vedeli za Jamnika, ki je Djilasu predal svojo lastnino. Jamnik nikoli ni živel v Lipanjah, že njegova mama se je preselila v Kočevje, potem pa v Ljubljano. Z nikomer v vasi ni govoril, le stara Ana je skoraj teden dni vsak dan stala na kolovozu, kjer se je občasno prikazal RAM 1500 z moškim … in z dečkom. Nekatere stvari so Lipanjčani že od nekdaj vedeli. Nihče ni o tem govoril, nihče se ni vznemirjal, vedeli pa so.

Za ljubljanskega bedaka je bilo Toni vseeno. Kot bedak je živel in kot bedak bo umrl. Dotlej pa bo živel še dolgo, neumnosti in nepotrebnega trpljenja polno življenje. To je bilo jasno.

Še enkrat je potegnil iz prisrčnice.

Ženska je bila ženska. Lepa, godna. Šibka in verjetno neuporabna za delo. Tudi zanjo mu je bilo vseeno.

Toda tu je bil še Elvis. Tona je znova potegnil iz prisrčnice. Bilo mu je žal, da je vedel dečkovo ime. Elvis je bil otrok. Nič ni bil kriv. In če bi bil deklica, bi se blagoslovu prav zlahka izognil. No, izognil … Tona je zrl v rumenorjavkasto travo, ki je bila zelena le pod krošnjami. Tesneje se je zavil v oblačila. Vedel je, da ga tisto gleda. Tista, tisto, tisti. Jamnikova je odšla, morda je, že takrat, pred desetletji, sklenila kupčijo. Morda se je tisto naveličalo čakanja. Morda je potrebovalo nove ljudi. Nove otroke. Tona je pil. Gledal je prisrčnico. Nekaj je bilo v Elvisu, kar mu ni dalo miru in razmišljal je, kako bi bilo, če bi ga spravil v svojega starega golfa in ga odpeljal daleč proč. Ob tem je živost umrla v njegovih očeh. Videl je, kako se vozi v velikem krogu, čez meje in skozi mesteca, v krogu, ki ga čez čas pripelje točno nazaj sem, na vaški trgec, zraven tretje najstarejše lipe v državi in suhega vodnjaka. Kako ga sovaščani, ki vedo, pozdravijo in sprejmejo nazaj, kako spet sede v garažo k Franetu in Urošu in kako Elvis … Na to pa raje ni mislil. Še enkrat je nagnil. Prisrčnica je bila pri koncu. Pomislil je, da bi edino ona, če se ji bo dovolj hitro posvetilo, lahko kaj naredila. Če. Spil je do konca in se odpravil v smeri hoste, ki so jo Lipanjčani imenovali Kope.

Djilas si je, ko se je vozil iz Kočevja, rahlo požvižgaval. Šabič, s katerim bi se moral posel zdaj v celoti razcveteti, je poslal sms, da danes ne more na sestanek. Peter se ni vznemirjal. Malemu Šabiču je bil posel v interesu in ni bilo razloga, da bi odstopil od kupčije. V Ljubljani ni bil že več kot dva meseca in pol. Prešinilo ga je, kako se še nikoli v življenju ni počutil bolje, kako se je moral vedno ozirati čez ramo, tu pa je vse teklo po načrtih.

Bilo je neverjetno, da je nekoč cele dneve preždel v prostorih, katerih lastnik je bil. Takrat je potreboval obilico pijače in žensk, zdaj pa je lahko tudi prespal v tovornjaku, ali na hitro v šotoru ob parceli (ob tem ga je prešinilo nekaj, kar se je vrtinčilo nekje globoko, a je zadevo potisnil stran) in bil povsem (spet ga je prešinilo) zadovoljen. Smrečje, skozi katero se je peljal, je postalo domače in domačini so bili neverjetno gostoljubni. Peter Ciglenečki je našel kraj, kjer se je končno dobro počutil.

Z lokalne asfaltirane ceste je zavil na znani kolovoz, dalje skozi gozd mimo spečega hotela pod krošnjami in potem na levo po makadamu, ki je vodil čez spuščajoče se travnike.

