Crowdfunding (čas branja: 6 min)

 .mobi verzija je dosegljiva tu 

»Vem, da je bilo tole verjetno presenečenje,« je dejal moški, ko je nekaj vtipkoval v iphone in občasno pogledoval skozi okno po orjaškem vrtu pred vilo. Obut v težke čevlje, v krvavem plastičnem predpasniku, rokavicah in z masko smejočega brkača na sebi, se je obrnil proti zvezanemu moškemu na stolu. Na baročni mizi poleg njega je ležalo s krvjo popackano orodje , noži. »Kaj naj rečem? Sodobno bančništvo je res fascinantno.«

Bledi moški na stolu mu ni odgovoril. Prek trupa je bil trdno zvezan z najlonsko vrvjo, oblečen le v prepoteno srajco in boksarice, njegovi nogi pa sta nespretno odrezani tik nad koleni, štrleli prek roba sedeža. V vsako stegno se je zažirala tesno prevezana plastična cevka. Stol in tla pod njim sta bila oblita s krvjo.

»Zdaj, ko je skoraj opravljeno, ti lahko razložim … ti moram razložiti, zakaj, predvsem pa, kako se je vse to zgodilo,« je rekel izvrševalec.

Moški na stolu je prazno zrl predse. Na veliki pisalni mizi poleg njega sta ležala vključena prenosnika. Na ekranu prvega je bilo videti razrezano truplo njegove žene, na drugem tisto, kar je ostalo od njegove hčerke. V preteklih dveh urah je moral prek spletne kamere opazovati njuno počasno smrt – prva je bila sicer na obisku v Saint Tropezu, druga v študentskem domu na Kraljevem Kolidžu v Angliji. Njiju so storilci že zapustili. Njegov rabelj je potem, ko mu je odrezal nogi, še čakal.

»Gotovo se sprašuješ, kajne? Bančnik si. Ne mafijec. Živiš tu, na robu Domžal, nimaš nobenega sovražnika, razen nekaj političnih nasprotnikov, s katerimi pa pod mizo tako ali tako sodeluješ.« Ustavil se je, počepnil pred amputiranca in se mu zazrl v oči, da je krvavi predpasnik zaškripal.

»Veš Gašper … Saj te lahko kličem Gašper? Kar ti bom povedal, te bo morda užalilo. Mene na tvojem mestu bi. Vem da bi me. Najprej – cena. Smrt in … obravnava tvoje žene in hčerke je stala štirideset tisoč evrov. To je toliko, da se pokrije mene, moje sodelavce in … spletni prenos. Toda, verjel ali ne, naročnik je plačal sedeminpetdeset. Za sedeminpetdeset pa se je treba potrudit, kajne?«

Gašper se s tem ni strinjal. Niti ni bil proti. Pretekle tri ure so, potem, ko se je zavedel in ugotovil, da je zvezan na stolu, minile najprej v čudenju, nato pa v naraščajoči paniki in grozi, ko je moški v njegovi pisarni postavil laptopa in spletne kamere. Maja, njegova žena je bila prva. Po nekaj prvih prizorih je prizor na ekranu nekako potisnil v polje neresničnega. Kljub vsemu je na določeni točki začel tuliti in se zvezan premetavati. Moški mu je v ramo zasadil drobno injekcijo, ki ga je nekoliko upočasnila, a je še vedno jasno dojemal. Chantal je zagledal na drugem ekranu. Takrat mu je izvrševalec prevezal stegna in vzel velika skalpela ter žago. Gašper je zdaj vedel kako je slišati žaganje kosti. Začelo ga je zebsti in nekoliko se je umiril. Zakrinkana moška na ekranu sta začela delo na nekem dekletu, ki je bila zelo podobna Chantal. A ni mogla biti ona. Ni mogla biti.

»Štirideset …« je dejal sam sebi moški s predpasnikom, ko se je zazrl skozi visoka, baročna vrata, ki so vodila na balkon, onkraj katerega se je bohotil vrt. »Vem, da si kot šef nadzornega odbora služil četrt milijona na tromesečje. Tako, da se zdi štirideset nekam malo, kajne?«

Gašper je molčal. Goste rdeče kaplje so od njegovih štrcljev padale v veliko lužo pod njim. Proti tlom viseč trakec mesa je rahlo vztrepetal vsakič, ko se je premaknil. Izvrševalec je delo opravil precej na približno.