Ko se je njegov RAM bližal skeletu montažne hišice, ki ni napredovala še niti za ped, in šotoru poleg nje, ga je za trenutek nekaj ledenega zgrabilo za srce, že naslednji trenutek pa utonilo v vsesplošno občutje zadovoljstva, ki ga je navdajalo pretekle tedne. Pred šotorom so stali Tona, Frane in Uroš. Peter je vedel, nekako je vedel, da se Frane in Uroš nikoli nista premaknila iz vasi, vsekakor pa nikoli ne bi prišla na obisk do šotora, vendar ga ni imelo kaj skrbeti. Nasmehnil se je. To, da je Tona upiral dlani v boke in zaskrbljeno, skoraj žalostno gledal v RAM-a, ko je ta vozil zadnje metre do šotora in ropotije pred njim, je bilo naključje, gotovo. Peter je ustavil, ugasnil motor in nasmejan izstopil.

Nekaj trenutkov je gledal trojico, ki je žalostno zrla vanj. Ozrl se je mimo njih in odšel v šotor.

»Pero …« je za njim tiho zaklical Tona, a ta se zanj ni zmenil. Kaj jih tare, se bo že pozanimal, potem ko pozdravi Elvisa in Azro. Z malim sta bila zadnje dni na distanci, a to ni bilo nič zaskrbljujočega. Običajno je, da se otroci osamosvajajo, je pomislil in čeprav se mu je zamisel za trenutek zazdela nenavadna in morda malo naivna, jo je sprejel, saj je tako bilo.

»Kje je Elvis?« je vprašal, ko se je vrnil iz šotora.

Trije moški so ga gledali z globoko skrbjo v očeh. Tona mu je položil desnico na ramo.

»Pero, raje sedi,« je dejal.

Peter je stal. Optimizem, ki ga je navdajal, se je začel parati in s skrajnim naporom volje ga je poskušal obdržati celega, nedotaknjenega. Ni vedel, kaj mu bo Tona povedal in upal je, da bo to nekaj dobrega. Elvis in Azra sta morda v vasi, morda pri suhem vodnjaku, morda v trgovinici, ki je malo več kot dobro založena dnevna soba. Morda sta šla do vasi in naprej, čez, v Stanovnike, kjer tudi v najhujši poletni vročini vztrajata vlaga in mah. Zabodeno je zrl v Tono. Še nihče mu ni povedal za Stanovnike. Kako je vedel zanje? Odmahnil je v sebi (zdaj že šibko, da je komaj še zmogel), da se človeku včasih prikradejo čudne misli …

»Trije avti so bili,« je dejal Tona. »Prišli so ponju. Ljubljanske tablice.«

»Kaj? Kakšne tablice?« je spraševal Peter, medtem ko so se Lipanjčanove besede zvijale in prepogibale, se krčile same vase in izgubljale pomen, vse skupaj je bilo zelo težko razumeti. Občutek varnosti, ki je Petra Ciglenečkega navdajal pretekli mesec in pol, se je sesedel in razblinil, kot da ga nikoli ni bilo.

Blazno je pogledal Tono. Potem je kriknil. Bil je dolg, zategel krik, rjovenje pošasti, ki se je vrnila z običajnega sprehoda v brlog, pa je ugotovila, da ji je nekdo medtem izmaknil princesko. Peter se je pognal v šotor, pa iz šotora, stekel je sem, tja klical zdaj Elvis, zdaj Azra, zgrabil Tono, tulil vanj, kdo jih je pobral in kam je šel, pa trojka ni znala povedati več kot to, da so bili avtomobili trije, da so bili sivi in da je bil eden verjetno mercedes. Peter je poklical mladega Šabiča, a se ni javil. Takoj zatem je klical Azro in se v hipu spomnil, da ji že lep čas ni dovolil imeti telefona. Brskal je po imeniku in se ustavil na številki Ulama, regionalnega mafijskega šefa. Zakaj bi klical njega? Kriknil je, vrgel telefon v travo in Tona mu je ponudil prisrčnico. Zgrabil jo je in jo izpraznil na dušek. Pograbil je telefon, skočil v RAM-a in divje speljal.

Trije moški so gledali za njim.

Potem ko je v približno treh minutah prevozil deset kilometrov, je Peter močno zavrl in zapeljal s ceste, ki je povezovala Lipanje in Kočevje. Ustavil je in zrl v mobilni telefon, ki ga je divje stiskal v roki. In nekaj je bilo narobe z njegovimi očmi. Vsake toliko je njegovo vidno polje postalo rožnato in zavohal je zoprn, sladkast vonj. Peter Ciglenečki nikoli ni imel bujne domišljije, toda v tem trenutku je pomislil, da sanja, da ima raka, morda ima hudega možganskega raka in v resnici leži v Kliničnem centru na nevrološkem oddelku in da se Azra, Elvis ter celo njegova mama, ki je živela v Celju, vsi skrušeni sklanjajo okoli njegove postelje. Otresel se je teh misli in še enkrat zavrtel telefonsko številko Ulama. Nekaj časa je zvonilo, potem pa se je javil miren moški glas s preprostim: »Halo?«

»Djilas tu. Daj mi Ulama,« je dejal.

»Moment,« je odgovoril glas na drugi strani. Pretekla je dolga minuta.

»Djilas,« se je zaslišalo na drugi strani in Peter je prepoznal glas enega treh največjih mafijskih šefov v državi. Preslišal tudi ni pokroviteljstva v njegovem glasu, ki ga poprej ni bilo.

»Ulam,« je tiho dejal in malo premolknil. Vedel je, da ne sme zavoziti. »Veš, kaj se je zgodilo?«

»Marsikaj vem, Peter. Vem recimo, da imaš do mene določene dolgove.«

»Redno jih plačujem.«

»To je res. Ampak se bojim, da kmalu ne boš več … Likviden.«

»Kaj hočeš reči?«

»V Ljubljani te ni že tri mesece. Dopustuješ ali kaj? Ne vem. Nekateri pravijo, da si na Dolenjskem zidaš vikend. Sicer pa me to ne zanima. Ampak tri mesece je veliko, Djilas. Veliko, veliko preveč. Saj veš.«

Peter je zrl v grobo lubje smrek, ki so se dvigale pred pokrovom motorja njegovega RAM-a. Tri mesece? Ga res ni bilo tri mesece? Obveznosti do Desetke in tiskarne in ostalih reči, so se mu pretekle tedne zazdele nepomembne. Nekako je vedel, da bo vse dobro teklo. Kako, vedel? Nikoli prej ni bil tak.

»Nikoli prej nisi bil tak,« je rekel Ulam. »Ampak glej, tvoji posli so tvoji posli. Ne vem, kaj se je zgodilo. Pa tudi če bi vedel, ti ne bi smel povedati. Saj veš, bonton. Vem pa, da se tisti tvoj, Sandi, zdaj vozi okoli v novi merđici in da pobira pupike v Centralu. Si mu dvignil plačo? Si mu dal regres?« je vprašal Ulam in se začel krohotati.

Peter je poizkušal izostriti vid. Spet se je vanj prikradla nekakšna rdečina in vonj po nečem sladkastem in lepljivem je postajal močnejši. Čutil je, kako se mu zapletajo besede. Le majhen del njega je še mislil, da je zastrupljen. Nagonsko je vedel, kaj se dogaja, ves čas je bilo tam, spodaj, vse od dne, ko mu je Jamnik potisnil v roke preklete papirje in zdaj ga je požiralo.

»Hvala, Ulam,« je dejal, prekinil povezavo, potem pa se zgrudil na prostor pod vozniškim in sovozniškim sedežem RAM-a.

Napadi vročice in mrzlice so se začeli kmalu po tem, ko so ju z Elvisom moški v športnih oblačilih zbasali v drage avtomobile in ju v vročem poletnem dnevu odpeljali iz Lipanj. Azra je tako stanje poznala. Med tedni se je oglasilo večkrat, dokler se ni alkohola in tablet tako nadozirala, da je bila ves čas vsaj malo pijana. Vedela je kaj sledi, kot tudi to, da ječarji za njene stiske ne bodo prav nič dovzetni. Čez usta, zapestja in gležnje, je bila tesno povezana s plastificiranim lepilnim trakom in ležala je na zadnjem sedežu velikega avta z zatemnjenimi stekli. Sklepala je, da je Elvis v enem od drugih vozil, a se je nanj vse teže koncentrirala, ker jo je po rokah in nogah vse bolj prebadalo, kot da se ji steklena volna plazil v pokostnico. Prihajala je v valovih, počasi in vedela je, da bo že čez dve uri na robu norosti, da bi za ustrezno dozo prodala, če je treba tudi ubila, moža in vse svoje bližnje. No, Elvisa morda ne. Sicer pa, je premišljevala v vse bolj vročičnem umu, ji te izbire ne bodo ponudili. Dali ji bodo le udarce. Takrat se ji je začelo rožnato megliti pred očmi. Pred njo je, čeprav je še vedno videla notranjost avta in roko moškega, ki je sedel v sovoznikovem sedežu, vstalo smrečje. Videla je, da stoji v nekakšnem močvirju oblito s prosojno tekočino, gosto pokrito z nečim štrenastim. Vohala je sladkast vonj.