»No pa saj to niti ni tako važno. Kot sem dejal – kdo? In zakaj? A najprej naj razkrijem, kako!« je dejal. »Crowdfunding! Hah! Presenečen?« je vprašal in maska se je približala bledemu obrazu. »No, crowdfunding. Saj vem. Netradicionalno poslovanje. Nobenih posrednikov. Nobenih državnih subvencij. Nobenega tlačenja v lastne žepe. Nobenih bank. Gašper, lahko bi bil ponosen,« je dejal in plastični predpasnik je rahlo zaškripal, ko je utrujenih gibov vstal. »Gašper, za tvojo smrt, za smrt tvoje žene in tvoje hčerke ter vso … obravnavo, je darovalo svoj denar stosedemnajsttisoč ljudi. No, to pa je nekaj, na kar si lahko ponosen. Sto sedemnajst tisoč! Vzeli so od svojih štipendij, plač in pokojnin. Da, tudi brezposelni so bili med njimi,« je pokimal. »In so nakazali za projekt, ki ga je začel nek … kaj pa vem. Ne vem, kdo je moja stranka.«

Gašper se je, bled in znojen, nekako posedel naprej. To je bilo to? Tega ni razumel.

»Ah. Policija. Kajne? O tem razmišljaš?« je rekel moški in sklenil orokavičeni roki. »Kako lahko sto tisoč ljudi naroči umor, umor in … tretma in nihče nikjer tega ne vidi, ne sliši. Zakaj ni pred hišo policijskega avta? Ali varnostnikov. Vem, da bi si jih lahko privoščil. Zato, Gašper,« je dejal in maska se je sklonila bliže »ker so bili del … projekta tudi stroški za policijo. In ker so prispevali tudi oni. Mnogi od njih. Ni se jim zdelo pošteno, da ste jim bančniki pokradli njihove službe. Njihove počitnice, avte, kredite, hiše, izobraževanje, zdravstvo. Veš kakšne so vrste danes na javni kirurgiji? Veš koliko časa bi te v javnem zdravstvu krpali nazaj? Heh.«

Maska je brezizrazno zrla v amputiranca, a je izvrševalec zaslutil, da je k Gašperju pronicalo rahlo zavedanje.

Gašper je moškega res slišal le z drobcem sebe. Verjel je, da se bo iz te more kmalu zbudil. Toda nekaj je vseeno bilo. Nekako je v njegov okvir dojemanja sedla misel, da se je drhal spravila nanj. O njih ni dosti razmišljal. Prekucniki jim je pravil dedek, dokler je bil še živ. Je ta nehvaležni mrčes res najel morilca, da bi se mu maščeval? Napadli so ga, poskusili mu škodovati. Svojat. Nehvaležna svojat. Našel jih bo. Pobral se bo. S predsednikom vrhovnega sodišča pogosto skupaj kosita. Vodja opozicije je njegov polstric. Našli jih bodo. Našli in sežgali kot mušice v skodelici.

Posedal se je nekam naprej in če ne bi bilo trdnih vezi, bi se zrušil s stola. Izvrševalec ga je potisnil nazaj. Maska se mu je približala in zamaskiranec je še zadnjič spregovoril.

»Rad bi ti rekel, da so se potrudili. Da so sebi in svojim otrokom odtrgali od ust evro za košček kruha, za dve kavi, za sendvič iz avtomata. Ampak ne morem,« je dejal in odkimal. »Zanje si s tvojimi milijardnimi sanacijami preveč … metafizičen. In edini način, da pridejo do tebe, je fora. A veš? Fora? Kot resničnostni šovi. Pa tako. Kar malo sem razočaran. Ampak to je biznis,« je dejal, se stegnil do spletne kamere na mizi poleg prenosnika in jo vklopil. Začel se je prenos v živo.

Vešče je prerezal levo prevezo in pustil kri teči.

Creative Commons Licence
Crowdfunding by Samo Petancic is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License.
Based on a work at http://samovekratke.com/?p=97.

Leave a Reply

Your email address will not be published.