Čas je v rdečkastem deliriju vse teže ocenjevala, tako da so se, kot je zaznavala, do cilja vozili uro ali pa dve. Vrgli so jo vsaj v teman prostor na smrdečo vzmetnico, kamor ni bodla svetloba. Stokala je in moledovala in – čeprav je sklepala, da niso bile njene prošnje tiste, ki so jih prepričale – čez nekaj minut so v sobo pahnili še Elvisa. Deček se je je ves tresoč oklenil in tako sta na vzmetnici skupaj trepetala.

V rožnati barvi so pred Azro znova vzniknila drevesa v vodnati pokrajini, soba z edinim, s kartonom zadelanim oknom, je vse bolj bledela. Vedela je, da na oni strani stoji rešitev, nekakšna rešitev, pot iz … tega. Slutila je, da če zdrsne tja, da nikoli več ne bo trpela delirija. Elvis bo rešen. Vse bo dobro. Krčevito se je oklenila sina in poskušala videnje odriniti.

Peter je stal do kolen v vodi. Še vedno je bil obut v pohodniške čevlje, oblečen v kavbojke in majico s kratkimi rokavi nogometnega kluba Manchester United, toda namesto avtomobilske kabine, so ga obkrožale mogočne, stare smreke, ki so se dvigale v zdaj rožnato, zdaj sivo nebo. Tla so po tem, kako so se podajala pod koraki, spominjala na živalske mehurje in spužvaste gmote, za katere je čutil, da so žive. Kam stopa, ni videl, ker so vodno površino pokrivale na videz neskončno dolge, štrenaste niti. Petra je prešinilo, da bi lahko bili lasje in, ni vedel natančno zakaj, ženski lasje.

Zvoki se tu niso prelivali, ampak so zabadali, da si je moral pokriti ušesa, potem pa ugotovil, da so v njegovi glavi in da jih ne more utišati. Opotekel se je skozi tekočino, s prsti podrsal po njej in laseh, v gnusu kriknil, se opotekel in se oprl ob lubje debla, ki ga je porezalo, da je še enkrat zajavkal in skočil stran. Videl je od svoje pesti padati rdeče kaplje v tekočino. Videl je, kako so cvetele v njej in groza mu je stiskala grlo in prsni koš.

Hkrati se je tam pojavila Azra. Ni je videl, vendar je, tako jasno, kot bi zažarela v črnikasti svetlobi, slutil, da je morda sto korakov stran med drevesi. Ozrl se je in se odpravil v tisto smer.

Take še ni videl in nekaj trenutkov je potreboval, da je razločil, kaj je tisto, kar ga je osupnilo. Bila je trezna.

»Elvis je tu,« je dejala.

Odpravila sta se med drevesi. Sivo in rdečasto nebo je zrlo vanju.

Brodila sta skozi tekočino in Peter je čutil, kako se kosci sestavljanke postavljajo na svoje mesto. Za dva meseca, skoraj tri, je povsem izgubil občutek za resničnost. V tem času je izgubil oblast nad vsemi nepremičninami. Vse usluge, vsa dejanja, kjer so mu drugi »poslovneži« prišli nasproti, so bila zgolj slepila, prevare, s katerimi so ga odrezali od premoženja, od vsega, kar je zgradil. Zdaj so imeli njegovo ženo in kar je najpomembnejše, Elvisa. Tu se je Peter v sebi ustavil. Je bilo to res najpomembnejše? Desetko je dobil po dolgem, krvavem boju z Jančičem, za katerega ni vedel več nihče. Tiskarna je bila del poravnave med njim in Sandićem. Sam Ulam je bil tam razsodnik, je pazil, da ne bi kdo na njegovem kršil dogovora. Dostavno službo je dobil počasi, z veliko taktike in ogromno dnevi, ki jih je preždel, čakal, se obvladoval. Bilo je tudi nekaj tepeža, krvi in izbitih zob, a nič posebnega. Vse do sem je bil »na vrhu igre«. Zdaj pa je vse to izgubil. Sandi se je zavihtel v sedlo, to je bilo jasno. Posojil kmalu ne bo mogel več odplačevati. Sandi je, tudi to je nekako vedel, dobil na svojo stran »fante« in ti ga ne bodo ga več ubogali. Konec je bilo. Zlata gomila, ugled in moč, o katerih je Peter sanjal, odkar je v kolesarnici bloka čakal, da ga vsakič znova pride odklenit mama, so mu spolzeli skozi prste. Takrat ga je prvič prešinilo, da ni še vse izgubljeno. Tako kot se je zavedal, da je Azra tu, se je tudi zavedal, da ta kraj lahko vpliva na onega drugega. Na tistega, ki so mu – zdaj se mu je to zdelo precej smešno – ljudje rekli resničnost. Nasmehnil se je. Čutil je, kako se mu sladkasti vonj zažira v pore, kako postaja del njega.

Kriknil je. V vodi pred njima je s trebuhom navzgor ležal Elvis. Med drevesi sta stekla proti njemu, da je tekočina škropila lubje in je štrenaste lase razmetavalo v tekočino.

Azra je Elvisa stresla, ga dvignila iz vode in privila k sebi. Ni se odzval. Peter ga je močno zgrabil za ramo in jo skoraj podrl, ko ji ga je poskušal iztrgati.

»Kaj počneš?« je kriknila in njen glas je zvenel, kot bi se lomil skozi več zmaličenih trobil hkrati.

»Moj je! Moj!« je zakričal Peter in zgrabil dečka. Zagledal je Desetko in EcoPrint in Speedpacket in oba lokala in Sandija in fante, ki so se po njem zgledovali in se ga bali. Videl je klet, iz katere se je zavihtel na vrh. Vrh, ki se ga je zdaj oklepal z obupanostjo utapljajočega. Moral bo plačati ceno – no, plačal jo bo njegov sin, pa tudi, mar ni zaplodil sina, da ohrani premoženje? Plačal bo, seveda bo plačal in nekoč v prihodnosti povrnil, vse bo postavil na svoje mesto, če bo le ta prasica izpustila, kar je njegovo!

Azra je zdaj zagledala pošast pred sabo. Vsa ta leta je bila tam, toda tepež in poniževanje so bili zgolj sindromi, stranski učinki tega nenasitnega golta, ki je bil Peter Ciglenečki in je verjetno zrasel, še preden je doživel prvi orgazem. Zloba in užitek, vse to je bilo samo majhen del večno požirajoče želje imeti več, imeti toliko, da lahko gaziš po vseh ljudeh, jih spreminjaš v majhne kupčke govna, s katerimi mažeš obraze njihovim bližnjim.

Pognala se je vanj.

Peter je bil nepripravljen. Njegov položaj je še precej zaostrilo dejstvo, da Azra ni imela umetnih, ampak prave, ostre nohte. Njena levica je našla salo nad Petrovim desnim očesom in štiri dolge, globoke ureznine, so pognale za konicami njenih nohtov. Čeprav je bilo to boleče, pa ni bil nič v primerjavi z desnico. Azra je zasadila možu desni palec v oko.

Petrovo telo je v tistem trenutku počivalo na dnu RAM-ove kabine. Po razgretem čelu so počasi mezele kaplje znoja. Odprtih oči, ki so videle le vodnati svet, je glava ležala na vroči gumirani podlogi in njegovo oko se je najprej skalilo, potem pa postalo popolnoma motno.

Peter je v deželi vodnatih smrek zarjul. Bilo mu je, kot bi mu nekdo tik pod arkado zasadil šilo. Sledila je silovita brca, ki je očitno ciljala v jajca, a je zadela notranji del stegna in se ustavila v salu. Elvis je zadaj negiben počasi tonil v vodo.

Praske in ureznine so zdaj začele deževati po njegovih rokah, vratu in licih in skrčil se je v dve gubi, se zamajal in skoraj čofnil v tekočino. Takrat ga je prešinilo: Res hoče dati daritev? Bil je občutek, niti ne stavek, zavedanje, ki ga je nekaj, v zelo starem in okornem jeziku vsadilo v Petrov um. Prestrelili so ga spomini, prva ura, ko je videl Elvisa, vsega zariplega, s kapico na glavi, dlanmi in prstki, ki so komaj lahko objeli Petrov palec. Elvisa, ki je tekal za golobi in Elvisa, okoli katerega so se sklanjale nekakšne odbojkarice, ki so se v Desetki ustavile, ko so z avtobusom potovale v Gradec. Ni vedel, kaj je bilo s temi odbojkaricami. Spomnil pa se je Desetke.

Njegov udarec je bil bolj potisk. Zadel je Azro pod rebra. Opotekla se je. On je, žareč v desetinah prask in z očesom, ki je žgalo kot oglje v njegovi duplini, zamahnil po njej. Odskočila je. Še enkrat jo je poskušal zgrabiti. Bil je prekratek. Ozrla se je, poskusila odlomiti nizko rastočo vejo. Ni šlo. Z močjo obupane matere se je uprla v les in popustil je. Peter je čofotajoč prikolovratil bliže. Vedela je, da je še ne vidi dobro, toda da to ne bo trajalo. Pripravila se je zamahniti z vejo, katere ost je bila dovolj koničasta, da bi predrla kožo in salo in najpomembnejše – z njo bi lahko razlila še drugo oko. Peter je zgrabil po njej, njegova roka je bila blizu, oh, tako zelo blizu, vedela je, da ga mora spustiti k sebi, bližje, bližje k sebi in potem bo lahko … Tla pod njenim desnim stopalom, kjer je takrat počivala večina njene teže, so jo potisnila proti njemu.

V tem trenutku je Peter, še vedno z glavo, ki ji je v očesni duplini utripala in brnela kot krompir velika čebela, potisnil svojo ženo v vodo. Padla je vanjo in pod sabo potopila štrenaste lase, ki so se med smrekami iztegovali v neskončnost. Udarila je v spužvasta tla. Peter je pokleknil nanjo in, trenutek, preden bi se lahko izmaknila, sklenil dlani okoli njenega vratu.

Čeprav svoje žene ni videl, jo je čutil. Prvi del boja, ko je bilo kisika še dovolj in je grabila pod vodo, poskušala poiskati njegova jajca, ga grabila in praskala po vratu. Drugi del, ko se je s strahovitimi trzaji poskušala izviti, ko je do krvi zasajala nohte v njegove roke, pa v goltanec, ko mu je skoraj odtrgala spodnjo ustnico in končni del, ko je v vodo pod njim iz njenih ust cvetela zgolj pena in so bile njene oči široko odprte, iz desne nosnice pa so uhajali mehurčki.

Peter je ostal v vodi.

Počasi je vstal, šel do Elvisa. Zgrabil ga je za ovratnik majice s kratkimi rokavi in ga nekoliko potegnil nad vodno gladino. Nedaleč stran je na gladino priplavalo Azrino telo. Z lasnimi štrenami pokriti obraz je obtožujoče zrl v nebo.

Peter je sina počasi vlekel v smer, ki mu jo je odredilo tisto, kar je vladalo tu.

Čez čas je prišel do velikega, grobo obdelanega kamna v obliki kamnite kocke. Kak čevelj je gledala nad površino. Položil je Elvisa na kamen. Sluz in lasje so se zlivali z njega. Prešinilo ga je, da je to zadnja priložnost, da je to korak, ko se še lahko obrne.

Pogledal je sinov obraz, obrazek, ki ga je prvič videl tri dni po popivanju, ki ga je organiziral ob njegovem rojstvu. Obraz, ki je zrasel v deškega, ki ga je gledal z občudovanjem in strahom in bo nekoč moški.

Še vedno mlahavega in sluzastega je obrnil na kamniti kladi. Najprej mu ni šlo, potem pa mu je slekel hlače in odpel zadrgo še na svojih. Njegov ud je bil trd, kot bi pojedel dvojno merico viagre. Premišljeval je o ugledu. Premišljeval je o Desetki.

Elvis ni umrl vse do 26. leta, ko je strt od mamil, zgorel v nekem opuščenem skladišču na robu Kočevja. Peter pa je postal v Lipanjah znan kot ugleden človek. Tisti, »ki je tja pripeljal življenje«. V njegovo drobno sosesko »Bele lipice« so se vselile mlade, do grla zadolžene družine. Vedel je, da nikoli ne bodo odšle in da ga smrečje gleda z odobravanjem.

Včasih je šel in z roba gozda opazoval parkirane avtomobile, gugalnice in po majhnih vrtovih razmetane otroške igrače. Vedel je, da so kleti, zidovi, strehe in velik ugled, ki ga je užival, njegovi. Moški, ženske, dečki in deklice, ki so živeli v njih, pa bodo za vedno last rdečaste dežele.

Konec

 

 

 

Creative Commons licenca

 

Desetka II. del by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 Mednarodna License.

Leave a Reply

Your email address will not be published.